Jedro

Preden sodišče o predlogu pravdne stranke odloči vsebinsko, mora vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je tudi pravočasnost predloga. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja.

Sodišče prve stopnje pa ni smelo ugotavljati, ali je morda pooblaščenec tožene stranke fotokopije iz spisa prejel kasneje, torej šele 24.3.2021. Tako sojenje bi predstavljajo sojenje v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke, ko bi sodišče samo iskalo dejstva, ki bi bila morda v korist vložniku predloga. Kaj takega je seveda nedopustno in pristransko.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene stroške tega pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od poteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, vložen 8.4.2021, in (II.) odločilo, da bo o stroških postopka sodišče odločalo v postopku o glavni stvari.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi, podrejeno pa naj ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo in odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Preden sodišče o predlogu pravdne stranke odloči vsebinsko, mora vedno preveriti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za tak predlog, ena od njih je tudi pravočasnost predloga. Če ta predpostavka ni izpolnjena, se sodišče z vsebinskim delom, s katerim stranka utemeljuje svoj predlog, sploh ne ukvarja. Zato je povsem pravilno, da se sodišče prve stopnje ni spuščalo v utemeljenost razlogov za vrnitev v prejšnje stanje, ko je ugotovilo, da je predlog prepozen.

6. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se mora vložiti v petnajstih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok ali rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela (drugi odstavek 117. člena ZPP).

7. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo, da se je tožena stranka z zamudo seznanila 23.3.2021, zato je bil zadnji dan za vložitev predloga 7.4.2021; ker je tožena stranka predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložila šele 8.4.2021, ga je kot prepoznega zavrglo. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje, saj se je z listinami v spisu (po prejemu fotokopij iz spisa) dejansko seznanila šele 24.3.2021, nikakor pa se z njimi ni mogla seznaniti že 22.3.2021, ko je vpogledala v spis in le naročila fotokopije iz spisa. Tožeča stranka pa opozarja, da je sodišče prve stopnje le upoštevalo navedbe tožene stranke, sicer pa je za zamudo zvedela že prej in bi tako predlog morala vložiti najkasneje 2.3.2021. 8. Po pregledu predloga tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka le na začetku predloga navedla, da se je tožena stranka šele s prejemom skenirane dokumentacije dne 24.3.2021 s strani svojega pooblaščenca seznanila z dopolnitvijo tožbe, kar naj bi bilo izvedeno še istega dne, ko je pooblaščenec prejel vse kopije spisa. V nadaljevanju predloga, ko je razloženo, kdaj in kako je pooblaščenec prevzel fotokopije spisa, pa je večkrat poudarjeno, da je pooblaščenec fotokopije prejel 23.3.2021 – npr. v tretjem, četrtem, petem in šestem odstavku na 3. strani predloga. Ko ima pravdna stranka pooblaščenca, se šteje, da je takrat, ko sodno pisanje (pa tudi fotokopije iz spisa) prevzame pooblaščenec stranke, z vsebino vlog in listin seznanjena tudi stranka sama, saj je le z vročitvijo pooblaščencu stranke vročitev pravilno opravljena (primerjaj prvi odstavek 137. člena ZPP). Tako ni pomembno, kdaj je pooblaščenec, ki ga je pravdna stranka celo sama pooblastila, stranki pisanje tudi dejansko izročil. 9. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP). Pri ugotavljanju pravočasnosti predloga je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tožena stranka trdi (in to ne le enkrat, temveč celo štirikrat), da je njen pooblaščenec fotokopije iz spisa, iz katerih se je seznanil z zamujenim dejanjem (da bi tožena stranka morala odgovoriti na dopolnitev tožbe) prejel 23.3.2021. S tem pa je pravilen tudi zaključek, da je bil zadnji dan petnajstdnevnega roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje 7.4.2021, vloga, poslana priporočeno po pošti 8.4.2021, pa prepozna.

10. Sodišče prve stopnje pa ni smelo ugotavljati, ali je morda pooblaščenec tožene stranke fotokopije iz spisa prejel kasneje, torej šele 24.3.2021. Tako sojenje bi predstavljajo sojenje v korist tožene stranke in v škodo tožeče stranke, ko bi sodišče samo iskalo dejstva, ki bi bila morda v korist vložniku predloga. Kaj takega je seveda nedopustno in pristransko. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je napačno ugotovilo dejansko stanje. Le upoštevalo je datum, ki ga je (večkrat) zatrjevala tožena stranka. Višje sodišče pa tudi poudarja, da tožena stranka v ničemer ne pojasni tega, da je najprej sama zatrjevala datum 23.3.2021, ko se je pooblaščenec seznanil z listinami iz spisa in z zamujenim dejanjem, sedaj, ko je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovila, da je glede na to njen predlog prepozen, pa trdi nekaj drugega, torej da se je seznanila šele s prejemom fotokopij dne 24.3.2021. 11. Pravilne so tudi navedbe iz odgovora na pritožbo, da večina tega, kar tožena stranka navaja v pritožbi, predstavlja pritožbene novote, s katerimi se višje sodišče glede na 337. člen ZPP niti ne sme ukvarjati. Vendar pa v pritožbi navedena dejstva, da se tožena stranka ni mogla z vsebino listin seznaniti že 22.3.2021, za odločitev niti niso pomembna. Predlog za vrnitev v prejšnje stanje je prepozen že zato, ker ob seznanitvi dne 23.3.2021, kot je zatrjevala tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, predlog, vložen 8.4.2021, ni pravočasen.

12. Za odločitev o pritožbi tudi niso pomembne trditve v zvezi z vročanjem preko začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj. Zato se višje sodišče z njimi ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna. Zato je višje sodišče, ki tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

14. Če višje sodišče zavrže ali zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je povrniti stroške tožeče stranke (154. člen ZPP). Višje sodišče jih je odmerilo po specificiranem stroškovniku, razen stroškov posveta s stranko, saj ne gre za samostojno opravilo, temveč je to že obseženo v storitvi sestave odgovora na pritožbo. Materialni stroški pri vrednosti storitve nad 1000 točk pa znašajo le 1 % (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife).