Jedro

Za obravnavanje ugotovitvene tožbe, tako kot sicer vsake tožbe, pa mora biti podan tudi osnovni pogoj za pravdni postopek, to je, da se s sodno intervencijo razreši spor med tistim, ki to razrešitev zahteva, in tistim, s katerim je slednji v sporu. To pomeni, da tisti, ki za razrešitev spora zahteva intervencijo sodišča, tožbo uperi zoper osebo, ki mu nekaj dolguje, preprečuje, ali pa (kot je običajno pri ugotovitvenih tožbah) zanika obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo tožeče stranke, da se ugotovi, da prvi toženec ni bil družbenik družbe G. d.o.o., ker naj bi bili notarski zapis in Družbena pogodba o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo G. d.o.o., nični. Iz razlogov sklepa izhaja, da je to vprašanje, ki ga je tožnik oblikoval v predmetni ugotovitveni tožbi, predhodno vprašanje v kazenskem postopku; da četudi bi o njem odločalo pravdno sodišče, kazensko sodišče na odločitev ne bi bilo vezano; da sporno vprašanje ni relevantno za odločitev o očitanem kaznivem dejanju, in zato tožnik od rešitve ne bi imel nobene koristi; da tožnik tudi ne zatrjuje, da bi mu uspeh v tej pravdi v kakšnem drugem postopku odprl možnosti za uveljavitev kakšne njegove pravice ali koristi, ki mu jo daje zakon; da ni namen ugotovitvene tožbe v pravdnem postopku, da bi z njo tožnik pridobil dokaz za potrebe kazenskega postopka, in da med tožnikom in toženkama tudi ni spora, ampak je spor med njim in državnim tožilstvom, ki je sestavilo obtožni predlog.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in jo izpodbijala iz vseh treh pritožbenih razlogov. Izpostavila je, da ima zakonsko pravico, da lahko zahteva pred sodiščem ugotovitev obstoja ali neobstoja pravice ali pravnega razmerja (v 181. členu Zakona o pravdnem postopku, ZPP), in da ni nikjer določeno, da ugotovitvena tožba ni dopustna, ker že kazensko sodišče odloča o istem pravnem dejstvu kot o predhodnem vprašanju. Sklicevala se je na 482. člen ZPP, kjer je predpisana pristojnost pravdnega in ne kazenskega sodišča. Sodišče je kršilo tudi tožnikovo ustavno pravico do sodnega varstva in do pristopa do sodišča. Kazensko sodišče ni strokovno usposobljeno in niti pristojno za odločanje o vprašanjih iz gospodarskih sporov. V skladu z načelom prirejenosti postopkov je za vprašanje, ali je bila družba H. S.r.l. družbenik družbe G. d.o.o. pristojno pravdno sodišče. Zato je izpodbijana odločitev povsem samovoljna, nejasna, nelogična in v nasprotju z Ustavo in zakonom. Ni mogoče slediti razlagi prvostopenjskega sodišča, da kazensko sodišče pravnomočne odločitve civilnega sodišča ne bi upoštevalo. V 3. točki prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) zakonodajalec priznava pravnomočnim odločbam drugih sodišč prejudicialni učinek na kazenski postopek v postopku za obnovo kazenskega postopka, kar bi logično veljalo tudi v postopku pred izdajo pravnomočne kazenske sodbe. To izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 23. člena ZKP. Ta zakon in drugi predpisi ne preprečuje strankam kazenskega postopka, da za ugotovitev obstoja oziroma neobstoja določenega pravnega razmerja, ki je relevantno za kazenski postopek, vložijo tožbo v pravdnem postopku. Ker sodišče ni navedlo nobene konkretne določbe, na podlagi katere je zavrglo tožbo, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. V kazenskem postopku je tožnik, kot obdolženi, vložil že na prvem naroku ugovor pravne narave, da družba H. S.r.l. ni bila družbenica G. d.o.o.. Ker se kazensko sodišče do sedaj do tega ugovora ni izjasnilo, ima tožnik utemeljen zakonski interes, da pravdno sodišče v okviru gospodarskega spora ugotovi navedeno pravno relevantno dejstvo. Tudi ZKP določa, da lahko kazensko sodišče samo odloča o predhodnem vprašanju, torej to ni obvezno. Sodišče sploh ni obrazložilo, zakaj tožeča stranka nima pravice do ugotovitvene tožbe v pravdnem postopku, zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne more uspeti z očitki, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo svoje odločitve o zavrženju tožbe. Navedlo je več pravnih podlag za svojo odločitev in jih zapisalo jasno in pregledno. Z njimi povsem soglaša tudi pritožbeno sodišče. Kot je tožečo stranko podučilo že prvostopenjsko sodišče, se lahko ugotovitvena tožba, kot je obravnavana, vloži le, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz tega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe (181. člen ZPP). Za obravnavanje ugotovitvene tožbe, tako kot sicer vsake tožbe, pa mora biti podan tudi osnovni pogoj za pravdni postopek, to je, da se s sodno intervencijo razreši spor(1) med tistim, ki to razrešitev zahteva, in tistim, s katerim je slednji v sporu. To pomeni, da tisti, ki za razrešitev spora zahteva intervencijo sodišča, tožbo uperi zoper osebo, ki mu nekaj dolguje, preprečuje, ali pa (kot je običajno pri ugotovitvenih tožbah) zanika obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja. V obravnavani zadevi je tožnik tožbo uperil zoper oba družbenika družbe G. d.o.o., katere ničnost družbene pogodbe je zatrjeval, iz česar ne izhaja, da je z njima tudi v sporu. Pravilno je torej prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da ni izpolnjen niti (temeljni) pogoj, da bi bil med pravdnima strankama spor, kateri naj bi se z ugotovitveno tožbo razrešil. Povsem pravno zgrešeno je zato sklicevanje pritožbe na določbo 482. člena ZPP, v skladu s katero se obravnavajo v pravdnem postopku le spori med družbeniki in družbami(2).

Gornja ugotovitev bi že kazala na vprašanje sklepčnosti obravnavane tožbe, vendar je prvostopenjsko sodišče pravilno ravnalo, da je v predhodnem postopku najprej ugotavljalo, ali ima tožeča stranka sploh pravni interes v smislu zgoraj navede določbe 181. člena ZPP, kar je pri ugotovitveni tožbi procesna predpostavka.

Tožnik je zatrjeval, da bi se z obravnavano tožbo razrešila negotovost o tem, ali je družba H. S.r.l. družbenik družbe G. d.o.o., kar bo kot predhodno vprašanje pravno relevantno za njegov položaj v kazenski zadevi, kjer je kot direktor družbe H. S.r.l. obdolženec v kazenskem postopku zaradi domnevne storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev.

V sodni praksi in v pravni teoriji ni razhajanj glede pravila, da je predhodno vprašanje vedno predmet odločanja o glavni stvari na matičnem področju(3). Isto pravno vprašanje, kot ga je tožnik oblikoval z ugotovitveno tožbo v obravnavani zadevi, je pred tem postavil tudi v matičnem, to je kazenskem postopku, kjer je uveljavljal enak ugovor zato, da bi se razbremenil svoje kazenske odgovornosti. V takšnem primeru, ko je v kazenski zadevi že izpostavljeno določeno pravno vprašanje, je za odločitev o takšnem vprašanju nedvomno pristojno navedeno kazensko sodišče, saj gre za pravno vprašanje in torej za vprašanje, o katerem je v skladu s 23. členom ZKP navedeno sodišče tudi pristojno odločati(4).

O vprašanju, ki ga tožnik izpostavlja v predmetni zadevi, bo torej odločalo sodišče, zato so njegove pritožbene navedbe, da mu je bila s tem, ko je bila tožba iz tega postopka zavržena, kršena pravica do pristopa na sodišče, tudi nerazumljive.

Pritožba tudi ne more uspeti s smiselnim sklicevanjem na 3. točko prvega odstavka 410. člena ZKP(5), saj se ,kot je bilo zgoraj že navedeno, vsa predhodna vprašanja, ki jih mora sodišče v določenem postopku ugotavljati, praviloma ugotavljajo v tem matičnem postopku. V tem delu se pritožbeno sodišče povsem pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da bi bilo nevzdržno postopanje, ko bi izven kazenskega postopka obdolžene osebe s sprožanjem pravdnih postopkov, v katerih naj bi se ugotavljala predhodna vprašanja za kazenski postopek, iskale dokaze oziroma pravna stališča, na katera naj bi nato pri odločanju o kazenski odgovornosti bilo vezano kazensko sodišče. Zaradi teh, zgoraj obrazloženih splošnih načel zakonov, ki urejajo postopkovna pravila za sodno odločanje, je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnika, da nobena določba ZKP ali drugega predpisa izrecno ne prepoveduje, da bi stranke kazenskega postopka za ugotovitev relevantnih vprašanj v tem postopku vložile ugotovitvene tožbe v pravdnem postopku.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče odločitev prvostopnega sodišča potrdilo in zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno (2. točka 365. člena ZPP).

op. št. 1: glej 1. člen ZPP, v skladu s katerim se po pravilih pravdnega postopka odloča v „sporih“ op. št. 2: in ki v bistvu določa le uporabo postopkovnih pravil za gospodarske spore, seveda v primeru, ko so izpolnjeni vsi pogoji za pravdni postopek.

op. št. 3: več o tem glej V. Rijavec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, I. knjiga, stran 125 in naslednje op. št. 4: Nevzdržna je pritožbena navedba, da kazensko sodišče, ki odloča tudi o kaznivih dejanjih s področja gospodarstva, ne bi bilo strokovno usposobljeno za vprašanja s področja gospodarskega prava.

op. št. 5: v skladu s katero se lahko pravnomočno končan kazenski postopek obnovi, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki bi utegnili povzročiti oprostitev obsojenega ali pa njegovo milejšo obsodbo