Jedro

Pritožnika sta v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek (druga in tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo s prenehanjem veljavnosti Odloka doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa, je očitno napačno. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal. Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1878/2021-17 z dne 30. 3. 2022 razveljavi v I. točki izreka v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek, in v II. točki izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

II. V preostalem delu (glede odločitve o prepovednem zahtevku) se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (II. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da tožnika za tožbo nimata več pravnega interesa, saj je med vodenjem upravnega spora prenehal veljati Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 174/21 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), ki je za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa določal obveznost samotestiranja učencev oziroma izpolnjevanja pogoja PCT. Ker sta tožnika s prenehanjem veljavnosti Odloka dosegla, kar sta zahtevala v tožbi, si z njo ne moreta več izboljšati svojega pravnega položaja.

2. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navajata, da imata kljub prenehanju veljavnosti Odloka še vedno pravni interes za ugotovitveni zahtevek, ki je v tem, da se toženki v prihodnje prepreči ponavljanje istovrstnega ravnanja, in v pridobitvi pravnega temelja za uveljavljanje škode. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, naj sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevata povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 33. člena ZUS-1 se s tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin lahko zahteva ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino tožnika (druga alineja), in prepoved nadaljevanja dejanja (tretja alineja).

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta tožnika kot učenca osnovne šole v tožbi nasprotovala zahtevi toženke (osnovne šole) po vsakokratnem tedenskem testiranju na Covid-19 kot pogoju za obiskovanje pouka v šoli. Zahtevala sta, naj sodišče razsodi tako, da: (1) ugotovi, da je zahteva toženke po trikratnem tedenskem testiranju tožnikov, kot pogoju za izvajanje njene dolžnosti vzgoje in izobraževanja, nezakonita ter krši in posega v pravice tožeče stranke iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena Ustave; (2) toženi stranki prepove, da tožnikoma pogojuje vstop v šolo, obiskovanje pouka in izvajanje izobraževanja z izpolnjevanjem pogoja PCT in je tožena stranka dolžna tožnikoma dopustiti obiskovanje šole ter izvajati in stranki zagotavljati izobraževanje po ZOsn in potrjenem šolskem programu brez preverjanja in izpolnjevanja pogoja PCT.

7. Na podlagi tega je razvidno, da sta pritožnika v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek, oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Po naravi stvari se je ugotovitveni zahtevek lahko nanašal samo na že realizirane zahteve toženke,1 prepovedni pa na prepoved oziroma prekinitev njihovega nadaljevanja.

8. Pritožnika ne nasprotujeta ugotovitvi o prenehanju veljavnosti Odloka v času po vložitvi tožbe in na tej okoliščini utemeljenem stališču izpodbijanega sklepa, da za tožbo nimata več pravnega interesa, vendar le, kolikor se ta presoja nanaša na prepovedni zahtevek. Izrecno namreč izpostavljata, da sta uveljavljala tudi ugotovitveni zahtevek. Ta je v skladu z ZUS-1 dopusten, kar pomeni, da imajo stranke pravni interes za ugotovitev, da so bile prizadete z nezakonitim ravnanjem toženke.

9. Vrhovno sodišče glede navedenega ugotavlja, da je očitno nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da naj bi s sprejetjem Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Ur. l. RS, št. 22/2022), ki je določil prenehanje veljavnosti Odloka, bilo doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je sicer mogoče razbrati, da odločitev o zavrženju tožbe v celoti temelji na stališču Vrhovnega sodišča v sklepu I Up 42/2022 z dne 2. 3. 2022, s katerim je zavrglo pritožbo pritožnikov, ki sta jo v tem upravnem sporu vložila zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Vendar je sklicevanje sodišča prve stopnje na to odločbo utemeljeno kvečjemu glede prepovednega zahtevka, saj sta pritožnika samo z njim zasledovala isti cilj kot s predlagano začasno odredbo (to je obiskovanje pouka brez izpolnjevanja pogoja PCT, ki implicitno vsebuje prepoved toženki, da na pritožnika naslavlja pričakovanje po samotestiranju), ne pa tudi glede ugotovitvenega zahtevka.

10. Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. V ponovljenem postopku bo moralo najprej ponovno preveriti (tudi ostale) procesne predpostavke za obravnavo preostalega dela tožbe zoper osnovno šolo pritožnikov.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Pritožnika sta v tožbi med drugim navajala, da toženka zahteva neprestano testiranje oziroma da jima brez rednega testiranja ne dovoli obiskovati pouka. Očitata ji torej ravnanja, ki so se zgodila do vložitve tožbe in to v obdobju, ko je bil Odlok še veljaven.