Jedro

Zaplenjene nepremičnine, ki so bile razglašene za naravno znamenitost, se vrnejo v naravi tedaj, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma je na njih mogoče pridobiti lastninsko pravico. Slednje je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

Niso v pravnem prometu nepremičnine, razglašene za naravno znamenitost oziroma za naravno vrednoto, ki so v lasti države in ki so v last države prešle kot posebej določene v seznamu, ki je priloga zakona.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Predlagatelji so na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS, Uradni list RS, št. 17/78 - 26/99) v zvezi z Zakonom o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1, Uradni list RS, št. 22/2000 - 59/2002) vložili predlog zoper nasprotna udeleženca zaradi vrnitve premoženja, ki je bilo s sodbo Vojaškega sodišča, opr. št. II Sod. 1508/45 z dne 28.8.1945 zaplenjeno njihovemu pravnemu predniku K. R. Ta sodba je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. I Ips 109/91 z dne 1.7.1992 razveljavljena, nato pa je bil kazenski postopek ustavljen.

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.9.2003 ustavilo nepravdni postopek glede vrnitve premičnin, prvi nasprotni udeleženki Republiki Sloveniji pa je naložilo plačilo zneska 30.895,39 EUR v obliki obveznic kot povračila za zaplenjene nepremičnine v vl. št. 1338 k. o. ..., ki jih ni mogoče vrniti v naravi. V 3. točki sklepa pa je odločilo, da je druga nasprotna udeleženka Mestna občina Ljubljana dolžna vrniti v last in posest pokojnemu K. R. (8.1.1902 - 10.11.1971) nepremičnine, in sicer parcele št. ..., vl. št. 1595 k.o. ... ter parcelo št..., vl. št. 1275 k.o. ...

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi obeh nasprotnih udeleženk in v izpodbijanih delih potrdilo prvostopenjski sklep.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je druga nasprotna udeleženka Mestna občina Ljubljana vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se ne strinja z materialnopravnim izhodiščem, da sporne nepremičnine, ki so bile z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba razglašene za naravno znamenitost, nimajo statusa javnega dobra. Pri obravnavanju pojma javno dobro je treba upoštevati, da gre za t.i. "javne stvari", ki se delijo na naravno in grajeno javno dobro. Javno dobro so bile v preteklosti dobrine v splošni rabi, ki jih ni bilo mogoče odtujiti iz družbene lastnine. Nepremičnine, ki so bile v splošni rabi, niso bile v pravnem prometu. V novi pravni ureditvi sta pomembna predvsem Ustava Republike Slovenije in Zakon o varstvu okolja. Res je, da pridobi določena stvar status javnega dobra s konstitutivnim aktom pristojnega organa, vendar temu ni pripisati absolutnega učinka. Po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-176/94 so zemljišča javno dobro, če so po naravi stvari namenjena splošni rabi vseh pod enakimi pogoji ali če jih zakonodajalec (z zakonom) izrecno opredeli kot javno dobro. Pogoja sta torej alternativna in ne kumulativna. Zemljišče je javno dobro, če je izpolnjen zgolj eden od obeh pogojev. Važno je torej, da gre za stvari v splošni rabi, ki so na voljo vsej družbi in ki jih uporabljajo vsi njeni člani, tako da so javno dobro bodisi po naziranju družbe bodisi po predpisih. Tako se pokaže kot nedvomno, da je Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib šteti kot naravno javno dobro. Naravno dobro je v javni lasti. Glede na namen in rabo spornih zemljišč bi morali nižji sodišči zaključiti, da sta javni interes in raba v konkretnem primeru tako močno izražena, da imajo sporna zemljišča status javnega dobra. Pravno je nesporno, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice, zato tudi stvari, ki je javno dobro, ni mogoče vrniti v naravi v postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja. Ta namen zasleduje 19. člen Zakona o denacionalizaciji, saj onemogoča vrnitev nepremičnin, ki so dotlej imele status dobrin v splošni rabi. Pomembna je torej dejanska raba zemljišča, ki se vrača v postopku denacionalizacije, raba v konkretnem primeru pa je opredeljena z Odlokom o razglasitvi naravne znamenitosti. Nasprotna udeleženka meni, da je z gotovostjo dokazala, da gre v obravnavanem primeru za javno dobro, to je za nepremičnine, ki so izvzete iz pravnega prometa, zato vrnitev spornih nepremičnin v naravi ni dopustna, temveč je možna zgolj denarna odškodnina.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP, Uradni list RS, št. 30/86 in 87/2002) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in predlagateljem, ki na revizijo niso odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljanega revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka nasprotna udeleženka ni obrazložila. Revizijsko sodišče po uradni dolžnosti ne pazi na nobeno procesno kršitev. Nekonkretnih in neobrazloženih trditev o kršitvah postopka tako ne more upoštevati. Zato lahko ugotovi samo neutemeljenost tega revizijskega razloga.

V zvezi z revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava pa je treba izhajati iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki so prestale preizkus pritožbenega sodišča. Tako je ugotovljeno, da so bile obsojenemu K. R. s kazensko sodbo zaplenjene nepremičnine, ki so danes označene kot parcele št. ... v katastrski občini ... Te parcele spadajo v območje, ki so ga ljubljanske občine z Odlokom (Uradni list SRS, št. 21/84) razglasile za naravno znamenitost - krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib.

Pravilno je stališče sodišč druge in prve stopnje, da so pravna podlaga za vračanje v kazenskih postopkih zaplenjenega premoženja določbe ZIKS, ki glede oblik in obsega vračanja, omejitev in vrednotenja premoženja napotujejo na smiselno uporabo določb III. poglavja Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I - 66/2000). Nižji sodišči sta se pravilno opredelili, da sta v obravnavani zadevi pravno relevantni določbi tretjega odstavka 18. člena ZDen, ki določa, da se nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti, vračajo pod pogoji iz ZDen in 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen, ki določa, da nepremičnine ni mogoče vrniti (v naravi), če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Navedeni določbi je mogoče razumeti le tako, da se nepremičnine, ki so razglašene za naravno znamenitost, vrnejo v naravi (v last in posest) tedaj, če niso izvzete iz pravnega prometa oziroma je na njih mogoče pridobiti lastninsko pravico. Upoštevaje tako stališče sta tudi po presoji revizijskega sodišča nižji sodišči pravilno materialnopravno odločili, da se sporne nepremičnine v naravi vrnejo pokojnemu K. R.. Revizijsko sodišče pri tem pritrjuje razlogom nižjih sodišč.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revizija napačno usmerjena v sklicevanje na javno dobro in v trditve, da naj bi bile sporne nepremičnine javno dobro. Odgovor na te trditve je že vsebovan v sklepu pritožbenega sodišča. Sporne nepremičnine niso javno dobro. Za javno dobro je bistvena uporaba, to je splošna raba (prvi odstavek 19. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002)). Pomembno je nadalje, da določeno stvar za javno dobro določi zakon (drugi odstavek 19. člena SPZ). Določitev javnega dobra je tako prepuščena specialnim predpisom. Za naravne dobrine je Zakon o varstvu okolja (ZVO, Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96) v 16. členu predpisal, da se status naravnega javnega dobra določi posameznim območjem s predpisom Vlade oziroma lokalne skupnosti samo na podlagi prostorskih planskih aktov. Kasnejši Zakon o varstvu okolja (ZVO-1, Uradni list RS, št. 41/2004) je opredelil kot naravno javno dobro del okolja, na katerem je z zakonom vzpostavljen status javnega dobra. Navedeni specialni predpisi se skladajo s stališči teorije, da tudi za naravno javno dobro velja, da se mora zakonodajalec odločiti, katere naravne dobrine bo varoval kot javno dobro (primerjaj mag. Marija Krisper Kramberger, Javno dobro v novi pravni ureditvi, Pravna praksa, št. 4/98, stran 17 in dr. Andrej Berden, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, stran 126). Revizija nasprotuje stališču, da pridobi določena stvar status javnega dobra samo s konstitutivnim aktom pristojnega organa ter se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča, št. U-I-176/94, v kateri je res navedeno tudi, da je zemljišče lahko javno dobro, če je po naravi stvari namenjeno splošni rabi vseh pod enakimi pogoji. Navedeno stališče je očitno povsem splošno in v odločbi ni konkretneje opredeljeno oziroma argumentirano. Revizijsko sodišče dopušča možnost, da je v kakšnem izrednem primeru določena stvar po naravi stvari same javno dobro tudi brez zakonodajalčeve izrecne ureditve. Vendar to lahko velja samo v izredno izjemnih posebnih primerih, ki jih ustrezni predpis ni zajel. Sporne nepremičnine pa spadajo med zemljišča, ki so bila predmet bogate in natančne normativne dejavnosti, kot bo navedeno v nadaljevanju, in kjer ni prostora za sklepanje o statusu stvari po naravi stvari same. Druga nasprotna udeleženka pa med postopkom tudi ni postavila trditev, ki bi kazale na tako posebno naravo spornih zemljišč, da bi jih celo mimo volje zakonodajalca šteli za javno dobro. Revizijsko poudarjanje namena in rabe spornih zemljišč pa sta prav tisti okoliščini, ki sta bili pomembni, da so sporna zemljišča po odloku prišla v območje krajinskega parka, razglašenega za naravno znamenitost. Odlok je temeljil na določbah Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD, Uradni list RS, št. 1/81 in 26/92), ki je predvidel razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne javnopravne omejitve. Vendar pa je razglasitev območja za naravno znamenitost zmotno enačiti z razglasitvijo za javno dobro že zato, ker vendarle manjka zakonodajalčeva opredelitev takega statusa.

Po drugi strani pa niti status javnega dobra v vseh primerih ne pomeni, da stvar, ki je razglašena za javno dobro, ni v pravnem prometu oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Zmotno je namreč stališče v reviziji, češ da je nesporno, da na javnem dobru lastninske pravice ni mogoče pridobiti. To velja samo za priposestvovanje. Sicer pa je lastninski status javnega dobra sporen in ga na splošno ne rešujeta niti ustava niti SPZ. V teoriji prevladuje stališče, da ni dokončno rešeno vprašanje lastninskega koncepta javnega dobra. Za posamezna ožja področja področni zakoni povejo, ali gre za stvari, ki so javno dobro in ki niso v pravnem prometu. Le primeroma naj bo navedeno, da gre za ceste, železnice, vode, morske obale in podobno.

Pravilnost presoje, da ne gre za javno dobro, posredno potrjuje določba tretjega odstavka 18. člena ZDen. Gre za posebno ureditev, da se naravne znamenitosti v denacionalizacijskem postopku in v postopku vračanja zaplenjenega premoženja vračajo v naravi. Po tretjem odstavku 19. člena ZDen pa take nepremičnine ni mogoče vrniti, če je izvzeta iz pravnega prometa oziroma na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice. Obstoj te ovire je treba ugotoviti za vsako nepremičnino posebej glede na pravno ureditev. Pravni oziroma lastninski status spornih nepremičnin je torej v obravnavanem primeru odločilnega pomena.

Sporne nepremičnine so bile odvzete lastniku in so z zaplembo postale družbeno premoženje. Z odlokom iz leta 1984 so postale del območja, ki je bil razglašen za naravno znamenitost - krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Iz odloka je razvidno, da so v to naravno znamenitost vključena zemljišča v družbeni in zasebni lastnini. Znotraj tega območja so bila posamezna ožja območja še posebej zavarovana. Za sporne parcele se ne trdi, da bi bile na teh ožjih območjih. Podlaga razglasitve za naravno znamenitost je 18. člen ZNKD. Ta zakon je prenehal veljati leta 1999 z uveljavitvijo Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Uradni list RS, št. 7/99), ki ureja vprašanje kulturne dediščine, to je vsega, kar je povezano z ustvarjalnostjo človeka in njegovih različnih dejavnosti, ter z uveljavitvijo Zakona o ohranjanju narave (ZON, Uradni list RS, št. 56/99 in 41/2004), ki ureja varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot. ZON določa, kako se pridobi status naravne vrednote (37. in 55. člen), nadalje, da so naravne vrednote lahko v lasti fizičnih ali pravnih oseb ter v lasti države ali lokalne skupnosti (40. člen). V 53. členu ZON so določbe o ustanavljanju zavarovanih območij, na primer krajinskimi parki (71. člen) in da obstojijo omejitve pravnega prometa z državno lastnino z izjemami (85. člen). Pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli na nepremičninah na zavarovanih območjih je mogoča le s soglasjem upravne enote ter ob predkupni pravici države ali občine. Posebej je določeno, da ostanejo v veljavi akti o razglasitvi naravnih znamenitosti, izdani na podlagi ZNKD, dokler ne bodo uveljavljeni akti o zavarovanju naravnih vrednot po ZON (163. člen).

Poleg navedenih predpisov je bil v vmesnem času sprejet Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (ZLSZDL, Uradni list RS, št. 16/96). Na njegovi podlagi je bil izdan vladni sklep o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96). Naravna znamenitost Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib v tem sklepu ni bila zajeta. ZLSZDL je nehal veljati z uveljavitvijo ZON, ta pa je v 171. členu določil, da deli naravnih znamenitosti, ki so navedene v prilogi zakona in so v družbeni lastnini, preidejo v last države, druge znamenitosti v družbeni lastnini pa v last občin. Iz temu zakonu priloženega seznama je razvidno, da naravna znamenitost Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib ni na tem seznamu in torej ni v lasti države. V 85. členu ZON pa je določeno, da nepremičnine na zavarovanih območjih, ki so v lasti države, niso v pravnem prometu, razen nekaterih izjem. To torej pomeni, da so izvzete iz pravnega prometa samo tiste naravne znamenitosti oziroma naravne vrednote, ki so v lasti države in ki so v last države prešle kot posebej določene v seznamu, ki je priloga zakona. Nepremičnine, ki so na podlagi ZON prešle v last lokalnih skupnosti, glede na jasno določbo 85. člena ZON niso izvzete iz pravnega prometa, kot sta pravilno presodili obe nižji sodišči. Na podlagi opisanega revizijsko sodišče zaključuje, da sporna zemljišča v okviru naravne znamenitosti oziroma naravne vrednote Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib niso bila razglašena za last države niti z ZNKD niti z ZLSZDL oziroma z na njegovi podlagi izdanim sklepom. Ta zemljišča niso prešla v last države niti z ZON, tako da tudi niso glede na določbo 85. člena ZON izvzeta iz pravnega prometa. Ta zemljišča tudi nimajo statusa javnega dobra, ki zaradi specialne ureditve ne bi bilo v pravnem prometu. Sledi torej ugotovitev, da ni podana ovira iz 3. točke prvega odstavka 19. člena ZDen in je zato sporne nepremičnine mogoče vrniti upravičencu v naravi, kot sta materialnopravno pravilno odločili nižji sodišči. Revizijske trditve se tako pokažejo kot docela neutemeljene.

Ker torej ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo druge nasprotne udeleženke zavrnilo (378. člen ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in 37. členom ZNP).