Jedro

Če so bili obravnavani elementi programa razreševanja trajnega presežka in možni ukrepi za omilitev posledic prenehanja delovnih razmerij in če so pri tem sodelovali vsi pristojni za sprejem programa, to lahko vsebinsko nadomesti poseben akt o programu razreševanja trajno presežnih delavcev.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa direktorja tožene stranke z dne 3.5.1999 in organa za pritožbe z dne 23.6.1999 o uvrstitvi tožnika med trajne presežke in o prenehanju delovnega razmerja ter sklep direktorja tožene stranke z dne 2.7.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnika pred iztekom 6 mesečnega odpovednega roka z 2.7.1999. Hkrati je tožniku priznalo pravice iz delovnega razmerja in toženi stranki naložilo, da pozove tožnika nazaj na delo ter mu povrne stroške postopka. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da poseben program razreševanja presežkov delavcev pri toženi stranki ni obstojal, sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 2.7.1999 pa je predstavljal le način izvršitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ga zato ni bilo potrebno posebej izpodbijati, saj je njegova razveljavitev posledica razveljavitve dokončnega sklepa o uvrstitvi med trajne presežke in o prenehanju delovnega razmerja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in ob soglasju z njenimi razlogi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in med seboj v nasprotju, nasprotje pa je tudi med razlogi sodbe in zapisniki o izpovedbah ter listinami v spisu. Hkrati je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je razsodilo, da je bil tožnik opredeljen za trajni presežek v nasprotju z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Glede na ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil edini izvajalec tožnik, je tožena stranka utemeljeno le smiselno upoštevala določbe o sprejemu programa razreševanja presežnih delavcev in glede na predhodno sprejeto analizo in v letu 1998 sprejeti program razreševanja presežkov delavcev ob obravnavi tožnika le še dodatno preverila možnosti nadaljevanja njegovega delovnega razmerja in ukrepe za omilitev posledic prenehanja delovnega razmerja. V zvezi s tem se je sklicevala na stališča, zavzeta v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 82/95, z dne 12.3.1996. Hkrati ponavlja svoje trditve, da sodišče tožniku ne bi smelo nuditi sodnega varstva, ker se zoper sklep z dne 2.7.1999, na podlagi katerega mu je delovno razmerje sporazumno prenehalo z istim dnem, ni pritožil in zato nima pravnega interesa za vodenje te pravde.

Revizija je bila v skladu z določbami 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Revizija utemeljeno očita nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje in nasprotje med razlogi sodbe ter zapisniki in listinami v spisu. Ko glede sklepa direktorja tožene stranke z dne 2.7.1999 sodišče ugotavlja, da "predstavlja le način izvršitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja in ga zato ni bilo potrebno posebej izpodbijati", hkrati z njegovo razveljavitvijo v izreku sodbe prizna takšno potrebo in dopusti njegovo izpodbijanje. Hkrati z razveljavitvijo tega sklepa pri odločitvi o reparacijskem in reintegracijskem zahtevku ne upošteva, kaj je bilo na podlagi tega sklepa tožniku zagotovljeno. Tako iz 3. odstavka izreka sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da naj bi bilo tožniku dosojeno nadomestilo plače od 2.7.1999 dalje čeprav je bilo med postopkom ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku izplačala nadomestilo plače za čas odpovednega roka po dokončnosti predhodnega sklepa o trajnem presežku, ta rok pa naj bi se iztekel šele v mesecu decembru 1999. Ker sodba o tem nima nobenih razlogov, je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Poleg tega sodišče ni zavzelo stališča do tožnikove izpovedbe na l. št. 41 spisa, da zoper ugotovitveni sklep (sklep z dne 2.7.1999) ni ugovarjal, ker je bila zanj "zadeva zaključena". Takšna izpovedba bi lahko bila bistvena za presojo vsebine in narave sklepa z dne 2.7.1999. Glede na povedano revizija sodišču utemeljeno očita, da so v izpodbijani sodbi nasprotja med izrekom in razlogi oziroma samimi razlogi sodbe in listinami v spisu, oziroma da so razlogi nejasni, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Utemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi sodbe opr. št. VIII Ips 82/95, z dne 12.3.1996, je revizijsko sodišče poudarilo, da ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če so bile v primeru, ko je trajni presežek le en delavec na specifičnem delovnem mestu, določbe 35. člena ZDR (1990) o izdelavi programa razreševanja presežkov delavcev le smiselno uporabljene. V sodbi opr. št. VIII Ips 112/98, z dne 1.9.1998, je revizijsko sodišče hkrati poudarilo, da smisel programa razreševanja trajnih presežkov delavcev ni v obliki programa, ampak v njihovi vsebini. Če so bili obravnavani elementi programa in vsi možni ukrepi za omilitev možnih posledic in če so pri tem sodelovali vsi pristojni, ki morajo pri sestavi programa sodelovati, to lahko vsebinsko tudi nadomesti poseben program razreševanja presežnih delavcev.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je šlo pri toženi stranki za ukinitev delovnega mesta merilec, da sta v postopku ukinitve tega delovnega mesta sodelovala tako svet delavcev, kot sindikat, da je bilo v obrazložitvi spornih sklepov o trajnem presežku in prenehanju delavnega razmerja tožnika izrecno ugotovljeno, da tožnika ni mogoče razporediti ali prekvalificirati in da je bil tožnik že v letu 1998 obravnavan na podlagi analize za izdelavo ugotovitve obstoja trajnega prenehanja potreb po delu delavcev in sprejem programa razreševanja presežkov delavcev. Sodišče bi moralo presojati obstoj elementov programa razreševanja presežkov delavcev iz 35. člena ZDR (1990) na podlagi navedenih izhodišč, preden bi lahko zaključilo, ali sta bila sporna sklepa o trajnem presežku sprejeta zakonito. Pri tem bi se moralo opredeliti do posameznih ugotovitev v smislu presoje elementov programa, npr. tudi do tega, ali ni mogoče že razporeditve tožnika s 1.1.1999 na podlagi navedene analize šteti za izvajanje ukrepov za preprečitev prenehanja delovnih razmerij.

Ker je sodišče zmotno ugotovilo, da je bistven za zakonitost spornih sklepov o prenehanju delovnega razmerja posebej sprejeti formalni program razreševanja presežnih delavcev in posameznih elementov tega programa, ki so že po dosedanjih ugotovitvah sodišča obstojali, ni presojalo, je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v tem delu nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče iz obeh revizijskih razlogov v skladu s 1. odstavkom 379. člena in 2. odstavkom 380. člena ZPP sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da bo v novem postopku navedene napake odpravilo.

V skladu z določili 3. odstavka 165. člena ZPP je pri tem odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.