Jedro

Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 1.346,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.325,00 EUR od 3. 5. 2010 dalje do plačila, in od zneska 21,24 EUR od dne 17. 6. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške tega delovnega spora v višini 767,93 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka vlaga pritožbo po pooblaščencu tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Kot pravno in dejansko zmotno graja odločitev sodišča, da je kar v 75 % prispeval k nastanku škodnega dogodka 25. 4. 2009. Navaja, da je v delovni nesreči v asfaltni bazi A. na B. naložil asfalt, ki ga je moral nato sam prekriti s cerado, kar je lahko storil le tako, da je stopil na keson, kjer je asfalt, nakar se je odpravil dol s strehe kamiona po lestvi in ko je stopil na prvo prečko, mu je zaradi koščkov asfalta, ki so se mu pri hoji po ceradi in tovornjaku prilepili na čevelj, spodrsnilo, zaradi česar je padel ter se telesno poškodoval. Po njegovem mnenju je dokazni postopek pokazal, da je delo opravljal na običajen način, ki je v predmetni asfaltni bazi edini mogoč. Sklicuje se na izpovedi prič C.C. in D.D. in trdi, da jima sodišče prve stopnje nepravilno ni verjelo, niti ni navedlo razlogov objektivne narave, zakaj naj bi navedeni priči svoji izjavi prilagodili v korist tožnika za potrebe tega postopka. V zvezi s tem zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka. Graja dokazno oceno izpovedi prič in trdi, da izpovedi prič E.E. in F.F. nista verodostojni, ker je prvi delavec asfaltne baze, drugi pa v sorodstvenem razmerju s toženo stranko. Trdi, da je sodišče napačno in neutemeljeno zaključilo, da je bilo mogoče asfalt pokriti s podesta, saj je takšen zaključek protispisen in v izrecnem nasprotju z mnenjem izvedenca iz varstva pri delu, da je v konkretnem primeru tožnik asfalt pokril na edini možni način. V zvezi s tem zatrjuje bistveno kršitev določb postopka. Sodišču očita, da ni vestno in skrbno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, s čimer je kršilo določbo 8. člena ZPP. Pove, da je dokazni postopek pokazal, da mu tožena stranka ni dala ustreznih navodil za delo, ni skrbela za nadzor nad izvajanjem dela, mu ni zagotovila ustrezne delovne opreme (delovnih čevljev) in tudi ni organizirala dela na ustrezen način. Sklicuje se na pojasnilo izvedenca, da bi tožena stranka za preprečitev tveganja in s tem škodnega dogodka lahko izbrala varnejšo tehnologijo za pokrivanje asfalta. Meni, da izvedenec v zvezi s soprispevkom tožnika ne bi smel podajati zaključkov o pravnih vprašanjih. Trdi, da zaključek, da je bil tožnik nepazljiv oziroma je napačno ocenil situacijo ter nepravilno uporabil lestev, presega trditveno podlago tožene stranke. Po njegovem mnenju so pavšalne in nekonkretizirane trditve tožene stranke, da je tožnik pri hoji po kesonu in pokrivanju asfalta ravnal vihravo in neprevidno. Meni, da je šlo za opravljanje nevarne dejavnosti (pokrivanje asfalta na strehi tovornjaka na višini treh metrov brez pomoči sodelavcev v navadnih čevljih) in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke, sodišču prve stopnje pa očita, da v zvezi s tem sodbe ni ustrezno obrazložilo. Sklicuje se na mnenje izvedenca, iz katerega izhaja, da nekatere asfaltne baze zaradi varnosti ne nalagajo asfalta na vozila s sistemom za pokrivanje, kot ga je imelo konkretno vozilo tožene stranke. Prisojena odškodnina je po njegovem mnenju prenizka. Graja zaključek sodišča, da je lahko vplival na bolečine in je delno pripomogel k dodatnim nevšečnostim in posledicam, ker je v času bolniškega staleža odšel na delo, čeprav je imel predpisano mirovanje. Trdi, da tožena stranka ni zatrjevala, da je obseg škode zaradi tega večji, poleg tega je izvedenec izpovedal drugače oziroma le dopuščal to možnost. Meni, da je glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti med zdravljenjem ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom upravičen do odškodnine v celotni zahtevani višini, da je prenizko prisojena tudi odškodnina iz naslova strahu ter odškodnina za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kot neobrazloženo in nepravilno graja odločitev sodišča prve stopnje, da se mu prizna nadomestilo za vsak prevoženi kilometer v višini 0,18 EUR in ne zahtevanih 0,37 EUR, ter opozarja, da višine zahtevane kilometrine tožena stranka ni prerekala. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, saj je njegov uspeh v postopku višji. Meni, da bi mu moralo sodišče prve stopnje priznati nagrado za postopek po tar. št. 2200 z upoštevanjem količnika 2,5 in ne le 1,0. Nasprotuje priznanju nagrade za posel po tar. št. 2200 toženi stranki, saj ta tega stroška ni zatrjevala niti izkazala. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se mu prisodi še nadaljnjo odškodnino v skupni višini 13.828,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter naložitev njegovih stroškov v plačilo toženi stranki. Podredno predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter naložitev plačila stroškov odgovora na pritožbo tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških vlaga pritožbo po pooblaščencu tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se celotni zahtevek zavrne in naloži plačilo njenih stroškov tožniku, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da niti 25-odstotno ni odgovorna za tožnikovo nezgodo, ampak je za nastalo škodo odgovoren tožnik sam. Meni, da je zadostila zakonskim in podzakonskim predpisom za varno delo. Kot protispisne graja ugotovitve sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka tožniku ne bi zagotovila ustreznih delovnih čevljev in rokavic, da naj način dela ne bi bil najustreznejši in da bi lahko izbrala novejšo tehnologijo. Sklicuje se na izpoved izvedenca, da tožnikova obutev v času nesreče ni vplivala na nastanek škodnega dogodka. Glede natovarjanja asfalta se sklicuje na izvedenčevo izpoved, da je bil tožnikov način kritičnega dne na kamionu, kakršnega je vozil, edini možnen in da v asfaltni bazi A. vedno nalagajo asfalt na takšen način. V zvezi s tem ji ni jasno, v čem naj bi bila njena odgovornost, zgolj dejstvo, da bi lahko izbrala modernejšo obliko tehnologije pa po njenem mnenju ne pomeni protipravnega ravnanja, prav tako med njenim ravnanjem in nastalo škodo ni vzročne zveze. Trdi, da je tožnik padel zaradi svojega nesprejemljivega ravnanja in površne hoje po lestvi. Sklicuje se na izvedensko mnenje, da tožnik ni pravilno uporabljal lestve. Dalje se sklicuje na ugotovitve, da je tožnik takšno delo opravljal več let pred tem dogodkom, da je način dela poznal, da je poznal tveganje in nevarnost, da je imel zdravniško potrdilo, opravljen preizkus iz varnosti pri delu, dovoljenje za vožnjo tovornega vozila, ustrezno obutev in tudi rokavice. Podrejeno se pritožuje, da je prisojena odškodnina previsoka. Če bi tožnik trpel telesne bolečine takšne intenzitete, kot jo navaja izvedenec, po njenem mnenju ne bi vozil tovornjaka že nekaj dni po dogodku. Meni, da je dosojeni znesek iz naslova strahu previsok, saj je tožnik po padcu še normalno vozil tovornjak in šel po nekaj dneh staleža nazaj na delo. Tožnikove življenjske aktivnosti po njenem mnenju niso toliko zmanjšane, opozarja pa še, da si je tožnik desničar poškodoval levico, da je kmalu delal z motorno žago, ugotovljeni odstotek zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je nizek. Glede premoženjske škode nasprotuje ugotovljeni razdalji med tožnikovim domom in zdravstvenimi ustanovami, sodišču prve stopnje pa očita, da se ni opredelilo do njenih navedb in predlaganih dokazov v zvezi s tem. Ker meni, da tožnikov zahtevek ni utemeljen oziroma je prisojena odškodnina previsoka, zatrjuje tudi posledično napačno odločitev glede pravdnih stroškov. Navaja, da sodišče prve stopnje v izreku sodbe ni navedlo, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba tožene stranke je bila vročena tožniku, ki nanjo pravočasno po pooblaščencu odgovarja in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter toženi stranki naloži v plačilo vse stroške pritožbenega postopka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje ugotavljalo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodni dogodek, ki se je zgodil 25. 4. 2009 v asfaltni bazi A. na B. pri pokrivanju asfalta, naloženega na tovorno vozilo. Ugotovilo je, da tožnik ni opravljal nevarne dejavnosti, zaradi česar je odločilo, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nesrečo pri delu. Zaradi neizvajanja ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu (nezagotovitev ustrezne obutve in rokavic tožniku ter nezagotovitev novejše in varnejše tehnologije za pokrivanje asfalta), je ugotovilo, da je tožena stranka krivdno odgovorna za nastalo škodo v 25-odstotnem deležu, v 75-odstotnem deležu pa je zanjo odgovoren tožnik, ker asfalta ni pokrival s ponjavo s podesta, je bil pri tem nepazljiv oziroma je napačno ocenil situacijo ter pri sestopanju s kesona lestve ni uporabljal z zadostno skrbnostjo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako je prišlo do nesreče pri delu 25. 4. 2009. Tožnik je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Pravilno je tudi ugotovilo, da je bilo pokrivanje asfalta nujno in da je bilo to v konkretni asfaltni bazi delo tožnika kot voznika tovornega vozila. Tem ugotovitvam pritožbi ne nasprotujeta.

10. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. V 5. točki obrazložitve sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu G.G., ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo 19. 1. 2015 je ta izvedenec za varstvo pri delu na izrecno vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. Izvedenec je nato še opisal, da se je tožnik moral povzpeti na kamion, asfalt pokriti in se spustiti s kamiona po lestvah, ki so bile na kamionu. Glede na to tožnik utemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki bi že sama zase zadostovala za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

11. Tožnik tudi utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da tožena stranka ni objektivno odgovornost za nastalo škodo. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je šlo pri delu pokrivanja asfalta za delo s povečano nevarnostjo, saj je potekalo na višini več kot 3 metre, brez pomoči sodelavcev, iz spisa pa izhaja, da je imel naloženi asfalt, ki ga tožnik pokrival s ponjavo, temperaturo 180° C. 12. Na podlagi prvega odstavka 184. člena v času nesreče pri delu veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) mora delodajalec delavcu škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, škoda mora izvirati iz protipravnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj teh elementov mora dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje), podana pa mora biti tudi odgovornost na strani povzročitelja škode. Povzročitelj škode je dolžan škodo povrniti, razen če ne dokaže, da je ta nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. – OZ). Po drugem odstavku tega člena se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Člen 149 OZ določa, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da ta izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Na podlagi prvega odstavka 153. člena OZ je imetnik prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Prav tako pa je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik in je razvidna s slike B 5, delo s povečano nevarnostjo in je tako podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. II Cp 2411/2014 z dne 17. 12. 2014 in opr. št. VIII Ips 263/2008 z dne 26.1.2010 ter Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 625/2014 z dne 10. 7. 2014, opr. št. Pdp 19/2010 z dne 14. 4. 2010). Za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, pa se šteje, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domnevna vzročnost), kar pa iz dokaznega postopka ne izhaja.

14. Pritožba tožnika je utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na njegov soprispevek k nastanku nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnikovo ravnanje kar 75-odstotno prispevalo k nastanku nesreče pri delu, svojo ugotovitev pa je oprlo na ugotovitev o tem, da bi tožnik lahko pokril asfalt s podesta (glede katere je pritožbeno sodišče ugotovilo nasprotje z drugimi navedenimi razlogi in z izvedenčevo izpovedjo) in da bi moral pravilno uporabljati lestev tako, da bi bil ves čas tritočkovno oprt nanjo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, ali je tožnik soprispeval k nastanku škode. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej ugotoviti, katero protipravno ravnanje tožnika je tožena stranka v tem postopku sploh pravočasno zatrjevala, nato pa v okviru trditvene podlage tožene stranke in po presoji izvedenih dokazov ugotoviti, ali je katero tožnikovo ravnanje ali opustitev prispevalo k nastanku nesreče (vzročna zveza). Pri oceni višine oškodovančeve soodgovornosti, če bo ta ugotovljena, je skladno z ustaljeno sodno prakso pomembno, v kolikšni meri je oškodovanec pripomogel k nastanku škode, kako neskrben je bil in kakšna je bila verjetnost, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda.

15. Da bo lahko ugotovilo, v kolikšnem deležu sta stranki tega individualnega delovnega spora odgovorni za nastalo škodo, bo moralo ugotoviti tudi, ali je tožena stranka (tudi) krivdno odgovorna za nesrečo pri delu. V pritožbi tožena stranka opozarja na mnenje izvedenca za varstvo pri delu, da je bila tožnikova obutev v času nesreče pri delu ustrezna in ni vplivala na nastanek škode, ter na izpoved tožnika, da je rokavice imel. V zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke bo sodišče prve stopnje moralo natančno opredeliti, v čem je tožena stranka ravnala protipravno ter obstoj vzročne zveze med njenim protipravnim ravnanjem ali opustitvijo in nastalo škodo. V pritožbi tožena stranka navaja, da je bil način natovarjanja na kamionu, kakršnega je vozil tožnik, edini možni način ter da zgolj dejstvo, da bi lahko izbrala modernejšo obliko natovarjanja ne pomeni, da je ravnala protipravno. Tudi do tega se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti.

16. Glede na to, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (354. in 355. člen ZPP). V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo (ponovno) izvesti predlagane dokaze ali po potrebi dokaze po uradni dolžnosti po 34. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1), ter nato na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabiti materialno pravo, za svojo odločitev pa bo moralo navesti zadostne razloge.

17. Ker je že zaradi navedenih razlogov izpodbijano sodbo razveljavilo, na druge pritožbene navedbe pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvene.

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.