Jedro

Ne drži očitek, da je sklepanje o osebnosti obdolženega nedopustno, če se ta ocenjuje na podlagi stikov, ki jih je vzdrževal s soobdolženim K.K. in z njegovo udeležbo pri izreku "visoke prostostne kazni" K.-ju.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navednenim sklepom zoper obdolženega S.F. in K.K. podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovnitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Celju je z uvodoma navednim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega S.F. zoper prvostopni sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik obdolženega S.F. je dne 15.5.2000 vložil pri Okrožnem sodišču v Celju z isto vlogo dve zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer zoper sodni odločbi v zvezi z odreditvijo pripora, o katerih je bilo odločeno s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 8.6.2000, in zoper sodni odločbi o podaljšanju pripora, ki sta predmet presoje zakonitosti v tej sodbi. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona ter druge kršitve določb kazenskega postopka. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je sklepati, da vložnik napada z istimi razlogi kot sodni sodni odločbi o odreditvi pripora tudi obe sodni odločbi o podaljšanju pripora, in sicer tako glede obstoja utemeljenega suma kot glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Pri tem dodaja, da v napadenih sklepih ... "je nekako kar razširjeno, da utemeljenost suma izhaja iz kazenskih ovadb, pri čemer se navaja celo to, da je bil pri izreku visoke zaporne kazni kot javnost obd. navzoč, ko se je le-ta izrekla K.K. in se to navaja kot tiste subjektivne okoliščine, je popolnoma nedopustno in ni v skladu z določili zakona". V zvezi z napadenima sklepoma, po mnenju vložnika, ni skladno z določili zakona vrinjati težo očitanih kaznivih dejanj, ko zakon precizno določa, katere so tiste subjektivne okoliščine, ki morajo biti podane, kot je to zapisala tudi že sodna praksa: osebnost obdolženega, dosedanje življenje, okolje in razmere, v katerih živi. V sklepih je glede vsega tega govora le o teži očitanega kaznivega dejanja, kar je utemeljevanje utemeljenega suma in še, da se je obdolženec pogovarjal, torej kontaktiral z osebo K.K., ki je sicer še nepravnomočno obsojen na visoko zaporno kazen. Pri tem je navedeni obsojen zaradi neistovrstnega kaznivega dejanja, torej za nekaj, kar nima nobene zveze z mamili. O osebnosti obdolženega F., in sicer o njegovem dosedanjem življenju, ni povedanega ničesar razen zaključka, da je dejansko še neobsojen, kar bi narekovalo odpravo pripora. Tudi ni upoštevano, da je obdolženi F. privatnik, ki redno zaposluje ljudi in ima dva nočna lokala. Preživlja se z donosnim delom in ima urejene razmere in je tudi reden plačnik vseh davčnih obveznosti. Nasprotno sklepanje sodišč zaradi pogovorov obdolženega F. s K.K., ki je njegov osebni prijatelj in poslovni partner, z zaključkom, da je podan priporni razlog, nikakor ne gre. Tudi v napadenih sklepih ni ničesar rečenega glede sorazmerja med podaljšanjem pripora in varnostjo ljudi in zdravja, kar tudi zahteva Ustava.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev iste kot neutemeljene. Meni, da je sodišče glede utemeljenosti odreditve pripora v dosedanjem postopku obstoj utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti pravilno ugotovilo tudi v napadenih sklepih. Ni pogojev, da bi sodišče nadomestilo pripor s hišnim priporom kot milejšim ukrepom, ko ugotovljene subjektivne okoliščine pri obdolžencu tega ne dopuščajo. Tudi kršitev 20. člena Ustave ni podana.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na uvevljavljane kršitve vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve v naslednjem ustavnem okviru: V 1. odstavku 20. člena Ustave je določeno, da se oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

Ob presoji zakonitosti napadenih sklepov o podaljšanju pripora Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik ne navaja nobenih novih okoliščin, ki bi nakazovale na drugačne dejanske in pravne zaključke od tistih, ugotovljenih s pravnomočnim sklepom o odreditvi pripora, katerega zakonitost je bila ocenjena s sodbo Vrhovnega sodišča z dne 8.6.2000. Ko je utemeljen sum, da naj bi obdolženi F. storil očitana kazniva dejanja, potrjen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, so vložnikovi pomisleki o zakonitosti napadenih sklepov o podaljšanju pripora brez podlage. Vložnik meni, da telefonski izsledki sami po sebi ne morejo dati zaključka, da gre za organizacijo v zvezi z mamili, v kateri naj bi bila aktivna vloga obdolženega F. V teku preiskave izvedeni dokazi ne dajejo nobene podlage za drugačne, tako dejanske kot pravne, zaključke od tistih, ki so bili sprejeti v obeh napadenih sklepih. Očitek nepravilnega ocenjevanja osebnosti obdolženega F. na osnovi stikov, ki jih je vzdrževal s soobdolženim K.K., vključno z njegovo udeležbo pri izreku "visoke prostostne kazni", ne daje podlage za zaključek o nedopustnosti te vrste sklepanja na osebnost obdolženega F. Izostanek razlogov o osebnosti obdolženega F. kot podlagi za zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ni podan in tako sicer zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka z nakazovanjem kršitve Ustave niti sodišče prve stopnje niti pritožbeno sodišče nista zagrešili, zato v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha. Legalna dejavnost obdolženega F., na katero se vložnik sklicuje, ob siceršnjih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, nima vpliva na zaključek, da sta utemeljen sum v smeri storitve očitanih kaznivih dejanj in priporni razlog ponovitvene nevarnosti še vedno podana, vključno z oceno, da kakšen drug ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti ne pride pri tem obdolžencu v poštev ter da je podana tudi sorazmernost med težo očitanih kaznivih dejanj in odrejenim priporom. O kakih presplošnih obrazložitvah oziroma izostanku obrazložitev ter podlag za odločitev o podaljšanju pripora ni mogoče govoriti, zato vložnik s svojo zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogel imeti uspeha.

Glede na vse povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, ob presoji uveljavljanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da le-te niso podane, zato je na podlagi 1. odstavka 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženega S.F. kot neutemeljeno zavrnilo.