Jedro

Odločilno za obravnavni primer je (pravilno) naziranje sodišča prve stopnje, da je tarča izpodbijanja tisto dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova neplačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti. Na tožnici je breme, da dokaže, da plačilo ni ustrezalo pravi vrednosti terjatev in da je zaradi tega prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja. Tožnica bi morala izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija (vzročno zvezo). Slednjega pa tožnica ni uspela izkazati.

Argumentirano je sodišče prve stopnje presodilo, da je pri spornih cesijskih pogodbah spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. S cesijskima pogodbama se je zgolj spremenila oblika dolžnikovega premoženja. Namesto dveh, po temelju in višini spornih terjatev, ki sta bili in sta še vedno predmet sodnih postopkov (torej nelikvidnih) je dolžnica prejela takojšnja denarna sredstva. Ne upošteva se samo razlika v nominalnem znesku, kar posebej izpostavlja pritožnica, ampak tudi oblika terjatve, ki se je iz nelikvidne spremenila v likvidno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek "1.145,43 EUR" zniža za 188,71 EUR na "956,72 EUR".

II. Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se je glasil: "1. Pogodbi o odstopu terjatev, sklenjeni 9. 4. 2015, s katerima je družba N., d. o. o., odstopila toženi stranki a) terjatev do tožnice v znesku 5. 500,00 EUR, glede katere teče pred Okrajnim sodiščem v Cerknici postopek opr. št. P 46/2013 in b) terjatev do tožnice v znesku 5.500,00 EUR, glede katere je v času odstopa tekel pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani izvršilni postopek opr. št. 27413/2015; sta v razmerju do tožnice neučinkovita do višine njene terjatve v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 do plačila, stroški izvršilnega postopka v znesku 128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 dalje do plačila ter stroškov tega pravdnega postopka. 2. Toženec je za izterjavo tožničine terjatve do družbe N., d. o. o., v znesku 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2015 do plačila, stroški izvršilnega postopka v znesku 128,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2015 dalje do plačila ter stroškov tega pravdnega postopka, dolžna dovoliti izvršbo na premoženje, ki ga je pridobil s pogodbama o odstopu terjatev iz 1. točke izreka te sodbe. 3. Toženec je dolžan tožnici plačati pravdne stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila." (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, da je dolžna tožencu povrniti 1.145,43 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni od dneva prejema te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi v celoti, tožencu pa naloži v plačilo pravdne stroške s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijani pogodbi o odstopu terjatev predstavljata odplačno razpolaganje. Tožnik je zatrjeval, da gre za neodplačno razpolaganje in ker gre za negativno dejstvo, bi v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom dejstvo dejanskega plačila moral dokazati toženec. Toženec je kot dokaz plačila predložil zgolj potrdilo o plačilu iz katerega izhaja, da je L. S. nakazal družbi N., d. o. o., znesek 1.500,00 EUR kot "plačilo po cesijskih pogodbah". Iz potrdila ne izhaja, da se plačilo nanaša na odstopljene terjatve do N. P., niti znesek ne ustreza dogovorjenemu znesku, kot ta izhaja iz izpodbijanih pogodb o odstopu terjatev (2 x 500,00 EUR). Izpovedbi toženca ni mogoče verjeti, saj ni verjetno, da bi nekdo po tem, ko je že sklenil pogodbo o odstopu terjatev, ustno spremenil pogodbo in plačal kar 1/3 višji znesek od dogovorjenega. Da izpovedba toženca ni resnična, je mogoče sklepati tudi iz preostanka njegove izpovedbe, kjer je navajal, da naj bi presežno plačilo služilo poplačilu nekih drugih obveznosti odstopnika. Druge obveznosti z odstopljenimi terjatvami niso v nikakršni vezi in bi to stranki lahko uredili z drugo pogodbo ob odsvojitvi družbe N., d. o. o., oziroma na način znižanja dogovorjene kupnine za ta znesek. Toženec je odvetnik in je plačilo sposoben formalizirati v ustrezni obliki. Izpovedba toženca na večih mestih ni konsistentna, in sicer glede izvršbe terjatve A. in glede toženčevega odkupovanja drugih terjatev. Obstaja dvom, ali se plačilo resnično nanaša na odstopljene terjatve do N. P. Odstopljene terjatve so nedvomno predstavljale edino premoženje dolžnice, na katerega bi tožnica lahko posegla z izvršbo, saj je bilo drugo premoženje dolžnice že zaseženo s strani drugih upnikov (A., d. d.). Čeprav je višina terjatev sporna, je možnost poplačila kvečjemu manjša, zaradi izpodbijanih pravnih poslov pa je z gotovostjo ni. Odstopljene terjatve do N. P. niso bile obremenjene in bi bilo iz njih mogoče poplačilo tožnice. Nasprotuje tudi zaključku sodišča glede ekvivalentnosti dajatev. Domnevno plačani znesek predstavlja 13,6 % vrednosti odstopljenih terjatev in ga ne glede na spornost terjatev ni mogoče šteti za ekvivalentnega. Sklicevanje na izid postopka P 46/2013 na prvi stopnji je brezpredmetno, zaradi vložitve pritožb je lahko izid drugačen. Toženec je odvetnik, obeta si uspeh, zato je terjatve odkupil. Vztraja, da negotovost obstoja terjatve ne more biti razlog za nižjo ceno, saj prodajalec po zakonu jamči za obstoj terjatve (423. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), nasprotno bi moral zatrjevati in dokazati toženec, ki tega ni storil. Jamstvo za obstoj terjatev po pogodbah ni bilo izključeno, toženec je po pogodbi od dolžnika prejel celo dodatna izrecna jamstva, tudi jamstvo, da je odstopnik svoje obveznosti, ki so podlaga za nastanek terjatev, v celoti in pravilno izpolnil in da je terjatev pravno veljavno nastala (2. alineja 4. člena pogodbe). Terjatev tožnice in pogodbe o odstopu terjatev niso povezane s časom kot pogojem izpodbijanja, saj lahko v skladu s prvim odstavkom 255. člena Obligacijskega zakonika upnik izpodbija pravna dejanja storjena v škodo upnikov ne glede na to, kdaj je njegova terjatev nastala. Tako dolžnica kot toženec sta ob sklepanju pogodb o odstopu terjatev 9. 4. 2015 vedela, da dolžničine obveznosti presegajo vrednost njegovega premoženja in da bo z izpodbijanimi pravnimi dejanji dolžnica na toženca prenesla premoženje, ki bi sicer edino lahko predstavljalo vir poplačila dolžničinih upnikov. Do teh dejstev, v dokaz katerih je tožnica predlagala tudi vpogled bilanc dolžnice, se sodišče ni opredelilo. Dejstvo, da je bila izvršba upnika A., d. d., v času sklenitve izpodbijanih pogodb odložena (ne ustavljena), pa na zavedanje dolžnice in toženca, da odstopljene terjatve do N. P. predstavljajo edino premoženje, na katerega bi upniki še lahko posegli z izvršbo, ne more imeti vpliva. Dolžnica je ob razpolaganju s predmetnimi terjatvami vedela ali bi morala vedeti, da z razpolaganjem s svojim premoženjem za neznatno protivrednost škoduje svojim upnikom in da je bilo to znano oziroma bi moralo biti znano tudi tožencu, ki je bil v času sklenitve predmetne pogodbe o odstopu terjatev edini družbenik dolžnika in je svoj delež v družbi odsvojil le 11 dni po sklenitvi predmetne pogodbe. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice o Pogodbi o prodaji poslovnega deleža v družbi N., d. o. o. in njeni fiktivnosti, ki sta pomembni za ta postopek, ker je iz navedb in dokazov, ki jih je tožnica s tem v zvezi podala razvidno, da sta N., d. o. o., in toženec vedela, da s predmetnimi cesijskimi pogodbami oškodujeta upnike, to je bil njun namen. Glede stroškovne odločitve graja, da je sodišče za odgovor na tožbo priznalo 300 EUR namesto 300 točk, razlog za priznanje 50 točk za čakanje ni znan, nagrada za odsotnost iz pisarne pripada odvetniku zgolj za čas, v katerega ni vštet čas samega naroka, urnine pa so zlasti posledica dejstva, da si je toženec za pravdo v Cerknici izbral odvetnika iz Celja, zato so nastali nepotrebni enormni potni stroški. Stranka ima pravico, da si izbere pooblaščenca tudi izven kraja sedeža sodišča, vendar povečanih stroškov, ki zaradi tega nastanejo, ni dolžna nositi nasprotna stranka (sklicuje se na VSL sodbo I Cp 1707/2011). Končno poročilo stranki je zajeto že v drugih postavkah.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki je vložil pravočasen odgovor na pritožbo in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. S tožbo je tožnica izpodbijala pravna dejanja toženca (255. člen OZ), in sicer dve cesijski pogodbi z dne 9. 4. 2015, s katerima je družba N., d. o. o. (dolžnica) odstopila tožencu dve terjatvi do tožnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica do dolžnice, družbe N., d. o. o., zapadlo terjatev po pravnomočnem sklepu o izvršbi VL 139125/2015 z dne 17. 11. 2015 v višini 4.000,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški1. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica 17. 7. 2009 z dolžnico sklenila prodajno pogodbo za nakup nepremičnine, stanovanje z atrijem (v C.), dolžnici pa ni plačala celotne kupnine, ampak ji je ostala dolžna 11.000,00 EUR po dveh računih z dne 19. 3. 2013 za 5.500,00 EUR in z dne 25. 2. 2016 za 5.500,00 EUR. Dolžnica je računa poskušala izterjati od tožnice z dvema predlogoma za izvršbo na podlagi verodostojne listine, vendar se po ugovorih tožnice ta dva postopka vodita kot pravdni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Cerknici (opr. št. P 46/2013 in opr. št. P 25/2015). Tožnica je namreč kot kupovalka uveljavljala znižanje kupnine za 11.000,00 EUR, kar predstavlja nominalni znesek obeh terjatev skupaj.

6. Višje sodišče pritrjuje presoji, da gre v primeru konkretno presojanih dolžnikovih pravnih dejanj (cesijskih pogodb z dne 9. 4. 2015) za odplačno razpolaganje in da tožnica ni uspela dokazati, da načelo enakovrednosti izpolnitev ni bilo upoštevano.

7. Zmotno je pritožbeno naziranje, da tožničino zatrjevanje, da gre za neodplačno razpolaganje, "predstavlja negativno dejstvo, ki bi ga v skladu z obrnjenim dokaznim bremenom moral dokazati toženec". Toženec je dokazal svoje trditve, da sta bila pravna posla odplačna. Tožnica pa na drugi strani svojih trditev o tem, da sta bila zadevna pravna posla neodplačna, ni uspela dokazati. Posledično pritožbeno naziranje o dokazovanju "negativnega dejstva" ni pravilno.

8. V odgovor pritožbenim navedbam sodišče druge stopnje pritrjuje obrazložitivi, da se je toženec s cesijskima pogodbama zavezal plačati dolžniku 2 x 500,00 EUR, oziroma po poznejšem ustnem dogovoru med tožencem in dolžnico, znesek 1.500,00 EUR, kar je v svoji izpovedbi potrdil toženec, plačilo pa izkazuje tudi predloženo potrdilo o plačilu zneska 1.500,00 EUR. Tudi po presoji višjega sodišča predložitev potrditve plačila UPN (priloga B 19) z dne 13. 4. 2015, na katerem je kot namen plačila navedeno plačilo po cesijskih pogodbah (četudi ni zavedeno izrecno, da gre za odstopljene terjatve "do N. P.", kar izpostavlja pritožnica), ob upoštevanju toženčeve izpovedbe, ob siceršnji odsotnosti nasprotnih dokazov, dokazuje, da se sporno plačila nanaša na odstopljene terjatve do tožnice, kot je vse pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

9. Kar zadeva pritožbeno izpostavljeno dejstvo, da dogovorjen znesek predstavljala vsota 2 x 500,00 EUR, iz potrdila o plačilu pa izhaja znesek 1.500,00 EUR, višje sodišče sprejema oceno sodišča prve stopnje, ki je sledilo izpovedbi toženca, da je prišlo do poznejšega ustnega dogovora in da je toženec dolžniku za sporni terjatvi plačal znesek 1.500,00 EUR, dolžnik pa je prejeta denarna sredstva porabil za plačilo drugih svojih upnikov (9. in 17. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožnica s tem v zvezi navaja, da "druge obveznosti niso v nikakršni zvezi in bi za tak primer stranki lahko dodatno plačilo uredili z drugačno, primernejšo pogodbo", na kar pa velja odgovoriti zgolj, da sodi v sfero proste odločitve pogodbenih strank, kako bodo urejale pogodbeno razmerje in ne poraja dvoma, da se plačilo res nanaša na odstopljene terjatve do tožnice, kar s tem želi uveljaviti pritožba. Prav tako v tej zvezi nima teže okoliščina, da je toženec odvetnik, ki je po mnenju pritožnice "sposoben formalizirati ustrezno obliko". Da je toženec po poklicu odvetnik, je imelo ves čas v uvidu že sodišče prve stopnje, kar izhaja iz same obrazložitve.

10. Sodišče sodišče prve stopnje je tehtno in obrazloženo izpoved toženca sprejelo kot prepričljivo (17. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Glede pritožbeno izpostavljene izpovedbe toženca o statusu izvršbe upnika A., d. d. (ali je bila izvršba ustavljena ali odložena), je bilo prav sodišče tisto, ki je tožencu s tem v zvezi postavilo dodatna vprašanja. Torej je sodišče odgovore toženca vzelo v obzir (in zaključilo, da je izpovedba prepričljiva). Tudi sicer izpovedba o izvršbi upnika A., d. d., ob listinskih dokazih o izvršbi (19. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), ni odločilna. Po presoji višjega sodišča dvoma v verodostojnost toženčeve izpovedbe tudi ne poraja njegova življenjska izpovedba, da se "ni spomnil, ali je odkupil terjatev do K. R.", s čimer naj bi prišel v nasprotje z lastnimi trditvami (in ne izpovedbo), ob tem, da morebitni odkupi drugih terjatev za predmetno zadevo niso ne relevantni ne odločilni.

11. Odločilno za obravnavni primer je (pravilno) naziranje sodišča prve stopnje, da je tarča izpodbijanja tisto dolžnikovo pravno dejanje, zaradi katerega se je poslabšala dolžnikova neplačevitost in je zaradi tega nastopila nesposobnost izpolnitve obveznosti.2

12. Na tožnici je breme, da dokaže, da plačilo ni ustrezalo pravi vrednosti terjatev in da je zaradi tega prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja3. Tožnica bi morala izkazati, da je bila oškodovana prav zaradi dolžnikovega ravnanja, ki ga izpodbija (vzročno zvezo)4. Slednjega pa tožnica ni uspela izkazati. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je toženec s plačilom 1.500,00 EUR obe sporni terjatvi poplačal takoj. Sicer res v bistveno nižjem znesku od nominalnega zneska terjatev, vendar pa ob upoštevanju spornosti terjatev (obe sta namreč predmet sodnih postopkov) in časovne dimenzije (sodni postopki še niso zaključeni) to pomeni, da tožnica ni ostala nepoplačana zaradi spornih dveh cesijskih pogodb, marveč iz drugih razlogov. S spornima posloma ni prišlo do zmanjšanja dolžnikovega premoženja, ampak do njegove spremembe, saj je dolžnica namesto negotovega plačila v prihodnosti prejela takojšnje plačilo (sicer nižjega) zneska terjatev.

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da ni izpolnjena predpostavka, da morata biti izpodbijano pravno dejanje in neplačevitost dolžnika v odnosu vzroka in posledice. Pogoji za izpodbijanje namreč niso izpolnjeni, če ima pravno dejanje za posledico prerazporeditev strukture dolžnikovega premoženja.

14. Ob povedanem pritožničina graja, da so odstopljene terjatve predstavljale "edino premoženje dolžnika, na katerega bi tožnica sploh lahko posegla z izvršbo oziroma se poplačala s pobotom" ni na mestu, saj (splošna) odsotnost sredstev za poplačilo ni zakonsko predvideni razlog za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj.

15. Argumentirano je sodišče prve stopnje presodilo, da je pri spornih cesijskih pogodbah spoštovano načelo ekvivalentnosti izpolnitev. S cesijskima pogodbama se je zgolj spremenila oblika dolžnikovega premoženja. Namesto dveh, po temelju in višini spornih terjatev (kako bo pravnomočno odločeno o terjatvah, kar izpostavlja pritožba, ni odločilno, odločilno je zgolj, da sta terjatvi sporni), ki sta bili in sta še vedno predmet sodnih postopkov (torej nelikvidnih) je dolžnica prejela takojšnja denarna sredstva. Ne upošteva se samo razlika v nominalnem znesku, kar posebej izpostavlja pritožnica, ampak tudi oblika terjatve, ki se je iz nelikvidne spremenila v likvidno. Višje sodišče navedenim argumentom sodišča prve stopnje v odgovor pritožbenim navedbam pritrjuje in potrjuje zaključek, da takšna sprememba oblike dolžnikovega premoženja ne izpolnjuje pogojev za izpodbijanje.

16. Tožnica se tudi v pritožbi ponovno sklicuje na 423. člen OZ, sodišče druge stopnje pa v odgovor pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve. Pritožnica navaja, da negotovost obstoja terjatve ne more biti razlog za nižjo ceno, saj prodajalec po zakonu (in pogodbenih določilih, ki jih navaja pritožnica) jamči za obstoj terjatve, glede česar pa velja odgovoriti zgolj, kot je to izpostavilo in ugotovilo že sodišče prve stopnje, da sta stranki cesijske pogodbe vedeli za spornost obeh terjatev, oziroma negotov pravni položaj obeh sodnih postopkov in sta nanj pristali5, kar je odločilno.

17. V 19. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje obravnavalo zavedanje dolžnice in toženca, da s spornima cesijskima pogodbama škodujeta upnikom in ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do očitka, da "sta se dolžnica in toženec zavedala, da dolžničine obveznosti presegajo vrednost njenega premoženja". Prepričljivo je obrazloženo, da v času sklenitve cesijskih pogodb tožnica sploh še ni imela (zapadlih) terjatev do dolžnice, kar govori proti temu, da sta se dolžnica in toženec zavedala, da s spornima cesijskima pogodbama škodujeta upnikom. Tožnica tedaj še ni bila upnik, z banko je bil tedaj dosežen dogovor o odlogu izvršbe, drugi upniki pa so bili poplačani iz sredstev, ki jih je družba dobila s spornima cesijskima pogodbama, kar vse prepriča tudi višje sodišče. 18. Tožnica je res predlagala tudi vpogled v objavljena letna poročila dolžnice (list. št. 33). Vendar splošne trditve, ki jih je postavila pred sodiščem prve stopnje s tem v zvezi, in sicer "da je bilo premoženje dolžnika manjše od njegovih obveznosti", ob vsem že obrazloženem in glede na to, da je sodišče prve stopnje v tem okviru prepričljivo sprejelo toženčevo izpovedbo, "da je sporni terjatvi kupil, ker novi lastnik teh pravd ni bil pripravljen voditi dalje", ne izkazujejo vedenja o ravnanju v škodo upnice (ki to tudi sicer v času sklepanja pogodb še ni bila). Očitek o nezadostni obrazloženosti sodbe sodišča prve stopnje torej ni utemeljen.

19. Res je tožnica pred sodiščem prve stopnje posplošeno trdila tudi (list. št. 33), da je bila pogodba o prodaji poslovnega deleža v družbi N., d. o. o., fiktivna in z namenom oškodovanja upnikov. Dokazni postopek tega ni potrdil. Sodišče je ugotovilo, da je bila dolžnica v tistem času v fazi prodaje, pri čemer so novega lastnika zanimale zgolj nepremičnine, ni imel drugih dolgov kot samo do banke iz naslova kredita, terjatev do tožnice pa ga ni zanimala. Ne drži torej očitek o neobrazloženosti sodbe v tej smeri in tudi višjega sodišča pritožba s sklicevanjem na predmetne okoliščine ne uspe prepričati o zavestnem oškodovanju upnikov.

20. Pritožnica graja stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da je za odgovor na tožbo priznalo 300 EUR, vendar je iz seštevka točk razvidno, da gre za očitno pomoto (sodišče je dejansko priznalo točke). Ne drži, da razlog "50 točk za čakanje" ni znan, saj je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da gre za čakanje na narok, pravilen izračun pa ima podlago v drugem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Ne drži pritožbena navedba, da je končno poročilo stranki zajeto v drugih postavkah, ampak ima ta postavka podlago v tarifni številki 39 OT.6 Urnine, ki jo izpostavlja pritožba, sodišče prve stopnje ni priznalo.

21. Je pa višje sodišče ugodilo pritožbi v delu glede potnih stroškov in posledično postavke odsotnosti iz pisarne. Toženec je za pravdo v Cerknici pooblastil pooblaščenca iz Celja, priglašeni so bili potni stroški iz Celja do Cerknice. Po oceni sodišča druge stopnje je toženec, ob siceršnjem nezatrjevanju posebnih okoliščin, upravičen do povrnitve potnih stroškov pooblaščenca iz Ljubljane. Splošno znano dejstvo je, da je razdalja iz Ljubljane do Cerknice 46,54 km, čas potovanja pa 39 minut. Višje sodišče je tako priznalo kilometrino (v obe smeri) za dva naroka v višini 68,88 EUR. Posledično je znižalo tudi postavko za odsotnost iz pisarne v času potovanja (četrti odstavek 6. člena OT). Priznalo jo je v višini 160 točk. Po izračunu, kot ga je opravilo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju pritožbeno spremenjenih postavk, je tožnica dolžna tožencu v roku 15 dni povrniti 956,72 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz I. točke izreka.

22. Višje sodišče je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP), razen glede stroškovnega sklepa, kjer je pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo (3. točka 365. člena ZPP).

23. Tožnica je s tožbo uspela le delno, in sicer zgolj glede stroškov postopka, ki so stranska terjatev, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

24. Toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju sodišča druge stopnje, zato za postopek ni bil potreben in sam krije stroške, ki so mu z njegovo vložitvijo nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je sklep o izvršbi postal pravnomočen in je sodišče na pravnomočno sodno odločbo vezano, zato ni mogoče upoštevati ugovorov toženca glede obstoja te terjatve do dolžnice (ugovorov, da je tožnica kot fizična oseba neupravičeno izdala fakturo dolžnici in je šlo za izmišljeno verodostojno listino). 2 M. Juhart v : Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 255. 3 Primerjaj VSL sodba I Cp 2912/2015 z dne 13. 1. 2016. 4 Primerjaj VSL sklep I Cpg 1172/2015 z dne 2. 12. 2015. 5 M. Juhart v : Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 598. 6 Primerjaj VSL sklep II Cp 2599/2016 z dne 20. 12. 2016.