Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj je pogoje za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine izpolnil šele po 30.6.1992, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za prevzem izplačevanja vojaške pokojnine, ker je na podlagi dokazov, izvedenih v postopku, ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, predpisanega v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je njegove bistveno pravilne ugotovitve, tako glede ugotovljenega dejanskega stanja, kot tudi v pravnem pogledu.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Nepravilna je že oznaka udeležencev postopka, saj "tretja udeleženka" ni priglasila intervencije, kar bi glede na subsidiarno uporabo ZPP morala. Taka nepravilnost predstavlja bistveno kršitev postopka. Dalje navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev vojaške pokojnine po veljavnem odloku. Že od 8.7.1991 je bil na razpolago, saj je sedel v pisarni brez uniforme in čakal na dokumentacijo za upokojitev. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Ker revizija kot revizijski razlog uveljavlja tudi nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, je treba tožniku pojasniti, da glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Drugostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj je bilo potrebno v postopek pritegniti tretjo udeleženko in kakšna je bila pravna podlaga za to. Dejstvo, ki ga ni potrebno bolj podrobno razlagati, ker ga je pravilno razložilo že nižje sodišče v izpodbijani odločbi je, da je prevzela izplačevanje akontacij vojaških pokojnin Republika Slovenija, da gre torej za uporabo proračunskih sredstev, in da je 24. člen zakona o sodiščih združenega dela (Uradni list SFRJ, št. 24/74 in 38/84), ki je veljal v času, ko je bil voden postopek pred prvostopenjskim sodiščem, določal, da je udeleženec v postopku vsak, ki je nosilec pravic in obveznosti v razmerju, o katerem se odloča v postopku. Zato prvostopenjsko sodišče ni kršilo pravil postopka, ker je o postopku obvestilo tretjo udeleženko in jo kasneje v sporno razmerje vključilo kot tretjo udeleženko. Zato revizijsko navajanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka v tej smeri ni sprejemljivo.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialnopravno temelji na določbi 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (odlok - Uradni list RS, št. 4/92), ki natančneje ureja vprašanje, kdo so uživalci vojaških pokojnin glede na določbo 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94). Odlok v 1. členu določa, da Republika Slovenija prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci. Kdo so ti upravičenci, je določeno v nadaljevanju prvega člena, predvsem pa v drugem členu odloka. Tako je v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka določeno, da so upravičenci med drugim osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani pravnomočni odločbi ni utemeljeno. Tožniku v postopku ni uspelo dokazati, da bi bil po določbah 293. člena zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90) po 18.7.1991 pa do upokojitve na razpolago. Tudi če spregledamo, da ugotovljeno dejansko stanje ne more biti predmet revizijskega preverjanja, zatrjevanje tožnika v zvezi s tem, da je bil na razpolago, ni bilo podkrepljeno z nobeno listino, neprepričljivo pa je bilo tudi njegovo zatrjevanje, da zaradi položaja v Sloveniji ni mogel dobiti nobene listine. Če bi bilo to res, tudi ne bi mogel dobiti drugih listin, ki pa jih je predložil v spis in v primeru, če bi bil na razpolago do upokojitve, kasneje ne bi bil premeščen na novo službeno mesto v Sarajevo. Tudi če bi tožniku to uspelo dokazati, še vedno ne bi izpolnjeval zahtevanih pogojev za prevzem izplačevanja pokojnine s strani Republike Slovenije, ker ni izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine do 18.10.1991. Nižji sodišči sta v skladu z dokazi, izvedenimi v postopku, ugotovili, da je tožniku aktivna vojaška služba prenehala šele 30.6.1992 in da mu je bila priznana pravica do predčasne starostne pokojnine od 1.7.1992, ko je zanjo tudi izpolnil zahtevane pogoje. Prav zato iz povedanega tudi sledi, kar sta pravilno zaključili že tudi nižji sodišči, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, kot to zmotno zatrjuje, saj je pogoje za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine izpolnil šele po 30.6.1992, ne pa že do 18.10.1991, kot to zahteva odlok.

Ker tožnik po 18.7.1991 do upokojitve ni bil na razpolago, niti ni do 18.10.1991 izpolnjeval pogojev za priznanje pravice do predčasne starostne pokojnine v skladu z določbo 2. alinee prvega odstavka 2. člena odloka, tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju dejstev, navedenih v izpodbijani odločbi, sklepa, da je bila zavrnitev zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o službi v oboroženih silah uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.