Jedro

Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015 sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti tudi v primeru, če ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prejemanje, če bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za preživljanje. Merilo občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljajo prosilec in družinski člani, je sodna praksa napolnila tako, da upošteva znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka. To merilo je odločilno tudi za presojo o delni oprostitvi plačila sodnih taks (2. odstavek 11. člena ZST-1). Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka je v času izdaje izpodbijane odločbe znašal 541,64 EUR. Tožeča stranka zgoraj navedeni cenzus presega, saj je povprečni mesečni dohodek na družinskega člana višji, zato tožeča stranka ni upravičena do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse in tožeči stranki naložilo, da je dolžna sodno takso za postopek o reviziji v znesku 670,00 EUR plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 67,00 EUR na račun sodišča in sicer prvi obrok v roku 15 dni, naslednjih devet obrokov pa vsakega 15. dne v mesecu.

2. Zoper naveden sklep sodišča prve stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za revizijo. Tožeča stranka meni, da je sodišče napačno uporabilo določbo 11. člena Zakona o sodnih taksah, saj ni upoštevalo odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 in U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015. Ker odločitev sodišča ne vsebuje razlogov, na katere opozarjata odločbi ustavnega sodišča, takšne odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti v pogledu pravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da zgolj solastništvo nepremičnine, ki zagotavlja osnovni pogoj za eksistenco, to je bivanje, ne vpliva na pravilno uporabo 11. člena ZST-1. Avtomobila, ki sta last tožeče stranke in partnerja, nista takšne vrednosti, zaradi katere tožeča stranka ne bi mogla biti oproščena plačila sodne takse. Tožeča stranka in partner živita sedaj od enega dohodka, od ene plače, ki vsakemu ne zagotavlja višine zneska minimalne plače, zato predstavlja znesek 670,00 EUR višino, zaradi katere bi bilo ogroženo preživljanje tožeče stranke, v kolikor bi morala ta plačati ta znesek. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, sklicujoč se na 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadaljnji), Zakon o brezplačni pravni pomoči in z njim v zvezi Zakon o socialno varstvenih prejemkih. Iz prvega odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da lahko sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. V kolikor pa stranka ni bila prejemnik te denarne socialne pomoči, je bila lahko le delno oproščena plačila sodnih taks, če bi bila s plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama oziroma s katerimi se preživljajo njeni družinski člani (drugi odstavek 11. člena ZST-1). Tretji odstavek 11. člena ZST-1 pa je določil pogoje za odločitev plačila sodne takse ali za obročno odplačevanje te takse stranki, ki ni prejemnik denarne socialne pomoči po prvem odstavku 11. člena ZST-1. 6. Skladnost navedene določbe ZST-1 z Ustavo RS je presojalo tudi Ustavno sodišče RS in z odločbo št. U-I-85/2014 z dne 10. 7. 2014 (Ur. l. RS, št. 58/2014) ugotovilo nezakonitost določbe prvega odstavka 11. člena ZST-1, v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti plačila sodne takse v celoti stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Ustavno sodišče RS je določilo tudi način izvršitve svoje odločbe in sicer tako, da do odprave ugotovljenega neskladja sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi to vlogo podala.

7. Ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ko je ugotovilo neskladje določbe 1. odstavka 11. člena ZST-1 z ustavo, sodišče oprosti stranko plačila taks v celoti tudi v primeru, če ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev za prejemanje, če bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za preživljanje. Merilo občutnega zmanjšanja sredstev, s katerimi se preživljajo prosilec in družinski člani, je sodna praksa napolnila tako, da upošteva znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka. To merilo je odločilno tudi za presojo o delni oprostitvi plačila sodnih taks (2. odstavek 11. člena ZST-1). Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka je v času izdaje izpodbijane odločbe znašal 541,64 EUR.

8. V izpodbijanem sklepu je ugotovljeno, da je tožeča stranka za mesec julij 2015 prejela plačo v višini 1.134,09 EUR in da je od 5. 8. 2015 brez zaposlitve in ne prejema denarne socialne pomoči. Izvenzakonski partner tožeče stranke je v mesecu juliju 2015 prejel neto plačo v višini 987,71 EUR, za mesec avgust 2015 v višini 1.045,83 EUR in za mesec september v višini 1.154,23 EUR. Izračun povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana tožeče stranke pokaže, da tožeča stranka zgoraj navedeni cenzus v višini 541,64 EUR presega, saj povprečni mesečni dohodek na družinskega člana tožeče stranke znaša 720,12 EUR. Pritožba tako neutemeljeno graja, da je tožeča stranka glede na tako ugotovljeno premoženjsko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava, upravičena do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.

9. Sodišče prve stopnje res ni citiralo odločb Ustavnega sodišča RS, vendar je ob pravilni uporabi Zakona o brezplačni pravni pomoči in z njim v zvezi Zakona o socialno varstvenih prejemkih pravilno upoštevalo temeljno pravilo, da se taksna obveznost zmanjša, odloži ali določi obročno plačilo stranki, katera sredstva, s katerimi se preživlja sama, ali se preživljajo njeni družinski člani, bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da sredstva, s katerimi se preživljata tožeča stranka in njen partner, ne bi bila znatno zmanjšana s plačilom taksne obveznosti v višini 670,00 EUR v 10 mesečnih obrokih po 67,00 EUR, kot je to sklenilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).