Jedro

Zahteva sodišča v odredbi, naj izvedenec poda tudi mnenje o zakonitosti uvozno izvoznih poslov, je nepotrebna, saj gre za vprašanje uporabe prava.

Izrek

Zahteva obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 17.1.2001 obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 217. člena KZ določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena ZKP je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani deloma ugodilo pritožbam obsojenega J.K. in njegovih zagovornikov ter okrožnega državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje davčne zatajitve po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. Po 50. in 51. členu KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 3. odstavku 254. člena KZ določilo kazen eno leto zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi petih let ne bo storil novega kaznivega dejanja. V ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojeni J.K. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona, ne da bi izrečno opredelil katerih, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsojenčevo zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni J.K. v zahtevi navaja, da je sodišče izvedencu ekonomske stroke v celoti prepustilo določitev davčne stopnje za izračun davka, prav tako opredelitev okoliščin, ki so pomembne za obračun in tudi obračun sam, izvedenec pa je tudi izračunal višino protipravno pridobljene premoženjske koristi. Poudarja, da odreditev izvedenstva zaradi ugotavljanje stopnje za izračun davka in pravno vrednotenje okoliščin, ki vplivajo na izračun, posebej pa glede višine protipravne premoženjske koristi, ni sprejemljiva, saj gre za vprašanja uporabe prava. Sodišče prve stopnje je tako pravno sklepanje v celoti preneslo na izvedenca in se v obrazložitvi sodbe nanj posplošeno sklicevalo, ne da bi utemeljilo svojo odločitev s pravnega vidika. Poudarja, da mu je na ta način onemogočilo pritožbo, saj za pritožbo zoper izvedensko mnenje nima strokovnega znanja.

Vložnik meni, da je sodba, ki se nanaša na višino neplačanega davka, neobrazložena.

Kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje, se odredi, naj to opravijo izvedenci (248. člen ZKP). Ko gre za razjasnjevanje dejanskih vprašanj, je izvedenec strokovni pomočnik sodišča. Iz odredbe (l. št. 131) je razvidno, da je predsednik senata odredil izvedenstvo finančne stroke, ki ga je zaupal sodnemu izvedencu B.R., z nalogo, naj po pregledu spisa ter dokumentacije izdela izvedensko mnenje o tem, ali bi moral obsojeni J.K. plačati prometni davek od vrednosti vozila po računu T.-ja ali pa od vrednosti vozila po računu T.p. Odredil je tudi, da izvedenec rekonstruira potek nakupa vozila in poda svoje mnenje o zakonitosti uvozno izvoznih postopkov v zvezi z vozilom, odgovori pa naj tudi na druga vprašanja iz svoje stroke, ki bi se pokazala za pomembna pri obravnavani zadevi.

Izvedensko mnenje, izdelano v pisni obliki, je bilo vročeno obsojencu in njegovemu zagovorniku. Zagovornik je celo predlagal preložitev glavne obravnave, ker se z obsojencem po prejemu izvedenskega mnenja še nista pogovorila o morebitnih pripombah, sodišče pa je temu predlogu sledilo. Na glavni obravnavi dne 17.1.2001 je zaslišalo izvedenca v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika, pri čemer sta oba izvedencu zaradi razjasnitve posameznih dejstev tudi postavljala vprašanja. Zato ne drži, da bi obsojenec ne imel možnosti izpodbijati izvedenskega mnenja. Glede obsojenčevega očitka, da tega ni mogel storiti, ker da nima ustreznega strokovnega znanja, je treba ugotoviti, da mu je pravica do aktivne obrambe omogočala, da bi se lahko poslužil pomoči osebe, ki je s takim strokovnim znanjem razpolagala. Te možnosti pa ni izrabil in iz svoje opustitve tudi v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi zato ne more pričakovati procesnih koristi.

Izvedenec je v skladu z odredbo, pri čemer je bila zahteva sodišča, naj poda tudi mnenje o zakonitosti uvozno izvoznih poslov, ker je šlo za vprašanje uporabe prava, nepotrebna, podrobno analiziral poslovne dogodke, povezane z nakupom obsojenčevega vozila ter na podlagi dokumentacije tudi pojasnil, da bi moral obsojenec plačati prometni davek od vrednosti, navedeni v prvotnem računu T. z dne 21.4.1992, 20.119 DEM, kar je znašalo v takratni protivrednosti 6.119.414,00 SIT. Sodba je pomanjkljiva le toliko, da je v njej navedena vrednost osebnega vozila le v nemških markah, ne pa tudi ustrezna protivrednost v tolarjih, vendar zahteva tega ne izpodbija. V izvedenskem mnenju je bilo določno pojasnjeno, da znaša davčna stopnja 25,60% in da znaša obveznost za plačilo prometnega davka 1.566.570,00 SIT. V prvostopenjski sodbi je izvedensko mnenje povzeto skopo, vendarle pa v zadostni meri, tako da napadena odločba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da je sodba glede višine neplačanega davka neobrazložena, saj se je sodišče v tem delu oprlo na ugotovitve izvedenca finančne stroke.

Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno analiziralo potek poslovnih dogodkov in pojasnilo, da ga potrjuje tudi analiza sodnega izvedenca finančne stroke B.R. Glede na to, da je že na podlagi take razčlembe ugotovilo, da so bili posli po prispetju vozila v T. zgolj navidezni in da je bil vsebinsko njihov namen prikriti, da se je obsojenec izognil plačilu prometnega davka v navedenem znesku, teh ugotovitev pri presoji izvedenskega mnenja ni bilo dolžno še enkrat povzemati. Sodišče je sledilo mnenju izvedenca, da se je obsojenec s svojim ravnanjem izognil plačilu prometnega davka v višini 1.566.570,00 SIT, kar pomeni, da je na tej podlagi procesnopravno korektno ugotovilo, da si je obsojenec pridobil protipravno premoženjsko korist na škodo proračuna Republike Slovenije v taki višini.

Osnova za davek od prometa proizvodov je bila prodajna cena proizvoda, ki ne vsebuje davka od prometa proizvodov (1. odstavek 16. člena Zakona o prometnem davku, Uradni list RS, št. 4/92, v nadaljevanju ZPD). Obveznost obračuna prometnega davka po 1. odstavku 26. člena navedenega zakona je nastala takrat, ko je bil opravljen promet proizvodov. Po tarifni številki 4 se je plačeval 32 % davek od prometa osebnih avtomobilov z delovno prostornino bencinskega motorja nad 1,8 litra in dizelskega motorja nad 1,9 litra. Pri prometu osebnih avtomobilov z vgrajenim katalizatorjem za uporabo neosvinčenega bencina je bila do 1.1.1994 davčna stopnja zmanjšana za 20 %, torej na 25,60 %. Z vidika teh določb je izpodbijana sodba zakonita.

Kar pa zadeva nadaljnje vložnikove trditve, da v razlogih prvostopenjske sodbe ni obrazložena trditev iz izreka, da je bil račun z dne 22.5.1992 o plačanem davku v višini 1.092.570,00 SIT fiktiven oziroma lažen, je potrebno opozoriti, da je sodišče prve stopnje navedlo, da se je obsojenec zagovarjal, da o tem računu ne ve ničesar, češ da ga je pripravil M.L., ta pa da je povedal, da ga je obsojenec poklical po telefonu in zaprosil, če lahko formalno podpiše fakturo, ki je bila že v celoti pripravljena. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je s tako pričino izpovedbo izpodbit obsojenčev zagovor, da naj bi L. urejal dokumentacijo na carini in špediterju ter da naj bi peljal avto carinit v N.m. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi dokazne presoje zaključilo, da znaša neplačani prometni davek 1.566.570,00 SIT, kar v povezavi z navedenim povsem jasno kaže, da nobenega prometnega davka obsojenec ni plačal, posledično pa tudi, da je navedba plačila prometnega davka v vrednosti 1.092.688,00 SIT v računu T. prometa z dne 22.5.1992 neresnična. S takimi razlogi je enake vložnikove očitke zavrnilo že pritožbeno sodišče. Nedoslednost v zadnjem stavku v prvem odstavku na 5. strani sodbe sodišča druge stopnje, kjer sodišče hkrati ugotavlja, da v razlogih niso navedene okoliščine o fiktivnosti navedenega računa ter da ne gre za odločilne okoliščine, nato pa da na neresničnost vsebine računa glede plačanega prometnega davka kažejo ugotovitve izvedenca finančne stroke, na zakonitost izpodbijane sodbe nima nobenega vpliva.

Obsojenec tudi navaja, da je ostala neobrazložena trditev drugostopenjskega sodišča, da si je obsojenec pridobil veliko premoženjsko korist. Višje sodišče bi po vložnikovem sodišče moralo natančneje obrazložiti, kako je prišlo do te kvalifikacije, posebej ker je od razlike med temeljno in kvalificirano obliko dejanja odvisno, ali ne bi bilo morda potrebno izdati zavrnilne sodbe.

Sodišče druge stopnje je spremenilo prvostopenjsko sodbo v pravni opredelitvi dejanja, tako da je, ne da bi poseglo v opis dejanja, dejanje kvalificiralo kot davčno zatajitev po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. Pojasnilo je, da je kaznivo dejanje davčne zatajitve specialna oblika kaznivega dejanja goljufije in da ga stori tisti, ki se s preslepitvijo pristojnega organa izogne plačilu dohodnine, davku ali drugih predpisanih obveznosti, med katere spadata tudi prometni davek. Obsojenec si je pridobil veliko premoženjsko korist in gre zato po presoji višjega sodišča za kvalificirano obliko po 3. v zvezi s 1. odstavkom 254. člena KZ. Tako pravno naziranje je pravilno. Po 3. točki 13. odstavka 126. člena KZ se za veliko premoženjsko korist šteje znesek, ki presega 50 povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Ta pa je za obdobje april - junij 1992, obračunavala se je namreč trimesečno, znašala 27.289,00 SIT (Uradni list RS, št. 41/92). Da v napadeni sodbi ni izrečno obrazloženo, da je obsojencu šlo za to, da si prilasti protipravno premoženjsko korist v taki višini, pa zahteva niti ne zatrjuje, pač pa to višino problematizira zgolj z vidika vsebine že omenjenega računa gospodarske družbe T. o plačilu prometnega davka. Ta očitek pa je iz razlogov, ki so že navedeni, treba zavrniti.

Obsojenec tudi navaja, da odločitev drugostopenjskega sodišča o določitvi preizkusne dobe, ki je daljša kot v prvostopenjski sodbi, ni podprta niti z eno samo dejansko okoliščino ali stališčem sodišča do nje. Tudi s to trditvijo, ki očitno meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba glede tega vprašanja ni obrazložena, se ni mogoče strinjati. Pritožbeno sodišče je upoštevalo navedbe v pritožbi državnega tožilca, da je šlo za dalj časa trajajočo obsojenčevo kriminalno dejavnost, ponarejanje listin in da je bil obsojenec po storjenem kaznivem dejanju v letu 1999 dvakrat obsojen zaradi premoženjskih deliktov. Vendar je ocenilo, da te okoliščine niso take narave, da bi upravičevale izrek zaporne kazni obsojencu, za kar se je zavzemal državni tožilec, da pa narekujejo določitev obsojencu najdaljše preizkusne dobe.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje obsojeni J.K. v svoji zahtevi, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojeni J.K. z zahtevo ni uspel, zato je po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT. Pri odmeri povprečnine je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere in zahtevnost postopka.