Jedro

Delavec, ki po sklepu delodajalca čaka na delo na domu, neopravičeno izostane z dela, če se na poziv delodajalca ne zglasi na delo. Poziv na delo mora biti delavcu vročen oziroma osebno sporočen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča prve in druge stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 23.6.1992 o prenehanju delovnega razmerja tožniku z 22.6.1993 (pravilno 1992), ter da ga je tožena stranka dolžna vrniti nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik na čakanju na delo od 1.4.1990, in da je bil poklican na delo, s katerim bi moral pričeti 15.6.1992. Pri toženi stranki pa se je javil šele v juniju 1993, ko mu je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče meni, da mora tožnik sam trpeti posledice svojega odhoda v BIH, od koder se ni mogel pravočasno vrniti, še zlasti, ker od marca 1993 ni bilo več ovir za prihod v Slovenijo. Sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih je zato zakonit. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče ugotavlja, da je bila tožnikova dolžnost, da je na plačilne dneve v stiku s toženo stranko zaradi prevzema obvestila o morebitnem pozivu na delo. Tožena stranka je utemeljeno štela njegov izostanek po 15.6.1992 za neopravičen, zato mu je v skladu z določbami 6. točke 100. člena zakona o delovnih razmerjih zakonito izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi. V reviziji navaja, da obvestila za nastop dela 15.6.1992 ni prejel, poziv je bil obešen na oglasni deski. V tem času je bil na čakanju na delo, zato v tem primeru ne gre za neopravičen izostanek z dela, ampak kvečjemu za kršitev delovnih obveznosti, ker se ni javil enkrat na mesec po plačo, kot je to bilo določeno v sklepu tožene stranke z dne 14.9.1990, s katerim mu je bilo odrejeno čakanje na delo. Enkrat mesečno pa ni mogel prihajati na sedež tožene stranke iz objektivnih razlogov, saj je šlo za njegovo odsotnost z dela zaradi višje sile. Tožena stranka pa je tudi sama dopuščala, da so delavcem, ki so bili na čakanju na delo že več kot dve leti, plačo dvigali drugi delavci, torej je bila obveza o enkratnem javljanju le formalna. Pogoji po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih na strani tožnika niso podani.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato zakon točno določa kdaj jo je dovoljeno vložiti, zaradi katerih razlogov (1. odstavek 385. člena ZPP) in v kakšnem obsegu revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (386. člena ZPP). Zakon izrecno določa, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče to poudarja zato, ker se navedbe v reviziji nanašajo tudi na dejansko stanje.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno. V sklepu z dne 14.9.1990, s katerim je odločeno, da tožnik od 1.4.1990 dalje čaka na delo, je tudi določeno, da tožnik čaka na delo na domu in da če bo tožena stranka v tem času tožniku zagotovila ustrezno delo v okviru Gozdnega gospodarstva ali pri drugi delovni organizaciji, bo o tem obvestila delavca ob mesečnem izplačilu osebnih dohodkov. Iz te opredelitve se v izpodbijani sodbi zmotno zaključuje, da se je tožnik bil dolžan vsak mesec ob izplačilu nadomestila plače javiti pri toženi stranki. Če je tožena stranka hotela zagotoviti vsakomesečni prihod tožnika po nadomestilo plače oziroma na upravo tožene stranke, bi to morala izrecno določiti. Tožnik je zato čakal na delo na svojem domu v BIH z vednostjo oziroma celo dovoljenjem tožene stranke, zato ni utemeljen očitek, da je samovoljno, na lastno odgovornost čakal na delo doma v BIH. Tožnik pa se je bil dolžan odzvati na poziv tožene stranke za nastop dela. Tak poziv za nastop dela bi naj bil izdan 15.6.1992. Če je bil poziv tožniku vročen, in se tožnik nanj ni odzval, potem se pravilno šteje, da je tožnik od tega časa dalje neopravičeno izostal z dela. Vendar pa nižji sodišči nista ugotovili oziroma se nista določno opredelili, ali je bil tožniku tak poziv pravilno vročen. Enako velja za vročitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku z 22.6.1992. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta ob takem dejanskem stanju šteli, da je tožnik po 15.6.1992 neopravičeno izostal z dela in da mu je delovno razmerje zato zakonito prenehalo navedenega dne. Od ugotovitve dneva vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja je lahko odvisna tudi vrsta odločitve sodišča. Če bi se štelo, da je bila vročitev sklepa opravljena z nabitjem na oglasno desko, kot se navaja, potem je tožnikov ugovor prepozen, in tudi ni izpolnjen procesni pogoj za sodno varstvo iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90).

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji in razveljavilo sodbo sodišča druge in prve stopnje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP.

Določbe ZPP in Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).