Jedro

Dejanje na škodo zasebnega tožilca, kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1.

Izrek

I. Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene I. J. se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na novo odloči: obdolženo I. J. (osebni podatki v sodbi sodišča prve stopnje) se po 1. točki 358. člena ZKP, o p r o s t i o b t o ž b e , da je drugega razžalila, s tem, da je na družbenem omrežju Facebook objavila žaljive vsebine in sicer dne 13.3.2018 naslednje: „...naš gospod Župan bo ob koncu mandata ostal brez službe, zato ima pri svojem novem koncesionarju zagotovljeno službo...“ in „...denar pa je gospod župan porabil za ureditev privatne ceste na svojo parcelo, da lažje pride do tja...“, s čimer se je oškodovanec seznanil v drugi polovici marca 2018, s tem naj bi storila kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1E).

II. Po drugem odstavku 96. člena ZKP mora zasebni tožilec M. P. plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika ter na 360,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 15254/2018 z dne 17.10.2018 obdolženo I. J. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 je obdolženi izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženki v plačilo naložilo sodno takso za vloženo zasebno tožbo v višini 120,00 EUR ter sodno takso po tar. št. 7111 v zvezi s Tar. št. 71113 v višini 60,00 EUR ter stroške kazenskega postopka, to je stroške zasebnega tožilca ter stroške in nagrado njegovega pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom.

2. Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obdolžene zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijan sodbo razveljavi (in zadevo vrne v sodišču prve stopnje v ponovno odločanje), oziroma, (da izpodbijano sodbo spremeni) in obdolženo oprosti očitka po zasebni tožbi.

3. Na pritožbo zagovornika obdolžene je odgovoril pooblaščenec zasebnega tožilca, odvetnik J. K., ki je predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zagovornika obdolžene zavrne kot neutemeljeno.

4. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje:

5. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon v škodo obdolžene po 1. točki 372. člena ZKP, ker dejanje na škodo zasebnega tožilca kot je opisano v obtožbi, nima zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. 6. Dejanje, za katero je obdolženi obtožen po zakonu ni kaznivo, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, ali če ti zakonski znaki pri opisu izvršitvenega ravnanja obtožene niso konkretno navedeni (več o tem Horvat Š., Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 742). Kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali, ob pogoju, da je to storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu. Ali gre za razžalitev, je treba ocenjevati glede na čas, okoliščine, navade, osebe, katerim je razžalitev namenjena ter medsebojne odnose storilca in oškodovanca. V vseh navedenih primerih mora biti žaljivost objektivno podana, storilec pa se mora zavedati, da je tisto, kar trdi, objektivno žaljivo in da utegne prizadeti čast in dobro ime drugega.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so v zasebni tožbi sicer navedeni abstraktni zakonski znaki, da je obdolžena zasebnega tožilca z objavo na Facebooku (FB) dne 13.3.2018 razžalila, vendar vsebina zapisanih besed, ki so povzete v izreku izpodbijane sodbe, ne vsebuje izrazito negativne torej žaljive vrednostne ocene o zasebnem tožilcu, iz katerih bi bilo razvidno podcenjevanje zasebnega tožilca oziroma nespoštovanje njegovega osebnega dostojanstva ali druga oblika negativne sodbe o zasebnem tožilcu. Z zapisom besed „naš gospod Župan bo ob koncu mandata ostal brez službe, zato ima pri svojem novem koncesionarju zagotovljeno službo“ je obdolženka podala izjavo, za katero je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da ni bila podana v obrambi pravic ali varstvu upravičenih koristi obdolženke ali njene družine, temveč je zapis obdolženke sledil zapisu A. V. z dne 11.3.2018, ki se je odzval na delo zimske službe, to je delo koncesionarja, ki je pri pluženju poškodoval vrhnjo plast asfalta na dvorišču gasilskega doma (priloga C1). Ne glede na to, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da vsebina besed, upoštevaje tudi stil pisanja v objavah drugih uporabnikov FB, ni objektivno žaljiva, prav tako ne predstavlja negativne vrednostne sodbe o zasebnem tožilcu. Tega pa ne predstavlja niti zapis besed „denar pa je gospod župan porabil za ureditev privatne ceste na svojo parcelo, da lažje pride do tja“. Čeprav je zasebni tožilec povedal, da ga je zapis teh besed zelo razžalil, ker kaže na sum korupcije in nezakonito dela župana, to objektivno ne predstavlja žaljive vrednostne ocene in ne podcenjevanje zasebnega tožilca, ampak gre za trditev in kritiko obdolženke v zvezi z delom zasebnega tožilca kot župana, katere resničnost oziroma neresničnost je mogoče dokazovati. To pa je v razlogih izpodbijane sodbe, v okviru izvedenega dokaznega postopka, ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ki je ocenilo, da gre za neresnično trditev obdolženke in v nadaljevanju napačno zaključilo, da celotni kontekst objave kaže na negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu. S takšnimi zaključki sodišča prve stopnje se kot že navedeno, ni mogoče strinjati. Po oceni pritožbenega sodišča tudi povprečni bralec spornih besed obdolženke ni razumel kot podcenjevanje in žaljenje zasebnega tožilca, kot to zmotno v odgovoru na pritožbo navaja pooblaščenec. Nadalje pa je pri tem potrebno upoštevati še, da je bil zasebni tožilec v času objave župan občine, torej javna oseba, kar je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo. V takšnih okoliščinah je potrebno upoštevati, da je meja, pri katerem lahko govorimo o objektivnem posegu v čast in dobro ime zasebnega tožilca širša. Zasebni tožilec je bil kot javna oseba v času županovanja precej bolj izpostavljen javnim kritikam v zvezi z njegovim delom in vodenjem občine. Meje dopustne kritike pa so v takšnih primerih širše, posameznik pa mora biti v večji meri pripravljen na kritične in neprijetne besede, še posebej, če gre za pisanje o zadevah v zvezi z opravljanjem njegove funkcije, kot je to bilo v obravnavani zadevi z objavo obdolženke na FB.

8. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da obdolženka z besedami, ki jih je zapisala v objavi na FB, ni protipravno posegla v čast in dobro ime zasebnega tožilca in zato ni izpolnila zakonih znakov kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. 9. Ker pa je kaznivo dejanje razžalitve po 158. členu KZ-1 subsidiarno kaznivo dejanje, kar pomeni, da pride v poštev le, če ni podano kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po 161. členu KZ-1 oziroma kaznivo dejanje obrekovanja po 160. členu KZ-1, kar se obdolženki v zasebni tožbi ni očitalo, je pritožbeno sodišče v skladu s pooblastilom iz prvega odstavka 394. člena ZKP, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe. V posledici takšne odločitve se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb zagovornika obdolženke.

10. Izdaja oprostilne sodbe je imela za posledico spremembo odločbe o stroških kazenskega postopka. Na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženke, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika. Sodno takso kot strošek pritožbenega postopka pa je pritožbeno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in Taksne tarife (tarife št. 7222) ter ob upoštevanju premoženjskih razmer zasebnega tožilca. Izrek o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP.