Jedro

Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 4. odstavka 84. člena ZOFVI. Iz določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroki z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi Pravilnika sprejetih Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena KPVIZ ter je nasprotnemu udeležencu tudi pravilno naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Nasprotni udeleženec je dolžan predlagatelju plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 712,56 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v RS (KPVIZ, Ur. l. RS, št. 52/94 s spremembami). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno. Kar je predlagatelj zahteval več ali drugače, je sodišče zavrnilo. Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da predlagatelju povrne tudi stroške postopka.

2. Nasprotni udeleženec izpodbija sodbo prvostopnega sodišča v ugodilnem delu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP, v nadaljevanju pa sodbo graja izključno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na podlagi pritožbenih navedb in načela „iura novit curia“ meni, da bi sodišče moralo spoznati, da je določilo 3.c točke 47. člena KPVIZ v nasprotju z določili ZUOPP-1 in zato predlagatelju odreči pravno varstvo. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni in predlog zavrne. Pritožba najprej graja sodbo prvostopnega sodišča v delu obrazložitve, kjer sodišče v oporo svojemu stališču navaja tri pravilnike, ki poznajo termin „otroci z več motnjami“, pri tem pa sodišče spregleda, da nobeden od navedenih pravilnikov ni relevanten za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ampak urejajo druga vprašanja, kot so področje uveljavljanja pravic za otroke, normative in standarde za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov ter kriterije za uveljavljanje dodatka za nego otroka. Matični zakon, s katerim se ureja usmerjanje otrok, mladostnikov in polnoletnih oseb s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami ter določajo načini in oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja, je ZUOPP-1, ki kot „lex specialis“ v 2. členu definira otroke s posebnimi potrebami, kjer pa termina „otroci z več motnjami“ ni. Zakonodaja ga je poznala le do leta 2000 (ko je prenehal veljavti ZIUOM - Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju). Po 22. členu ZUOPP-1 je organ, ki vodi in odloča v postopku usmerjanja na prvi stopnji, Zavod RS za šolstvo. Po 23. členu dejstva in okoliščine, ki so potrebne za optimalno usmeritev otroka, ugotavljata prvo in drugostopna komisija za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Na podlagi člena 23/7 in za izvrševanje 27. člena ZUOPP-1 je minister za izobraževanje, znanost in šport izdal Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 88/13). Ta pravilnik v 2. členu določa, da komisiji predlagata usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja. V 25. členu pa Pravilnik določa, da direktor Zavoda RS za šolstvo v soglasju z ministrom sprejme strokovne kriterije za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami in navodila o delu komisij za usmerjanje prve stopnje. Napačen je tudi zaključek prvostopnega sodišča, da ZUOPP-1 ne določa pravic delavcev iz delovnega razmerja in tako ne more predstavljati podlage za nepriznavanje pravice do dodatnih dni letnega dopusta. Tudi predpisi iz varstva pri delu ne določajo pravic delavcev iz delovnega razmerja, a imajo na te pravice bistven vpliv.

3. Predlagatelj se v odgovoru na pritožbo s pritožbenimi navedbami ne strinja in poudarja, da je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ZUOPP-1 v 2. členu termina „otrok z več motnjami“ res ne opredeljuje več, vendar to dejstvo ne omogoča zaključka, da posamezen otrok ne more imeti več opisanih motenj oziroma okvar. Poleg tega se kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, tudi sicer ne opredeljujejo z zakoni, temveč s podzakonskimi akti, pri čemer številni poimensko navedeni podzakonski akti omenjeni termin še vedno poznajo in urejajo. Nenazadnje tudi nasprotni udeleženec priznava, da njegovi zaposleni (člani predlagatelja) opravljajo delo z otroki z več motnjami. Glede na dejstvo, da ZUOPP-1 ne ureja pravic delavcev iz delovnega razmerja, njegova sprememba nima in ne more imeti vpliva na vsebino KPVIZ. Posledično tudi 3.c točka 47. člena KPVIZ ne more biti v nasprotju z ZUOPP-1. Nesporno pa je, da člani predlagatelja še danes opravljajo delo z otroki, ki imajo več motenj.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere se pavšalno sklicuje pritožba. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje. Je pa sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa na odločitev, vsebovano v izreku izpodbijanega dela sodbe, ne vpliva.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno opredelilo vrsto tega kolektivnega delovnega spora, ko je v 5. točki obrazložitve zapisalo, da je konkretni spor potrebno obravnavati po 6.c členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami). Predmet tega spora je vsekakor kršitev pravic članov predlagatelja, ki so določene v normativnem delu veljavne kolektivne pogodbe (KPVIZ), kar pomeni, da gre za kolektivni delovni spor po 6.a členu ZDSS-1, v povezavi s 47/2 členom ZDSS-1, torej za spor o izvrševanju kolektivne pogodbe, kar pa je prvostopno sodišče pravilno zapisalo v preambuli sodbe in pri opredelitvi predmeta spora. Zato bo pravnomočna odločitev v tem sporu imela določen vpliv na vse podpisnike KPVIZ, izvršljivost pa bo veljala le za udeležence tega spora.

7. Prvostopno sodišče je predlog predlagatelja zavrnilo v delu, ki se nanaša na število dodatnih dni dopusta. Predlagatelj je za svoje člane zahteval „10 dodatnih dni dopusta“, sodišče pa mu je prisodilo „do 10 dodatnih dni“, in sicer iz razloga, ker med udeležencema ni bilo sporno, da nasprotni udeleženec članom predlagatelja vendarle priznava 3 dodatne dni dopusta po 3.a točki 47. člena KPVIZ.

Sicer pa je prvostopno sodišče svojo odločitev utemeljilo na dejstvu, da se kriteriji za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ne opredeljujejo z zakoni, temveč s podzakonskimi akti. Tako je npr. termin „otroci z več motnjami“ še vedno uporabljen v naslednjih predpisih: a) Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo (Ur. l. RS, št. 105/02 - 89/14), ki je bil sprejet na podlagi Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP-1, Ur. l. RS, št. 26/14). Navedeni pravilnik v 7. členu izrecno določa, da se za otroke z več motnjami štejejo otroci, ki imajo hkrati več kot tri motnje ali diagnosticirane bolezni. Na ta pravilnik se pri opredeljevanju otrok z več motnjami sklicuje tudi Višje delovno in socialno sodišče pri svojih odločitvah (Psp 306/2013, Psp 46/2014).

b) Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 59/2007). Ta pravilnik v 32. členu izrecno ureja merila za oblikovanje oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami.

c) Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka (Ur. l. RS, št. 26/96 s spremembami), ki v 5. členu uporablja termin „otroci z več motnjami“.

Prvostopno sodišče je tudi poudarilo, da besedilo 2. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (ZUOPP-1, Ur. l. RS, št. 58/11 s spremembami), ki opredeljuje otroke s posebnimi potrebami, ne omogoča zaključka, da posamezen otrok ne more imeti več opisanih motenj oziroma okvar. To izhaja tudi iz Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami z dne 25. 4. 2014, kjer je Zavod RS za šolstvo v razdelku X opredelil „otroke z več motnjami“ kot otroke, ki imajo več primanjkljajev, ovir oziroma motenj, navedenih v 2. členu ZUOPP-1. Zavod je sicer omenjene Kriterije po navodilu ministrstva popravil in tako Kriteriji z dne 30. 6. 2015 razdelka X nimajo več.

8. Neutemeljena je pritožba v delu, ko napada izpodbijano sodbo, ker se je prvostopno sodišče sklicevalo na tri pravilnike, pa nobeden od njih ni relevanten za opredelitev otrok, ki potrebujejo posebno nego in varstvo. Prav tako je pritožba neutemeljena glede zaključka prvostopnega sodišča, da ZUOPP-1 ne more predstavljati podlage za nepriznavanje pravice do dodatnih dni letnega dopusta. Res je sicer, da se je sodišče po nepotrebnem spuščalo v ugotavljanje, ali veljavni zakoni oziroma podzakonski predpisi sploh še poznajo termin „otroci z več motnjami“. Vendar se je sodišče v takšno ugotavljanje spustilo zato, ker je bilo „zavedeno“ s strani nasprotnega udeleženca oziroma mnenja Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport z dne 22. 7. 2015, češ da po ZUOPP-1 ni več kategorije otrok z več motnjami. Toda takšen pristop k reševanju obravnavanega spora je zmoten.

9. KPVIZ v 1. odstavku 3. točke 47. člena določa, da se delavcem glede na zahtevnost njihovega dela letni dopust poveča. V nadaljevanju te točke so določena takšna zahtevna dela in število dni dodatnega dopusta. Tako je v 3.c točki določeno, da se dopust poveča za 10 dni, če delavci opravljajo vzgojno-izobraževalno in drugo delo z otroki ... „z več motnjami“.

10. Opredelitev „kategorije oziroma termina“ posameznega primanjkljaja, ovire ali motnje je lahko le stvar postavljene diagnoze zdravnika specialista določenega medicinskega področja. Tega ne more opredeliti nobeden od doslej omenjenih zakonov in podzakonskih predpisov, tudi tistih ne, ki jih je navajalo prvostopno sodišče. Že iz tega razloga na pravico do dodatnega dopusta ne more vplivati dejstvo, da ZUOPP-1 ne vsebuje več „kategorije oziroma termina otrok z več motnjami“, ker sploh ne gre za kategorijo takih otrok. Kategorij otrok s posebnimi potrebami niso določali niti že razveljavljeni ZIUOM in ZUOPP ter na njeni podlagi sprejeti in razveljavljeni podzakonski predpisi. In tega ne določa niti sedaj veljavni ZUOPP-1, za katerega tudi nasprotni udeleženec sam navaja v pritožbi, da ta zakon določa načine in oblike izvajanja vzgoje in izobraževanja ter ureja usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, kar dodatno pomeni, da ZUOPP-1 in na njegovi podlagi sprejeti Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami (Ur. l. RS, št. 88/13) ter skladno s 25. členom Pravilnika sprejeti Kriteriji za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami, ne predstavljajo nobene pravne podlage za določitev trajanja letnega dopusta.

11. Pravno podlago za odmero letnega dopusta predstavlja 159. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13), na podlagi člena 160/1 ZDR-1 pa tudi KPVIZ. Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo tudi organizacijsko dejansko obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 84/4 Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI, Ur. l. RS, št. 12/96 in nasl.). Iz omenjenih določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. In končno tudi ni mogoče spregledati, da nasprotni udeleženec na svoji spletni strani www.... piše, da kot sodoben republiški center skrbi za izobraževanje in usposabljanje otrok in mladostnikov, tudi takih z več motnjami. Vprašanje je zato le še dejstvo, ali člani predlagatelja takšno delo tudi dejansko opravljajo. To dejstvo je predlagatelj ves čas zatrjeval, nasprotni udeleženec pa ga ni prerekal oziroma ga je v 7. točki odgovora na predlog celo priznal, ko je navedel, da članom predlagatelja, ki opravljajo delo z otroki s posebnimi potrebami in različnimi, tudi kombiniranimi motnjami, ne prizna pravice do dodatnega dopusta. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroci z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku in Kriterijih, omenjenima v predhodnem odstavku.

12. Ker ZUOPP-1 ne predstavlja pravne podlage za priznanje in odmero dodatnega dopusta delavcem je neutemeljena tudi pritožbena trditev, da bi sodišče moralo ugotoviti, da je 3.c točka 47. člena KPVIZ v nasprotju z določili ZUOPP-1 ter zato odreči pravno varstvo zahtevam predlagatelja.

13. Na podlagi vsega navedenega ter skladno s členom 353 ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

14. Izrek o stroških temelji na členu 165/I v zvezi s členom 154/1 ZPP. Sodišče je na podlagi člena 155 ZPP predlagatelju priznalo naslednje potrebne stroške odgovora na pritožbo: odgovor 1250 točk (3. točka tarifne številke 7 OT), izdatki za stranko 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk (člen 11/3 OT), 22 % DDV, kar skupaj znaša 712,56 EUR.