Jedro

Očitno pomoten zapis v pogodbi o višini dolga se ne more presojati glede na določbo 61. in 63. člena ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je zahteval ugotovitev, da je kupoprodajna pogodba, sklenjena dne 4.4.2001 med pravdnima strankama za ? hiše ..., razdrta in brez pravnih učinkov. Zato naj bi bila tožena stranka dolžna izročiti tožniku v soposest celotno stanovanjsko hišo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Razlogi sodb nižjih sodišč so v nasprotju z listinami v spisu. Prezrta so številna dejstva, ki izhajajo iz kupoprodajne pogodbe in kasneje nastalih okoliščin. Sklicuje se na določbo 10. člena ZOR, po kateri pogodbeni stranki prosto oblikujeta vsebino kupoprodajne pogodbe. Iz sporne pogodbe jasno sledi, da znaša preostanek kupnine 84.774 DEM in da je to kupnino dolžna tožena stranka poravnati tožniku. Takšna je bila pogodbena volja, zaradi česar ni razumljivo, na kakšni podlagi skuša izpodbijana sodba tožnikovo voljo prikazati kot napako v obračunu. Res je sicer, da je bila kupnina za stanovanjsko hišo dogovorjena v znesku 270.000 DEM in da je bil tožnik solastnik hiše do 1/2. Vendar pa to ne pomeni, da mora prejeti ravno polovico kupnine, saj je v pogodbi zapisano drugače. Če bi res šlo za zmoto ali nesporazum, je pogodba razdrta in je brez pravnega učinka. Z vprašanji, ki v tem obsegu izhajajo iz določb 61. in 63. člena ZOR, se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo, čeprav je na to tožnik opozoril v pritožbi.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko stališče, po katerem naj bi bili „zaključki prvega in drugega sodišča v očitnem nasprotju z listinami spisa“, je neobrazloženo in tudi v nasprotju z revizijsko trditveno podlago, ki skuša vsebino listin in izpovedb v postopku oceniti drugače, kakor pa je to sprejela izpodbijana sodba. Zbrani podatki naj bi po revizijskih stališčih kazali na to, da vsebina kupoprodajne pogodbe z dne 4.4.2001 ne dokazuje, da bi od kupnine v protivrednosti 270.000 DEM tožnik moral prejeti ravno polovico. V pogodbi je namreč zapisano drugače, navedeni zapis, po katerem bi preostanek kupnine znašal 84.774 DEM, pa naj bi kazal na jasno izraženo pogodbeno voljo, da tožnik prejeme ravno toliko, kot je zapisano. Ponujena pravna razlaga trči na dejanske ugotovitve, po katerih je sprejeto sklepanje dejanske narave, da je ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe bilo dogovorjeno, da prejmeta tožnik in njegova razvezana žena vsak ravno polovico kupnine, torej vsak po 135.000 DEM.

Opisane dejanske ugotovitve so narekovale sklepanje, da predstavlja zapis, po katerem naj bi toženka tožniku dolgovala še razliko v znesku 84.7784 DEM, očitno pomoto v zapisu pogodbe. Sklepanje o pomotnem zapisu po vsebini svojih razlogov izpodbijana sodba utemelji prav s tem, da je pogodbena volj strank, ki so sklepale pogodbo (10. člen ZOR), bila jasna. Tožnik in njegova razvezana žena kot solastnika stanovanjske hiše vsak do ? prejmeta vsak ? kupnine, to je vsak po 135.000 DEM v tolarski vrednosti. Po določbi 10. člena ZOR pogodbeni stranki prosto oblikujeta vsebino kupoprodajne pogodbe, vendar tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavljal trditev, po katerih naj bi bilo dogovorjeno, da morebiti prejme večji del kupnine. Kolikor takšno trditev (glede na vsebino revizijske trditvene podlage) postavlja šele sedaj v reviziji, navaja na revizijski stopnji nova dejstva, kar pa je po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP nedopustno. Obvelja, kar sta ugotovili sodišči nižjih stopenj, da je kljub napačnemu zapisu o tem, koliko mora toženka še plačati tožniku, volja pogodbenih strank bila jasno izražena: tožnik prejeme polovico kupnine, njegova razvezana žena pa drugo polovico, torej vsak po 135.000 DEM v tolarski protivrednosti.

V reviziji tožnik ponuja (novo) pravno razlago, po kateri naj bi pri zapisovanju sporne kupoprodajne pogodbe prišlo do zmote in nesporazuma o višini kupnine in da je zato pogodba razdrta in brez pravnega učinka. Z vprašanji, ki bi glede na dejanske ugotovitve morda izhajale iz določb 61. in 63. člena ZOR, se izpodbijana sodba sicer ni ukvarjala, vendar pa za to ni bilo nobene potrebe: ugotovljeno dejansko stanje namreč ne dopušča sklepanja, ki ga revident ponuja v smeri uporabe določb 61. in 63. člena ZOR. Ni šlo niti za zmoto niti za nesporazum, temveč - po dejanskih ugotovitvah – le za pomoten, napačen zapis, ob sicer jasno izraženi pogodbeni volji, koliko je tožena stranka tožniku dolžna plačati, da mu bo izplačala v celoti njegov polovični solastninski delež.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrnilo.