Jedro

Predlog za dopustitev revizije se zavrže, ker predlagatelj ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja oziroma pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti ni povedal, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 10.703,86 EUR s procesnimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje in pravdne stroške, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo prav tako primarni tožbeni zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Tožeča stranka v pravočasnem predlogu za dopustitev revizije navaja, da se z odločitvijo sodišča druge stopnje ne strinja, da je ta arbitrarna in da predstavlja kršitev ustavne pravice predlagatelja v smislu določbe 22. člena Ustave RS. Meni, da so podani razlogi za dopustitev revizije v tem sporu v smislu določbe 376. a člena ZPP, ker gre za odločitev sodišča, ki odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, istočasno pa predstavlja napadena odločitev kršitev ustavne pravice predlagatelja. Sklicuje se na sklep VSRS Dsp 131/2007, sodbo VDSS Psp 403/2006 in sklep VDSS III Ips 32/2000. 4. Predlog ni popoln.

5. Po določbi četrtega odstavka 376.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, okoliščine, ki bi kazale na njegovo pomembnost in obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje vprašanje rešilo nezakonito. Pri tem, ko navaja pravno podlago odškodninske odgovornosti, navede 256. člen ZPIZ-1, ki z odškodninsko odgovornostjo tožene stranke nima nobene zveze. Nato dalje navaja, da je bila ta člen uporabljen v zvezi s splošnimi določbami Obligacijskega zakonika. Že ta navedba kaže na to, da predlagatelj ni natančno in konkretno navedel spornega pravnega vprašanja oziroma pravila, ki naj bi bilo prekršeno, niti ni povedal, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Vrhovno sodišče republike Slovenije je namreč že v sklepu VIII Ips 465/2006 z dne 22. 1. 2008 izjemno natančno pojasnilo svoje pravno stališče v podobnem sporu, namreč da se določba o odškodnini po drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1 razlikuje od odškodnine po določbah ZOR oziroma OZ. V drugem odstavku 276. člena gre za posebno ureditev odškodnine, za katero določbe ZOR oziroma OZ ne veljajo. Zato navedbe o določbi drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1 v povezavi s krivdno oziroma objektivno odgovornostjo predstavljajo dve različni pravni vprašanji.

6. Praksa VS RS v predlogu tožeče stranke ni povzeta korektno, saj je v sklepu VS RS Dsp 131/2007 v predzadnjem odstavku samo povzeto stališče, zavzeto v odločitvah VDSS in ne pravno stališče VS RS o nakazanem problemu, v sklepu III Ips 32/2000 pa se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem odškodninske odgovornosti določene z Ustavo SRS iz leta 1974, kar v obravnavanem sporu ni slučaj.

7. Zaradi povedanega Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožena stranka predloga ni obrazložila v skladu z določbami četrtega odstavka 367. b člena, zato je predlog v skladu z določbo šestega odstavka 367. b člena ZPP zavrglo.