Jedro

Postopek postavitve začasnega skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Pri imenovanju začasnega skrbnika pristojni organ sicer upošteva želje zavarovančevih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR), vendar ti sorodniki, tudi če sodelujejo v postopku, v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Centra za socialno delo z dne 17.01.1994, s katero je bila zavržena tožničina pritožba, ker jo je vložila neupravičena oseba, zoper njegovo odločbo z dne 17.05. 1993, s katero je odločil, da se dopolni njegova odločba z dne 08.06.1992 o postavitvi začasne skrbnice v postopku odvzema poslovne sposobnosti, tako da ima začasna skrbnica pravice in dolžnosti skrbnice mladoletnika, ki še ni star 15 let (I. točka izreka) ter hkrati odločil, da z izdajo te odločbe preneha veljati njegova odločba z dne 05.02.1993 o postavitvi skrbnika za posebni primer (II. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka zavrača tožničine pritožbene ugovore, da ji gre lastnost stranke v postopku postavitve začasnega skrbnika njenemu možu L.R. zaradi križanja njenih materialnih interesov z interesi moževe hčerke B.V., ki je bila s prvostopno odločbo postavljena za začasno skrbnico njenemu možu v postopku za odvzem poslovne sposobnosti pri Temeljnem sodišču, katerega je sprožila tožnica. Sklicuje se na 49. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki določa, da je stranka oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Ugotavlja, da je prvostopni organ postopek postavitve začasnega skrbnika uvedel po uradni dolžnosti na podlagi obvestila sodišča, da je zoper tožničinega moža uveden postopek za odvzem poslovne sposobnosti, skladno z 209. členom zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo). Postopek postavitve začasnega skrbnika je namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se ji postavlja začasnega skrbnika. Tožnica kot žena stranke v postopku ne izkazuje pravnega interesa za udeleževanje v postopku postavitve skrbnika, ne glede na to, da je stranka v postopku za odvzem poslovne sposobnosti njenemu možu. Tožnica izpodbija navedeno odločbo in navaja, da je stališče tožene stranke zgrešeno. Treba je razlikovati sam postopek za odvzem poslovne sposobnosti od postavitve skrbnika, predvsem pa od tega, kdo se postavi za skrbnika osebi, ki se ji odvzema poslovna sposobnost. Tožnica se ni nikoli protivila postavitvi skrbnika, vseskozi pa se je protivila, da se postavi njegova hči, s katero se interesi tožnice križajo. Tožnici v celotnem postopku ni bila dana možnost, da bi izrazila svoje nasprotovanje temu. Tožnica predvsem meni, da je kot žena upravičena sodelovati v postopku za postavitev skrbnika svojemu možu in da ima pri tem tudi svoj pravni interes. Prvostopni organ pa ji je s svojim postopkom in odločbami onemogočil kakršnokoli izražanje nestrinjanja s postopkom oziroma z odločbami; za začasno skrbnico je postavil kčerko in ne tožnico kot ženo, tožničino pritožbo pa zavrgel kot vloženo po neupravičeni osebi. Toda odločba z dne 17.05.1993 o zavrženju tožničine pritožbe zoper odločbo o postavitvi moževe hčerke za skrbnico za poseben primer (z dne 05.02.1993, ki je prenehala veljati z odločbo z istega dne 17.05.1993), izrecno govori, da gre le za to, katera oseba bo bolje zastopala interese njenega moža; ker pa naj bi bila tožnica v razveznem postopku, je najprimernejša moževa hči. To pa pomeni, da prvostopni organ ni odločil le o formalnih razlogih (pomanjkanje pravnega interesa), temveč se je pri zavrženju pritožbe spuščal tudi v materialnopravno vprašanje. Tožnica v postopku sploh ni bila zaslišana, niti ji ni bila dostavljena nobena odločba, poudarja, da je zavrženje možno le iz formalnih razlogov. Tožnici kot ženi v nobenem postopku ni bila dana možnost sodelovati, čeprav ima dejanski in pravni interes, kdo bo kot skrbnik zastopal interese njenega moža. Prvostopni organ je brez njene vednosti v času hospitalizacije njenega moža za skrbnico postavil njegovo hčerko, ki je vedno v vseh pogledih tožnici kot ženi njenega očeta nasprotovala. Izpodbijana odločba navaja, da se tožnica pritožuje zoper odločbo z dne 17.01.1994, ki je le odločba o zavrženju njene pritožbe, nič pa ni odločala o predlogu, naj se obravnava tudi pritožba zoper odločbo z dne 17.05.1993 in odločbo z dne 08.06.1992, s čemer je postopek ostal bistveno pomanjkljiv. Vsaj tožena stranka bi morala dopustiti tožnici možnost, da ugovarja zoper tako postavitev začasnega skrbnika, vendar ji to odreka. Glede na to je celoten postopek revidirati od vsega začetka. Zato predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi, podrejeno pa predlaga, da se odpravijo odločbe organa prve stopnje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi ni sporno, da je tožnica pri Temeljnem sodišču vložila predlog za odvzem poslovne sposobnosti svojemu možu in da je organ prve stopnje na podlagi obvestila tega sodišča o tem predlogu po uradni dolžnosti uvedel postopek postavitve začasnega skrbnika. Sporno je, ali ima tožnica kot predlagateljica sodnega postopka za odvzem poslovne sposobnosti svojemu možu, položaj stranke v upravnem postopku postavitve začasnega skrbnika za navedeni sodni postopek. Po določbi 1. odstavka 209. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo) sodišče, pri katerem se je začel postopek, da se nekomu odvzame poslovna sposobnost, mora to takoj sporočiti centru za socialno delo. Center za socialno delo postavi osebi, zoper katero se je začel postopek, po potrebi začasnega skrbnika. Za to skrbništvo se uporabljajo določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki so že stari 15 let, center za socialno delo pa sme po potrebi zanj uporabiti določbe o skrbništvu nad mladoletniki, ki še niso stari 15 let. Način izbire skrbnika in njegove dolžnosti so določene v določbah 200. do 204. člena ZZZDR, postopek postavitve skrbnika pa v določbah 216. do 223. člena tega zakona.

Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da je postopek postavitve začasnega skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča. Pri imenovanju začasnega skrbnika pristojni organ sicer upošteva želje njegovih bližnjih sorodnikov, če je to v korist varovanca (183. člen ZZZDR), vendar ti sorodniki, tudi če sodelujejo v postopku, v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi. S sklicevanjem na križanje svojih interesov z interesi začasne skrbnice pa tožnica niti ne uveljavlja kakega pravnega interesa, ampak kvečjemu dejanski interes, zato ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu z ugovorom, da ni bila zaslišana in ni imela možnosti sodelovanja v postopku. Ker sme vložiti pritožbo zoper odločbo prve stopnje le stranka v postopku (223. člen ZUP), tožnica pa to ni bila, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo organa prve stonje z dne 17.01.1994, s katero je ta zavrgel njeno pritožbo, ker je ni vložila upravičena oseba.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). V skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št.1/91-I in 45/I/94) je sodišče ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije.