Jedro

V naslednji fazi - ko je ugotovilo, da pisni pogodbi vsebujeta jasna in razumljiva določila o medsebojnih pravicah in obveznostih - je sodišče prve stopnje raziskalo, ali sta bila tožnika (potrošnika) obveščena o posebnostih sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti in tveganjih, ki jih s sklepanjem takih pogodb prevzemata. To dokazovanje - v nadaljevanju bo opredeljeno kot izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti - je izvedlo z zaslišanjem strank in prič ter obravnavo listinskih dokazov. Na osnovi dokazov, ki niso potrdili nepravilnosti v fazi sklepanja kreditnih pogodb, in drugih ugotovljenih okoliščin je opravilo tudi presojo dovoljenosti pogodbene vsebine, ki jo terjajo argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje ničnost in izpodbojnost sklenjenih kreditnih pogodb. Ugotovilo je, da sta bili kreditni pogodbi pravno veljavno sklenjeni in da ni razlogov za njuno razveljavljanje.

Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti banke je začrtalo Sodišče EU, Vrhovno sodišče RS pa jih je povzelo v sklepu II Ips 201/2017 in drugih odločbah. Iz vseh navedenih pravnih virov sledi, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema odhodek, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pritožnik te kriterije izpostavlja, poudarja posamezne od njih, opisuje jih s sklicevanjem na posamezne člene Direktive 93/13, ne interpretira pa jih drugače kot so interpretirane v sodni praksi in kakor jih je uporabilo sodišče prve stopnje.

Pravilno je pritožbeno stališče, da je pogodbeno določilo o izpolnjevanju - v eurski protivrednosti CHF določenih anuitet - bistven element pogodbe. Táko je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da gre za enostransko, v naprej pripravljeno določilo in pogodbo kot celoto. V 38. točki obrazložitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, po katerem ocena nedovoljenosti pogojev glavnega predmeta pogodbe ni predvidena, če je pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, torej če ni določen nejasno. Upoštevajoč 23. in 24. člen ZVPot pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, potrebna za presojo ne/poštenosti pogodbenih pogojev; tudi glede glavnega predmeta pogodbe. Tudi glede glavnega predmeta je torej zadoščeno zahtevi po presoji, ki jo terja ZVPot z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK in zahtevi po presoji, kakršno terja Direktiva 93/13.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni ugotovitveni zahtevek:

- da so nični Notarski zapis SV 93/07 z dne 27. 3. 2007, Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 27. 3. 2007, Kreditna pogodba št. 002 z dne 27. 3. 2007 in Kreditna pogodba št. 001 z dne 19. 3. 2007;

- da so neveljavne in se izbrišejo vknjižbe hipotek pri nepremičnini ID znak 0000-1111-118, 0000-1111-166, 0000-2222-88, 0000-2222-89 za terjatev v višini glavnice 245.282,40 CHF, z obrestno mero 6 mesečni CHF LIBOR + 1,80 % letno, z zapadlostjo glavnice 31. 3. 2023 skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa;

Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bodo izbrisane zgoraj navedene hipoteke.

Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico. Meni, da je odločitev v nasprotju s sodno prasko Vrhovnega sodišča RS, višjih sodišč in predvsem s sodno prakso SEU. Povzema svoja, s sodno prakso usklajena stališča:

- da je pomembno, če je bilo breme negativnega gibanja tečaja v breme kreditojemalcev pomembno večje kot verjetnost pozitivnega gibanja v njihovo korist;

- da ni bistveno, ali so banke lahko predvidele natančno gibanje tečaja;

- da je breme kreditojemalca večje, če do negativne spremembe tečaja pride že v zgodnji fazi izvajanja pogodbe;

- da določila kreditnih pogodb (ki sicer vsebujejo opozorila o valutnem tveganju) ne opredeljujejo vsebine informacij, danih potrošnikom, in niso zadostna podlaga za zaključek o izpolnitvi pojasnilne dolžnosti ter da je za presojo, ali so banke ravnale ob sklenitvi pogodb v dobi veri ali ne, v sklopu okoliščin, ki so jih banke poznale ob sklenitvi pogodbe, bistveno tudi gibanje tečaja CHF v preteklih desetletjih;

- da ni bistveno, ali so banke lahko predvidele natančno gibanje tečaja, ampak je bistveno, ali so banke lahko predvidele, da se tveganja kreditojemalcev dolgoročno ne bodo realizirala v njihovo korist in da je verjetnost negativnega gibanja tečaja za kreditojemalce pomembno večja kot verjetnost pozitivnega gibanja tečaja, kot tudi, da so banke kot finančni strokovnjaki morale računati tudi z večjimi nihanji v valutnem razmerju;

- da je bistveno, ali sta imeli stranki na razpolago enakovredne možnosti za zavarovanje pred valutnim tveganjem in da Poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz junija 2005 jasno razkriva, da apreciacija CHF (napram EUR) in posledično zelo velika finančna izpostavljenost (tveganje) komitentov bank še zdaleč nista bila nepričakovana, ampak prav nasprotno in da je bila možnost relevantne spremembe bankam prav gotovo znana ter da analize gibanj razmerja CHF/EUR za nazaj, ki naj bi izkazovala stabilnost omenjenega razmerja, v nasprotno ne prepriča.

Ni relevantno zgolj vprašanje, ali sklenjena pogodba ustreza določilom zakona. Ključno je, kakšne informacije je tožeča stranka prejela pred sklenitvijo pogodbe in kako je lahko razumela delovanje mehanizma konverzije tuje valute. To je osnova, ki omogoča, da potrošnik lahko oceni ekonomske posledice sklepanja pogodbe. Sklicuje se na zahtevo po preglednosti iz člena 4(2) Direktive 93/13, ki se nanaša na zadostnost informacij glede pravnih in ekonomskih posledic. Treba je uporabiti merila dobre vere, ravnotežja in preglednosti iz člena 3(1), člena 4(1) oziroma člena 5 Direktive 93/13. Sklicevanje na formalno preglednost pogodb torej ne zadošča.

Opozarja na Smernice Evropske komisije (Bruselj 22. 7. 2009) o uporabi direktive o nedovoljenih pogojih, ki so bile izdane julija 2019. Gre za povzetek sodnih odločb Sodišča EU (v nadaljevanju SEU), ki bi morale biti pri odločitvi upoštevane. Določilo o vračilu kredita v tuji valuti je bistveni element posojilne pogodbe, glavni predmet pogodbe v smislu 4(2) Direktive 93/13. V vsakem primeru mora biti podvržen presoji ne/poštenosti pogodbenega pogoja, zato je brezpredmetno v 45. točki sodbe ugotavljanje predpostavk o morebitnem posamično dogovorjenem pogoju.

Zgrešeno je stališče, da je valutna klavzula lahko podvržena presoji nepoštenosti zgolj v primeru nejasnosti; slednja pa je izpolnjena, če je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost. Z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po Zakonu o potrošniških kreditih (ZPotK) imamo v primerjavi z EU za potrošnike ugodnejše predpise. Nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene in plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku.

Navaja pravno podlago za stališče, da slovensko pravo omogoča presojo "poštenosti" opredelitve glavnega premeta pogodbe in pogodbene cene, pa čeprav sta jasna in razumljiva. Ne velja torej, da se potrošnik na nepoštenost posamičnih dogovorov ne more sklicevati, če je določilo o glavnem predmetu pogodbe jasno. Sklicuje se na Smernice Evropske komisije, v katerih je za Slovenijo navedeno, da nacionalno pravo razširja presojo nedovoljenosti na pogodbene pogoje, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe in na ustreznost cene in plačila, ne glede na to, ali so taki pogoji navedeni v jasnem in razumljivem jeziku.

Prvostopenjsko sodišče je nepoštenost pogodbenega določila presojalo zgolj v povezavi z njegovo jasnostjo in razumljivostjo. Sodba se zato zmotno opira zgolj na domnevno izpolnjeno pojasnilno dolžnost toženke. Ključni dokazi tožnikov pri tem niso bili upoštevani. Razlogi so splošni in nepodprti. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem presoje toženkine nedobrovernosti ter znatnega neravnotežja; kljub temu, da je treba opraviti nadzor nad nedovoljenostjo pogojev.

Na osnovi 3. čl. direktive se pogodbeni pogoji štejejo za nedovoljene, če so v nasprotju z zahtevo dobre vere in v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Merilo dobre vere je objektiviziran element. Presoja znatnega neravnotežja zahteva obravnavo, kako pogodbeni pogoj vpliva na pravice in obveznosti strank. Sklicuje se na 4. čl. direktive in pojasnjuje način presoje nedovoljenosti pogodbenega pogoja. Sodišče mora preučiti ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, na podlagi katerih lahko presodi skupne stroške svojega kredita. S strani banke prejete informacije, morajo torej zajemati ne le možnost zvišanja ali znižanja vrednosti valute.

Posojilojemalec mora biti jasno obveščen o tem, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje. Banka mora navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Če banka te obveznosti ni izpolnila, je treba presoditi njeno dobro vero in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pogodbenimi strankami. SEU v zvezi s presojo nepoštenega pogodbenega pogoja poudarja, da se lahko neravnotežje pokaže šele med izvajanjem pogodbe.

Skladno s sodno prakso se nedovoljenost pogodbenega pogoja presoja v treh korakih: Prvič: Izpolnitev pojasnilne dolžnosti banke (jasnost in razumljivost pogodbenega pogoja) Drugič: Ugotovitev nespoštovanja dobre vere s strani banke Tretjič: Obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pogodbenima strankama.

Pojasnjuje, kako mora biti izvedena pojasnilna dolžnost. Ocenjuje, da je sodišče zahtevo iz 4(2) in 5. čl, direktive, v skladu s katerimi morajo biti pogodbeni pogoji navedeni v jasnem, razumljivem jeziku, razlagalo široko. Pri oceni dobre vere banke je treba upoštevati moč pogajalske pozicije pogodbenih strank. Upoštevane morajo biti vse okoliščine, ki so bile znane ali bi lahko bile znane prodajalcu in ponudniku, in ki bi lahko vplivale na prihodnje izvajanje pogodbe. Primer takih okoliščin je tveganje nihanja menjalnega tečaja.

Neravnotežje med pogodbenima strankama je vidno v prevzemu celotnega tečajnega tveganja na strani tožeče stranke. Pokaže se šele med izvajanjem pogodbe. Tudi Evropska komisija je v smernicah poudarila, da obstoj neravnotežja ne pomeni nujno, da mora imeti pogoj znaten ekonomski učinek glede na vrednost transakcije. Sodišče se pri presoji obstoja neravnotežja ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo. Navaja, da svoja stališča gradi na stališčih prakse SEU. Povzema ta stališča: v primeru, ko ima potrošnik višjo raven strokovnega znanja; glede poroka - fizične osebe; glede tipskega pogoja; glede podpisa potrošnika na pogodbi; glede vrnitve kredita; glede pogodbenih pogojev, ki se nanašajo na glavni predmet pogodbe; glede pogojev v jasnem in razumljivem jeziku; glede obveščenosti, informiranosti potrošnika; glede neravnotežja pravic in obveznosti v škodo potrošnika; glede pomanjkanja preglednosti; glede dileme, ali zmanjšati obveznost plačila, ali zavreči pogoj v celoti; glede odstranitve pogoja, ki je opredeljen kot njen glavni predmet.

V 41. točki izpodbijane sodbe podano ugotovitev o aleatornosti pogodbe označuje za napačno in nesmiselno. Zgolj na osnovi izraza "aleatorna pogodba" je sodišče zaključilo, da tožnika ne moreta uspeti z navedbami: da je tožena stranka s sklenitvijo kreditne pogodbe zasledovala profitni namen; da je takšna kreditna pogodba za tožnika že v naprej predstavljal izgubo. Povzema svoje trditve o aleatornosti. Iz poročil Banke Slovenije, letnih poročil toženke, zaslišanja A. A. in B. B. sledi, da tožena stranka z obravnavanimi kreditnimi pogodbami ni prevzela nobenega tveganja. To pomeni, da je bila pogodba aleatorna le za tožnika, ne pa za toženko. Napačna je ugotovitev v 51. točki sodbe, da tožnika kredita nista štela za varnega. Dokazni postopek je potrdil prepričanje tožnikov, da bo skupni znesek plačila nižji.

Glede pojasnilne dolžnosti navaja, da je zavajajoča, če vsebuje napačne informacije, ali če na kakršen koli način, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika. Povzema izpoved tožnikov in bančne svetovalke C. C. ter zaključuje, da ni sporno, da je imela toženka ustaljen način prodaje kreditov. Izpovedim oseb, ki so pri toženi stranki najeli kredite, sodišče ni poklonilo vere. Splošna praksa tožene stranke je razvidna iz predloženih letakov, katerim je odvzeta dokazna vrednost. Praksa tožene stranke je ugotovljiva z njeno prevladujočo politiko in prakso, zato imajo izpovedi prič in reklamni material bistveno dokazno vrednost. Na letaku je bilo jasno navedeno, da gre za posebno ugodnost ter kredit z minimalnim tveganjem. Na spletni strani tožene stranke je bilo navedeno, da je valutna klavzula način ohranjanja realne vrednosti glavnice s pomočjo trde valute. To kaže, da je tožena stranka tovrstne kredite reklamirala in razglašala za varne, z minimalnimi tveganji. Ustvarjala je vtis, da trdnost CHF pomeni tudi trdnost pozicije kreditojemalca. Tudi svetovalka je izpovedala, da je bil frank tedaj dosti stabilen. Takó iz reklamnega gradiva kot iz izpovedi svetovalke je razvidno razglašanje, da gre pri kreditih CHF za kredite z minimalnim tveganjem. Ni bistveno, ali sta tožnika letak na spletni strani videla, kajti letak in zapis na spletni strani izpričujeta način trženja in poslovno politiko banke. Navedbe v oglasih so zavajajoče. Navedba, da valutna klavzula pomeni ohranjanje vrednosti glavnice, je potrošnikom dajala vtis, da bodo z "valutno klavzulo kot načinom ohranjanja realne vrednosti glavnice s pomočjo trdne valute" dobili kredit ki ga bodo preplačali le v okviru dogovorjenega pribitka. Gre za zavajajočo navedbo, saj valutna klavzula ne varuje potrošnika pred posledicami padca vrednosti domače valute, temveč varuje upnika. Nobene nevarnosti ni bilo, da terjatev v EUR ne bi obdržala enake vrednosti oz. da bi morala biti zavarovana z valutno klavzulo. To kaže, da je bila uporaba valutne klavzule nepoštena. Ni pomembno, ali sta se tožnika za kredit odločila zaradi spletne objave. Kadar mora prodajalec ali ponudnik zaradi narave pogodbenega pogoja pred sklenitvijo pogodbe zagotoviti nekatere informacije ali pojasnila, nosi dokazno breme o zagotovitvi informacij. Tožnika sta zatrjevala, da je tožena stranka vedela oz. morala vedeti, da bo tečaj CHF v bodoče - v razmerju do domače valute - naraščal. Neutemeljeno je odvzeta dokazna vrednost Poročila o finančni stabilnosti BS za leto 2005 ter strokovnim člankom Banke Slovenije 2007 in opozorilom Banke Slovenije iz let 2006 in 2007. Dokazna vrednost je odvzeta poročilom Mednarodnega denarnega sklada, iz katerih izhaja vedenje toženke, finančne institucije, o tveganosti tovrstnih kreditov za potrošnike. Enako velja za odločbi Vrhovnega sodišča Zvezne republike Nemčije, zloženko Avstrijske narodne banke, Letni poročili Unicredit banke za leto 2006. Na vse to sta se tožnika sklicevala z vidika slabovernosti tožene stranke. Tožena stranka je kredite v CHF oglaševala na zavajajoč način, pri čemer je izpostavljala lastnosti produkta, za katere je vedela, da so ključnega pomena. Pri tem je zavajajoče informacije posredovala tudi svojim svetovalcem, ki prave narave tveganosti takšnih produktov (najverjetneje) niso poznali. Tudi iz zaslišanja svetovalke C. C. je razvidno, da kredita ni predstavljala kot nevarnega ali tveganega, temveč je govorila zgolj o nihanju ter o ugodnosti v skupnem preplačilu kredita. To pa niso resnične informacije. Zaradi zaključka, da banke niso mogle z gotovostjo napovedati gibanja tečaja CHF, se je sodišče moralo izogniti presoji predloženih dokumentov. Vsak povprečno razumen bralec ob branju obvestil, ki jih je Banka Slovenije pošiljala v letu 2005, ne more dvomiti, da gre za napovedovanje pričakovanega dejstva. Če bi ga poznal, kreditne pogodbe ne bi sklenil. Toženka je bila dolžna tožnika poučiti o tem, kaj se bo z njunim kreditom zgodilo ob morebitni - ne sicer točno napovedljivi, a verjetni - apreciaciji tečaja. Napačno je stališče v sodbi, da bi grafični prikazi in izračuni vodili do prezasičenosti z informacijami. Predložen bi moral biti izračun z grafičnim prikazom v breme in ne v korist potrošnikov. Sklicuje se na zadevo SEU C-51/17 in zaključuje, da zgolj formalna in slovnična razumljivost izjave o predstavitvi tveganj ne zadostuje, kaj šele, da bi za to zadostoval podpis na pogodbi. Opozarja, da je v citiranem primeru obstajala precej obsežna izjava o predstavitvi tveganj. Tožnika nista prejela predstavitve tveganj, ne opozoril, kaj šele izračunov; nasprotno, kredit jima je bil svetovan kot posebna ugodnost, brez tveganja, vezan na trdno valuto: tako, kot je bil oglaševan v letakih in na spletni strani banke. Potrošnik zgolj na podlagi izjave o prevzemu valutnega tveganja - brez prejetih dodatnih informacij in izračunov vpliva spremembe tečaja - ni zmožen oceniti ekonomskih posledic tveganja. Ni dokazov, da je tožena stranka tveganje tudi vsebinsko pojasnila. To je v nasprotju z odločbo SEU C-186/16. Treba je upoštevati vse okoliščine, ki so bile banki znane oz. bi ji ob sklepanju pogodbe morale biti znane. Šele če se je tožeča stranka zavedala vseh tveganj, je mogoče zaključiti, da je bila odločitev za kredit v tuji valuti premišljena in informirana. Nobena od prič ni izpovedala, da bi bile informacije in tveganja tožeči stranki celovito in popolno predstavljena, sodišče pa takó zaključuje. Iz procesnega gradiva izhaja, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena na način, da bi tožnika lahko ocenila ekonomske posledice kreditne pogodbe. V pogodbi o tem ni posebnih pojasnil. Splošno predstavljena možnost zvišanja in znižanja obroka kredita ne zadošča za zagotovitev učinkovitega varstva. Razen tega nikjer ni zapisano, kaj se pa v primeru spremembe obroka zgodi z glavnico, torej celotno obveznostjo. Tožnica je izpovedala, da o tem tudi govora ni bilo. Izpovedbe tožnikov in prič, ki sta jih predlagala, so skladne z vsebino reklamnega materiala. Tožena stranka je vedela, da finančni položaj potrošnikom ne dopušča resnega povečanja kreditnih obveznosti. Zahtevano dobro vero tožene stranke je treba presojati ob upoštevanju narave pogodbe in vseh okoliščin v času sklepanja. Gre za okoliščine, ki so bile znane ali bi lahko bile znane. Pri tem ni pomembno, ali je toženka lahko predvidela natančno gibanje tečaja, temveč, ali je lahko predvidela, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnikov. Bistveno je, da je bilo za vodstva bank že ob sklenitvi kreditnih pogodb pričakovano, da skupno preplačilo kredita v CHF ne bo nižje od primerljivega kredita v evrih. Tožena stranka je imela zadostno vedenje o tveganosti kreditov za potrošnike. To dokazujejo dokazi, ki jih sodišče ni ocenilo: dokumenti banke Slovenije, poročilo Mednarodnega denarnega sklada, strokovni članki Tomasa J. Jordana ter Carlosa Lenza in Marcela Savioza, zloženka avstrijske narodne banke in avstrijskega nadzornega trga za finančne trge (FMA), zgodovinski graf gibanja tečaja CHF, Bloombergova napoved gibanja tečaja, izjava bančnega uslužbenca tožene stranke in drugi. Glede obstoja neravnotežja med pogodbenima strankama navaja, da ni nujen znaten ekonomski učinek. Zadošča poseg v potrošnikov pravni položaj. Valutno tveganje sta izključno in v celoti prevzela tožnika. To tožnika dokazujeta s Poročilom Banke Slovenije o finančni stabilnosti in strokovnimi članki iz maja 2007, ki jih sodišče ni ocenilo. Iz poročila izhaja, da najeta posojila bremenijo predvsem gospodinjstva, banke pa so pred tveganji dobro zavarovane. Sklicuje se še na predložene dokaze: BS Poročilo o finančni stabilnosti 2006, BS Poročilo o finančni stabilnosti 2007, letno poročilo tožene stranke za leto 2007, prepis zaslišanja nekdanjega toženkinega uslužbenca A. A., ki je bil zaslišan v zadevi P 337/2007. Zanika, da je valutno tveganje nosila tudi tožena stranka. Obstajalo je že ob sklenitvi kreditne pogodbe, izkazana pa je tudi slaba vera tožene stranke. Aleatorna pogodba ne more biti veljavna, če ena izmed strank tveganja ne razume in se ga ne zaveda. Še posebej, če ji druga stranka to namerno zamolči. Banka Slovenije je poudarila: Tveganja bremenijo predvsem gospodinjstva. Banke so pred temi tveganji dobro zavarovane. Tožena stranka je to tveganje poznala, tožeča pa ne, zato gre za izrazito neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih pogodbenih strank. S tem se prvostopenjsko sodišče ni ukvarjalo. Sklicuje se na prakso SEU: da morajo biti potrošnikom posredovane informacije, ki morajo zadostovati za sprejem poučenih in preudarnih odločitev; banka mora navesti tudi mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Gornja izhodišča je izpostavilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 201/2017. Že sorazmerno majhna, minorna, pa tudi počasna (dolgotrajna) apreciacija na letni ravni lahko pripelje skozi dolgoletno odplačevanje do znatnih, za posojilojemalca negativnih učinkov. Banke se na finančnih trgih zaščitijo pred nepričakovanimi spremembami tečaja.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot kreditojemalka, tožnik pa kot porok in plačnik, sta s toženo stranko (banko) sklenili dve kreditni pogodbi. Dne 19. 3. 2007 kreditno pogodbo št. 001 za kredit v eurski protivrednosti 46.797,30 CHF z dobo vračanja v 180 mesečnih anuitetah (15 let); obresti so bile dogovorjene po spremenljivi obrestni meri, vezani na 6 mesečni CHF LIBOR + 1,8 % letno. Dne 21. 3. 2007 kreditno pogodbo št. 002 za kredit v eurski protivrednosti 245.282,40 CHF z dobo vračanja v 300 mesečnih anuitetah (25 let); obresti so bile dogovorjene po spremenljivi obrestni meri, vezani na 6 mesečni CHF LIBOR + 1,8 % letno. V obeh kreditnih pogodbah določena osnova za preračunavanje obveznosti v EUR je protivrednost CHF po referenčnem tečaju Evropske Centralne Banke (ECB), veljavnem na dan plačila obveznosti. Pri obeh kreditnih pogodbah gre za namenski - stanovanjski kredit. Za zavarovanje obveznosti iz drugo navedenega kredita je bila z notarskim zapisom SV 93/07 z dne 27. 3. 2007 ustanovljena hipoteka na stanovanju s kletjo in parkirnima prostoroma.

6.Navedeni pogodbi sta potrošniški kreditni pogodbi. Pogodbene obveznosti so bile odgovorjene v tuji valuti (CHF), zgolj izpolnjujejo se v eurski protivrednosti. Zaradi spremenljive obrestne mere in zaradi spremembe tečaja EUR/CHF so se v CHF določene mesečne anuitete spreminjale. Ob sklenitvi obravnavanih kreditnih pogodb je tečaj znašal 1,6058 CHF/1 EUR oziroma 1,6122 CHF/1EUR. V letu 2008 je vrednost EUR padala zmerno, kasneje pa intenzivneje. V septembru 2011 je Švicarska centralna banka fiksirala tečaj 1,20 CHF/1 EUR; dne 15. 1. 2015 je vzdrževanje fiksnega tečaja opustila. Na dan vložitve tožbe 12. 12. 2017 je tečaj znašal 1,167 CHF/1 EUR, na dan zaključka glavne obravnave 18. 12. 2019 pa 1,091 CHF/1 EUR. Ker je vrednost CHF napram EUR narasla, tožnika za plačilo anuitet potrebujeta večjo količino EUR.

7.Materialna podlaga za presojo navedenih kreditnih pogodb so Obligacijski zakonik (OZ), Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK), Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v zvezi z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. 4. 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13). Ti predpisi sklepanja potrošniških kreditnih pogodb v tuji valuti (v marcu 2007) niso prepovedovali niti omejevali. Tudi danes sklepanje tovrstnih pogodb ni prepovedno.

8.Ker je tožena stranka strokovnjak na bančnem področju, tožnika pa potrošnika, je bila tožena stranka - zato da se je vzpostavil enakovreden položaj pogodbenikov - dolžna tožnikoma posredovati informacije, na osnovi katerih sta lahko predvidela posledice sklenitve pogodbe in premišljeno oblikovala svojo poslovno voljo. Pojasnilna dolžnost je opredeljena z zakonodajo o potrošniškem kreditiranju. V času sklenitve kreditnih pogodb je bil v veljavi ZPotK, ki je v prvem odstavku 6. čl. določal, da mora biti potrošnik seznanjen z vsemi pogoji kreditne pogodbe; v 9. točki prvega odstavka in drugem odstavku 7. čl. obvezne sestavine kreditne pogodbe, katerih obračun je vezan na uporabo tuje valute; v 5. čl. vsebino oglasov in ponudb. Sedaj veljaven Zakon o potrošniških kreditih (ZPotK-2), ki pa ga zaradi prepovedi retroaktivnosti ni mogoče uporabiti, ima obsežnejše določbe o pojasnilni dolžnosti. ZVPot pa v 22. in 23. čl. predpisuje, da morajo biti pogodbeni pogoji jasni in razumljivi, da se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika; pogoji, ki so nepošteni do pogodbenika pa so nični. Direktiva 93/13 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah predpisuje, da morajo biti pisni pogodbeni dogovori sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku, za nedovoljene pa opredeljuje v škodo potrošnika dogovorjene pogodbene pogoje, ki niso dogovorjeni posamično.

9.Odločba Sodišča Evropske unije C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc), ki obravnava dogovor o vračilu kredita v tuji valuti, je precedens glede jasnosti in razumljivosti oblikovanja pogodbenih pogojev. V njej je - zaradi manjše obveščenosti in podrejenega položaja potrošnika - poudarjena zahteva po široki razlagi, jasnosti in razumljivosti oblikovanja pogodbenih pogojev. Zahtevano je, da morajo finančne ustanove posojilojemalcem posredovati vse relevantne informacije za preudarno odločitev. To pomeni, da ne zadošča zgolj formalno in slovnično pravilen zapis kreditnih pogojev, ampak mora potrošnik razpolagati s takimi informacijami, da - v primeru sklepanja kreditne pogodbe v tuji valuti - lahko oceni ekonomske posledice svojih finančnih obveznosti glede na dohodke v domači valuti in glede na svoj siceršnji finančni položaj. Iz odločb Vrhovnega sodišča Zvezne Republike Nemčije, na katere se sklicujeta pritožnika, ni mogoče sklepati, da nemško sodišče evropsko pravo interpretirata drugače kot sodišče prve stopnje.

10.Upoštevajoč vse navedene pravne vire je sodišče prve stopnje dokazni postopek usmerilo v dokazovanje pojasnil, ki jih je tožena stranka dala tožnikoma. Oceniti je moralo tudi pisni pogodbi, saj gre za zapisa, ki sta (morata biti) avtentična izkaza pogodbene volje. Pritožnik zato neutemeljeno zavrača prvostopenjske razloge o slovnični jasnosti in razumljivosti pisnih pogodb. V pisnih kreditnih pogodbah nejasnosti, nerazumljivosti ali pomanjkljivosti niso zaznane. Ugotovljeno je, da sta pisni kreditni pogodbi jasni in razumljivi.

11.V naslednji fazi - ko je ugotovilo, da pisni pogodbi vsebujeta jasna in razumljiva določila o medsebojnih pravicah in obveznostih - je sodišče prve stopnje raziskalo, ali sta bila tožnika (potrošnika) obveščena o posebnostih sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti in tveganjih, ki jih s sklepanjem takih pogodb prevzemata. To dokazovanje - v nadaljevanju bo opredeljeno kot izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti - je izvedlo z zaslišanjem strank in prič ter obravnavo listinskih dokazov. Na osnovi dokazov, ki niso potrdili nepravilnosti v fazi sklepanja kreditnih pogodb, in drugih ugotovljenih okoliščin je opravilo tudi presojo dovoljenosti pogodbene vsebine, ki jo terjajo argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje ničnost in izpodbojnost sklenjenih kreditnih pogodb. Ugotovilo je, da sta bili kreditni pogodbi pravno veljavno sklenjeni in da ni razlogov za njuno razveljavljanje.

12.Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti banke je začrtalo Sodišče EU, Vrhovno sodišče RS pa jih je povzelo v sklepu II Ips 201/2017 in drugih odločbah. Iz vseh navedenih pravnih virov sledi, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema odhodek, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.

13.Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je tožena stranka zmogla dokazno breme, da je pojasnilno dolžnost izpolnila skladno z zahtevami, izhajajočimi iz materialnih pravil. Pritožbene trditve, da je odločitev v popolnem nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS in sodno prakso Sodišča EU so - kljub temu, da so zelo obsežno argumentirane - tako splošne, da jih ni mogoče preizkusiti. Velik del pritožbe tvorijo abstraktne navedbe materialnopravnih stališč s pristavkom, da tožnika svoje zahtevke utemeljujeta skladno z njimi. Pritožbo je mogoče preizkusiti le v delu, ki se nanaša na konkretne zaključke in stališča prvostopenjskega sodišča. Ker je prvostopenjsko sodišče uporabilo materialna pravila, na katerih gradita tudi pritožnika, je treba preveriti, ali jih je uporabilo pravilno.

14.V pritožbeni fazi postopka ni sporno, da je prva tožnica - kreditojemalka - podpisala izjavo o seznanjenosti s tveganjem spremembe referenčne obrestne mere in o prevzemu valutnega tveganja (listini B86 in B87). Ker podpis izjave še ne dokazuje, da je bila pojasnilna dolžnost res izpolnjena, so izvedeni tudi drugi dokazi, s katerimi tožena stranka, na kateri je dokazno bremene, izpolnitev pojasnilne dolžnosti dokazuje, tožeča stranka pa zavrača. Izvedena je bila presoja, ali je bilo tveganje kreditojemalcema - v sladu z zahtevo po profesionalni skrbnosti - celovito pojasnjeno.

15.Prepričljiva je izpovedba bančne uslužbenke C. C., da je, enako kot drugim interesentom za kredit, tudi tožnikoma predstavila obe varianti kredita, ki ju je bilo mogoče dobiti. Tožnica to zanika; izdelana izračuna eurskega in deviznega kredita naj bi ji bila le predstavljena, ni ju pa odnesla s seboj. Kot priče zaslišani kreditojemalci, ki so približno v istem obdobju pri toženi stranki najemali kredit, so potrdili, da jim je C. C. izročila izračuna obeh variant kredita. Izpovedi C. C. in tožnice se ločita tudi o tem, ali so bile tožnikoma predočene posebnosti kreditnih pogodb v tuji valuti. C. C. je izpovedala, da je valutno tveganje (in zaradi spremenljive obrestne mere tudi obrestno tveganje) ne samo pojasnila, ampak izročila tudi izračune, ki sta jih tožnika odnesla s seboj. Verodostojnejša je izpoved C. C., saj pred stranko ni imela kaj skrivati; ni izkazano, da bi želela katerega od produktov tržiti bolj kot drugega. Tudi v banki zaposlene priče so izpovedale, da zaposleni niso bili stimulirani za prodajo katerega od kreditov, ali kakršnokoli zavajanje pri predstavljanju kreditov. Tudi oni so produkte predstavljali na podoben način kot C. C. Ker je pogodba v tuji valuti posebnost (običajno je sklepanje kreditnih pogodb v domači valuti), je razumljivo, da sta tožnika potrebovala še več pojasnil, kot so že sicer potrebna ob sklepanju kreditne pogodbe. Ker sta bili valutna klavzula in obrestna mera okoliščini, ki sta devizni kredit ločevali od eurskega, ni dvoma, da sta bili pri pojasnjevanju posledic pogodbe poudarjeni.

16.Ni mogoče soglašati, da je pojasnila dolžnost pravilno izpolnjena samo s predložitvijo simulacije bodoče izpolnitve kreditne obveznosti. Za izdelavo take simulacije bi bili potrebni devizni tečaji, ki ob sklepanju pogodb niso bili znani. Če bi bili namišljeni, bi bili - v primeru drugačnega gibanja - lahko celo zavajajoči. Podlaga za zahtevo po izdelanih simulacijah ne izhaja niti iz sodb Sodišča EU (pritožnik se sklicuje na zadevi C-186/16, C-5/17) niti iz Priporočil Evropskega odbora za sistemska vlaganja CERS/2011/1 z dne 21. 8. 2011, na katerega se sklicuje pritožnik. Sodišče EU zagovarja stališče, da mora biti stopnja informiranja potrošnikov določene intenzivnosti, ne predpisuje pa načina informiranja: npr. z izdelavo grafičnih prikazov, izračunov ipd. Iz citiranega priporočila izhaja le, da se nacionalnim nadzornim organom in državam članicam priporoča, da od finančnih institucij zahtevajo, da posojilojemalcem dajo ustrezne informacije o tveganjih pri dajanju posojil v tujih valutah, ki bi morale zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo posojila vplivala zelo velika depreciacija zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima posojilojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer. Konkretnega načina izvedbe pojasnilne dolžnosti torej tudi to priporočilo ne opredeljuje. Takó specifičnih zahtev tudi noben pravni akt v času sklepanja kreditnih pogodb ni imel.

17.Letak ZBS, letna poročila Banke D. in Banke E. d.d., strokovni plani Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz maja 2007, dopisa Banke Slovenije z dne 23. 5. 2008 in 19. 12. 2007, letno poročilo Unicredit Banke izvirajo iz obdobja po sklenitvi pogodbe, zato jih tožena stranka v času sklepanja spornih kreditnih pogodb ni mogla poznati. Iz teh listin izhajajočih podatkov tožena stranka v teku sklepanja pogodb torej ni imela. Z reklamnim materialom tožene stranke se tožnika nista seznanila, zato na njuno pravnoposlovno voljo pri sklepanju pogodbe to gradivo ni moglo vplivati. Sicer pa gre pri kopijah spletnih strani za splošne informacije o kreditih v EUR in CHF, ki podajajo zgolj razlago pojmov, s katerimi se kreditojemalec pri sklepanju kreditnih pogodb sooči. Tudi iz letnih poročil Banke F. za leto 2004 in 2006 ne izhajajo za odločitev relevantna dejstva. V poročilu je omenjeno tečajno tveganje, kar kaže, da je bilo tečajno tveganje tudi za banko realnost. Da se banka v svojem poročilu nanj sklicuje oz. ga pojasnjuje, je za odločitev nepomembno dejstvo.

18.Iz časopisnih in drugih člankov ni mogoče izluščiti za odločitev pomembnih podatkov, saj se tičejo kreditiranja v drugih dejanskih, krajevnih ali časovnih okoliščinah ali problem kreditiranja obravnavajo teoretično. Ker pravno pomembna dejstva na osnovi navedenih listin niso ugotovljiva, se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno izrekati. Sodišče prve stopnje se je dolžno opredeliti do dokazov, s katerimi pravdni stranki dokazujeta pravno odločilna dejstva.

19.Poročilo o finančni stabilnosti Banke Slovenije iz julija 2005 pritožnika interpretirata drugače, kot je interpretirano v sodni praksi, ki ga ocenjuje za tako splošno, da na njegovi podlagi ni bilo mogoče napovedati gibanja menjalnega tečaja; zlasti ne za zelo dolgo obdobje, v katerem sta bili obe pogodbeni stranki (tožnika in toženka) podvrženi valutnemu tveganju. Poročilo BS meri na spremembe tečaja v bližnji prihodnosti (pred sklenitvijo obravnavanih kreditnih pogodb), ki pa se niso zgodile; nasprotno, pred sklenitvijo spornih kreditnih pogodb se je tečaj gibal v nasprotni smeri od napovedane. Glede valutnih sprememb, do katerih je prišlo kasneje, je poročilo treba oceniti za splošno priporočilo o pomembnosti obveščanja o vplivu valutnega razmerja na obveznosti. Tako obveščanje je tožena stranka izvedla. Enako velja za ugotovitve Banke Slovenije v Poročilu o finančni stabilnosti iz maja 2006. Gre za splošne ugotovitve, tudi o tveganosti zaradi možnih sprememb tečaja švicarskega franka.

20.Iz poročil oz. dopisov Banke Slovenije - izdanih pred sklepanjem spornih kreditnih pogodb - tožena stranka ni pridobila in tudi ni mogla pridobiti za bodoče tečajno gibanje pomembnih podatkov. Dokazni postopek je potrdil, da se je tveganosti zavedala in tveganost pri trženju produktov v švicarskih frankih upoštevala (izpoved priče A. A.), kreditojemalce pa nanj opozarjala (izpoved priče C. C., G. G.). Poročila Banke Slovenije o finančni stabilnosti iz maja 2007, maja 2008 in maja 2009 so bila izdana po sklenitvi obravnavnih kreditnih pogodb. V njih se omenja finančno tveganje, ki se je zaradi spremembe tečaja začelo udejanjati, kar ni sporno.

21.Smernice Evropske komisije o uporabi direktive o nedovoljenih pogojih, izdane v juliju 2019, so bile izdane po sklenitvi obravnavanih kreditnih pogodb, zato neposredno niso uporabljive. Sodna praksa, na katero se sklicujejo, je tista, ki jo je sodišče prve stopnje pri odločanju uporabilo.

22.Nobenih indicev ni, da bi bila tožnika zavedena ali da ne bi razumela posledic, ki jih prinaša valutno tveganje. Dokazni postopek ni potrdil, kar izpostavlja pritožba, da je toženka bančni produkt prodajala pod vtisom, da je verjetnost uresničitve tveganja neznatna ali da je ni. Trditev, da je uprava tožene stranke svoji svetovalki posredovala zavajajoče informacije, ni bila niti zatrjevana niti ni izkazana. Katera konkretna dejstva so tista, ki tožnikoma niso bila znana, toženka pa naj bi jih poznala, v pritožbi ni navedeno.

23.Pritožnika se sklicujeta na toženkino znanje, s katerim razpolaga kot strokovnjak, kar pa ne pomeni, da je toženka vedela ali bi - glede na poznavanje svoje stroke - morala predvideti gibanje tečajev v prihodnosti. V sami naravi tveganja je nepoznavanje prihodnosti in neobvladovanje dejavnikov, ki vplivajo na realizacijo tveganja. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožena stranka (pritožba izpostavlja vodstvo banke in ne svetovalko) vedela ali bi morala vedeti, da da bo tečaj po sklenitvi kreditnih pogodb naraščal in pridobival na vrednosti v razmerju do slovenske, domače valute; niti tega, da je lahko predvidela, da se tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v njeno škodo.

24.Trditve, da je tožena stranka lahko napovedala spremembe tečaja, dokazni postopek ni potrdil. To ne sledi niti iz izpovedi B. B., niti iz listin, s katerimi je tožena strank razpolagala. Kaj naj bi dokazoval trend rasti tečaja, kakršen je obstajal v času sklepanja pogodb, v pritožbi ni pojasnjeno, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da se sodišče do dokazov, ki ga izkazujejo, ni opredelilo. Trditev, da so v visoko specializiranih bančnih krogih predvidljiva tudi dolgoročna gibanja valutnih tečajev, ni preverljiva. Nesporno je, da tožena stranka razpolaga z znanjem svoje stroke, tudi glede gibanja tujih valut. Da pa bi na osnovi gibanja tečaja CHF od leta 1953 naprej in Bloombergove napovedi lahko sklepala na depreciacijo švicarskega franka po letu 2008, iz navedenih listin ni mogoče sklepati. Tudi iz zloženke Avstrijske narodne banke, Letnega poročilo Unicredit banke za leto 2006 - ni mogoče sklepati, da gre za pričakovano apreciacijo ali napovedovanje in pričakovanje povsem konkretnega dejstva. Pred sklenitvijo spornih kreditnih pogodb je bilo gibanje obeh tečajev - EUR in CHF - stabilno. Ni mogoče pritrditi, da tisti, ki bi te listine prebral, pogodbe z devizno klavzulo v CHF ne bi sklenil. Prav vsi dokazi potrjujejo, da gibanja tečaja valut - zaradi številnih nepredvidljivih okoliščin, spreminjajočih se gospodarskih razmer - niti z večjo ali manjšo verjetnostjo z gotovostjo ni bilo mogoče napovedati; niti nanj sklepati s tako verjetnostjo, da bi bilo toženi stranki mogoče očitati, da na veliko spremembo ni opozorila. Banka Slovenije je - zaradi povečanega obsega kreditiranja v CHF - na poslovne banke naslavljala splošna opozorila o tveganosti spremembe tečajev za gospodinjstva, sprememb tečaja pa ni napovedovala. Gre za splošna opozorila na dolžnost poslovnih bank, ki niso presegala zahtev, izhajajočih iz takrat veljavnih predpisov ter iz načela vestnosti in poštenja. Torej za opozorilo na valutno tveganje in na zahtevo po celovitem informiranje potrošnikov o valutnem tveganju.

25.Ni mogoče slediti pritožbi, da valutna klavzula predstavljala tveganje zgolj za tožnika, saj v času sklepanja pogodbe znatnega nihanja valut (CHF in EUR) ni bilo; ni bilo niti indicev, ki bi ga napovedovali. Na kakršnokoli neravnovesje med pravicami in obveznostmi strank v času sklepanja pogodbe - niti z večjo ali manjšo verjetnostjo - ni bilo mogoče sklepati. Oba pogodbenika sta vedela le to, da do sprememb lahko pride, ne pa kakšne bodo, zato ni mogoče pritrditi pritožnikoma o znatnem neravnovesju med pravicami in obveznostmi pogodbenikov v času sklepanja pogodbe. Na to ni mogoče sklepati niti na osnovi izpovedbe A. A. in zapisnika zaslišanja B. B., niti iz poročil Banke Slovenje. Dejstvo, da se je tožena stranka - zaradi velikega kapitala in tekočega spremljanja tečajnih gibanj - pred tečajnim tveganjem lahko zavarovala drugače kot tožnika, je točno, ni pa odločilno. Tožnika sta tista, ki sta, če sta, za zavarovanje svojega tveganja poskrbela.

26.Pritožnika se sklicujeta na poslovno politiko tožene stranke, ne povesta pa kakšna je bila, niti kako je vplivala na sklenitev obravnavanih kreditnih pogodb. Iz zaslišanja prič - kreditojemalcev na poslovno politiko ni mogoče sklepati, saj gre za posamezne primere sklenjenih pogodb. Isto velja za reklamni material. Dejstvo, da je banka ponujala svoje produkte, tudi kredite v tuji valuti oz. z valutno klavzulo, ne potrjuje, da je katere od njih privilegirala. Priče - niti tiste, ki jih je predlagala tožeča stranka niti tiste, ki jih je predlagala tožena stranka - tega niso potrdile. Iz reklamnega materiala ni razvidno, da bi bil zavajajoč; niti da sta bila tožnika z njim zavedena. Da se je banka trudila iztržiti čim več kreditov, pa je običajno, saj je to njen produkt, ki ga prodaja, torej del dejavnosti, s katero se ukvarja.

27.Pravilno je pritožbeno stališče, da je pogodbeno določilo o izpolnjevanju - v eurski protivrednosti CHF določenih anuitet - bistven element pogodbe. Táko je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da gre za enostransko, v naprej pripravljeno določilo in pogodbo kot celoto. V 38. točki obrazložitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, po katerem ocena nedovoljenosti pogojev glavnega predmeta pogodbe ni predvidena, če je pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, torej če ni določen nejasno. Upoštevajoč 23. in 24. čl. ZVPot pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, potrebna za presojo ne/poštenosti pogodbenih pogojev; tudi glede glavnega predmeta pogodbe. Tudi glede glavnega predmeta je torej zadoščeno zahtevi po presoji, ki jo terja ZVPot z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK in zahtevi po presoji, kakršno terja Direktiva 93/13.

28.Da je toženka ravnala v skladu z zahtevano dobro vero - v smislu 3. člena Direktive 93/13 v povezavi s 24. čl. ZVPot - izkazujejo sledeče ugotovitve prvostopenjskega sodišča: Pogodbeno razmerje ustreza v deveti točki prvega dostavka 7. čl. ZPotK in drugem odstavku 7. čl. ZPotK predvideni možnosti sklepanja kreditnih pogodb; pisni pogodbi je tožnica - skladno z drugim odstavkom 6. čl. ZPotK prejela; pogoji in način plačila (amortizacijski načrt, tečaj za ugotavljanje eurske protivrednosti) so bili v naprej predvideni, kot je to zahtevano v 5. točki prvega odstavka 7. čl. ZPotK. Tožnika sta imela na razpolago kredit v eurih in devizni kredit z valutno klavzulo in sta med njima lahko izbirala; imela sta možnost, da kredita kadarkoli - po izteku trimesečnega roka od sklenitve pogodbe - konvertirata iz CHF v EUR (torej tudi v obdobju, v katerem je prišlo do zanju neugodnih tečajnih razlik). Toženka ni zavajala z minimaliziranjem ali celo odsotnostjo prevzetega tečajnega tveganja, ampak na tveganje opozorila.

29.Pritožnika, ki sicer zagovarjata stališče o obstoju znatnega neravnotežja med strankama, soglašata, da je pri ugotavljanju le-tega, treba upoštevati v času sklepanja kreditnih pogodb znane okoliščine; tudi tiste - v času sklepanja znane okoliščine, ki bi lahko vplivale na izvajanje pogodbe v prihodnje. Torej pristajata na ugotavljanje ne/ravnotežja v času sklepanja kreditnih pogodb. V nasprotju s tem želita doseči primerjavo obveznosti, do katerih je prišlo med izvajanjem pogodbe. Nepravilno zaključujeta, da je neravnotežje razvidno v prevzemu celotnega tveganja s strani tožnikov. Pravilno pa izpostavljata, da je neravnotežje treba presojati ob upoštevanju narave pogodbe. Ker so bile - zlasti dolgoročne spremembe tečajev, do katerih je prišlo - v času sklepanja pogodbenih sporazumov povsem nepredvidljive, je nesprejemljiv pritožbeni zaključek, da je bilo že ob sklenitvi pogodb znano, da tožnika prevzemata večje tveganje. V času sklepanja kreditnih pogodb je bilo tečajno tveganje predvidljivo, ne pa tudi obseg tega tveganja in na strani katerega od pogodbenikov bo nastopilo. V takih okoliščinah bi bila pretirana zahteva, da se tožnikoma, ki sta svobodna, samostojna in razumna posameznika odsvetuje ali celo prepove sklepanje kreditne pogodbe v tuji valuti. Ker je tožena stranka izpolnila pojasnilno dolžnost, sta oba pogodbenika (tudi tožnika) razumela pomen valutnega tveganja in se zavedala možnosti nihanja tečaja. Znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar se presoja na podlagi okoliščin, obstoječih v času sklepanja kreditnih pogodb, ni.

30.Nobenih indicev ni, da bi tožena stranka izkoriščala svojo pogajalsko pozicijo. Svoje kredite je ponujala večjemu številu interesentov; odločitev tožnikov zanjo ni bila življenjskega pomena. Tožnika sta imela možnost najetja kredita pri več bankah in sta preverjala tudi kreditne pogoje drugih bank. Nobeden od pogodbenikov torej ni nastopal iz monopolne pozicije. Tudi načelo vestnosti in poštenja ter prepoved zlorabe pravic, prepoved ustvarjanja in izkoriščanja monopolnega položaja, enake vrednosti dajatev in prepovedi povzročanja škode iz zgoraj navedenih razlogov ne terjajo drugačne odločitve.

31.Slovensko pravo dovoljuje valutno klavzulo (372. čl. OZ). Zgolj na osnovi dejstva, da je bila uporabljena, torej pogodbe ni mogoče šteti za nepošteno, prepovedano ali kako drugače šikano proti tožnikoma. S trditvijo, da je valutna klavzula v gospodarstvu, kakršna je slovensko, nepotrebna ali v primeru kreditnih pogodb že sama po sebi nepoštena, pritožnika zato drugačne odločitve ne moreta doseči. Tudi sklepanje, da je CHF valuta varnega zavetja, ki v času gospodarskih vzponov in padcev ni podvržena običajnim tveganjem, ne privede do drugačnega zaključka. Ni namreč izkazano, da bi se v časa sklepanja obravnavanih pogodb napovedovala gospodarska kriza.

32.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

O pritožbi zoper sklep

33.S sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Tožeči stranki je naložilo obveznost, da toženi stranki povrne 11.796,61 EUR stroškov postopka.

34.Pritožuje se tožeča stranka. Opozarja na napoved iz sodbe, da bo o stroških postopka odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ker je sklep v nasprotju z izrekom sodbe in 163. čl. ZPP, ga označuje za nerazumljivega. Zoper odločitev o glavni stvari je vložena pritožba. Predlaga razveljavitev sklepa in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

35.Pritožba ni utemeljena.

36.V izreku sodbe je odločeno, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti vse pravdne stroške. V obrazložitvi sodbe je pojasnjeno, da bo o višini stroškov odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

37.Stroški so bili - z izpodbijanim sklepom - res odmerjeni pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje spremenilo svoj procesni sklep. Ker to lahko stori (analogna uporaba drugega odstavka 270. čl. ZPP), pritožba ni utemeljena. S četrtim odstavkom 163. čl. ZPP je izdaja posebnega sklepa o stroških res predvidena šele za čas po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Ker pa izdaja sklepa pred pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari na pravilnost odmere stroškov ni vplivala, bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni bila storjena. O pravdnih stroških bi bilo lahko odločeno tudi s sodbo, zato odločitev o pravdnih stroških sama po sebi ni preuranjena.

38.Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-------------------------------

Uradni list RS, št. 70/2000, 41/04 Uradni list RS, št. 20/1998 s spremembami Implementirana je bila v ZVPot. Uradni list RS, št. 77/2016 Pritožnika se sklicujeta tudi na odločbe C-92/11, C-26/13, združene zadeve C-154/15, C-307/15 in C-308/15, ki glede pojasnilne dolžnosti ne podajajo drugačnih ali strožjih zahtev. V zadevi C-186/16 je zavzeto stališče, da zahteve po sestavljenosti pogodbenih pogojev v jasnem in razumljivem jeziku ni mogoče zožiti zgolj na formalno in slovnično razumljivost, temveč da, nasprotno, sistem varstva temelji na ugotoviti, da je potrošnik v razmerju do ponudnika v podrejenem položaju, med drugim tudi kar zadeva raven obveščenosti.

Opr. št. II Ips 195/2018, II Ips 141/2017, II Ips 137/2018 in II Ips 197/2018