Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo, da se določba 157. člena ZDR-1 nanaša na posebno ureditev delovnega časa, ne pa tudi na posebno ureditev plačila za opravljeno delo, saj je to urejeno v poglavju Plačilo za delo, iz teh določb pa ne izhaja, da bi bil za vodilne delavce v zvezi s plačilom nadur možen drugačen in strožji dogovor, kot je za delavce določen v 128. členu ZDR-1. Tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožnik vodilni delavec po 74. členu ZDR-1 ali ne, saj mu v vsakem primeru za opravljene nadure pripada plačilo po 128. členu ZDR-1, ker je bil dogovor, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, nedopusten (glej sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 22/2022 z dne 29. 11. 2022).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembi tožbe z dne 27. 12. 2019 in z dne 21. 5. 2021 (točka I izreka), zaradi umika tožbe je ustavilo postopek za izročitev plačilnih list za obdobje od novembra 2014 od vključno marca 2019 in vseh izpisov za tožnika iz delodajalčevega sistema evidentiranja prisotnosti delavcev za obdobje od 1. oktobra do 24. marca 2019 in zaradi plačila 2.556,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ki tečejo od zneskov razvidnih iz druge alineje II točke izreka (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v 8 dneh plača 3.321,38 EUR z zakonskimi obrestmi od posamičnih mesečnih zneskov in tekom zamudnih obresti kot izhaja iz točke III izreka do plačila (točka III izreka), višji zahtevek za plačilo 341,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, razvidnih iz točke IV izreka, je zavrnilo (točka IV izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v 8 dneh plača stroške postopka v višini 675,16 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka V izreka) in krije stroške 90,68 % stroškov sodnih taks (točka VI izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (točke III, V in VI) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo vseh stroškov. Navaja, da sodišče ni presojalo o med strankama spornem vprašanju, ali je bil tožnik vodilni delavec po 74. členu ZDR-1, ker naj to naj ne bi bilo odločilno za presojo utemeljenosti vtoževanega zahtevka. Sodišče se je sklicevalo na primere iz sodne prakse, v katerih je bilo zavzeto stališče, da z vodilnim delavcem ni mogoče veljavno skleniti dogovora, po katerem je plačilo za morebitno delo preko polnega delovnega časa že vrednoteno v osnovni plači. Sodba napačno upošteva stališča pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa Pdp 274/2020, ki je ugodilo pritožbi delavca zoper sodbo, s katero je bil zahtevek za plačilo nadur v celoti zavrnjen. Ta zadeva se je končala s sodbo Pdp 445/2021, v kateri je pritožbeno sodišče bolj ali manj ponovilo argumente iz razveljavitvenega. Zoper to odločitev je bila dopuščena revizija glede vprašanja, ali je z vodilnim delavcem iz 74. člena ZDR-1 dopustno v pogodbi o zaposlitvi določiti, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači. Navaja, da je pritožbeno sodišče odločilo v nasprotju s prevladujočo sodno prakso v večini zadev, kjer je prevladovalo enako pravno vprašanje. Sklicuje se na sodbe VDSS Pdp 1179/2006, Pdp 436/2012, Pdp 966/2015, Pdp 357/2017, Pdp 142/2019 in Pdp 32/2020, kjer je VDSS zavzelo stališče, da je z vodilnim delavcem na podlagi 157. člena ZDR-1 v zvezi s 74. členom istega zakona dopusten pogodbeni dogovor, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v delavčevi osnovni plači, dogovorjeni v pogodbi o zaposlitvi. Nadalje navaja, da zadeva VS RS opr. št. VIII Ips 92/2015, na katero se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje, z obravnavanim sporom ni primerljiva, ker temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju. Določba v tožnikovi pogodbi, da je sklenjena za polni delovni čas, ne pomeni vnaprej določenega delovnega časa. Tožnik dnevne in tedenske razporeditve delovnega časa ni imel določene, ampak je bilo dogovorjeno, da se delovni čas ravna po potrebah delovne enote, torej si ga je določal sam. Pogodbeni dogovor ne ureja plačila za nadurno delo, ampak delovni čas. Tak dogovor je dopusten. Ni šlo za nadurno delo po 144. členu ZDR-1. Direktiva 2003/88/ES dopušča odstopanje, ko gre za vodilne kadre. V pogodbi ni določeno, da je tožnikov tedenski delovni čas znašal 40 ur. ZDR-1 nikjer ne določa, da je osnovna plača nujno znesek, ki delavcu pripada le za delo s polnim delovnim časom. Po 127. členu ZDR-1 se osnovna plača določi upoštevaje zahtevnost dela. Ni v nasprotju z zakonom, da sta stranki v pogodbi navedli znesek osnovne plače, v katerem je zajet ves delovni čas, ki pa ni bil 40 ur tedensko, temveč odvisen od potreb poslovalnice. Člen 157. ZDR-1 je razlagan preozko. Šlo je za dogovor, ki je pri delavcu, ki si sam razporeja svoj delovni čas, samoumeven in nujen. Sodišče je dodaten čas neutemeljeno opredelilo kot nadurno delo. Tožnik je imel kontrolo nad tem, kdaj in koliko časa bo opravljal delo, da bo izvršil svoje naloge. Delovnega časa mu ni odrejala toženka. Sodišče je ugotovilo, da naj bi tožnik delo preko polnega delovnega časa opravljal na zahtevo delodajalca. Ta ugotovitev za presojo zahtevka niti ni pomembna, saj je že sam dogovor določal, da bo tožnik delo v dodatnem času opravljal po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca. Bistveno je, da si je tožnik delovni čas razporejal sam. Dogovorjena osnovna plača je bila ustrezno temu dvakrat višja od izhodiščne plače po Kolektivni pogodbi za dejavnost trgovine Slovenije, ker je v njej vrednoten ves tožnikov delovni čas glede na potrebe poslovalnice. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da dogovor iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi ni veljaven in dopusten, ni presojalo med strankama spornega vprašanja, ali je imel tožnik položaj vodilnega delavca, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Napačna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, saj ni upoštevalo, da je tožnik zaradi plačila 2.556,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi tožbo umaknil, del zahtevka v višini 341,25 EUR pa je bil zavrnjen. Ker je tožnik vtoževal 6.218,78 EUR, uspel pa z 3.321,38 EUR, je bil njegov uspeh le 53,41 % in ne 90,68 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, zato bi moralo sodišče odločiti, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Posledično pa je napačna tudi odločitev v točki VI izreka, da toženka krije 90,68 odstotkov stroška sodne takse, saj bi bila glede na tožnikov uspeh v postopku dolžna kriti le 53,41 % sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik je bil zaposlen pri toženki kot vodja oddelka gospodinjstva v delovni enoti A. od 1. 10. 2016 do 24. 3. 2019. Sodišče prve stopnje je ugodilo njegovemu zahtevku za plačilo nadur za čas od oktobra 2016 do decembra 2017, v letu 2018 za februar, marec, maj, junij, avgust, september, november in december ter za januar 2019 v skupni višini 3.321,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, s katero je tožniku v pretežni meri ugodilo.

7. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje za odločitev v obravnavani zadevi, v kateri je sporno, ali je dodatek za nadurno delo po pogodbi o zaposlitvi vključen v tožnikovo plačo in ali je tožnik posledično upravičen do posebnega plačila za nadurno delo, presoja sodišča o vprašanju, ali je bil tožnik vodilni delavec po 74. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ni pomembna, saj tožniku v vsakem primeru pripada plačilo za opravljeno nadurno delo.

8. Stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi v zvezi z delovnim časom v točki 2 pogodbe o zaposlitvi (A1) skladno z določbo 157. člena ZDR-1 dogovorili, da bo tožnik (vodja enote – oddelka gospodinjstva) po lastni odločitvi ali na pobudo delodajalca delo opravljal tudi v dodatnem času, ki bo potreben za izvršitev njegovih nalog, kar je vrednoteno v njegovi osnovni plači, in da je režim delovnega časa zanj določen v sistemizaciji delovnega mesta, ki je sestavni del te pogodbe (A3). V točki 3 je določeno, da je njegova plača sestavljena iz osnovne plače in dodatkov, ki se odmerjajo od osnovne plače. Dodatki za delo v neugodnem delovnem času, obremenitve, vplivi okolja in nevarnost pa so že zajeti v zahtevnosti dela in vsebovani v osnovni plači. Iz Dogovora o načinu obračunavanja ur v mesecu - B. (A3) izhaja, da je njegov delovni čas 8 ur dnevno in da se morebitno preseganje kvote ur konec meseca izbriše in ni plačano.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno tolmačilo, da se določba 157. člena ZDR-1 nanaša na posebno ureditev delovnega časa, ne pa tudi na posebno ureditev plačila za opravljeno delo, saj je to urejeno v poglavju Plačilo za delo, iz teh določb pa ne izhaja, da bi bil za vodilne delavce v zvezi s plačilom nadur možen drugačen in strožji dogovor, kot je za delavce določen v 128. členu ZDR-1. Tako za odločitev v obravnavani zadevi ni pomembno, ali je tožnik vodilni delavec po 74. členu ZDR-1 ali ne, saj mu v vsakem primeru za opravljene nadure pripada plačilo po 128. členu ZDR-1, ker je bil dogovor, da je plačilo za delo preko polnega delovnega časa že zajeto v osnovni plači, nedopusten (glej sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 22/2022 z dne 29. 11. 2022).

10. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da si tožnik ni mogel sam razporejati delovnega časa, saj je bilo delo, ki ga je moral opraviti, odvisno od potreb tožene stranke in to tudi pravilno obrazložilo.

11. Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka in sodni taksi. Že v točkah 3 in 4 obrazložitve je sodišče pojasnilo povišanje tožbenega zahtevka z dne 2019 in znižanje oz. umik tožbenega zahtevka, česar toženka v postopku ni prerekala. Nadalje je v točki 19 obrazložitve izračun stroškov tudi glede na tožnikov uspeh v sporu obširno in pravilno obrazložilo, zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe v zvezi z odločitvijo o stroških postopka in odločitvijo, da toženka krije 90,68 % stroška sodne takse.

12. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe (353. člen ZPP). Skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP).