Jedro

V izreku izpodbijane odločbe je bila dovoljena izvedba postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije, v katerem se odmeri del zemljišča, katerega solastnika sta tožnika. V izreku odločbe je tako dovolj jasno opredeljen obseg zemljišča, na katerem se bo, ob upoštevanju obsega in poteka poti, izvedla parcelacija.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ptuj pod 1. točko izreka odločila, da se dovoli izvedba postopka za ureditev mej oziroma postopek parcelacije, v katerem se odmeri del zemljišča s parc. št. 583/170, k.o. …, po katerem poteka obstoječa JP 740730 Cesta na Veliko Ravno; pod 2. točko izreka je odločila, da morata lastnika nepremičnine s parc. št. 583/70, k.o. … - sedaj tožnika, dovoliti dostop na svojo nepremičnino osebam, ki se izkažejo z ustreznim pooblastilom razlastitvene upravičenke na podlagi pogodb za izvajanje postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije in pravnomočne odločbe o dovolitvi izvedbe postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije; pod 3. točko izreka je odločila, da mora izvajalec postopka za ureditev mej oziroma parcelacije o začetku postopka pisno obvestiti lastnika predmetne nepremičnine najmanj 7 dni pred pričetkom izvajanja del v postopku in pod 4. točko izreka je odločila, da stroškov v postopku ni bilo. V svoji obrazložitvi navaja, da je z odločbo 352-32/2009-10 (04061) z dne 8. 11. 2010 zavrnila zahtevo Občine Majšperk-sedaj stranke z interesom, za razlastitev predmetne nepremičnine, katere lastnika sta tožnika. To odločbo je drugostopenjski organ v pritožbenem postopku odpravil in ji zadevo vrnil v ponovno reševanje. Stališče drugostopenjskega organa je bilo, da je razlastitvena upravičenka v zahtevi za razlastitev in v kasnejših vlogah z listinskimi dokazi, slikovnimi posnetki, predlogom parcelacije, grafičnimi skicami obstoječe ceste ter pojasnili o poteku trase ceste v različnih evidencah, izkazala, da po nepremičnini s parc. št. 583/70, k.o. …, ki je v lasti tožnikov, poteka javna občinska cesta, po kateri poteka promet. Razlastitvena upravičenka je pravilno zahtevala tudi izvedbo postopka parcelacije, zato bi morala upravna enota s to zahtevo seznaniti stranke in izdati odločbo o dovolitvi izvedbe pripravljalnih del, in sicer izvedbo postopka ureditve meje in parcelacije obstoječe ceste na predmetni nepremičnini. Dne 23. 6. 2011 je zato bila opravljena ustna obravnava, z namenom, da se stranke seznanijo s predlogom upravičenke, da se dovoli izvedba postopka parcelacije za potrebe razlastitvenega postopka in da se stranke o tem predlogu izrečejo. Obravnave sta se udeležila tudi tožnika. Tožnik A.A. (prvotožnik) je v izjavi zahteval, da upravni organ opravi ogled sporne trase in ogled opuščene predhodne trase. Na podlagi opravljene ustne obravnave upravna enota ugotavlja, da je razlastitvena upravičenka izkazala, da po nepremičnini s parc. št. 583/70, k.o. …, poteka javna občinska cesta in da potek predhodne opuščene trase za odločitev v zadevi ni bistvenega pomena. Ker zaradi ugotovitve dejanskega stanja ni bilo potrebno opraviti ogleda na kraju samem, ga organ tudi ni opravil. Ker je za potrebe postopka razlastitve potrebno ugotoviti obseg dela predmetne parcele za potrebe obstoječe ceste, je upravna enota dovolila izvedbo postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije, skladno z določbo prvega odstavka 101. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1).

Drugostopenjski organ je s sklepom z dne 18. 10. 2011 pritožbo tožnikov (ki sta jo vložila sama) kot prepozno zavrgel in z odločbo (z istega dne) pritožbo prvotožnika, ki jo je vložil po pooblaščencu, zavrnil. V svoji obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka-Občina Majšperk dne 12. 11. 2009 podala zahtevo za razlastitev dela nepremičnine s parc. št. 583/70, k.o. …, katere lastnika sta tožnika, po kateri poteka obstoječa javna cesta, in zahtevala izdajo odločbe o dovolitvi parcelacije. K svoji vlogi je priložila tudi zahtevano dokumentacijo. Javna korist na delu predmetne nepremičnine, po katerem poteka javna cesta, je bila izkazana v skladu z določbo tretjega odstavka 19. člena Zakona o javnih cestah (ZJC-B), saj je bilo v postopku ugotovljeno, da gre za cesto, ki je kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest v Občini Majšperk (Odlok). Prvostopenjski organ je torej imel podlago za izdajo odločbe po določbah 101. člena ZUreP-1. Glede pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločba neizvršljiva, ker v odločbi ni določno opredeljen obseg nepremičnine, ki naj se razparcelira in za katerega naj se določi nova parcelna številka, drugostopenjski organ pojasnjuje, da se navedena odločba ne izvršuje v smislu ZUP, ampak zgolj učinkuje, in je njen pravni učinek ta, da je odločba podlaga za izvedbo parcelacije v skladu z določbami Zakona o cestah (ZCes-1) in Zakona o urejanju nepremičnin (ZEN). Po določbah 14. člena ZCes-1 je cesta površina, omejena z mejo cestnega sveta in se meja ceste obstoječi cesti, ki ni evidentirana v zemljiškem robu, določi po zunanjem robu cestnega sveta. Mejo ceste določi upravljalec ceste na terenu, ob upoštevanju kriterijev za določitev cestnega sveta. Na mejno obravnavo, ki se izvede v postopku parcelacije na terenu, morajo biti povabljene vse stranke. Nenavzočnost pravilno vabljenih strank ali njihovo nestrinjanje z določitvijo meje ceste po zunanjem robu cestnega sveta, ne zadrži izdaje odločbe o evidentiranju parcelacije v zemljiškem katastru. Odločba o evidentiranju parcelacije na terenu se izda na podlagi skrajšanega ugotovitvenega postopka. Glede na navedeno drugostopenjski organ meni, da bosta tožnika vse ugovore z obsegom parcelacije lahko uveljavljala v samem postopku parcelacije. Organ šteje za neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožnikov, da sporna pot ne izpolnjuje pogojev za kategorizacijo, saj navedeni občinski odlok še vedno velja in je tudi zakonit, zato ga je upravni organ pri svojem odločanju dolžan upoštevati. Po mnenju drugostopenjskega organa je neutemeljena tudi pritožbena navedba v delu, da je upravni organ odločil, da morata razlastitvena zavezanca dopustiti meritev geodetu, ki se bo izkazal z ustreznim pooblastilom razlastitvene upravičenke in da bi moral izvedenca geodeta določiti upravni organ, saj prvostopenjski upravni organ nima podlage v določbah ZUreP-1, niti v kateremkoli drugem predpisu, da odloči o imenovanju geodeta za potrebe postopka, ki se bo izvajal pri drugem upravnem organu. V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi razlastitvena upravičenka t.i. staro pot ob sorazmerno majhnih stroških lahko usposobila za uporabo, pa drugostopenjski organ pripominja, da sta pogoja za izdajo odločbe po 101. členu ZUreP-1 ustrezen predlog razlastitvenega upravičenca in izkazana javna korist in sta bila v konkretni zadevi oba pogoja tudi izpolnjena. Tako drugostopenjski organ zaključuje, da je bil postopek pred izdajo prvostopenjske odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je bilo treba pritožbo zavrniti.

Tožnika v tožbi navajata, da sta dejanska in zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine s parc. št. 583/70, k.o. …, katastrsko in dejansko v naravi gozd v izmeri 18.935,00 m2. Po sredini gozda po celotni dolžini poteka gozdna pot, ki so jo pred leti pričeli uporabljati na drugi strani gozda stanujoči uporabniki štirih stanovanjskih hiš za dostop do svojih hiš. Na podlagi takšne uporabe je Občina Majšperk z Odlokom v letu 2009 opredelila to gozdno pot za javno pot in jo tudi pričela vzdrževati, širiti in utrjevati, kljub protivljenju tožnikov. Tožnika v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti spornega odloka nista uspela, ker sta zamudila enoletni rok za vložitev pravnega sredstva. Pri razglasitvi sporne poti za javno pot pa nista bila udeležena, niti nista bila o tem seznanjena. Po razglasitvi sporne poti je občina vložila predlog za razlastitev dela gozdnega zemljišča tožnikov za potrebe navedene javne poti, ker tožnika nista pripravljena odprodati dela tega zemljišča, niti se na strinjata s statusom javne poti. Tožnika sta prvenstveno mnenja, da je napadena prvostopenjska odločba neizvršljiva, ker v odločbi ni določno opredeljen obseg nepremičnine, ki naj se razparcelira in za katerega naj se določi nova parcelna številka, saj iz izreka izhaja zgolj dovoljenje upravnega organa, da po predlagateljici pooblaščene osebe uredijo mejo oziroma parcelacijo sporne nepremičnine v delu, po katerem poteka obstoječa javna pot. Le-ta pa je v Odloku opredeljena zgolj po svoji dolžini, ne pa tudi po preostalih dimenzijah (širini). Na podlagi takšne določitve javne poti po mnenju tožnikov pooblaščene osebe ne morejo izvrševati parcelacije zemljišča tožnikov, v kateri so sicer dolžne določno opredeliti in razmejiti sporno pot od preostalega zemljišča tožnikov. Takšna odločba upravnega organa dopušča pooblaščenim osebam in vzdrževalcu sporne poti oziroma predlagateljici razlastitve samovoljno ravnanje, saj, zgolj primeroma, lahko odmerijo pot v širini 2 m, lahko pa tudi v širini 6 m. Tožnika menita, da bi upravni organ moral pooblaščenim osebam določno opredeliti njihovo nalogo v smislu parcelacije v okviru obsega obstoječe poti oziroma poti, kot je obstajala v času izdaje spornega odloka in na ta način preprečiti nasprotni stranki nadaljnjo samovoljo pri parcelaciji. Ker se tako pomanjkljive prvostopne odločbe ne da preizkusiti, to predstavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka po 237/II točka 7 ZUP (gl. sodbo sodišča I U 1064/2012). Tožnika se tudi ne moreta strinjati z razlogi drugostopenjskega organa, da izvršljivost napadene prvostopenjske odločbe v tem delu postopka ni relevantna, ker gre zgolj za odločbo, ki učinkuje v smislu podlage za izvedbo parcelacije. Ravno ta podlaga za izvedbo parcelacije pa dopušča predlagatelju razlastitvenega postopka poljubno določanje meje oziroma parcelacijo tujega zemljišča. Kot ugotavlja drugostopenjski organ, se mejo določi po zunanjem robu cestnega sveta, ki pa je po veljavnih področnih predpisih določen na različni razdalji od cestnega telesa. V konkretnem primeru je treba upoštevati dejstva, da se razlašča gozdna pot, ki je svoj čas služila izkoriščanju gozda in ni izpolnjevala kriterijev za kategorizacijo poti v javno cesto. Nedoločna prvostopenjska odločba bo zgolj povzročila nadaljnje zaplete v razlastitvenem postopku, zlasti ob ugotovitvi drugostopenjskega organa, da bo tožeča stranka vse ugovore v zvezi z obsegom parcelacije lahko uveljavila v postopku parcelacije in v nadaljnjem postopku evidentiranja parcelacije pri pristojnem geodetskem upravnem organu. Zakon o cestah v primeru parcelacije oziroma ureditve meje z javno potjo, pooblaščenih geometrov ne zavezuje, da bi v postopku bili dolžni upoštevati ali vsaj na znanje vzeti izjav prizadetih lastnikov. Ravnati morajo po navodilih, kot jih določi upravljalec ceste na terenu. Z določnejšo odločbo o dovolitvi parcelacije pa bi bilo mogoče vse te predvidene konflikte in nadaljnja pravna sredstva preprečiti. Prvostopenjski organ je v napadeni odločbi, kot že navedeno, odločil, da bo parcelacijo upravičena opraviti pooblaščena oseba, katero bo za izvršitev tega dejanja pooblastila predlagateljica razlastitve. Tožnika sta že v pritožbi uveljavljala, da takšna odločitev po njunem mnenju ni pravilna, ker parcelacija nepremičnine tožnikov predstavlja del upravnega postopka razlastitve v smislu pripravljalnega dejanja za odločanje o zahtevi za razlastitev in da bi posledično upravni organ za izvedbo tega pripravljalnega dejanja moral določiti ustreznega izvedenca na stroške predlagateljice razlastitve. Takšna dolžnost po mnenju tožnikov izhaja iz določbe 189. člena ZUP, saj je razlastitvenima zavezancema oziroma tožnikoma v postopku razlastitve, v smislu varovanja njunih pravic, potrebno omogočiti možnost izjave oziroma izločanja določenega izvedenca, ne pa celotnega postopka prepustiti vodji in izbiri nasprotne stranke. Postopek razlastitve ima namreč hude posledice za zavezance in predstavlja enega izmed hujših posegov v ustavno varovane pravice posameznika, poseg v zasebno lastnino. Posledično se tožeča stranka ne more strinjati s stališčem drugostopenjskega organa, da upravni organ nima pravne podlage za določitev izvedenca geodeta v tem upravnem postopku. Upravni postopek in s tem procesna dejanja vodi upravni organ in ne predlagatelj postopka, upravni organ pa mora v upravnem postopku strankam omogočiti izvrševanje njihovih pravic. V predmetni zadevi ni odveč dodati, da je predlagateljica razlastitve brez vednosti in soglasja tožnikov že pritegnila geodetsko družbo, ki je opravila parcelacijo, s katero se seveda tožnika nista strinjala. V tej parcelaciji je ta geodetska družba določila širino poti na 6 m, kar bistveno odstopa od obstoječe poti v naravi. Takšno parcelacijo pa je v primeru nadaljevanja postopka mogoče pričakovati tudi na podlagi nedoločne prvostopenjske upravne odločbe. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga, da po izvedeni glavni obravnavi razsodi tako, da se tožbi tožnikov ugodi in se odpravita odločbi Upravne enote Ptuj, kakor tudi Ministrstva za okolje in prostor. Hkrati tožnika zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da sodišče tožbo tožnikov zavrne kot neutemeljeno.

Občina Majšperk-sedaj stranka z interesom, v odgovoru na tožbo navaja, da tožeča stranka z navajanjem polresnic prikazuje neresnično dejansko stanje in napačno interpretira materialno pravo ter sodno prakso. Točne so navedbe o dejanskem in pravnem lastništvu nepremičnine s parc. št. 583/170, k.o. …, ki v naravi predstavlja gozd. Cesta, ki poteka po sredini gozda, pa ni bila javna pot šele v letu 2009, ampak je tedaj le prišlo do novega Odloka, ki je, prav tako kot Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Majšperk (iz leta 1999), sporno cesto kategoriziral kot javno pot s številko 740730, z imenom Cesta na Veliko Ravno. Dejansko se sporna cesta za dostop do stanovanjskih hiš občanov udeleženke kot edina uporablja že najmanj 50 let. To je tožeči stranki dobro znano in je tudi sama (A.A.) podala izjavo na ustni obravnavi dne 28. 1. 2010. Ta izjava je bila zapisana na vztrajanje predstavnika udeleženke, ki se je navedene ustne obravnave tudi udeležil. Neutemeljena je navedba tožeče stranke, da sporna odločba ni izvršljiva, ker v odločbi ni določno opredeljen obseg nepremičnine, ki naj se razparcelira. Z odločbo je namreč jasno določeno, da naj se odmeri del zemljišča s parc. št. 583/70, k.o. …, po katerem poteka obstoječa javna pot 740730 Cesta na Veliko Ravno. S tem je jasno določen potek trase. Pri odmeri parcele za cesto pa bo potrebno upoštevati dejanski potek in širino poti v naravi ter merila, ki jih določajo Zakon o cestah in Uredba o merilih za kategorizacijo javnih cest, ki se še vedno uporablja. Tožeča stranka napačno navaja sodbo sodišča št. I U 1064/2010, saj iz navedene sodbe izhaja, da opredelitev, kot jo je uporabil upravni organ, ni v nasprotju z materialnim pravom, pa tudi procesne kršitve niso podane, saj bo za ugotavljanje dejanske poti in odmere poti namenjen postopek, ki bo možen šele po pravnomočnosti izpodbijane odločbe. V navedeni sodbi je bilo dejansko stanje bistveno drugačno, saj je šlo za odmero, ki ni bila mogoča v obsegu, ki je bil določen v izreku odločbe, ker se je v območju, ki bi moralo biti odmerjeno, nahajala hiša, ki pa vsekakor ne more biti odmerjena za cestni svet. Ravno v tej sodbi pa je sodišče podalo stališče, da parcelacija v obsegu kot pot v naravi obstaja, ne more biti v nasprotju z materialnim pravom. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi z dne 17. 7. 2012, vloženi po pooblaščencu, tožnika prerekata navedbe udeleženke v njenem odgovoru na tožbo z dne 31. 5. 2012, v kolikor se z njima ne strinjata, ter v zadevi navajata, da je v zadevi ključnega pomena dejstvo, da je sporna pot kategorizirana kot javna pot. Pojem javne poti določa prvi odstavek 14. člena Zakona o javnih cestah in je po navedeni zakonski določbi javna pot tista občinska cesta, ki ne izpolnjuje zakonsko določenih minimalnih elementov za lokalno cesto, ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu. Navedena zakonska določba torej ne daje natančnejših meril za določitev dimenzij tovrstne javne infrastrukture in tega ne daje niti Uredba za kategorizacijo javnih cest, saj so v 9. členu Uredbe zgolj opredeljena merila za razmejitev med lokalnimi cestami in javnimi potmi. Normativna ureditev javnih poti torej ne določa minimalnih pogojev in dimenzij, ki jih morajo javne poti izpolnjevati, kar posledično pomeni, da geometer, ki naj bi po napadeni odločbi prvostopenjskega upravnega organa odmeril zemljišča za sporno pot, v normativni ureditvi nima določenih pogojev za takšno odmero, niti mu jih ne more opredeliti upravni organ, zaradi česar tožeča stranka še vedno meni, da je napadena prvostopenjska odločba neizvršljiva. Zaradi tega bi po mnenju tožeče stranke moral upravni organ pri odredbi parcelacije predhodno dopolniti dokazni postopek v smislu sporne trase na kraju samem ter zaslišanje strank v zvezi z ugovori tožeče stranke, da je udeleženka po sprejetju spornega odloka o opredelitvi te poti za javno pot samovoljno in ob jasno izraženem nasprotovanju tožeče stranke širila razglašeno javno pot in jo gradbeno urejala. Predmet razlastitve, če bi bila utemeljena, bi bila lahko le dejansko obstoječa potna povezava, kot je obstajala v času opredelitve sporne poti za javno pot. Nadaljnje širitve te poti s strani udeleženke brez soglasja tožnikov, kot tudi vsakoletna gramoziranja, ki se jim tožeča stranka vseskozi upira, ne morejo biti v škodo tožeče stranke. V predmetni zadevi je namreč potrebno poudariti, da gre za poseganje v zasebno lastnino kot ustavno kategorijo. Tožeča stranka zato meni, da bi traso sporne poti, ki naj bi bila v nadaljevanju predmet razlastitve, moral določiti upravni organ, ki vodi razlastitveni postopek, izvedenec geometer pa bi takšno parcelacijo le tehnično izvedel. K navedbi udeleženke, da je bila sporna javna pot opredeljena z občinskim odlokom v letu 1999, tožeča stranka navaja, da kot lastnik zemljišča in sporne poti o tem ni bila seznanjena, saj v noben postopek ni bila pritegnjena. Tudi morebitna izjava prvotožnika v upravnem postopku, na katero se sklicuje udeleženka, na odločitev v predmetni zadevi ne vpliva. Udeleženka zoper tožnika vodi postopek razlastitve in ne pridobitve morebitne služnostne pravice. V zvezi s sklicevanjem udeleženke na zapisano izjavo prvotožnika na naroku dne 28. 1. 2010, prvotožnik poudarja, da zapisana interpretacija izjave prvotožnika po zastopniku udeleženke, ni popolnoma v skladu s tem, kar je tožnik in v kakšnem kontekstu je prvotožnik to izjavo dal, saj je ob očitku, da sporna pot poteka že 50 let, povedal, da sta že pred 50-leti stali prvi dve stanovanjski hiši na spornem manjšem zaselku, katerih lastniki so uporabljali za dostop staro potno povezavo tudi že 50 let in naj potem tudi v nadaljevanju še nadaljnjih 50 let uporabljajo staro traso. V zvezi s tem tožeča stranka tudi dodaja, da se je udeleženka v letu 2008 zavezala, da bo poskušala urediti oziroma usposobiti za dostop do tega manjšega zaselka štirih hiš prvotno staro potno povezavo, vendar je kasneje očitno ugotovila, da je cenejša varianta uporabiti pot, ki jo je usposobila tožeča stranka, nato pa to pot opredeliti kot javno pot, tožečo stranko pa razlastiti. Tožeča stranka se tudi sprašuje, kako so lastniki stanovanjskih hiš, do katerih je namenjena sporna pot, pridobili gradbeno dovoljenje za gradnjo teh hiš, danes pa ti isti lastniki stanovanjskih hiš v primeru, ko tožeča stranka nalaga les v svojem gozdu in postavi voz na sporno gozdno pot, kličejo policijo, ki tožečo stranko v njegovem gozdu mandatno kaznuje zaradi nepravilnega parkiranja na javni poti. Na nekorektno vztrajanje udeleženke pri razlastitvi sporne poti kaže tudi dejstvo, da udeleženka razlašča samo tožnika kot solastnika dela sporne javne poti, medtem ko preostali del te poti prav tako poteka po zemljišču v zasebni lasti, vendar se udeleženka tega lastnika ni lotila z razlastitvijo. Tožeča stranka se zaveda, da navedena dejstva za odločitev v tem upravnem sporu sicer niso relevantna, vendar pa celovit vpogled v samovoljno ravnanje udeleženke kaže, da je potrebno pravice udeleženke v zvezi z dopuščeno geodetsko parcelacijo natančno določiti, da ne bo prihajalo do nadaljnjih zlorab v škodo tožnikov. Tožeča stranka vztraja pri že podanem tožbenem zahtevku.

V pripravljalni vlogi z dne 3. 9. 2012, ki jo tožnika vlagata sama, navajata, da naj do pravične odločitve ne vodi samo črka zakona, ampak tudi zdrav razum, da je nesmiselno urejati javno pot sredi gozda, če jo je možno urediti po obrobju parcel. Lastniki te parcele odstopajo brezplačno in dovoljujejo obnovo stare poti, kjer je že pred leti potekala in je vrisana v topografskem načrtu. Po 92. členu Ustave RS razlastitev ali omejitev ali obremenitev lastninske pravice ni dopustna, če država ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Del stare poti je že obnovljen, za sanacijo približno 150 m sta že pridobila predračun, ki bi znašal cca 2500 EUR. Obnovljena stara pot bi neovirano služila stanovalcem kot tudi širšemu krogu prebivalcev, njima pa bi bilo olajšano spravilo lesa v gozdu. Pot, po kateri hoče občina narediti javno cesto, poteka po sredini njune parcele oziroma gozda v dolžini 350 m, cesta v celoti, ki bi jo obnovili, pa je dolga 722 m. Z razlastitvijo ceste bi se jima onemogočilo delo v gozdu, predvsem pa bi z njo zmanjšali vrednost gozda kot celote. S samim asfaltiranjem pa bi se promet skozi gozd še povečal in dodatno otežil delo, kmalu pa se lahko poveča tudi število okoliških prebivalcev. Prilagata dopis občine Majšperk iz leta 2008, s katerim je tedaj direktor občinske uprave zagotovil začetek postopka pridobitvene služnosti za zgoraj navedeno obstoječo cesto.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je odločba prvostopenjskega organa o dovolitvi pripravljalnih del, ki jo je organ izdal na podlagi prvega odstavka 101. člena ZUreP-1. Po tej zakonski določbi lahko upravni organ na podlagi predloga razlastitvenega upravičenca z odločbo dovoli izvedbo postopka za ureditev mej, parcelacije, merjenj, raziskav terena in drugih pripravljalnih del na nepremičninah, predvidenih za razlastitev.

Glede na citirano zakonsko določbo, ob upoštevanju podatkov v spisu, je odločitev prvostopenjskega organa po mnenju sodišča pravilna. Z izpodbijano odločbo je namreč bilo odločeno le o dovolitvi pripravljalnih del in sicer o ureditvi mej in parcelaciji dela nepremičnine, predvidene za razlastitev, po kateri poteka javna pot, razglašena za javno pot z občinskim Odlokom o kategorizaciji občinskih javnih cest. V izreku izpodbijane odločbe je bila dovoljena izvedba postopka za ureditev mej oziroma postopka parcelacije, v katerem se odmeri del zemljišča s parcelno št. 583/170, k.o. …, katerega solastnika sta tožnika, po katerem poteka obstoječa JP 740730 Cesta na Veliko Ravno. Glede na takšno vsebino izreka se sodišče strinja s stranko z interesom, da je v izreku dovolj jasno opredeljen obseg zemljišča, na katerem se bo, ob upoštevanju obsega in poteka poti kot v naravi obstaja, izvedla parcelacija. Sodišče zato zavrača tožbeno navedbo, da se izpodbijana odločba, zaradi nejasno določenega obsega zemljišča, na katerem bo izvedena parcelacija, ne da izvršiti.

V predmetnem upravnem sporu, katerega predmet presoje je, kot je navedeno že zgoraj, le presoja zakonitosti odločbe o dovolitvi pripravljalnih del, zato tožbeni ugovori, ki se nanašajo na sam postopek parcelacije, ne morejo vplivati na drugačno odločitev sodišča. Tožnika bosta vse tožbene ugovore v zvezi s širino poti in odmero obsega zemljišča lahko uveljavljala v (nadaljnjem) geodetskem postopku parcelacije, ki se izvaja pod pogoji in na način, kot to določa Zakon o evidentiranju nepremičnin.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo na podlagi prvega odstavka Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) 63. člena zavrnilo. Tožnika sta v tožbi smiselno predlagala tudi opravo glavne obravnave, vendar je sodišče na podlagi 2. alinee 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave. Ocenilo je, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila. Na podlagi dejstev, ki sta jih tožnika navedla v tožbi, dejanskega stanja ne bi bilo mogoče dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev v zadevi.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.