Jedro

ZAzil izjave tujca "o seznanitvi z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji" ZAzil ne predvideva. Tega v skladu z načelom legalitete (2. odstavek 120. člena, 3. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne predvideva tudi noben podzakonski predpis za ureditev postopka in načina ravnanj z osebami, ki izrazijo namero v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, ki naj bi bil sprejet na podlagi zakonskega pooblastila iz določila 2. odstavka 7. člena ZAzil. Zato tovrstni izjavi tujca in ravnanju zapustitve Azilnega doma pred vložitvijo prošnje za azil v dokazni oceni v azilnem postopku ni mogoče dati absolutnega pravnega učinka v tem smislu, da čim prosilec za azil zapusti azilni dom, kljub podpisani izjavi, preden poda prošnjo za azil, se šteje prošnja za umaknjeno; prošnja se namreč ne more šteti za umaknjeno, če sploh še ni vložena. In ob upoštevanju določil 2. odstavka 120. člena, 3. odstavka 153. člena in 2. odstavka 3. člena Ustave RS tudi ni mogoče šteti, da takšna izjava, če ji sledi zapustitev prostorov omenjenega centra pred vložitvijo prošnje za azil, avtomatično pomeni odstop od namere vložiti prošnjo za azil, zaradi česar je treba prosilca za azil obravnavati kot tujca - tudi zato, ker v zvezi z navedeno izjavo lahko pride do nesporazumov (tudi) zaradi uporabe jezika, saj v tej fazi prosilec za azil še nima zagotovljenih vseh procesnih standardov, kot mu gredo v trenutku sprejemanja prošnje za azil. To ne pomeni, da tožena stranka ne sme prosilcem za azil ponujati v podpis takšne izjave, ampak je treba to izjavo šteti kot dovoljeno dejanje, katerega cilj je zagotoviti dolžnost sodelovanja prosilca za azil s pristojnimi državnimi organi (2. odstavek 17. člen ZAzil) in še zlasti dolžnost aktivnega sodelovanja z organom, pristojnim za sprejem prošnje in odločanje o prošnji za azil (3. odstavek 24. člena ter 2. in 3. alineja 1. odstavka 44. člena ZAzil). Če prosilec za azil po podpisu izjave zapusti Azilni dom pred sprejemom prošnje za azil, pristojni organ to dejstvo lahko upošteva v celoviti oceni verodostojnosti prosilca za azil o tem, ali je dokazal utemeljen strah pred preganjanjem (1. člen ZAzil).

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena v povezavi s 5. alinejo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil) prošnjo tožnika kot očitno neutemeljeno zavrnila in odločila, da mora zapustiti Slovenijo v roku 1 dne od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka pravi, da je tožnik ob tolmačenju v Urdu jezik dne 4. 10. 2005 vložil prošnjo za azil. Iz njegove izjave izhaja, da poleg pandžabskega materinega jezika govori še Urdu jezik in malo angleščine. Iz izvorne države je odšel po 10. septembru, 3 dni je bival v Romuniji, dne 20. 9. 2005 pa je po kopnem vstopil v Slovenijo. Ima 8 let osnovne šole in dve leti srednje šole, od leta 1997 do 2005 je bil pomočnik pri zdravilcu AA. Od leta 2002 je član stranke "Peoples Party" (v nadaljevanju: PP). V izjavi, podani v skladu s 63.b členom ZAzil, je v zvezi z razlogi za priznanje azila navedel samo to, da je bil član PP. Za stranko je opravljal pisarniško in kurirsko delo. Verjetno je zato "padel v oči" nasprotni stranki "Muslim League" (v nadaljevanju: ML), katere predsednik je BB. Člani ML so pred 2-3 meseci prepričevali ljudi, da naj za njih volijo, so tudi goljufali in imeli pripravljeno orožje. Ko je njihova stranka (PP) to hotela preprečiti s pomočjo policije, je policija odkrito stopila na stran ML, pripadniki ML pa so začeli streljati in se fizično znašati nad njihovimi člani. Na vprašanje, ali je utrpel kakšne poškodbe, je prosilec odgovoril, da je takoj pobegnil in ni šel domov, saj so čez nekaj ur napadli njegovo hišo. Na vprašanje, ali je v teh spopadih kdo umrl, pa je odgovoril, da tisti dan ne, ter da je član njihove stranke imel strelno rano. Šlo naj bi za lokalne volitve v kraju A. Grozili pa so mu že prej, a ni bilo tako hudo. Pred opisanim dogodkom ga niso še nikoli napadli. Glede žene je povedal, da trenutno ne ve, kje je. Nazadnje je bila doma, sedaj pa se mogoče skriva pri njenih bratih. Tudi njegova dva mladoletna brata sta pobegnila in se sedaj skrivata po Pakistanu. Nazadnje sta bila pri starem očetu. V nadaljevanju tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka, nato pa ugotavlja naslednje: Iz podatkov o ilegalnem prestopu državne meje PP B, št. 3G694/38-38-25101, z dne 21. 9. 2005 ob 6.55 uri, izhaja, da je bil prosilec dne 20. 9. 2005 ob 21.35 uri, skupaj s še tremi pakistanskimi državljani, prijet s strani policistov PP B v naselju C. Že na kraju prijetja je (tako, kot ostali trije) zaprosil za politični azil ter v razgovoru ob tolmačenju tolmača BB povedal, da je član opozicijske stranke PP, da je vladajoča stranka ML zmagala na volitvah in je z njo prišel v spor. Tožena stranka pravi, da je v rubriki "ukrepi" (med drugim) navedeno, da je prosilec napisal lastnoročno izjavo, ki je bila prevedena, da je bil izpolnjen registracijski list, da bo odpeljan v Azilni dom v D ter da je prišlo do odstopa od najave tujim varnostnim organom. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da se s prej omenjenim podatkom, da je prosilec že na kraju prijetja zaprosil za azil (torej dne 20. 9. 2005 ob 21.35 uri), ne sklada dokument št. 3G4-03-579-36/05-2 z dne 21. 9. 2005 (dan po prijetju prosilca), s katerim Policijska uprava E najavlja Republiki Hrvaški predajo prosilca na podlagi 3. odstavka 4. člena v zvezi s 1. odstavkom istega člena Pogodbe med Vlado RS in Vlado Republike Hrvaške o prevzemu oseb na skupni meji. Kot dokaz o nahajanju v Republiki Hrvaški je navedena vozovnica Avtobusne postaje F za relacijo F - G z dne 19. 9. 2005. Da prosilec za azil ni zaprosil že na kraju prijetja dne 20. 9. 2005 ob 21.35 uri kot navaja policijska depeša, je razvidno iz prosilčeve izjave v vlogi za azil, podani na predpisanem obrazcu, po kateri je za azil zaprosil na policijski postaji po prihodu v Slovenijo. Da prosilec za azil ni zaprosil niti takoj po privedbi na PP, pa dokazuje uraden dokument o najavljeni predaji hrvaškim organom, podpisan s strani Direktorja PU E, saj v nasprotnem primeru njegova predaja ne bi bila niti najavljena, ter od nje ne bi bilo potrebno odstopiti. V lastnoročno napisani in nedatirani izjavi, s katero je prosilec na PP B izrazil namen, da vloži prošnjo za azil, je navedel, da ga kot člana opozicijske politične stranke PP člani vladajoče stranke ML preganjajo in z grožnjami, da ga bodo ubili, ustrahujejo. Tožena stranka pravi, da v nasprotju s tem v vlogi za azil, podani na predpisanem obrazcu, ni navedel nobenih dejanj pripadnikov ML, ki bi se nanašala konkretno nanj, temveč je na vprašanje, kaj so mu pripadniki ML počeli, navedel le to, da so pripadniki ML začeli v zvezi z lokalnimi volitvami streljati in se fizično znašati nad njihovimi člani, policija pa je odkrito stopila na stran stranke ML. On je takoj pobegnil in ni šel domov, saj so čez par ur napadli njegovo hišo, pri tem pa prosilec ni z ničemer pojasnil svoje sklepanje, da je ogrožen. Tudi na vprašanje, ali so mu že pred tem grozili, je po pritrditvi navedel le to, da ni bilo tako hudo, pri tem pa tudi ni konkretno navedel nobenih prejšnjih groženj, niti ni omenil, da bi njemu osebno kdo grozil v zvezi z edino omenjenim dogodkom na lokalnih volitvah. Navedeno po mnenju tožene stranke očitno izkazuje prosilčevo splošno neverodostojnost. Nadalje tožena stranka opisuje relevantna dejstva po prihodu tožnika v Azilni dom. Tožnik je bil v Azilni dom v D pripeljan dne 21. 9. 2005 ob 9.30 uri. Po prihodu je prosilec isti dan ob 9.45 uri s podpisom potrdil prejem brošure z naslovom "Informacije za prosilce za azil v RS". Nato je podpisal tudi obvestilo sestavljeno v njemu razumljivem jeziku, da se mora v zvezi s postopkom vložitve prošnje za azil dne 21. 9. 2005 ob 13.00 uri oglasiti v prostoru za zdravstveni pregled, ob 14.00 uri pa pred sobo za sprejem prošnje za azil, ter da se bo štelo, da v Sloveniji ne želi vložiti prošnje za azil, če se v navedenih terminih ne bo javil na predvidenem mestu. Poleg tega je dne 21. 9. 2005 podpisal še posebno izjavo, napisano v njemu razumljivem jeziku, da je seznanjen z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil pred sprejemom prošnje za azil pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji. Oboje je podpisal pred razpisanim terminom za zdravniški pregled in za vložitev vloge za azil. Kljub navedenemu pa prosilec po prihodu v Azilni dom (dne 21. 9. 2005 ob 9.30 uri) ni počakal niti 4 ure in pol, da bi vlogo za azil tudi dejansko vložil, temveč je že pred tem samovoljno zapustil Azilni dom. Tožena stranka nato pravi, da je tožnik naslednji dan, to je dne 22. 9. 2005, namesto, da bi vložil prošnjo za azil, ko mu je bilo to omogočeno, ob 17.00 uri ilegalno, v skupini, prečkal slovensko-italijansko mejo, ter s tem kršil predpise Zakona o nadzoru državne meje. Za to svoje ravnanje ni prosilec v postopku vložitve vloge za azil na predpisanem obrazcu navedel nobenih opravičljivih razlogov. Iz Republike Italije je bil prosilec dne 23. 9. 2005 ob 15.30 uri vrnjen slovenskim obmejnim organom v H, ter mu je bil nato zaradi storjenega prekrška prestopa državne meje izven mejnega prehoda, z odločbo o prekršku št. 3H621/1-741/96-2005 z dne 23. 9. 2005, izrečen opomin. Dne 26. 9. 2005, torej šele tretji dan po nastanitvi v Centru za tujce, ko mu je bilo omejeno gibanje zaradi odstranitve iz države, pa je tožnik ponovno napisal lastnoročno izjavo, v kateri je ponovno na splošno navedel prepire na volitvah zaradi goljufanja nasprotne stranke, ter novo trditev, da je nasprotna stranka s pomočjo policije začela napadati po "njihovih" domovih, zaradi česar se je stanje tako poslabšalo, da je bil prisiljen zapustiti državo, da bi se rešil. Zato tožena stranka meni, da je tožnik na PP za azil zaprosil le zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, ki je bila že najavljena. Po mnenju tožene stranke je tožnik s tem zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, zato je tožena stranka vlogo prosilca za priznanje azila zavrnilo kot očitno neutemeljeno ter svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena ZAzil. V tožbi na odpravo izpodbijane odločbe tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po določilu 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 25. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000) in po 3. točki 3. odstavka 25. člena ZUS v zvezi s 14. točko in 9. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker tožniku ni bila dana možnost ves čas postopka spremljati ob sodelovanju tolmača za jezik Urdu in da bi se tožnik lahko izjavil o dejstvih in okoliščinah, potem ko je tožena stranka ugotovila, da naj bi tožnik zavajal postopek. V zvezi z določilom 3. točke 1. odstavka 25. člena ZUS uveljavlja tudi kršitev 22. in 25. člena Ustave. V tožbi pravi, da je namen vložiti prošnjo za azil izrazil ob prihodu v Republiko Slovenijo v skladu z 8. členom v zvezi s 25. členom ZAzil in sicer na Policijski postaji B dne 20. 9. 2005. Takoj po postopkih na policiji, v kateri so mu med drugim ponudili pisanje nekakšne izjave brez sodelovanja svetovalca za begunce, kot to določa 16. člen ZAzil in brez sodelovanja tolmača, kot to določa 12. člen ZAzil ter ga nato prepeljali v Azilni dom dne 21. 9. 2005. Tudi v Azilnem domu, kjer naj bi tožnik sicer dobil brošuro, njegova prošnja za azil ni bila sprejeta in sicer zato, ker tega dne ni bilo prevajalca ob 14. uri, kot je bilo dogovorjeno. Tožnik je namreč ob 13. uri opravil zdravniški pregled, kakor je bilo naročeno. Ob 14.uri tega dne se je oglasil pred sobo za sprejem prošenj za azil. Kljub dve urnemu čakanju prevajalca ni bilo, nakar je bilo tožniku rečeno, da pač ta dan odpade sprejem prošnje in da lahko gre v mesto. Tožniku naj bi bila vročena brošura "Informacija za prosilce za azil v RS" in podpisal naj bi posebno izjavo, napisano v njemu razumljivem jeziku, da ne sme zapustiti prostorov Sektorja za azil. Izjave, da oseba, ki je izrazila namen, da prosi za azil, ne bo zapustila Azilnega doma, ZAzil ne predvideva. Zato je možen tudi nesporazum, še posebej, ker tožniku ni bil zagotovljen prevajalec od samega začetka.Vse to se je dogajalo dne 21. 9. 2005 brez prisotnosti prevajalca oz. tolmača za jezik, ki bi ga tožeča stranka razumela. To je v nasprotju z 12. členom ZAzil. Po daljšem čakanju tega dne je bilo tožniku rečeno, da lahko gre tudi v mesto oziroma da bo prošnja sprejeta kasneje. Tožnik se je s taksijem odpeljal, pri čemer je zaradi razdalje, ki jih je navajen v svoji domovini menil, da ga pelje taksi v mesto D, kasneje pa se je izkazalo, da so bili on in druga dva njegova rojaka odpeljana na italijansko mejo, kjer so jih nato prejeli mejni italijanski organi. Takoj po prestopu meje so vsi pojasnili, da njihov namen ni bil prestopiti v Italijo, temveč oditi v mesto D in da imajo namen prositi za azil v Sloveniji, kjer čakajo, da bi jim sprejeli prošnjo, med drugim tudi tožniku. Ob zaslišanju na italijanski policiji so tudi takoj pojasnili okoliščine svojega prestopa in tudi, da želijo, da se jih vrne v Slovenijo, kjer imajo namen prositi za azil v RS, kar se je tudi zgodilo. Tožena stranka je njihovo zmoto ob dejstvu, da jim niti za trenutek ni omogočila uporabe tolmača pred vložitvijo prošnje z izpodbijano odločbo obranila in razložila, kot da je tožeča stranka odgovorna zato, da njena prošnja ni bila obravnavana skladno z določilom 26. člena ZAzil. Tožeča stranka je tako uspela formalno-pravno in ob sodelovanju tolmača ter sodelovanju svetovalca za begunce vložiti prošnjo za azil šele dne 4. 10. 2005 in to v prostorih Centra za odstranjevanje tujcev, namesto v Azilnem domu. Nadalje tožnik v tožbi pravi, da tožena stranka poskuša razlagati nekakšne detajle iz prvotne izjave, pri sestavi katere sploh ni imel možnosti posvetovati se s svetovalcem za begunce in tolmačem. Zato je analiza in uporaba izjav in primerjanje z navedbami v prošnji z dne 4. 10. 2005 vsebinsko in pravno zgrešena in v nasprotju z namenom in poštenim postopkom, kot ga določa ZAzil, pri čemer je ta analiza vsebinsko in pravno zgrešena in tudi nedosledna. Pravi, da tožena stranka ne pojasni, v čem naj bi prosilec namerno zavajal toženo stranko in v čem naj bi zlorabljal azilni postopek. Celo sama tožena stranka pojasnjuje razloge, zakaj je prosilec moral pobegniti iz svoje matične države, vendar o njih in razlogih, ki jih je navajal prosilec, ni obrazložila svoje odločbe. Zgolj navedba, da so prosilčevi razlogi, zaradi katerih prosi za azil splošno neverodostojni, je po mnenju tožeče stranke pavšalna navedba, ki bi jo morala tožena stranka obrazložiti in pojasniti, na podlagi česa sklepa, da so te izjave neverodostojne. To je po mnenju tožeče stranke v nasprotju z določilom 22. člena Ustave. Pravi še, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ne pojasni, v čem je dejansko stanje drugačno v Pakistanu, kot ga zatrjuje tožnik. Tožnik je namreč bil vključen v stranko, ki je na volitvah izgubila oziroma jo general BB zatira in ovira pri njenem aktivnem političnem delovanju, tudi na tak način, da njene člane simpatizerje in pristaše zaslišuje, preganja, jim grozi in jih tako ustrahuje, da bi navzven pokazali svoje nestrinjanje z oblastjo. Kolikor pa jo pokažejo, kot je to storil tožnik, pa jim ne ostane drugega, kot da pobegnejo iz matične domovine. Vse to v izpodbijani odločbi ni bilo razčiščeno, ker se je tožena stranka oprla zgolj na nesporazum ob poskusu vložitve prošnje za azil, ki je bila neuspešna in tako tožena stranka meni, da lahko že brez tolmača, kar na podlagi nekakšne izjave o prepovedi zapustitve Azilnega doma ugotovi, da prosilec za azil zavaja oziroma zlorablja azilni postopek. Tožeča stranka je pri naslovnem sodišču že pojasnila okoliščine svojega ravnanja v zvezi s potovanjem v mesto in nehotenega prehoda v Italijo v postopku za omejitev gibanja. Zato predlaga, da so naslovno sodišče vpogleda v spis opr. št. U 2345/2005 in zasliši tožnika. Predlaga zaslišanje tožnika na glavni obravnavi in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek ter da se tožniku dovoli prebivanje v Sloveniji do pravnomočno končanega azilnega postopka z vsemi pravicami in obveznostmi po ZAzil. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks in stroškov postopka, ker je v Sloveniji brez dohodka. Plačilo sodne takse bi mu ogrozilo preživljanje in odvzelo pravico do učinkovitega pravnega sredstva ter pravico do dostopa do sodnega varstva.

Zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v postopku.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je upravni akt po zakonu utemeljen, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedla tožena stranka.

Tožena stranka je imela dejansko podlago za odločanje v skrajšanem postopku ne na podlagi 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil, ampak na podlagi določila drugega dela 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 1. člena ZAzil. Sodišče namreč ne sprejema tistega dela dokazne ocene tožene stranke, kjer tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni prvič izrazil namere za vložitev prošnje za azil dne 20. 9. 2005 ob prestopu meje in ob prijetju s strani policistov PP B. Dejstvo, da je tožnik izrazil namero zaprositi za azil ob prijetju s strani policistov izhaja iz dokumenta v upravnem spisu št. 3G694/38-38-25101 z dne 21. 9. 2005 (ura 6.55), kjer je na treh mestih navedeno, da je tožnik skupaj s štirimi prebežniki takoj ob prijetju zaprosil za azil, pri čemer je tožnik tudi navedel glavne razloge, zakaj je preganjan v izvorni državi, tako kot so to storili preostali trije prebežniki. Iz tega dokumenta izhaja, da je tožnik, tako kot preostali trije prebežniki, podal izjavo, ki je bila prevedena s strani tolmača BB. Iz dokumenta izhaja, da bo izveden ukrep prevoza tožnika v Azilni dom in da se odstopi od najave. Iz podatkov v spisu sicer res izhaja, da je bila na isti dan izdana najava v zvezi z Pogodbo med Vlado RS in Republiko Hrvaško o prevzemu oseb na skupni državni meji (dokument 3G4-03-579-36/05 z dne 21. 9. 2005), kar naj bi se dogajalo takrat, ko gre za tujce, ki ne izrazijo namere vložiti prošnjo za azil. Vendar pa ta najava po presoji sodišča ne more odvzeti dokazne vrednosti dejstvom iz dokumenta v upravnem spisu št. 3G694/38-38-25101 z dne 21. 9. 2005 (ura 6.55), kajti najava je bila lahko narejena nepravilno, navkljub informaciji v dokumentu z dne 21. 9. 2005, da je tožnik izrazil namero o vložitvi prošnje za azil. Po oceni sodišča je tudi manj verjetno, da bi v dokument z dne 21. 9. 2005 pomotoma prišle dokaj podrobne informacije o dejstvih, zakaj je tožnik pobegnil iz izvorne države in da je izjavo tožnika prevajal imenovani prevajalec. Dejstvo, da pristojni organi niso ravnali v skladu z določilom 5. odstavka 25. člena ZAzil in niso brez odlašanja sprejeli tožnikove izjave o nameri vložiti prošnjo za azil uradno na zapisnik in zapisnik ni bil podpisan s strani uradne osebe in prosilca za azil, ne more biti v škodo tožniku. Nadalje, tožena stranka ocenjuje, da dokument št. 3G694/38-38-25101 z dne 21. 9. 2005 (ura 6.55) ni verodostojen tudi zaradi tega, ker iz prosilčeve izjave v vlogi za azil, podani na predpisanem obrazcu, izhaja, da naj bi tožnik namero izrazil na PP B. Tožnik je ob podaji prošnje za azil na vprašanje res odgovoril, da je za azil zaprosil na policijski postaji, vendar tej izjavi, glede na podatek iz dokumenta z dne 21. 9. 2005, da je tožnik namero izrazil ob prijetju, nikakor ni mogoče dati takšnega pomena, da bi bilo mogoče zaključiti, da tožnik ni izrazil te namere v najkrajšem času po nezakonitem vstopu v Slovenijo in zato ta izjava ne jemlje dokazne vrednosti dokaj celovitemu in verodostojnemu opisu navedene okoliščine po dokumentu št. 3G694/38-38-25101 z dne 21. 9. 2005 (ura 6.55) ter izjavi prosilca za azil ob podaji prošnje za azil, ki se v majhni podrobnosti razlikuje od podatka v dokumentu z dne 21. 9. 2005. Tožniku torej ni mogoče očitati, da je zlorabil ali zavajal postopek iz razloga, ker ni zaprosil za azil v najkrajšem času po nezakonitem vstopu v Slovenijo (2. odstavek 8. člen ZAzil). To izhaja tudi iz sklepa sodišča z dne 2. 11. 2005 (U 2345/2005), ki se nanaša na postopek omejitve gibanja tožniku. Z dnem 21. 9. 2005 je bilo treba torej tožnika obravnavati kot prosilca za azil v skladu z ZAzil, ker to zahteva določilo 1. odstavka 7. člena ZAzil. Druga pravno relevantna okoliščina, v zvezi s katero pa je po mnenju sodišča tožena stranka lahko upravičeno štela, da tožnik zavaja in zlorablja postopek, kar je relevantno za oceno njegove verodostojnosti o tem, ali je preganjan v izvorni državi, pa je vezana na tožnikovo zapustitev Azilnega doma potem, ko je prišel v Azilni dom zaradi vložitve prošnje za azil. Tožeča stranka ima prav, da ZAzil izjave tujca "o seznanitvi z dejstvom, da zapustitev prostorov Sektorja za azil , Cesta v G. 15 v D, pred sprejemom prošnje za azil, pomeni odstop od želje in namena zaprositi za azil v Sloveniji" ZAzil ne predvideva. Tega v skladu z načelom legalitete (2. odstavek 120. člena, 3. odstavek 153. člena in 2. odstavek 3. člena Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91-I, 66/2000, 24/2003, 69/2004) ne predvideva tudi noben podzakonski predpis za ureditev postopka in načina ravnanj z osebami, ki izrazijo namero v Sloveniji vložiti prošnjo za azil, ki naj bi bil sprejet na podlagi zakonskega pooblastila iz določila 2. odstavka 7. člena ZAzil. Pred vložitvijo prošnje za azil, to je pred začetkom azilnega postopka, ki se začne z vložitvijo prošnje za azil (1. odstavek 24. člena ZAzil), pravna ureditev torej ne predvideva instituta umika namere prositi za azil, ampak ZAzil taksativno določa primere, kdaj se lahko šteje, da je tožnik umaknil prošnjo za azil v določilu 1. odstavka 42. člena ZAzil. Zato tovrstni izjavi tujca in ravnanju zapustitve Azilnega doma pred vložitvijo prošnje za azil v dokazni oceni v azilnem postopku ni mogoče dati absolutnega pravnega učinka v tem smislu, da čim prosilec za azil zapusti azilni dom, kljub podpisani izjavi, preden poda prošnjo za azil, se šteje prošnja za umaknjeno; prošnja se namreč ne more šteti za umaknjeno, če sploh še ni vložena. In ob upoštevanju določil 2. odstavka 120. člena, 3. odstavka 153. člena in 2. odstavka 3. člena Ustave RS tudi ni mogoče šteti, da takšna izjava, če ji sledi zapustitev prostorov omenjenega centra pred vložitvijo prošnje za azil, avtomatično pomeni odstop od namere vložiti prošnjo za azil, zaradi česar je treba prosilca za azil obravnavati kot tujca - tudi zato, ker v zvezi z navedeno izjavo lahko pride do nesporazumov (tudi) zaradi uporabe jezika, saj v tej fazi prosilec za azil še nima zagotovljenih vseh procesnih standardov, kot mu gredo v trenutku sprejemanja prošnje za azil. To pa ne pomeni, da tožena stranka ne sme prosilcem za azil ponujati v podpis takšne izjave, ampak je treba to izjavo šteti kot dovoljeno dejanje, katerega cilj je zagotoviti dolžnost sodelovanja prosilca za azil s pristojnimi državnimi organi (2. odstavek 17. člen ZAzil) in še zlasti dolžnost aktivnega sodelovanja z organom, pristojnim za sprejem prošnje in odločanje o prošnji za azil (3. odstavek 24. člena ter 2. in 3. alineja 1. odstavka 44. člena ZAzil). Če prosilec za azil po podpisu izjave zapusti Azilni dom pred sprejemom prošnje za azil, pristojni organ to dejstvo lahko upošteva v celoviti oceni verodostojnosti prosilca za azil o tem, ali je dokazal utemeljen strah pred preganjanjem (1. člen ZAzil). V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja v tožbi, da je prišlo do nesporazuma, da ni razumel pomena omenjene izjave, da je bil ob določeni uri pripravljen podati prošnjo za azil in da mu je bilo kasneje rečeno, da gre lahko v mesto. Situacija je do neke mere podobna okoliščinam iz zadeve U 1248/2005, v kateri je nepismeni prosilec za azil uveljavljal, da ni razumel pomena podpisane izjave, in je Ustavno sodišče z odločbo Up-794/05 z dne 20. 10. 2005 sodbi Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča razveljavilo, ker bi Upravno sodišče moralo izvesti predlagani dokaz ali pa prepričljivo obrazložiti, zakaj izvedba zaslišanja predstavnikov varnostne službe z namenom ugotavljanja okoliščin ob podpisu izjave ne more vplivati na ugotovljeno dejansko stanje (8. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča). V obravnavani zadevi kljub temu, da iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnik izjavo podpisal ob prevodu v Urdu jezik, ki je po njegovih navedbah v prošnji za azil njegov drugi jezik, in v katerem je tudi potekal azilni postopek, malo pa zna tudi angleško, sodišče ne more izključiti možnosti, da je prišlo do nesporazuma, ker je težko verodostojno ugotoviti točne okoliščine, kako je do podpisa izjave prišlo in v kakšnem kontekstu je bilo tožniku rečeno, da gre lahko v mesto. Sodišče je torej ob upoštevanju argumentacije Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-94/05 ocenilo, da z zaslišanjem tožnika in uradnih oseb ne bi moglo z dovolj veliko gotovostjo razjasniti okoliščine, ali je res prišlo do nesporazuma, za katerega tožnik ni kriv ali ne, zato te okoliščine sodišče ni upoštevalo v presoji zakonitosti dokazne ocene tožene stranke; razjasnitev te okoliščine namreč ni potrebna za presojo v predmetni zadevi, kar bo sodišče utemeljilo v nadaljevanju obrazložitve sodbe. Za presojo zakonitosti dokazne ocene tožene stranke tudi ni pomembno, ali je tožnik isti dan prišel nazaj v Azilni dom, ali ne, ampak je bistveno, da je tožnik odšel s taksijem na italijansko mejo, jo prečkal, kjer so ga prijeli italijanski policijski organi. To je bistvena okoliščina, ki jo je nesporno ugotovila tožena stranka in kaže na to, da je tožnik zlorabljal azilni postopek, s čimer je izkazal veliko mero neverodostojnosti v njegovem utemeljevanju obstoja preganjanja v izvorni državi. Tudi glede te okoliščine sodišču ni bilo treba ponovno zaslišati tožnika, ker je tožnik razlog, da je odšel v Italijo, opisal že na zaslišanju v zadevi U 2345/20005 (sodba Upravnega sodišča z dne 2. 11. 2005). Tudi tožnik se glede tega sklicuje na to zaslišanje in je med drugim predlagal vpogled v spis. Ponovno zaslišanje ne bi moglo pripeljati do drugačnih ugotovitev, ker se sam tožnik na ugotovitve iz zadeve U 2345/2005 sklicuje, na tem zaslišanju pa je svoje ravnanje pojasnil zgolj s tem, da so skupaj še z dvema prebežnikoma "ustavili avto in so voznika prosili, da jih pelje v mesto, ni pa vedel, da so prišli v Italijo". Po navedbi tožnika v tožbi so prebežniki vstopili v taksi, zato je tožnikova pojasnitev odhoda iz Slovenije v Italijo po oceni sodišča povsem neprepričljiva. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi v zadevi I Up 1432/2005 z dne 7. 12. 2005 zavzelo stališče, da ilegalni prehod prosilca za azil v sosednjo državo izkazuje, da vloga za azil ni resna in da gre za zlorabo postopka. Ta okoliščina po presoji sodišča skupaj z dejstvi, ki jih je tožnik navajal v prošnji za azil in jih ponovil v tožbi in jih je tožena stranka povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, pomeni zadostno podlago za oceno, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z določilom 1. člena ZAzil). To pomeni, da sodišče preostalega dela dokazne ocene tožene stranke glede zlorabe postopka ni štelo za pravilno dokazno oceno. Kajti, po prijetju v Italiji bi tožnik moral biti pripeljan nazaj v Azilni dom, kjer bi lahko podal prošnjo za azil, ne pa v Center za odstranjevanje tujcev. Zato okoliščina, da je novo namero za prošnjo za azil izrazil v treh dneh po prihodu v Center za tujce tudi ni pravno relevantna. Ves ta čas se namreč azilni postopek za tožnika sploh še ni začel, kajti azilni postopek se začne z vložitvijo prošnje za azil na predpisanem obrazcu (1. odstavek 24. člena ZAzil). To pa je tožnik lahko storil ob zagotovitvi vseh procesnih standardov, informiranja, prevajanja, soudeležbe svetovalca za begunce po ZAzil dne 4. 10. 2005 v Azilnem domu. Tožnik je sicer lahko izrazil namero za azil dne 26. 9. 2005 zato, da bi preprečil prisilno odstranitev, vendar zaradi tega ni zavajal azilnega postopka, saj je nedvoumno to namero izrazil že dne 20. 9. 2005. To pomeni, da so tožbeni ugovori glede nerazumevanja poteka postopka zaradi uporabe jezika v konkretni zadevi nepomembni, ker sodišče nobene okoliščine, ki bi bila vezana na uporabo jezika in razumevanje postopka pred vložitvijo prošnje za azil, ni štelo za pomembno za obravnavani upravni spor. Za postopek po vložitvi prošnje za azil pa tožnik ne navaja nobenega utemeljenega argumenta, da ni imel možnosti učinkovite udeležbe v postopku zaradi nerazumevanja jezika, kajti ne zanika, da dovolj dobro razume Urdu jezik, v katerega so mu bile prevedene relevantne informacije.

Poleg okoliščine njegovega odhoda v Italijo so torej za obravnavani spor relevantne samo še okoliščine, ki jih je tožnik navedel ob podaji prošnje za azil in jih je ponovil v tožbi. In na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je iz njegove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil (drugi del 2. alienje 2. odstavka 35. člena ZAzil). Že iz vloge ob podaji prošnje za azil in tudi iz lastnoročno napisane nedatirane izjave, v zvezi s katero tožena stranka ugotavlja nekonsistentost, ker je tožnik v slednji navedel, da je preganjan z grožnjami in ustrahovanjem članov stranke ML, ob podaji prošnje za azil pa je navedel, da on ni doživel neposrednih groženj, izhaja - ne glede na to, ali sta ti dve izjavi tožnika med seboj skladni - da preganjanje, ki ga je tožena stranka po opisu tožnika iz vložene prošnje za azil pravilno povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, ne ustreza materialno-pravnemu pojmu preganjanja iz 1. člena ZAzil, pri čemer si sodišče pomaga z določnim besedilom Direktive Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite (O J L 304/12 z dne 30. 9. 2004, v nadaljevanju: Direktiva). Po določilu točke 1.a odstavka 9. člena Direktive mora biti dejanje preganjanja zadosti resno po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Po določilu točke 1.b. odstavka 9. člena Direktive pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa točka 1.a. odstavek 9. člena Direktive. Primeroma pa so nekatera dejanja preganjanja našteta v določilu 2. odstavka 9. člena Direktive. Tako opredeljenemu materialno-pravnemu pojmu preganjanja po 1. členu ZAzil konkretna dejanja, ki jih je navedel tožnik v upravnem postopku in upravnem sporu, ne ustrezajo. V konkretnem primeru niti trajanje oziroma ponavljanje dejanj, ki naj bi pomenile preganjanje niti narava dejanj preganjanja in okoliščinami, ki so vezane osebno na tožnika, po presoji sodišča ne pomenijo dejanj preganjanja (na podlagi političnega prepričanja) v smislu 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 9. člena Direktive. Tožnik je govoril le o grožnji ob priložnosti lokalnih volitev, kar pomeni, da ni šlo za trajno preganjanje niti to dejanje ni bilo tako hudo, intenzivno, da daljše trajanje preganjanja ne bi bilo potrebno za to, da gre za preganjanje v smislu ZAzil. Tožnik je v tožbi uveljavljal zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ocene o zlorabljanju postopka, v zvezi s čimer je sodišče že utemeljilo, zakaj zaslišanje tožnika ne bi moglo vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve. Glede dejanskega stanja, ki se nanaša na okoliščine preganjanja v izvorni državi, pa ni nič spornega, kar bi bilo bistveno za presojo, zato je sodišče ob upoštevanju tudi stališč Ustavnega sodišča RS v zadevah Up-422/03 z dne 10. 7. 2003 in Up-968/05 z dne 24. 11. 2005 v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker zaslišanje ne bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost presoje tudi glede na opis dejstev preganjanja iz tožbe. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 59. člena ZUS v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil).

Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu ne izhaja, da tožniku plačilo taks ne bi občutno zmanjšalo sredstev, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Prošnjo za oprostitev plačila sodnih stroškov pa je sodišče štelo za brezpredmetno, saj je prosilec za azil oproščen plačila stroškov za odvetnika, ki je svetovalec za begunce, že na podlagi določila 4. odstavka 16. člena ZAzil.