Jedro

Tožnik je s tem, ko je glede terjatve, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča v predlogu za izvršbo jasno in natančno navedel, da svojo terjatev vtožuje na podlagi računa št. 0320082006 z dne 11. 07. 2008 v višini 259,13 EUR in računa št. 0320071870 z dne 29. 06. 2007 v višini 261,76 EUR ter nato po pozivu sodišča predložil oba računa, skupaj z opomini, pogodbo in poročili, po mnenju pritožbenega sodišča identificiral svoj zahtevek v tolikšni meri, da ga je bilo mogoče obravnavati. Poleg tega je toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi zgolj pavšalno navedel, da ne ve, na kaj se računi nanašajo, zato upnik niti ni bil dolžan bolj konkretizirati svojih trditev; s tem pa, ko je predložil oba računa (dokaze) je dolžniku dal možnost, da jih preveri in se do njih bolj konkretno opredeli.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

II. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pg 628/2009-20 z dne 16. 11. 2010 razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 58362/2009 z dne 08. 05. 2009, ostane v veljavi v 1. točki izreka za 520,89 EUR glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 261,76 EUR od 23. 07. 2007 do plačila in od zneska 259,13 EUR od 31. 08. 2008 do plačila in v 3. točki izreka za 36,00 EUR izvršilnih stroškov. V preostalem delu, to je za 575,59 EUR s pp, je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna v 8 dneh plačati toženi stranki 101,19 EUR nadaljnjih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Po napovedi pritožbe je zoper izpodbijano sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP vložil pritožbo toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov ugodi, izpodbijano sodbo (v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku) razveljavi in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Postopek se je v konkretni zadevi začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine dne 08. 05. 2009 in se po razveljavitvi sklepa o izvršbi, opr. št. VL 58362/2009-4 z dne 07. 09. 2009, v delu, s katerim je bila dovoljena izvršba, nadaljeval kot pravdni postopek. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 22. 04. 2010 (list. št. 20) tožnika pozvalo, naj v roku 8 dni predlog za izvršbo oziroma tožbo dopolni tako, da navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, predloži dokaze, s katerimi ta dejstva utemeljuje (v spisu ni računov) in se izjavi o ugovornih navedbah toženca. Tožnika je opozorilo, da v kolikor teh pomanjkljivosti ne bo odpravil, bo tožbo zavrglo. Tožnik je sodišču prve stopnje predložil pet računov, opomine, pogodbo in dve poročili (priloge A1-A21), pri čemer je sodišče prve stopnje štelo, da je s tem zadostil pozivu in je dokumente vročalo dolžniku, ki je predlagal, da sodišče tožbo kot nepopolno zavrže. Po izvedenem naroku, na katerega tožnik ni pristopil, je sodišče prve stopnje o zadevi meritorno odločilo.

6. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da gre v konkretnem primeru za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), razveljavitev sodbe oz. sklepa sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pa je dopustna tudi ob ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (2. odstavek 458. člena ZPP).

7. Pritožba meni, da je sodišče tožbo nepravilno vsebinsko obravnavalo, čeprav bi jo moralo kot nepopolno zavreči, s čimer uveljavlja kršitev 108. člena ZPP, ki predstavlja relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Zatrjevana kršitev pa je v postopku spora majhne vrednosti nedovoljen pritožbeni razlog. Kot dovoljen pritožbeni razlog bi lahko kvečjemu prišla v poštev kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, da je bila tožencu s takšnim postopanjem sodišča prve stopnje odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj se do nepopolne tožbe ni mogel opredeliti, vendar tega pritožbenega razloga pritožba (izrecno) ne uveljavlja.

8. Ker uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, je pritožbeno sodišče preizkusilo, če je morda podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Če namreč sodišče odloči po tožbi, ki je nepopolna do te mere, da ni jasno, kaj je predmet spora, potem ni jasno, o čem je odločilo in posledično takšne sodbe ni mogoče preizkusiti.

9. Pritožbeno sodišče se je tako spustilo v presojo popolnosti tožbe in ugotovilo, da je tožba v konkretni zadevi popolna in sposobna za vsebinsko obravnavo. Tožnik je s tem, ko je glede terjatve, ki je predmet presoje pritožbenega sodišča v predlogu za izvršbo jasno in natančno navedel, da svojo terjatev vtožuje na podlagi računa št. 0320082006 z dne 11. 07. 2008 v višini 259,13 EUR (priloga A9) in računa št. 0320071870 z dne 29. 06. 2007 v višini 261,76 EUR (priloga A7) in nato po pozivu sodišča predložil oba računa, skupaj z opomini, pogodbo in poročili, po mnenju pritožbenega sodišča identificiral svoj zahtevek v tolikšni meri, da ga je bilo mogoče obravnavati (podobno tudi VSL sklep I Cpg 459/2008 z dne 03. 06. 2008 in VSL sklep I Cpg 1009/2010 z dne 12. 10. 2010).

10. Poleg tega je toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 17. 05. 2009 zgolj pavšalno navedel, da ne ve, na kaj se računi nanašajo, in da predlogu za izvršbo in sklepu niso bili predloženi nobeni dokazi, da bi jih lahko preizkusil, zato upnik niti ni bil dolžan bolj konkretizirati svojih trditev; s tem pa, ko je predložil oba računa (dokaze) je dolžniku dal možnost, da jih preveri in se do njih bolj konkretno opredeli. Tako oblikovana trditvena podlaga skupaj s predloženimi listinami je tako omogočila tožencu, da bi lahko oblikoval konkretno obrambo, česar pa ta ni storil. 11. Po 1. odstavku 180. člena ZPP mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga. Sodnik vzame tožbo v postopek tudi v primeru, da tožeča stranka ne navede pravne podlage tožbenega zahtevka (3. odstavek 180. člena ZPP). V konkretnem primeru tožnik ni navedel pravne podlage tožbenega zahtevka; šteje pa se, da je s tožbo trdil enako kot izhaja iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki se v primeru razveljavitve sklepa o izvršbi v dovolilnem delu po 2. odstavku 62. člena ZIZ obravnava kot tožba v pravdnem postopku – torej, da mu dolžnik dolguje plačilo iz dolžniško – upniškega razmerja, in sicer specificirane zneske po na določen dan zapadlih računih, pri čemer dokazi - računa, ki ju je v pravdi predložil tožnik, nista v nasprotju s trditvami tožnika. Na ta način je po mnenju pritožbenega sodišča navedel dovolj dejstev, da je bilo mogoče njegov zahtevek obravnavati kot tudi dovolj dejstev in dokazov, da mu je bilo mogoče ob preizkusu utemeljenosti delno (izpodbijani del) ugoditi.

12. Ker v pritožbi tako niso podani dovoljeni razlogi, niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP in 1. odstavek 154. člena ZPP).