Jedro

Terjatev do zapuščine je predmet obligacijskega prava, ne pa predmet dednega prava. Ker gre za enotno terjatev, ki jo je treba plačati po obrokih, velja 3 letni zastaralni rok.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v 1. točki tako, da plačilni nalog Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Pl 747/2005, z dne 11.10.2005 ostane v veljavi glede plačila glavnice v znesku 1.535.288,90 SIT in glede zakonskih zamudnih obresti v enaki višini. Plačilni nalog se razveljavi v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, kolikor le-te presegajo glavnico, in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

II.

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi v 1. točki (... vendar največ do višine vrednosti pridobljenega dednega deleža po pokojni D. P. in povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 18.100,00 SIT in zakonske zamudne obresti od zneska teh stroškov za čas od izdaje tega sklepa dalje do plačila, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe) in v 2. točki.

Obrazložitev

11.10.2005 je sodišče prve stopnje izdalo plačilni nalog, s katerim je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 1.535.288,90 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.4.2001 dalje do plačila, vendar največ do višine vrednosti pridobljenega dednega deleža po pokojni D. P., in povrniti tožeči stranki pravdne stroške, razvidne iz sodne štampiljke, in zakonske zamudne obresti od zneska teh stroškov za čas od izdaje tega sklepa dalje do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe. Potem ko je toženec ugovarjal, je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo plačilni nalog v celoti vzdržalo v veljavi in tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 38,21 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek se nanaša na plačilo zneska, ki ga je namesto pokojne D. P. kot posojilojemalke plačala tožeča stranka, pri kateri je banka A kot posojilodajalka imela zavarovano posojilo D. P.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni pomembno, ali je tožnica terjatev prijavila v zapuščinskem postopku po pokojni D. P., ugotovilo pa je tudi, da terjatev ni zastarala.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku - ZPP in predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Navaja, da je sodišče vse navedbe glede dejanskega stanja in tudi uporabo materialnega prava oprlo na Zakon o dedovanju - ZD, ki je pričel veljati 1. 1. 2005. Spregledalo je določilo 228. člena ZD, ki pravi, da se zakon uporablja za dediščine, v katerih se dedovanje uvede po njegovi uveljavitvi. Drugi odstavek istega člena pa določa, da se za dediščine, v katerih postopek ni končan, uporablja Zakon o dedovanju, ki je bil objavljen v Uradnem listu SFRJ 42/65. Tožena stranka je dedovala leta 2001 in je bil predmetni postopek tudi pravnomočno končan. V stari zakonodaji je bilo treba terjatev prijaviti v dedni postopek. Treba je preveriti, ali je nastopilo zastaranje terjatve, in kako se šteje rok za vložitev tožbe. Treba je upoštevati sklep o dedovanju po pokojni D. P., ki je postal pravnomočen leta 2001. V manjšem obsegu je pritožba utemeljena, pretežno pa ne.

O neutemeljenosti pritožbe: Nerazumljivo je, od kod tožencu podatek o tem, da je Zakon o dedovanju - ZD začel veljati 1.1.2005. To ni točno. Nepravilna je tudi trditev o tem, da naj bi bilo po ZD iz leta 1965 treba terjatev prijaviti v zapuščinskem postopku. Zakon o dedovanju je bil objavljen v Uradnem listu SRS, št. 15-645/76 dne 4.6.1976, velja pa od 1.1.1977. Kasnejše spremembe in dopolnitve ne vplivajo na vprašanje, ki je v tem postopku sporno. Ne ZD, ki je veljal do 1.1.1977, ne sedaj veljavni ZD ne urejata vprašanja terjatev oziroma njihove prijave v zapuščino. Vprašanje terjatev ni predmet dednega prava, pač pa je to predmet obligacijskega prava. ZD ureja vprašanje odgovornosti dedičev za zapustnikove dolgove, o čemer je sodišče prve stopnje zapisalo pravilne razloge, kot je tudi pravilno ugotovilo, da prijava terjatve v zapuščinskem postopku ne vpliva na pravico upnikov, da zahtevajo poplačilo terjatve.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da terjatev ni zastarana. Ne v odgovoru na tožbo ne v pritožbi toženec ne pove, zakaj šteje, da naj bi za terjatev veljal triletni zastaralni rok. Ne gre za občasno terjatev po 1. odstavku 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za ta primer uporablja glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa gre za enotno terjatev, ki jo je bilo treba plačati po obrokih, zanjo pa velja petletni zastaralni rok. Na dan vložitve tožbe torej terjatev ni zastarala, bodisi, da je odločilen dan, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (30.10.2000), bodisi, da je zastaranje začelo teči celo kasneje (ko je zapadla celotna terjatev). Vendar v konkretni zadevi to ni pomembno, kajti morebitni kasnejši datum ni bil predmet obravnavanja. Bistveno je, da toženec ni niti trdil niti dokazoval nič takega, kar bi kazalo, da je odločitev o zastaranju napačna (o obročnem odplačevanju posojila in o zastaranju glej tudi sodbi VS RS II Ips 370/99 in II Ips 573/2003). Odločitev o tem, da mora toženec plačati terjatev v višini glavnice, je tako pravilna.

O utemeljenosti pritožbe: Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi uradoma, poleg razlogov, ki so navedeni v pritožbi (2. odstavek 350. člena ZPP). Pri tem je ugotovilo delno napačno uporabo materialnega prava. Ko je toženec ugovarjal zastaranje, bi sodišče prve stopnje ta ugovor moralo upoštevati ne samo v zvezi z glavnico, pač pa tudi v zvezi z obrestmi. Ugovor zastaranja je bil sicer premalo določen in pomanjkljiv, kolikor je šlo za vprašanje glavnice v višini 1.535.288,90 SIT, kajti toženec ni navedel, ali so v tem znesku morda vključene tudi zamudne obresti. Vendar pa je bil ugovor zadosten, kolikor je šlo za zamudne obresti od tega zneska, ki jih je tožeča stranka v predlogu za izdajo plačilnega naloga zahtevala od 21.4.2001. Predlog je bil vložen 14.9.2005. Po 1. odstavku 372. člena ZOR bi del obrestnega zahtevka zastaral, kajti glede obresti je veljal triletni zastaralni rok in bi torej zamudne obresti pred 14.9.2002 zastarale (1. odstavek 372. člena ZOR). V tem delu bi bil ugovor sicer utemeljen. Vendar pa v zvezi z obrestmi v konkretni zadevi ni pomembno le vprašanje zastaranja, pač pa tudi vprašanje prenehanja teka zamudnih obresti (glej ustavno odločbo U-I 300/04 z dne 2.3.2006 in Zakon o spremembah in dopolnitvah obligacijskega zakonika - OZ-A, ki je črtal določilo 376. člena, po katerem obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico; ta sprememba velja od 22.5.2007). Če se v konkretni zadevi upošteva, da obresti tečejo od 21.4.2001, torej če se ugovor zastaranja ne upošteva, so obresti pred 22.5.2007 dosegle glavnico in so torej nehale teči; če se upošteva ugovor zastaranja pri obrestih, bi torej te tekle od 14.9.2002, vendar bi do 22.5.2007 glavnice še ne dosegle, presegle pa bi jo na dan odločanja pri sodišču druge stopnje (25.2.2009, glej tri priložene izračune obresti po programu, ki je v uporabi pri sodiščih).

Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je ugovor zastaranja, če se upošteva pri obrestih, za toženca manj ugoden. Ker do 22.5.2007 obresti glavnice še niso dosegle in presegle, bi tekle neomejeno do plačila. 25.2.2009, torej na dan odločanja pri sodišču druge stopnje, bi glavnico že presegle.

Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo ugovora zastaranja v zvezi z obrestmi, pač pa je v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava upoštevalo, da so obresti od 21.4.2001 glavnico dosegle in presegle pred 22.5.2007. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločilo, da je toženec dolžan plačati obresti, ki so enake glavnici. Obresti od stroškov postopka v zvezi s sklepom o plačilnem nalogu v znesku 18.100,00 SIT tečejo od 11.10.2005 in glavnice 22.5.2007 niso dosegle ali presegle, zato pritožbeno sodišče v ta del odločitve ni posegalo (glej priloženi izračun od navedenega zneska po istem programu).

Odločitev pritožbenega sodišča o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi pa na 4. točki 358. člena ZPP in 3. odstavku 436. člena ZPP.

Ker toženec pritožbenih stroškov ni zahteval, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.