Jedro

V postopku preizkusa ocene se sodišče ne spušča v presojo teže posameznih ravnanj, ki jih delodajalec navaja kot primere, iz katerih izhaja ustreznost podane ocene, pač pa mora preveriti zgolj, ali so bili pri ocenjevanju ustrezno uporabljeni posamezni kriteriji iz ZSPJS oziroma Priloge III k Uredbi in če je bilo ocenjevanje nepristransko, ne more pa nadomestiti ocene toženke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je bil prispevek njenega dela k delovanju toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na ugotovitev in razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe na izvedbo postopka Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci z dne 12. 2. 2019, ter ponovne ocene z dne 11. 3. 2019 (I. točka izreka). Z izpodbijano sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe na izvedbo postopka Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci, s katerim je bil ugovor tožnice zoper oceno delovne uspešnosti zavrnjen, ter Ocenjevalnega lista za oceno delovne uspešnosti v ocenjevalnem obdobju od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 z dne 1. 3. 2018 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 391,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Tožnica se zoper sodbo (II. in III. točka izreka) pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Nasprotuje stališču, da zaslišane priče A. A., B. B. in C. C. niso bile pristojne za ocenjevanje tožničinega dela oziroma rezultatov. Navaja, da je v času, ko ji je bila podana sporna ocena, opravljala delo pod nadzorom nadrejene D. D. zgolj 10 mesecev, 2 meseca pa je opravljala delo pod vodstvom A. A., zaradi česar meni, da je sodišče napačno sklenilo, da je za podajo ocene delovne uspešnosti za leto 2017 pristojna D. D. Kljub temu, da je bila takrat še vedno formalno nadrejena tožnici, bi morala komisija pri preizkusu ocene za navedena meseca v letu 2017 pridobiti tudi mnenje A. A. Meni, da ni jasno, kako bi o opravljanju dela bolje vedela nadrejena, ki ni nikoli dejansko delala s tožnico, kot pa B. B. ali C. C., ki sta dejansko skupaj s tožnico delala na različnih oddajah in bi njene napake gotovo opazila, saj je njihovo delo timsko. Na več mestih opozarja, da se je sodišče pri svoji odločitvi oprlo zgolj na izpoved priče D. D., ki ni verodostojna, kljub temu, da je zaslišalo tudi druge osebe, ki so se enako prepričljivo, v korist tožnice, izrekle o obravnavanih vprašanjih, a jih ni upoštevalo. Sodišču očita, da ni upoštevalo 8. člena ZPP, zaradi česar je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka, ki vpliva na pravilnost in zakonitost sodbe. Meni, da je nova ocena delovne uspešnosti, ki jo je podala nadrejena, v nasprotju z določbami ZSPJS in Uredbo, saj ocena delno zadovoljivo oz. pod pričakovanji v Uredbi sploh ne obstaja. Trdi, da je komisija postopek za preizkus ocene tožnice izvedla nezakonito s tem, ko je izdala sklep, s katerim je ocenjevalki D. D. naložila, naj predloži podrobnejšo utemeljitev ocene delovne uspešnosti za leto 2017, saj bi morala komisija že na tej stopnji odločiti o tožničinem ugovoru, ne da bi ponovno pozivala nadrejeno za utemeljitev ocene. Ker je odločitev komisije dokončna, mora o oceni odločiti tako, da jo spremeni ali potrdi, ne more pa je vrniti v ponovno odločanje. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi VDSS Pdp 1165/2014 in Pdp 407/2016. Po tem, ko je nadrejena podala novo oceno, z njo ni bila niti seznanjena niti ji ni bila dana možnost, da se o oceni pred komisijo izjavi. Zato bi sodišče moralo ugotovili, da je bila odločitev toženke nezakonita že zaradi te postopkovne kršitve, pri čemer se sklicuje na sodbo VDSS Pdp 985/2016. Ne strinja se s stališčem, da nadrejena ni podala nove ocene delovne uspešnosti tožnice s tem, ko je prejšnjo skupno oceno spremenila iz ocene nezadovoljivo v oceno delno zadovoljivo oz. pod pričakovanji. Na podlagi nove ocene je komisija 27. 5. 2019 sprejela izpodbijani sklep, ki ga ni obrazložila, zato ga ni mogoče preizkusiti. O tem, da nadrejena dela tožnice ne pozna, so izpovedali tako tožnica kot tudi priči C. C. in B. B. Ocena nadrejene že samo iz tega razloga ne more biti objektivna in skladna z dejansko opravljenim delom tožnice in delovnimi rezultati. Sodišče ni upoštevalo njene izpovedi, da nadrejena v obdobju 2017 ni ocenjevala njenega dela, ampak njun slab odnos, ki je izviral iz nepravične in neugodne razporeditve urnika dela, ki ga je sestavljala nadrejena. Ocena ne odraža konkretnega dela tožnice, saj pri tem niso bile ugotovljene vsebinske napake, pač pa je bila ugotovljena zgolj ena tehnična napaka, ki ni imela nobenega vpliva na tožničino delo, zato ne bi smela biti predmet ocenjevanja. Toženka napak, razen ene, za katero je tožnica prejela opomin, ni navajala niti izkazala. Temu opominu je sodišče pripisovalo prevelik pomen, zanemarilo pa je enkratnost dogodka, za katerega je bila kriva tehnika, kar je potrdil tudi B. B., tehnični vodja. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je zahtevala menjave in se izmikala določenim oddajam, nasprotno navaja, da se zgolj ni strinjala z nepravično in diskriminatorno razporeditvijo delovnega časa v primerjavi z ostalimi delavci ter z izključnim delom v večernih terminih in med vikendi.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vsebinsko prepričljivo ocenilo izvedene dokaze ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa na podlagi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so za odločitev o pritožbi bistvene.

6. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožnica od 1. 3. 2016 dalje pri toženki zaposlena na delovnem mestu oblikovalec operater. Toženka je tožničino delo v letu 2017 po ocenjevalki D. D. ocenila z oceno nezadovoljivo. Na podlagi tožničine zahteve za preizkus te ocene je komisija za pritožbe na izvedbo postopkov Razvojnih letnih pogovorov s sodelavci (v nadaljevanju komisija) s sklepom zavrnila ugovor tožnice, pri tem pa v obrazložitvi sklepa navedla, da ocena delno zadovoljivo oz. pod pričakovanji pri štirih elementih od petih predstavlja skupno oceno zadovoljivo. Tožnica je pravočasno, to je v 30-dnevnem roku iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), vložila tožbo. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 s spremembami), in Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 51/2008 s spremembami v nadaljevanju Uredba) presodilo, da je toženka postopek ocenjevanja delovne uspešnosti in preizkusa ocene izvedla postopkovno pravilno, da so bili pri izdelavi ocene upoštevani vsi predpisani elementi in kriteriji ocenjevanja, ter da tožnica ni dokazala, da je takšno oceno prejela zaradi šikanoznega, neprofesionalnega in subjektivnega odnosa nadrejene do nje. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

7. Sodišče prve stopnje je sprejelo celovito, skrbno, preverljivo in ustrezno obrazloženo dokazno oceno, zato pritožba zmotno uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje si ob zaslišanju ustvari neposredni vtis, ki ga primerja z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče ali stranke mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo zlasti na izpoved ocenjevalke D. D., zakaj glede določenih dejstev ni sledilo tožnici ter pričama B. B. in C. C. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene, saj tožnici v dokaznem postopku ni uspelo vzbuditi dvoma v objektivnost in verodostojnost izpovedi D. D., niti ji to ni uspelo z obsežnimi pritožbenimi trditvami o njenem nepoznavanju dela tožnice in domnevni pristranskosti zaradi njunih konfliktov glede razporeditve delovnega časa. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim tožnica konkretizirano niti ne nasprotuje, namreč izhaja, da tožnica ni dokazala, da bi ji nadrejena ocenjevalka delovni čas razporejala diskriminatorno, da bi imela do nje neprofesionalen, subjektiven in poniževalen odnos, ter da bi ji želela preprečiti napredovanje (točka 33 obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Za podajo ocene delovne uspešnosti za celotno leto 2017 je bila pristojna nadrejena D. D. Skladno z veljavnimi predpisi oceno dela javnega uslužbenca poda njegov nadrejeni, saj delo uslužbenca pozna, prav tako pozna delo organa, v katerem je uslužbenec zaposlen, in celotni delovni proces, zato lahko tudi najbolje oceni kvaliteto dela posameznega zaposlenega. Zgolj zato, ker se je tožnica na drugem delovnem mestu (operater v realizaciji) začela uvajati že v novembru in decembru 2017, pri čemer v tem času še niti ni bila v celoti razporejena na oddelek E., temveč je še vedno delala kot grafik oziroma oblikovalec virtualne scene, ni mogoč zaključek, da bi bil nadrejeni A. A. pristojen podati oceno dela tožnice za leto 2017, zato se tožnica neutemeljeno zavzema za to, da bi morala komisija za navedena dva meseca v letu 2017 pridobiti tudi mnenje A. A. 9. Pritožbi ni mogoče slediti v delu, v katerem izpostavlja izpovedi tožničinih sodelavcev C. C. in B. B., da nadrejena ne dela na oddajah ali v režijah. Glede na to, da nadrejena D. D. opravlja naloge vsebinskega planerja oziroma planskega vodje, je jasno, da ne dela v režiji skupaj s tožnico, kjer so pristojni tehnični vodje, kar pa ne daje podlage za zaključek, da ne pozna dela tožnice, zaradi česar da ni bila pristojna podati ocene. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila D. D. zadolžena za pripravo urnikov, odrejanje dela in razporejanje podrejenih operaterjev (grafikov) na oddaje naročnikov (urednikov), česar po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne bi mogla opravljati, če ne bi poznala dela vseh štirih režij oziroma skupin v grafiki, med drugim tudi dela tožnice. Poznavanje tožničinega dela in delovnega procesa je razvidno tako iz njene izpovedi, ki ji je sodišče prve stopnje sledilo in povzelo v točki 17 izpodbijane sodbe, v kateri je natančno opisala potek dela tožnice, kot tudi iz podrobnejše opredelitve elementov delovne uspešnosti z dne 11. 6. 2018 in dodatne obrazložitve ocene z dne 11. 3. 2019. Pritožba navaja, da se nadrejena o tožničinem delu ni pozanimala niti pri njenih sodelavcih oziroma osebah, ki so neposredno opravljale delo s tožnico. Vendar pa iz izpovedi D. D., da so uredniki oziroma naročniki klicali in želeli menjavo, ko so videli, da je tožnica na urniku, izhaja nasprotno, saj je preko povratnih informacij urednikov oziroma naročnikov, s katerimi se je morala usklajevati, imela nadzor in vpogled v delo tožnice.

10. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni dovolj razčistilo okoliščin v zvezi s tem, da je nadrejeni F. F. oceno tožničine delovne uspešnosti, ki jo je podala D. D., podpisal predhodno, ne da bi se z njo dejansko seznanil. Iz prepričljive in zadostne ugotovitve sodišča prve stopnje, da postopek ocenjevanja delovne uspešnosti pri toženki navadno poteka tako, da ocenjevalec že pripravljen ocenjevalni list (oceno) podrejenega delavca predloži v soglasje oziroma podpis nadrejenemu, sam pa ga podpiše kasneje, ko se z oceno seznani podrejeni, ne izhaja, da bi nadrejeni soglasje podal k praznemu ocenjevalnemu listu, kot zmotno trdi tožnica.

11. Ne drži, da so bile v postopku takšne napake, ki so vplivale na odločitev komisije. Poseben sklep komisije z dne 12. 2. 2019, s katerim je ocenjevalko D. D. pozvala, da ponovno poda oceno po posameznih elementih delovne uspešnosti, ne pomeni odločitve, da oceno vrne delodajalcu v ponovno odločanje (oziroma v ponovno oceno), kot zmotno trdi tožnica. Kljub sicer nerodnemu izrazu „ponovno poda oceno“, pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre le za poziv na dodatno obrazložitev oziroma utemeljitev ocene po posameznih elementih, in ne za ponovno oceno, saj je to v svoji izpovedi potrdil tudi član komisije G. G. Tako je pravilna tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da nadrejena z odgovorom komisiji 11. 3. 2019 ni podala nove ocene delovne uspešnosti tožnice, ampak dodatno obrazložitev, ki se šteje kot dodatna dokumentacija.

12. Pritožba nima prav, ko navaja, da bi morala komisija o tožničini zahtevi za preizkus ocene odločiti, ne da bi ponovno pozivala nadrejeno za utemeljitev ocene. Določba 17.a člena ZSPJS komisiji ne preprečuje, da od delodajalca oziroma ocenjevalca zahteva dopolnitev oziroma dodatno obrazložitev elementov ocene delovne uspešnosti, če oceni, da vsebina ocenjevalnega ne zadostuje za podajo odločitve. Takšen upravičen razlog izdaje spornega sklepa izhaja iz izpovedi G. G., ki je povedal, da je komisija po pregledu zadeve ugotovila, da navedeni kriteriji napeljujejo na oceno zadovoljivo, zato so od ocenjevalke želeli natančno utemeljitev, ali je delo v celoti pod pričakovanji po posameznih kriterijih (za oceno nezadovoljivo) ali pa je zgolj delno pod pričakovanji, kar utemeljuje oceno zadovoljivo. Odločitev za izdajo procesnega sklepa tako ne pomeni dokončne odločitve komisije po petem odstavku 17.a člena ZSPJS in je pritožbeno sklicevanje na zadevi Pdp 1165/2014 in Pdp 407/2016 neutemeljeno.

13. Drži, da ocena delno zadovoljivo oz. pod pričakovanji, ki izhaja iz dodatne obrazložitve ocene z dne 11. 3. 2019, po Uredbi ne obstaja, vendar pa je neutemeljena pritožbena navedba, da ni znano, s kakšno oceno je bila tožnica dejansko ocenjena. Pomanjkljivost oziroma nedoslednost z neobstoječo oceno je namreč sanirala le komisija, ki je glede na dejansko stanje iz obrazložitve ocene oziroma kriterijev presodila, da podana ocena delno zadovoljivo oz. pod pričakovanji pri štirih elementih od petih ustreza oziroma izkazuje skupno oceno zadovoljivo. Nepomembno je, da nadrejena D. D. v svoji izpovedi še naprej vztraja pri oceni nezadovoljivo, saj jo je komisija spremenila v zadovoljivo. To je bil predmet sodne presoje.

14. V zvezi s pritožbeno trditvijo, da tožnici ni bila vročena dodatna obrazložitev ocene z dne 11. 3. 2019, je bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je kljub nevročitvi že naslednji dan ob vpogledu v personalno mapo uspela seznaniti z njo. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila kršena pravica do izjave o dodatni obrazložitvi ocene, saj je zoper njo po pooblaščencu vložila dodatno pritožbo oziroma zahtevo za preizkus, ki jo je mogoče utemeljeno upoštevati kot njeno izjavo o dodatno obrazloženi oceni.

15. Po tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v preizkusu ocene. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da se je tožnica udeležila seje komisije 20. 9. 2018, na kateri se je izjasnila o okoliščinah in očitkih, na podlagi katerih je bila podana presojana ocena, pravilno presodilo, da je bila tožnici pravica do udeležbe in izjave v preizkusu ocene zagotovljena, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da po pridobitvi dodatne obrazložitve ocene ni bila ponovno vabljena, česar v svoji zahtevi za preizkus dodatne obrazložitve ocene niti ni zahtevala. Ker je bila tožnica, kot izhaja iz točke 14 obrazložitve te sodbe, z dodatno obrazložitvijo ocene seznanjena, postopkovne kršitve ni bilo in je zaradi tega neutemeljeno sklicevanje na zadevo Pdp 985/2016, v kateri tožeča stranka sploh ni imela možnosti sodelovanja v postopku preizkusa ocene.

16. Pritožbena navedba, da ji na seji 20. 9. 2018 ni bila dana beseda oziroma možnost, da predstavi svoj zagovor, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, do katere se pritožbeno sodišče ne opredeljuje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

17. Upoštevaje, da določbe ZSPJS ne predpisujejo vsebine sklepa komisije, pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje glede ustrezne in zadostne obrazložitve odločitve komisije, ki ji pritožba nasprotuje le pavšalno. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi G. G. utemeljeno zaključilo, da je komisija opravila ustrezno in kritično presojo ocene tožnice skladno s 17.a členom ZSPJS.

18. Nadalje je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana ocena delovne uspešnosti objektivna in nepristranska, ter da je bilo vrednotenje po vseh kriterijih iz prvega odstavka 17. člena ZSPJS in Priloge III k Uredbi ustrezno. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi tožnica izpodbija posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na primere, s katerimi je ocenjevalka utemeljila podane ocene po posameznih elementih delovne uspešnosti iz Uredbe, pritožbeno sodišče odgovarja, da postopek preizkusa ocene ni vsebinsko enak postopku presoje zakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerih sodišče preizkusa obstoj posameznih kršitev. V postopku preizkusa ocene se sodišče ne spušča v presojo teže posameznih ravnanj, ki jih delodajalec navaja kot primere, iz katerih izhaja ustreznost podane ocene, pač pa mora preveriti zgolj, ali so bili pri ocenjevanju ustrezno uporabljeni posamezni kriteriji iz ZSPJS oziroma Priloge III k Uredbi in če je bilo ocenjevanje nepristransko, ne more pa nadomestiti ocene toženke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je bil prispevek njenega dela k delovanju toženke.1

19. S pritožbenim navajanjem, da toženka ni predložila nobene listinske dokumentacije, iz katere bi izhajale napake tožnice pri delu, tožnica ne more uspeti, saj ZPP ne vsebuje dokaznih pravil, po katerih bi bili nekateri dokazi več vredni od drugih. Dokaz z zaslišanjem prič je namreč enakovreden dokazovanju z listinami. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje, da glede očitkov o napakah pri delu in nestrokovnosti tožnice izpoved D. D., na katero sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, nima trditvene podlage v vlogah toženke. Izpoved ocenjevalke, ki je natančno in s primeri obrazložila vpliv tožničinih ravnanj in odnosa do dela na ocene po posameznih kriterijih ocenjevanja, namreč predstavlja konkretizacijo splošnih trditev toženke, s katerimi je ta izkazovala objektivnost in ustreznost elementov delovne uspešnosti v oceni dela tožnice.

20. V zvezi z nestrokovnostjo in nepravočasnostjo tožničinega dela je zmotno pritožbeno navajanje, da ta očitek ni smiseln, ker mora tožnica vse oddaje v živo opraviti pravočasno, sicer oddaje ni. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da se navedeno nanaša na pravočasnost same priprave na oddajo, ki obsega denimo pripravo uvodne špice in podnapisov, kar je zlasti pomembno pri oddajah v živo. Pravilno je ugotovilo, kot je izpovedala D. D., da nepriprava na oddajo pomeni nepravočasno opravljeno delo, kar privede do zastojev pri delu zaradi nesledenja časovnim kodam (...), pri čemer gre za programsko oziroma vsebinsko napako, in ne zgolj za tehnično. Pritožbeno sodišče tako nima pomislekov o pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da zaradi napak tožnice niso bile vse oddaje uspešno zaključene, da je pri delu prihajalo do zastojev, ker se tožnica ni ustrezno in pravočasno pripravila oziroma se pozanimala o spremembah pri oddajah.

21. Tudi, če bi se kot resnične izkazale tožničine pritožbene trditve o tem, da je svoje delo opravljala bolje,2 kot je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo sodišče prve stopnje, to na ugotovitev primernosti ocene ne more vplivati.

22. Tožnica neuspešno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je izogibala zahtevnejšim oddajam, da je določena dela zavračala, ker jih ni obvladala, ter da je menjavala urnike s sodelavci, saj je sodišče prve stopnje pri tem sledilo celo njeni izpovedi, da se je izognila delu, ki je potekalo v zanjo neugodnih terminih, če je našla zamenjavo. Ne glede na to, ali so bile menjave in prošnje tožnice po drugačni razporeditvi urnika vezane na samo oddajo ali pa zgolj na neugoden turnus, to ne spremeni zaključka o nezanesljivosti ter neodgovornem in nevzornem odnosu do dela. Ker so vsi elementi delovne uspešnosti med sabo povezani, je sodišče prve stopnje v točki 32 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno presodilo, da je mogoče na podlagi že obrazloženih elementov realno oceniti tudi, da tožnica ni bila zainteresirana za delovni proces pri toženki in sodelovanje ter da je imela slabo komunikacijo s sodelavci, zato se v izogib ponavljanju na te razloge sklicuje.

23. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prim. zadeve VDSS Pdp 373/2017, Pdp 557/2020 in druge. 2 Navaja, da je vse oddaje naredila praktično brez napake in jih vedno kvalitetno izpeljala, da nima težav z 8-urnim delovnikom, saj delo na vseh oddajah obvlada, da ni konfliktna oseba in ima povsem normalne odnose z ostalimi sodelavci, s katerimi sodeluje.