Jedro

1. Iz določb 1. in 4. odst. 57. čl. ZDSS izhaja, da je lahko predmet kolektivnega delovnega spora tudi vprašanje zakonitosti določb splošnega akta delodajalca (to je pravilnika o sistemizaciji v državnem organu). 2. Notranja organizacija dela, ki se odraža v opredelitvi delovnih mest v pravilniku o sistemizaciji, je znotraj zakonskih okvirov avtonomna pravica delodajalca, ki je v državnih organih v javnem interesu omejena s postopkom sprejemanja akta o sistemizacji po določbah 3. člena ZDDO. S tem, ko je Davčna uprava RS v pravilniku o sistemizaciji delovnih mest opredelila različna delovna mesta inšpektorjev in davčnih izterjevalcev (višji inšpektor, inšpektor III, izterjevalec II, ...), ni kršila določb 24. in 27. člena Zakona o davčni službi, ki predvideva le eno delovno mesto inšpektorja oz. izterjevalca.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo v kolektivnem delovnem sporu zavrnilo predlagateljev zahtevek na ugotovitev kršitve določb 24. in 27. čl. Zakona o davčni službi, ker je nasprotna udeleženka v svojem pravilniku o sistemizaciji delovnih mest predvidela več vrst delovnih mest inšpektorjev in izterjevalcev, zahtevek na uskladitev pravilnika o sistemizaciji glede teh delovnih mest z navedenimi določbami zakona ter zahtevek na odpravo individualnih razporeditvenih odločb, ki so bile izdane na podlagi spornih določb pravilnika o sistemizaciji. Pri tem je ugotovilo, da določbe pravilnika o sistemizaciji delovnih mest pri nasprotni udeleženki glede opredelitve delovnih mest inšpektorjev in izterjevalcev niso v nasprotju z določbami Zakona o davčni službi. Zoper gornjo sodbo se pritožuje predlagatelj iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku, zgolj podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem vztraja, da je v 24. čl. Zakona o davčni službi predvideno le eno delovno mesto inšpektorja, v 27. čl. pa le eno delovno mesto izterjevalca, razločevanje teh del na več različno zahtevnih delovnih mest pa tudi sicer (glede na organizacijo in značaj del davčnega inšpektorja ter davčnega izterjevalca) v praksi ni izvedeno in izvedljivo. Pritožba ni utemeljena. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je lahko vprašanje zakonitosti posameznih določb splošnega akta delodajalca, med katere se lahko vsaj glede posameznih vsebin uvršča tudi interni pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, predmet kolektivnega delovnega spora, kar izhaja tudi iz določb 1. in 4. odst. 57. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). Pritožbeno sodišče soglaša z vsebinskim stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da 24. čl. in 27. čl. Zakona o davčni službi (Ur.l. RS št. 18/96) ni mogoče razumeti tako, da bi zakon znotraj davčne službe, ki se opravlja v okviru Davčne uprave RS, izrecno predvidel opredelitev le enega enovitega delovnega mesta davčnega inšpektorja in le enega enovitega delovnega mesta davčnega izterjevalca. Zakon v navedenih členih določa le minimalne izobrazbene pogoje in pogoje delovnih izkušenj za opravljanje del inšpektorja (visokošolska izobrazba in najmanj 5 let delovnih izkušenj, oz. višješolska izobrazba in najmanj 10 let delovnih izkušenj) ter del izterjevalca (višješolska izobrazba in najmanj 2 leti delovnih izkušenj, oz. srednješolska izobrazba in najmanj 3 leta delovnih izkušenj). Siceršnje interne organizacije opravljanja teh del pa zakon niti v teh členih, niti sicer ne določa. Ob takšnih določbah Zakona o davčni službi je nasprotna udeležnka na podlagi 3. čl. Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS št. 15/90 in naslednji) utemeljeno sprejela pravilnik o sistemizaciji delovnih mest in v njem predvidela več delovnih mest inšpektorjev, ki se med sabo razlikujejo po opisani zahtevnosti del, po različnih obračunskih osnovah, delno pa tudi po zahtevani stopnji izobrazbe in po zahtevanih delovnih izkušnjah. Iz sodnemu spisu priloženega izvoda pravilnika o sistemizaciji delovnih mest izhaja, da se za vsa delovna mesta inšpektorjev z visoko šolsko izobrazbo zahteva najmanj 5 let delovnih izkušenj, za zasedbo najnižje opredeljenega delovnega mesta inšpektorja III pa se zahteva višja šolska izobrazba in 10 let delovnih izkušenj. Hkrati sta v sistemizaciji opredeljeni dve delovni mesti izterjevalcev s tem, da se za delovno mesto izterjevalca I zahteva višješolska izobrazba in 2 leti delovnih izkušenj, za delovno mesto izterjevalca II pa se zahteva srednješolska izobrazba in 3 leta delovnih izkušenj, za vsa navedenega delovna mesta pa se poleg tega v skladu z zakonom zahteva tudi opravljen posebni strokovni izpit. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili pri opredelitvi delovnih mest inšpektorjev in delovnih mest izterjevalcev v pravilniku o sistemizaciji nasprotne udeleženke v celoti upoštevani minimalni izobrazbeni pogoji in pogoji delovnih izkušenj iz 24. in 27. čl. Zakona o davčni službi, tako da ni podano nasprotje med opredelitvijo delovnih mest inšpektorjev ter delovnih mest izterjevalcev v pravilniku o sistemizaciji na eni strani in temi določbami zakona na drugi. Pritožbeno sodišče poudarja, da je notranja organizacija dela, ki se odraža tudi v opredelitvi delovnih mest v pravilniku o sistemizaciji, znotraj zakonskih okvirov avtonomna pravica delodajalca. V upravnih organih je pri tem gotovo potrebno upoštevati javni interes po racionalni organizaciji dela in posebej še upravnih nalog. Ravno zato je ZDDO v 3. čl. predvidel poseben postopek sprejemanja sistemizacije delovnih mest (soglasje Izvršnega sveta oz. Vlade RS), ki ga je glede spornega pravilnika nasprotna udeleženka v celoti spoštovala. Pri tem pa je potrebno poudariti, da se legitimni učinki opredelitve različnih delovnih mest na vsebinsko identičnem področju ne kažejo zgolj v obliki ustreznega neposrednega ali posrednega odrejanja del, temveč se kažejo tudi pri ugotavljanju vseh vrst odgovornosti za opravljeno ali neopravljeno delo, pa tudi v obliki podlag za vodenje dolgoročne kadrovske politike na posameznem strokovnem področju. Zato tudi pritožbeni očitki, da dejansko delo posameznih inšpektorjev in izterjevalcev ni organizirano v skladu s formalno opredelitvijo različnih delovnih mest na tem področju, ne morejo biti argument za nezakonitost formalne opredelitve delovnih mest. So lahko le opozorilo, da je nasprotna udeleženka na izvedbenem nivoju temu področju posvečala premalo pozornosti, kar pa na vsebino odločitve sodišče v tem kolektivnem delovnem sporu ni moglo vplivati. Glede na povedano in glede na to, da v postopku pred prvostopnim sodiščem ni zasledilo drugih procesno pravnih in materialno pravnih napak, zaradi katerih bi bila izpodbijana sodba nezakonita in na katere mora v pritožbenem postopku paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče predlagateljevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter kot pravilno in zakonito potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.