Jedro

Ker je tožnica izredno odpovedala PZ po 2. odstavku 112. člena ZDR, je upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi PZ iz poslovnih razlogov, v višini po 109. členu ZDR.

Tožnica ni upravičena do odpravnine v višini, kot jo določa 170. člena KP za tekstilno industrijo, saj je ta temeljila na določbah prej veljavnega ZDR/90. Tožena stranka se ni udeležila poravnalnega naroka oz. naroka za glavno obravnavo in svojega izostanka ni opravičila. Čeprav je odgovorila na tožbo, so bili podani pogoji za izdajo zamudne sodbe (28/1 člena ZDSS-1). Ker pa se v primeru odsotnosti tožene stranke z naroka šteje, da odgovor na tožbo sploh ni bil podan, je ob ugotovitvi, da je tožba delno nesklepčna, potrebno postopati po 39. členu ZDSS-1.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. tč. izreka glede zneska 466.287,30 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 29.10.2004 do plačila in glede stroškov postopka (2. tč. izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da izplača tožnici 1.841.565,50 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.727.147,50 SIT od

29.10.2004 do plačila in od zneska 114.418,00 SIT od 1.11.2004 do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Poleg tega je naložilo toženi stranki, da povrne tožnici stroške postopka v znesku

215.158,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.4.2005 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni pogoji po 28. čl. ZDSS-1, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 5. odst. 28. čl. ZDSS-1. Zaradi zdravstvenih težav je likvidacijski upravitelj upravičeno izostal z naroka, kar je razvidno iz potrdila zdravnika S. R..

Sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe argumentira le izostanek tožene stranke s poravnalnega naroka, ne omenja pa glavne obravnave. Tožena stranka je odgovorila na tožbo. Pogoji po 318. čl. ZPP niso izpolnjeni. Po vložitvi tožbe je tožnica razširila tožbeni zahtevek, svoja stališča pa je dopolnjevala kar z dvema pripravljalnima vlogama. Sodišče prve stopnje bi moralo opraviti glavno obravnavo, na kateri bi se razjasnila vsa sporna vprašanja. V sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče ne pojasni konkretnih postavk pri izračunu odpravnine niti ne pojasni, za kateri izračun sploh gre. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, saj je sodišče o višini odpravnine odločilo na podlagi podjetniške kolektivne pogodbe, čeprav ta ni več veljala.

Tožena stranka tožnici nikoli ni oporekala odpovedi pogodbe o zaposlitvi in pravici do odpravnine, vendar pa je treba spoštovati pozitivno zakonodajo. Tožnica te pri svojem tožbenem zahtevku ni upoštevala, sodišče prve stopnje pa ji je zmotno sledilo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti poleg zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka iz

7. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 - 2/2004) pazilo tudi na preostale bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da so bili pogoji za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni le v zvezi z delom tožbenega zahtevka, katerega je tožnica vtoževala v tožbi pred razširitvijo tožbenega zahtevka.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tožbi vtoževala izplačilo odpravnine zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. odst. 112. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) v višini 932.580,00 SIT, odškodnino najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v znesku 328.980,20 SIT neto, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.10.2004 do plačila in regres za letni dopust za leto 2004 v višini 114.418,00 SIT neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.11.2004 do plačila. Znesek odpravnine je tožnica v tožbi oblikovala na podlagi določbe 109. čl. ZDR ob upoštevanju 27 let dela tožnice pri toženi stranki, v pripravljalni vlogi z dne

16.12.2004 pa je vtoževani znesek odpravnine zvišala z ozirom na določbo 170. čl. podjetniške kolektivne pogodbe (A 26). Po citirani določbi podjetniške kolektivne pogodbe je bil delavec upravičen do izplačila odpravnine v višini polovice njegovega povprečnega mesečnega osebnega dohodka v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela v podjetju, če mu je delovno razmerje prenehalo zaradi nujnih operativnih razlogov in je bil pri podjetju zaposlen najmanj dve leti.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijane zamudne sodbe ni upoštevalo določbe 5. odst. 28. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sodišče prve stopnje poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo, ki je bil razpisan za 23.3.2005 ob

11.30 uri, zaradi faksiranega opravičila tožene stranke ni opravilo in ga je preložilo na 18.4.2005 ob 14.00 uri. Tožena stranka je svoj izostanek z razpisanega naroka opravičevala z zdravstvenimi težavami likvidacijskega upravitelja, pri čemer je še navedla, da si v trenutni situaciji (pomanjkanje sredstev) ne more zagotoviti pooblaščenca. Opravičilu je priložila potrdilo, ki ga je dne 21.3.2005 izdal S.R. dr. med., spec. spl. med.. Iz tega potrdila izhaja, da je g. M. G. (likvidacijski upravitelj) zaradi zdravstvenih težav od 2.2.2005 v diagnostičnem in terapevtskem postopku v splošni ambulanti in pri specialistih.

Zdravljenje je še v teku in bo po pričakovanju trajalo še par mesecev. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje s sklepom opr. št. X/Y z dne 23.3.2005 poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo preložilo na 18.4.2005 ob 14.00 uri. Sklep o preložitvi naroka je bil toženi stranki vročen 29.3.2005. Tožena stranka se ni udeležila niti teh narokov, zato je sodišče prve stopnje o tožničinem tožbenem zahtevku odločilo z izpodbijano zamudno sodbo. Ker tožena stranka svojega izostanka z razpisanega poravnalnega naroka oz. prvega naroka za glavno obravnavo z dne

18.4.2005 ni opravičila, poleg tega pa tudi ni bilo splošno znanih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da tožena stranka iz upravičenih razlogov ni mogla priti na narok, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 1. odst. 28. čl. ZDSS-1. K temu pritožbeno sodišče dodaja, da sicer tudi iz potrdila, ki ga je 21.3.2005 izdal S. R. dr. med., spec. spl. med. ne izhaja, da se likvidacijski upravitelj tožene stranke poravnalnega naroka oz. naroka za glavno obravnavo ne bi mogel udeležiti.

Zmotno je pritožbeno zatrjevanje tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo izdati zamudne sodbe, ker je tožena stranka odgovorila na tožbo. Po 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 namreč izda sodišče pod pogoji iz ZPP zamudno sodbo v primeru izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, čeprav je tožena stranka odgovorila na tožbo. Če tožena stranka brez upravičenega razloga ne pristopi na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, se šteje, kot da odgovora na tožbo sploh ni podala. V takšnem primeru je torej sodišče dolžno preveriti le, če so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot so opredeljeni v 1. odst. 318. čl. ZPP.

Ne drži pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje argumentiralo le izostanek tožene stranke s poravnalnega naroka. Iz obrazložite izpodbijane sodbe (str. 2 obrazložitve) je razvidno, da se je sodišče prve stopnje opredelilo tako do izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka kot tudi do izostanka tožene stranke s prvega naroka za glavno obravnavo. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je iz zapisnika poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 18.4.2005 razvidno, da se je prvi narok za glavno obravnavo pričel neposredno po tem, ko je sodišče s sklepom ugotovilo, da poskus poravnave ni uspel. Pritožbeno sodišče je presojalo izpodbijano zamudno sodbo tudi glede pogojev iz 1. odst. 318. čl. ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da so bili vsi pogoji iz 1. odst. 318. čl. ZPP izpolnjeni le v zvezi z delom tožničinega tožbenega zahtevka, kakršnega je vtoževala v tožbi. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A 21) saj so bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca, kot jih opredeljuje 1. odst. 112. čl. ZDR.

V primeru izredne odpovedi delavca po 112. čl. ZDR je delavec upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.

Višino odpravnine v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov opredeljuje 109. čl. ZDR. Če je delavec zaposlen pri delodajalcu nad 15 let, mu v skladu z določbo 3. alinee 2. odst. 109. čl. ZDR pripada odpravnina v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. To osnovo pa predstavlja povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal, v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo (1. odst. 109. čl. ZDR).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v tožbi vtoževala odpravnino v višini 932.580,00 SIT ob upoštevanju določbe 109. čl. ZDR, da je pri vtoževani odškodnini v znesku 328.280,20 SIT na podlagi 2. odst. 112. čl. ZDR pravilno upoštevala 150 dnevni odpovedni rok (4. alinea 2. odst. 92. čl. ZDR) ter višino zadnje plače, na podlagi katere je oblikovala zahtevek za izplačilo odškodnine tudi po višini, poleg tega pa je pravilno vtoževala tudi regres za letni dopust za leto 2004 v višini, kot ga je določala Kolektivna pogodba za tekstilno industrijo (Ur. l. RS, št. 5/98 in nadalj.) ter dogovor med socialnimi partnerji. V zvezi s tem delom tožničinega tožbenega zahtevka so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, kot jih opredeljuje 1. odst. 318. čl. ZPP. V zvezi z navedenim je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, da izhaja utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katere se opira ta del tožbenega zahtevka, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica oz. s splošno znanimi dejstvi. Ker so bili ob upoštevanju navedenega izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z zgoraj omenjenem delom tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede navedenega zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da niso bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe v zvezi z delom tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razširitev tožbe, torej glede izplačila odpravnine ob upoštevanju določbe 170. čl. podjetniške kolektivne pogodbe. Odpravnina, kot je bila opredeljena v 170. čl. podjetniške kolektivne pogodbe, je temeljila na določbah prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 73/93). Novi ZDR pa je uvedel nov koncept urejanja delovnih razmerij in na novo uredil pravico do odpravnine, zato pri odmeri višine odpravnine ni mogoče uporabiti določb podjetniške kolektivne pogodbe, ki je, kot je bilo že ugotovljeno, temeljila na prej veljavni zakonodaji. Ker je bila torej v tem delu tožba tožnice nesklepčna, saj z ozirom na določbe materialnega prava tožnica ni bila upravičena do odpravnine po določbi 170.čl. podjetniške kolektivne pogodbe, temveč le do odpravnine v skladu z določbo 109. čl. ZDR, je pritožbeno sodišče glede tega pritožbi tožene stranke ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP v zvezi s 7. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postopati po 39. čl. ZDSS-1 in tožnici s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti razširjenega dela tožbe. Če tožnica v postavljenem roku te tožbe ne bo ustrezno popravila, bo njen tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (čl. 39/1 ZDSS-1).

K temu pritožbeno sodišče dodaja, da bi moralo na podlagi 1. odst. 28. čl. ZDSS-1 sodišče prve stopnje izdati zamudno sodbo že zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka (ob upoštevanju določbe 5. odst. 28. čl. ZDSS-1 in določbe 318. čl. ZPP). Tako ni bilo potrebno, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da zaradi izostanka tožene stranke s poravnalnega naroka poskus poravnave ni uspel, nadaljevalo s prvim narokom za glavno obravnavo, na katerem je izdalo izpodbijano zamudno sodbo.

Pred izdajo zamudne sodbe tudi ni potrebno sprejemati dokaznega sklepa. Z dokaznim sklepom se dopusti ali zavrne izvedba določenih dokazov. Predlog dokazovanja so dejstva, pravila stroke, znanosti in izkustvena pravila (v določenih primerih tudi pravna pravila - tuje pravo). Namen dokazovanja je popolna in pravilna ugotovitev dejanskega stanja. Zamudna sodba temelji na fikciji, da je tožena stranka priznala tožnikove dejanske trditve, oz., da je dejansko stanje, ki izhaja iz tožnikovih tožbenih navedb, resnično, zato se dejansko stanje pred izdajo zamudne sodbe ne ugotavlja, takšne sodbe pa tudi ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pred izdajo zamudne sodbe sodišče le preveri, da ne obstaja nasprotje med dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek, in dokazi, ki jih je predložil tožnik (samih dokazov pa ne izvaja in jih dokazno ne ocenjuje).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP, na podlagi katere pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za dokončno odločbo tudi v primeru, kadar delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.

Pritožbeno sodišče je potrdilo del izpodbijane zamudne sodbe v zvezi z prisojeno odpravnino v višini 932.580,00 SIT z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, prisojeno odškodnino v višini 328.280,20 SIT z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in regres za letni dopust v višini 114.418,00 SIT z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker glavnični deli navedenih denarnih terjatev ne presegajo revizijskega minimuma (2. odst. 367. čl. ZPP) je bilo potrebno v skladu z 5. tč. 31. čl. ZDSS-1 in 32. čl. citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu z 1. odst. 32. čl. ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.