Jedro

Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati, oziroma ji dati možost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Okrožnega sodišča v Celju številka Bpp 837/2024 z dne 25. 4. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je v izpodbijani odločbi zavrnila prošnjo prosilcev za dodelitev BPP kot neutemeljeno.

2.Pojasnjuje, da so prosilci prosili za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) za pomoč zaradi pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju P 64/2024. Toženka je ugotavljala premoženjsko stanje prosilcev, pri čemer je ugotovila, da so prosilci družinski člani in sicer mati ter dva otroka, od katerih je eden mladoleten in eden polnoleten, vendar se redno šola in je star manj kot 26 let. Ker morajo prosilci izpolnjevati subjektivni pogoj za dodelitve BPP, je organ ugotavljal premoženje in po vpogledu podatkov o nepremičnem premoženju prosilcev ugotovil, da iz sklepa o dedovanje D 354/2022 Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 5. 10. 2023, izhaja, da so prosilci podedovali nepremičnine parc. št. 266/2 in parc. št. *63, obe k. o. ..., vsak do 1/3. Iz vpogleda v podatke o množičnem vrednotenju nepremičnin prostorskega portala Geodetska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS) izhaja, da parc. št. 226/2 predstavlja deloma kmetijsko zemljišče v površini 658 m², ter deloma stavbno zemljišče, površine 42 m², v vrednosti 230,00 EUR, na kateri deloma stoji stavba št. 1183-454, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo površine 182,1 m², zgrajeno leta v 2012, z naslovom X., katerega ocenjena vrednost je 114.400,00 EUR. Stanovanjska hiša pa deloma stoji tudi na parceli *63 k. o. ..., katere solastniki so prav tako prosilci, ki v naravi predstavlja deloma kmetijsko zemljišče površine 129 m², ter deloma stavbno zemljišče, površine 126 m², v ocenjeni vrednosti 700,00 EUR. Ker prosilci na naslovu X. ne prebivajo in tam nimajo prijavljenega stalnega prebivališča, je predmetno nepremičnino štelo kot premoženje pri ugotavljanju materialnega položaja prosilcev (na podlagi prvega odstavka 17. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, v nadaljevanju ZUPJS). Ker je organ ugotovil, da imajo prosilci v lasti nepremično premoženje, katerega vrednost znaša 115.100,00 EUR, s čemer presegajo z zakonom določen cenzus (ki znaša 23.274,24 EUR), je vlogo za BPP zavrnil.

3.Tožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in v tožbi navajajo, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, saj posega v pravni položaj in človekove pravice ter temeljne svoboščine tožnikov in krši Ustavo RS (v nadaljevanju Ustava), ki zagotavlja pravico do sodnega varstva in načelo pravne in socialne države, kot tudi ustavno pravico do enakosti v postopku. Tožniki so namreč po pooblaščencu vložili prošnjo za BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju P 64/2024, kjer nastopajo kot toženci. Ker nimajo pravnih sredstev za pomoč odvetnika, so zaprosili za to pomoč. Toženka pa je to zavrnila, ker naj bi tožniki po partnerju in očetu A. A. nepremično premoženje podedovali. Premoženje, ki naj bi ga podedovali, se neutemeljeno in nepravilno upošteva kot premoženje tožnikov. Nepremičnine parcele št. 266/2 in *63 obe k. o. ..., sta namreč predmet sodnega postopka P 64/2024, za katerega so tožniki zaprosili za BPP. Tožniki so formalno res po sili razmer kot dediči lastniki navedenih nepremičnin, vendar od tega nimajo nobenih koristi, saj si lastninsko pravico na obeh nepremičninah lastita tretji osebi in sicer v pravdi P 64/2024, B. B. in C. C., oba stanujoča v Nemčiji. S tožbo zahtevata, da se lastninska pravica na zgoraj citiranih nepremičninah ugotovi v njuno korist in zahtevata izstavitev zemljiškoknjižne listine od tožnikov v navedenem postopku. Navedeno pomeni, da je sporno lastništvo nepremičnin, zato toženka ne bi smela šteti nepremičnine parcela št. 266/2 in *63 obe k. o. ..., v njihovo premoženje in je to do tožnikov krivično in nepravilno, saj jo izključno koristita B. B in C. C., ki imata to nepremičnino tudi v lasti in posesti. Glede na to, da toženka v premoženje prosilcev šteje premoženje, katerega lastništvo je sporno in vprašljivo ter je predmet lastninskega spora, je ravnanje toženke nepravilno in preuranjeno. Predlagajo, da se odločba kot nezakonita odpravi in vrne v ponovno odločanje, prav tako tudi priglašajo stroške.

4.Toženka je po pozivu sodišču posredovala upravni spis, na tožbo pa ni odgovorila.

K I. točki izreka

5.Tožba je utemeljena.

6.V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev toženke, s katero je le-ta zavrnila prošnjo tožnikov, da se jim dodeli BPP iz razloga, ker tožniki ne izpolnjujejo finančno-premoženjskega pogoja.

7.Pri odločanju o prošnji za dodelitev redne BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju ZBPP). Do brezplačne pravne pomoči je upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP).

8.Po določbi prvega odstavka 14. člena ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (to je ZUPJS). Drugi odstavek pa določa, da se za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka, uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke (to je Zakona o socialno varstvenih prejemkih, v nadaljevanju ZSVarPre), o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. ZUPJS pa je tisti, ki sedaj ureja katero premoženje se upošteva (17. člen ZUPJS) oziroma katero premoženje se ne upošteva (18. člen ZUPJS). Na podlagi tretjega odstavka 14. člena ZBPP pa se, ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov tega člena, pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine ne upošteva premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, in sicer če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji.

9.Sodišče ugotavlja, da izpodbijana odločitev temelji na podatkih o vrednosti nepremičnin parc. št. 266/2 in parc. št. *63, obe k. o. ..., katerih lastniki so tožniki, vsak do 1/3. Iz vpogleda v podatke o množičnem vrednotenju nepremičnin prostorskega portala GURS skupna vrednost navedenih nepremičnin po javno dostopnih podatkih GURS znaša 115.100,00 EUR. Navedene podatke je toženka pridobila po uradni dolžnosti in so bili odločilni za zavrnitev prošnje za dodelitev redne BPP, zaradi neizpolnjevanja materialnega pogoja za dodelitev BPP, katerega cenzus je v času izdaje odločbe znašal 23.274,24 EUR.

10.Sodišče ugotavlja, da tožnikom v obravnavanem primeru pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da se izjasnijo o dejstvih in okoliščinah, ki jih je toženka ugotovila po uradni dolžnosti in so bistvenega pomena za odločitev. Tretji odstavek 14. člena ZBPP namreč jasno določa, da ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca in njegove družine premoženje, s katerim prosilec in njegova družina dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če prosilec ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Tožniki so se o navedenih razlogih lahko izjasnili šele v upravnem sporu, v katerem so očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja utemeljevali s podatkom, da tožniki z navedenimi nepremičninami ne morejo razpolagati, saj so predmet sodnega spora P 64/2022 ter jih imata v lasti in posesti B. B. in C. C. ter tako tožniki od navedenih nepremičnin nimajo nobenih koristi, kar posledično pomeni, da se pri ugotavljanju premoženja tožnikov te nepremičnine ne bi smele upoštevati. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja presoja določbe tretjega odstavka 14. člena ZBPP. Ta določba namreč zahteva, da prosilec izkaže upravičene razloge za omejitev razpolaganja, ta možnost pa tožniku ni bila dana.

11.Organ za BPP je odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi pred izdajo odločbe strankam omogočil, da se o listinah, ki jih je vzel za podlago svoje odločitve, izjavijo. Kadar gre za primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je treba zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko zaslišati

1

, oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu, ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi (kar zahteva tudi zgoraj navedena določba tretjega odstavka 14. člena ZBPP). Zato bi moral organ za BPP pred izdajo izpodbijane odločbe tožnikom z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanaša na vrednost nepremičnin, ki se upoštevajo pri ugotavljanju premoženja v zvezi z uveljavljanjem BPP, seznaniti in jim dati možnost, da se o njem izjavijo. Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožniki pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko niso imeli možnosti ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju.

12.Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel upravnega postopka, katerega določbe se uporabljajo tudi v postopkih dodeljevanja BPP (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

13.Tako je podana po uradni dolžnosti ugotovljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14.Ker je po presoji sodišča toženka z opustitvijo načela zaslišanja stranke zagrešila bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo izpodbijane odločbe, je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem naj le-ta, skladno s stališčem sodišča, ki se tiče postopka, o zadevi ponovno odloči.

15.V ponovljenem postopku bo moral organ za BPP odpraviti zgoraj navedeni bistveni kršitvi pravil postopka in o svojih ugotovitvah v zvezi z vrednostjo premoženja tožnikov slednjim dati možnost, da se izjavijo. Nato pa bo moral pri svoji odločitvi o prošnji tožnikov pravilno uporabiti materialno pravo, svojo odločitev pa v izdani odločbi ustrezno obrazložiti.

16.V obravnavani zadevi je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

K II. točki izreka:

17.Ker je sodišče ugodilo tožbi in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva je bila rešena na seji in ker je tožnika v postopku zastopal odvetnik, je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti tožniku v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena v zvezi s 378. členom Obligacijskega zakonika).

-------------------------------

1 Erik Kerševan in Vilko Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 2. spremenjena in dopolnjena izdaja, GV založba, Ljubljana 2017, str. 287.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 9, 146

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 14, 14/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.