Jedro

Vprašanje, ali je bila nepremičnina v času sklenitve pogodbe med prvo in drugotoženo stranko nezazidano ali zazidano stavbno zemljišče, za presojo sodišča ni pomembno, saj je vprašanje namembnosti stvar upravnih postopkov in bi tožnik moral v spornem času to vprašanje sprožiti pred pristojnim upravnim organom. Poleg tega pa bi to lahko vplivalo le na predkupno pravico, pri čemer se na to kršitev lahko sklicuje le predkupni upravičenec, kar tožnik ni (bil), pogodba pa je v takem primeru izpodbojna in ne nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka in drugotožena stranka krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal ugotovitev, da je prodajna pogodba za nepremičnino s parc. št. 1000/15 k.o. T. p., ki sta jo dne 12.4.1990 sklenila drugotoženec in Občina Ljubljana Vič Rudnik, neveljavna, da je tožeča stranka lastnik navedene nepremičnine na podlagi ustne prodajne pogodbe in da je tožena stranka dolžna tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino, s katero se bo lahko v zemljiški knjigi na predmetni parceli vpisal kot lastnik. Sodišče je zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnik postal lastnik navedene nepremičnine na podlagi priposestvovanja in na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na predmetni parceli na tožnika. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, in sicer prvotoženi v višini 505,63 EUR, drugotoženi pa v znesku 531,41 EUR.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, Višjemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnik navaja, da naj sodišče druge stopnje trditveno podlago tožbe presoja tudi skozi tekst 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki pravi, da sme sodišče ugotavljati tudi dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, sklicuje pa se tudi na 12. in 13. člen ZPP. Ustna pogodba je lahko podlaga za vpis v zemljiško knjigo in sicer na podlagi določb o vpostavitvi listine. Do razveze pogodbe z drugotožencem je prišlo zgolj zaradi dogovora o spremembi lastništva, saj se je pravni prednik prvotožene stranke odločil uveljaviti predkupno pravico. Tožnik je verjel dogovoru s prvotoženko, da bo kasneje ta z njim sklenila prodajno pogodbo za navedeno zemljišče in je bil tako z njene strani izigran. Slednje ob sklenitvi prodajne pogodbe z drugotožencem ni bilo nenazazidano stavbno zemljišče, saj je tam že leta 1989 stala tožnikova hiša. Tožnik je tako lastninsko pravico na nepremičnini pridobil tudi na podlagi pravil o gradnji na tujem zemljišču, saj je na njem zgradil objekt, uredil komunalne priključke in ves čas plačuje tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Višje sodišče naj primerja zakonodajo v času gradnje in sedanja pravila o gradnji čez mejo. Pogodba, sklenjena med prvo in drugotoženo stranko, je nična, ker nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in morali. Ker je bila ta pogodba razvezana, je posledično nazaj v veljavo stopil dogovor med tožnikom in drugotožencem. Nedvomno je bil tožnik ves čas tudi dobroveren, saj je vedel, da je zemljo kupil, na njej zgradil hišo in jo ves čas nemoteno uporabljal. Pritožba je bila vročena toženi stranki. Prvotožena stranka nanjo ni odgovorila, drugotožena stranka pa predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni sporno, da je bila ustno sklenjena prodajna pogodba med tožnikom kot kupcem in drugotožencem kot prodajalcem sporazumno razdrta. To izhaja tudi iz pritožbenih navedb, zato ta pogodba ne more biti podlaga za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini. Če je namreč pogodba razdrta, za pogodbeni strani ne ustvarja več pravnih posledic. Tako so neutemeljena tudi pritožbena izvajanja o vzpostavitvi listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnika. Slednji v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni postavil navedb v smeri ponovne oživitve ustnega dogovora z drugotožencem, v kolikor bi prišlo do razveze pogodbe med prvo in drugotoženo stranko, zato so te trditve pritožbena novota in kot take za odločitev pritožbenega sodišča neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Morebitni zahtevki proti prvotoženi stranki, ki naj bi tožnika izigrala, pa niso predmet te pravde, saj tožnik v tem postopku terja priznanje (ugotovitev) lastninske pravice.

Vprašanje, ali je bila nepremičnina v času sklenitve pogodbe med prvo in drugotoženo stranko nezazidano ali zazidano stavbno zemljišče, za presojo sodišča ni pomembno, saj je vprašanje namembnosti stvar upravnih postopkov in bi tožnik moral v spornem času to vprašanje sprožiti pred pristojnim upravnim organom. Poleg tega pa bi to lahko vplivalo le na predkupno pravico, pri čemer se na to kršitev lahko sklicuje le predkupni upravičenec (532. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), kar tožnik ni (bil), pogodba pa je v takem primeru izpodbojna in ne nična.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na podlagi priposestvovanja, kajti tožnik glede lastništva nepremičnine ni bil dobroveren (drugi odstavek 43. člena v zvezi s 269. členom Stvarnopravnega zakonika). To neposredno izhaja iz njegovega zaslišanja, ko je izpovedal, da je bil prepričan, da je zemljišče državna lastnina (torej ne njegova).

Pritožnik pa se neutemeljeno sklicuje tudi na določbe pravdnega postopka. Drži sicer, da sme sodišče na podlagi drugega odstavka 7. člena ZPP ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, vendar le v primeru, če iz obravnave in dokazovanja izhaja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena). Sicer pa v pravdnem postopku velja razpravno načelo in je na strankah tako trditveno kot dokazno breme (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). V 13. členu ZPP je urejeno predhodno vprašanje, ki v predmetni pravdi ni relevantno, saj odločitev ni v ničemer odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. V 12. členu ZPP pa je uzakonjeno načelo pomoči prava neuki stranki, ki pa velja le za procesne pravice, ne pa tudi pravice, ki jih strankam dajejo predpisi materialnega prava. Sodišče je dolžno le v okviru 285. člena ZPP postavljati vprašanja in na drug primeren način poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (materialno vodstvo pravde). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi preseglo okvir citirane določbe, če bi stranko spodbudilo k spremembi dotedanjih navedb ali tožbenega zahtevka (prim. II Cp 1775/2010). Prav to pa je bistveno za predmetno zadevo. Podlaga tožbenega zahtevka je bila na eni strani sklenjena pogodba, na drugi strani priposestvovanje. Šele v pritožbi se tožnik prvič sklicuje tudi na določbe o gradnji na tujem svetu in v tej zvezi podaja (za to pravdo relevantne) navedbe. Gre za nedovoljeno spremembo identitete zahtevka in s tem nedovoljeno spremembo tožbe po prvem in drugem odstavku 184. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče v tem postopku ne more več upoštevati.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje pritožbene stroške, drugotoženec pa na podlagi 155. člena ZPP stroške odgovora na pritožbo, saj ti niso prispevali k odločitvi sodišča druge stopnje o utemeljenosti pritožbe.