Jedro

Glede na navedene specifičnosti postopka za izdajo začasne odredbe sodišče pri odločanju upošteva do trenutka odločanja v spis vložene dokaze, trditve strank o dejstvih in kakšne dokaze sta predlagali za njihovo dokazovanje ter z logičnim sklepanjem oceni, trditve katere od strank so verjetnejše. Dokaze pa v postopku za izdajo začasne odredbe izvaja le, ko glede na okoliščine konkretnega primera ne more presoditi, trditve katere od strank so verjetnejše. V fazi postopka, ko se presojajo pogoji za izdajo začasne odredbe, ob dokazno podprtih trditvah tožeče stranke in pavšalnih ugovorih tožene stranke, sodišče ni dolžno razpisati naroka in na njem razčiščevati dokazno nepodprtih ugovorov tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za odločbo o glavni stvari.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru drugotožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 29. 6. 2011 in sklep spremenilo v stroškovnem delu tako, da je odločitev o stroških postopka zavarovanja pridržalo za odločbo o glavni stvari, v preostalem pa je ugovor zavrnilo, tako da ostane v veljavi začasna odredba, s katero je drugi toženki prepovedana odtujitev in obremenitev nepremičnin parc. št. ... vse k.o. X. 2. V pritožbi druga toženka uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga pritožbenemu sodišču, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi njenemu ugovoru ter tožnici naloži plačilo stroškov zavarovanja, ali pa naj sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje prvostopenjskemu sodišču. Meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko je kljub spornosti dejstev brez naroka odločilo o verjetnosti obstoja terjatve. Tožnica ne more biti članica ponovno vzpostavljene Agrarne skupnosti, zato ima vse pravice iz agrarne skupnosti prvotoženka, ki je članica novo vzpostavljene agrarne skupnosti. Dedne pravice bi morala tožnica dokazovati s sklepom o dedovanju. Sodišče bi moralo vpogledati v zapuščinski postopek, ki teče po pokojnem F. D.. V podobnem zapuščinskem postopku (D 484/2008 Okrajnega sodišča v Radovljici) je sodišče odločilo, da se postopek ustavi, ker ni zapuščine. Tožnica ni verjetno izkazala terjatve, saj bi ta morala izhajati iz dedovanja, sodišče pa ni niti vpogledalo zapuščinskega spisa. Ugotoviti bi moralo, ali je prvotoženka premoženje pridobila od zapustnika ali od novo vzpostavljene agrarne skupnosti. Prvotoženka je koristi iz agrarne skupnosti prejela kot članica in ustanoviteljica novo vzpostavljene agrarne skupnosti. Zaključki, da prva toženka nima premoženja, so samovoljni. Sodišče bi moralo razpisati narok in bi z lahkoto razčistilo z zaslišanjem to vprašanje. Vsa nerazčiščena dejstva je štelo v škodo toženkama, namesto da bi jih razčistilo. Trditev, da prva toženka nima premoženja, je v nasprotju s trditvijo, da je od agrarne skupnosti prejela velika sredstva. Ker tožnica ni nikoli imela pravice do povrnitve premoženja agrarnih skupnosti, bi predmetno premoženje postalo last občine „po 2. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona iz aprila 1997“. S sklenitvijo darilne pogodbe toženki nista zasledovali drugega cilja kot, da je druga toženka voljna delati na kmetiji in rediti konje.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Utemeljuje zakaj so stališča prvostopenjskega sodišča pravilna in predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Glede na podano trditveno in dokazno podlago je sodišče prve stopnje pravilno in za presojo ugovora zoper sklep o izdani začasni odredbi zadostno ugotovilo dejansko stanje, sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in jo tudi ustrezno utemeljilo, tako da se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge izpodbijanega sklepa. V nadaljevanju bo odgovorilo le še na pritožbene poudarke.

6. Za izdajo začasne odredbo ni potrebno, da se sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepriča o utemeljenosti zahtevka, saj zadošča že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Verjetnost je podana, če so razlogi za resničnost zatrjevanih dejstev močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo o neresničnosti. Postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe mora biti že po naravi stvari hiter. Glede na navedene specifičnosti postopka za izdajo začasne odredbe sodišče pri odločanju upošteva do trenutka odločanja v spis vložene dokaze, trditve strank o dejstvih in kakšne dokaze sta predlagali za njihovo dokazovanje ter z logičnim sklepanjem oceni, trditve katere od strank so verjetnejše. Dokaze pa v postopku za izdajo začasne odredbe izvaja le, ko glede na okoliščine konkretnega primera ne more presoditi, trditve katere od strank so verjetnejše. Ker tožnica svoje trditve dokazuje s predloženimi listinami, toženki pa sta tem trditvam ugovarjali brez predložitve dokazov, je sodišče svojo nalogo opravilo pravilno. V fazi postopka, ko se presojajo pogoji za izdajo začasne odredbe, ob dokazno podprtih trditvah tožeče stranke in pavšalnih ugovorih tožene stranke, sodišče ni dolžno razpisati naroka in na njem razčiščevati dokazno nepodprtih ugovorov tožene stranke. Toženki nista navedli katero premoženje naj bi še imela prva toženka razen premoženja, ki ga je podarila drugi toženki. Da je šlo za darilno pogodbo je tožnica dokazala z zemljiškoknjižnim izpiskom. Druga toženka je hčerka od prve toženke in so glede na zakonsko domnevo iz 3. odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (OZ) trditve tožene stranke o cilju daritve (da bo druga toženka kmetovala in redila konje) nerelevantne. Kdo deduje določa materialno pravo, zato ob dejstvu, da sta tožnica in prva toženka sestri, ni potrebno na naroku razčiščevati ali sta upravičeni do dedovanja po očetu. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka (neizvedba naroka – 8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) torej ni bila zagrešena.

7. Pritožbena naziranja v zvezi s terjatvijo tožnice do prve toženke so zmotna. Članstvo v agrarni skupnosti na utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka ne vpliva. V denacionalizacijskem postopku se premoženjske pravice vedno vrnejo osebi, kateri so bile odvzete. Skladno z 2. odstavkom 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS) se v primeru, kot je obravnavi, ko je upravičenec že mrtev, vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se zanje dedovanje izvede po Zakonu o dedovanju, s tem, da lahko premoženjske pravice deduje le tisti dedič, ki je član novo vzpostavljene agrarne skupnosti. Premoženje nekdanje Agrarne skupnosti je bilo vrnjeno očetu tožnice in prve toženke, ne prvi toženki, ki je razpolagala z vrnjenim premoženjem. Ravnala je v nasprotju s 145. členom Zakona o dedovanju (ZD). Z vrnjenim premoženjem ni imela pravice razpolagati brez sodelovanja in soglasja ostalih dveh dedinj. Zato je aktivna legitimacija tožnice v tej pravdi podana.

8. Tožnici kot dedinji po pok. F. D. pripada delež na premoženju, ki mu je bilo vrnjeno po smrti v denacionalizacijskem postopku. Dejstvo, da je del vrnjenega premoženja (v naravi vrnjene nepremičnine) spremenilo obliko, na to ne vpliva. Seveda ji gre tudi ustrezen del odškodnine, ki jo je dobila izplačano prva toženka po podpisu poravnav v denacionalizacijskem postopku. Kakšen delež gre tožnici, bo odločilo zapuščinsko sodišče. To je namreč pristojno odločati o obsegu zapuščine, kdo so dediči in kakšni so njihovi dedni deleži. Pritožba ima torej prav, ko trdi, da je odločitev v tej zadevi povezana z odločitvijo zapuščinskega sodišča. Pritožbeno sodišče pripominja, da se, dokler traja zapuščinski postopek, dedna pravica ne more uveljavljati z dajatveno tožbo (gl. npr. odločbo VSK Cp 152/2009). Vendar pa to na sam obstoj terjatve tožnice do prve toženke in njeno zapadlost ne vpliva.

9. Sklicevanje na neko drugo zapuščinsko zadevo, ki niti še pravnomočna ni, je brezpredmetno. Razen tega pritožba ne pojasni konkretnih okoliščin primera, na katerega se sklicuje, niti ne predloži sklepa, na katerega se sklicuje.

10. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je podan tako objektivni kot subjektivni pogoj za izdajo začasne odredbe po 270. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), je torej pravilen v dejanskem in materialnopravnem pogledu. Pritožbene navedbe niso utemeljene, pa tudi nobene uradoma upoštevne, v 2. odstavku 350. člena ZPP taksativno naštete procesne kršitve sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Zato je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Ker so stroški, ki nastajajo v postopku odločanja o predlogu za izdajo začasne odredbe v pravdnem postopku, sestavni del pravdnih stroškov (1. odstavek 151. člena ZPP), njihova usoda pa je odvisna od končnega uspeha v postopku (154. člen ZPP), je potrebno odločitev o njih pridržati za končno odločbo.