Jedro

Vprašanje o istočasnosti napada in neizogibni potrebnosti obrambe v konkretnem primeru je treba presojati v luči intenzivnega dogajanja na relaciji napadalec - napadeni, ki je potekalo v relativno kratkem časovnem okvirju in se že samo po sebi izmika togi ločitvi na napad in obrambo. Prav tako je v kontekst takšnega, praviloma hipnega, dogajanja težko umestiti trenutek končanja napada oziroma prenehanja obrambe, še zlasti v primerih napadalčeve vinjenosti.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 17. 6. 2016 obsojenega A. Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je na podlagi prvega odstavka 123. člena KZ-1 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 51. člena KZ-1 in drugo alinejo 50. člena KZ-1 določilo kazen petih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Odločilo je, da se obsojenca po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov postopka, v plačilo pa mu je naložilo stroške pooblaščenca oškodovanca in sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo in obsojencu naložilo naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP.

3. Vrhovna državna tožilka Barbara Brezigar je v odgovoru z dne 13. 3. 2017, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navedla, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in predlagala njeno zavrnitev. Poudarila je, da zagovornikovo zatrjevanje o obstoju silobrana in zatrjevanje drugačne pravne kvalifikacije kaznivega dejanja ne predstavljata kršitve kazenskega zakona, ampak le drugačno oceno dokazov kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, da se o njem izjavita. Obsojenčev zagovornik je v izjavi navedel, da se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na argumentacijo iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. V skladu s prvim odstavkom 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Ne glede na navedeno določbo drugega odstavka istega člena, ki vsebuje izrecno prepoved vlaganja zahtev za varstvo zakonitosti iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, določba 427. člena ZKP Vrhovnemu sodišču omogoča razveljavitev z zahtevo izpodbijanih odločb v primeru, ko nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbi, zoper katero je zahteva vložena. Po določbi tega člena ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da po uradni dolžnosti preizkuša resničnost posameznih odločilnih dejstev, ugotovljenih v pravnomočni odločbi, vendar le v primeru, ko se mu vzbudi dvom v resničnost teh dejstev ob presoji v zahtevi uveljavljanih kršitev določb materialnega ali procesnega zakona.

B-2.

6. Zagovornik obsojenca uveljavlja kršitev po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ni uporabilo zakonskih določil o silobranu oziroma o prekoračenem silobranu. Pri tem izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da je obsojenec oškodovanca, ko je le-ta z roko zamahnil proti njemu, najprej z obema rokama prijel za rame in s tem preprečil njegov napad, šele nato pa ga je z glavo udaril v predel nosu. Zatrjuje, da pri ravnanju obsojenca ni šlo za dva ločena odziva na napad oškodovanca, ampak za enotno reakcijo v smislu blokade udarca oškodovanca in nato nasprotnega udarca, oziroma za istočasen refleksni odziv. Dodaja še, da obsojenec samo z blokado udarca ne bi uspel preprečiti napada oškodovanca, saj bi ta z napadom nadaljeval, zato je bil nasprotni udarec nujno potrebna obramba. Vrhovno sodišče je pri presoji očitane kršitve kazenskega zakona, podvomilo v pravilnost odločilnih dejstev, na katere se je zatrjevana kršitev nanašala.

7. Po drugem odstavku 22. člena KZ-1 je dejanje storjeno v silobranu, če gre za obrambo, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. Pri silobranu imamo tako na eni strani obrambo, na drugi pa protipravni napad, pri čemer morata biti napad in obramba istočasna. Istočasnost ne pomeni, da ni dovoljena obramba zoper napad, ki neposredno grozi, to se pravi, če je podana objektivna in resna možnost, da bo v naslednjem hipu oseba napadena. Obramba je upravičena in dovoljena, dokler napad traja, zaradi česar je potrebno ugotoviti, kdaj je prenehal. Ko namreč napad preneha, preneha tudi obramba v smislu silobrana. Obramba mora biti tudi neizogibno potrebna za odvrnitev napada oziroma mora biti podana sorazmernost med napadom in obrambo, kar pomeni, da se mora intenzivnost slednje prilagajati moči napada. Če bo napadeni prekoračil te meje oziroma bo šlo za očitno nesorazmerje med napadom in obrambo, bo s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje, sme pa sodišče, če bo ugotovilo, da je prekoračitev v določenih dopustnih mejah, kazen omiliti (tretji odstavek 22. člena KZ-1).

8. V obravnavani kazenski zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca, ko je ta z roko zamahnil proti njemu, najprej z obema rokama prijel za rame in s tem preprečil njegov napad, šele nato pa ga je z glavo udaril v predel nosu. Sodišče je na podlagi takšne ugotovitve ocenilo, da ni šlo za silobran, saj poznejši udarec z glavo naj ne bi bil potreben, ker je obsojenec napad preprečil že s tem, ko je oškodovanca prijel za rame. Vrhovnemu sodišču se v zvezi s takšno presojo sodišča prve stopnje poraja precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj je vprašanji o istočasnosti napada in neizogibni potrebnosti obrambe v konkretnem primeru treba presojati v luči intenzivnega dogajanja na relaciji napadalec - napadeni, ki je potekalo v relativno kratkem časovnem okvirju in se že samo po sebi izmika togi ločitvi na napad in obrambo. Prav tako je v kontekst takšnega, praviloma hipnega, dogajanja težko umestiti trenutek končanja napada oziroma prenehanja obrambe, še zlasti v primerih napadalčeve vinjenosti. Glede na navedeno je neživljenjsko postaviti togo ločnico v obrambni odziv in ga razdeliti na dva dela, kot je to v konkretnem primeru storilo sodišče. V zvezi s tem velja še pripomniti, da napadalčeva vinjenost še ne more voditi v zaključek o manjši nevarnosti njegovega napada, kot to sicer napačno sklepa sodišče prve stopnje.

9. Vrhovnemu sodišču se ob upoštevanju navedenega poraja precejšen dvom v pravilnost zaključka sodišč nižjih stopenj o koncu oškodovančevega napada v trenutku, ko ga je obsojenec prijel za rame. Prvostopenjsko sodišče namreč pri presoji tega pravno relevantnega dejstva, ob hkratni postavitvi toge ločnice med dvema deloma obrambnih odzivov, do katerih je prišlo v zelo kratkem časovnem okviru, ni upoštevalo možnosti nadaljevanja napada. Obramba je namreč dovoljena vse dokler traja napad, pri čemer je dovoljena tudi obramba zoper neposredno grozeči napad. Ugotovljeno dejansko stanje v obravnavani zadevi kaže na to, da je bil oškodovanec sicer očitno močno vinjen, pri čemer pa ni mogoče že a priori zaključiti, da bi zgolj zaradi obsojenčevega prijema za rame odnehal z napadom. Posledično bo prvostopenjsko sodišče moralo presoditi realnost nevarnosti nadaljevanja napada s strani oškodovanca in vprašanje intenzivnosti potencialno pretečega napada ter nato sprejeti zaključke glede sorazmernosti med napadom in obrambo, oziroma ali je obsojenec morebiti ravnal v silobranu ali prekoračenemu silbranu ali ne.

10. Šele presoja s tega vidika bo lahko omogočila uporabo oziroma izključitev uporabe določil o silobranu. Izpostavljene okoliščine bi tudi omogočile sklepanje o dejanski in potencialni ogroženosti obsojenca ter posledično o potrebnosti obrambe in morebitni prekoračitvi le-te, oziroma o podani nesorazmernosti med obrambo in napadom v smislu prekoračenega silobrana.

C.

11. Vrhovno sodišče je, potem ko je ocenilo, da je podan precejšen dvom v resničnost ugotovljenih dejstev, v skladu z določbo 427. člena ZKP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz 8. in 9. točke te sodbe.

12. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki prvega odstavka 420. člena KZ-1 v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker naj bi prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo zakonska določila o krivdni obliki kaznivega dejanja, nadalje zaradi neuporabe določila četrtega odstavka 123. člena KZ-1 in zaradi napačne uporabe določb kazenskega zakona o hudi telesni poškodbi. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo že na podlagi 427. člena ZKP, se v presojo teh kršitev ni spuščalo.