Jedro

Odločba v smislu ZUP in ZUS je le tista odločba, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. Ugotovitev izida glasovanja ni takšno odločanje, ampak gre za ugotovitev dejstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Rektorja Univerze v ... (v nadaljevanju: Rektor) z dne 20. 2. 2007 (1. točka izreka sklepa), zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo stroškov postopka (2. točka izreka sklepa) ter zavrnilo zahtevek toženke za povračilo stroškov postopka (3. točka izreka sklepa). Z navedeno odločbo Rektorja je bilo ugotovljeno, da Senat Univerze v ... (v nadaljevanju: Senat) na tajnem glasovanju ni dal soglasja k izvolitvi tožnika v naziv izredni profesor.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da tožnik izpodbija akt soglasja, ki ga je v postopku habilitacije upravičen izdati Senat, preden o predlagani izvolitvi v naziv odloči Senat fakultete. Ker z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o kakšni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu določb 2. in 4. člena ZUS-1, ta ne more biti predmet upravnega spora. Pojasnilo je, da je sodno varstvo pravic in pravnih koristi kandidatom v postopku izvolitve v višji naziv zagotovljeno zoper končno odločbo Senata fakultete, ki je po zakonu in statutu univerze pristojen odločati o predlaganih izvolitvah v nazive. Ugovore, ki se nanašajo na (ne)izdano soglasje Senata, lahko kandidat uveljavlja v postopku zoper izdano končno odločitev Senata fakultete.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper 1. in 2. točko izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbi in zahtevku za povrnitev tožnikovih stroškov v celoti ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je odločba Rektorja posamični akt, s katerim je tožena stranka posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine iz 49., 50. in 59. člena Ustave RS – URS, zaradi česar jo je tožnik upravičen izpodbijati po določbah prvega odstavka 4. člena ZUS-1 in drugega odstavka 157. člena URS. Tožnik je namreč izpodbijal odločbo Rektorja in ne soglasje Senata. Odločitev o soglasju Senata je kvečjemu predhodno vprašanje za odločanje o zakonitosti izpodbijane odločbe rektorja. Po njegovem mnenju je bilo soglasje Senata dano, saj tako določa peti odstavek 209. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Sodišče prve stopnje bi moralo v zadevi odločiti meritorno, saj je izpodbijana odločba dokončna in je podana pravna korist tožnika, saj gre za predpostavko za izpolnitev vseh pogojev za odločanje na Senatu članice. To izhaja tudi iz sodbe U 245/2007 z dne 25. 9. 2008, kjer je Upravno sodišče odločilo meritorno, zato bi moralo skladno z načelom enakosti pred zakonom ter načelom enakega varstva pravic tudi v obravnavani zadevi odločiti po vsebini.

4. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji Vrhovnega sodišča sta 1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje zakoniti.

K I. točki izreka:

7. Po presoji Vrhovnega sodišča odločba Rektorja po vsebini ni odločba v smislu ZUP, čeprav ima naziv „odločba“, saj z njo ni bilo odločeno o upravni zadevi. V prvem odstavku 2. člena ZUP je predpisano, da je upravna zadeva odločanje o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava. To pomeni, da mora biti z odločbo v smislu ZUP odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Z odločbo Rektorja pa o tem ni bilo odločeno, temveč je v njej zgolj ugotovljen rezultat tajnega glasovanja Senata, zaradi česar gre za ugotovitev dejstva. Takšne odločbe pa tudi ni dopustno izpodbijati po 2. in 4. členu ZUS-1. Akt soglasja je zgolj akcesorni akt, ki nima lastnosti samostojne upravne odločbe. Vrhovno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je akt soglasja Senata mogoče izpodbijati šele s pritožbo zoper odločbo Senata fakultete. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Up 571/2008 z dne 29. 1. 2009. 8. Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9. Glede na to, da je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa, tudi ni podlage za spremembo odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za povračilo stroškov postopka, ki temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).