Jedro

Kdaj je predlagatelj obnove postopka izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Piran št. 351-170/2005-75 z dne 11. 11. 2009 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem št. 351-170/2005-30 z dne 23. 1. 2007, ki je bilo izdano investitorjema A.A. in B.B. (v tem upravnem sporu prizadetima strankama) za gradnjo novega objekta na zemljišču parc. št. 1066/6 k.o. ...

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da sta tožnika lastnika sosednjih zemljišč. Predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je vložil prvi tožnik 29. 5. 2007 in v njem navedel, da je za sporno gradbeno dovoljenje izvedel 2. 5. 2007 od soseda C.C. V zvezi s pravočasnostjo vloženega predloga je upravni organ ugotovil, da je tožnik predložil tudi študijo o določitvi vplivnega območja gradnje, v njej pa je med drugim vpeta kopija faksiranega gradbenega dovoljenja, iz česar je razviden datum, številka faksa in ime družbe D. d.o.o., od koder je bilo 25. 4. 2007 gradbeno dovoljenje poslano izdelovalcu študije vplivnega območja. Ker je tožnik zakoniti zastopnik družbe D. d.o.o. (pri tem upravni organ dodaja, da je predlagatelj preko istega faksa komuniciral tudi z njim), to kaže, da je za izdano gradbeno dovoljenje vedel najkasneje 25. 4. 2007. Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da je bil predlagatelj od 24. do 25. 4. 2007 v tujini. Enomesečni subjektivni rok iz 263. člena ZUP je tako potekel 25. 5. 2007, zato je predlog vložen prepozno.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo obeh tožnikov zavrnil z odločbo, ki jo je izdal v ponovljenem postopku, potem ko je oddelek tega sodišča v Novi Gorici s sodbo III U 129/2010 z dne 22. 4. 2011 njegovo prejšnjo odločbo odpravilo (z njo je pritožbeni organ ugodil zahtevi tožnikov za obnovo postopka) in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na drugo stopnjo. V obrazložitvi odločbe se pritožbeni organ sklicuje na ugotovitve omenjene sodbe, in sicer da je prvi tožnik ustanovitelj in direktor podjetja D. d.o.o., na katerega je C.C. po faksu poslal gradbeno dovoljenje. Ker to ni bilo poslano v zvezi s poslovanjem družbe, ampak je bilo namenjeno prvemu tožniku, tajnica podjetja pa je gradbeno dovoljenje lahko posredovala po faksu pripravljavcu študije le v skladu z navodili prvega tožnika – to v času sodobne tehnologije tudi ob njegovi fizični odsotnosti iz podjetja ne predstavlja nobene težave –, je torej prvi tožnik najkasneje 25. 4. 2007 izvedel za gradbeno dovoljenje. Na podlagi navedenega je drugostopenjski organ sprejel stališče, da je 29. 5. 2007 vložena zahteva za obnovo postopka prepozna. Ker je druga tožnica žena prvega tožnika, je treba glede na naravo medsebojnih razmerij med zakoncema šteti, da je tudi ona izvedela za gradbeno dovoljenje takrat kot njen soprog.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi ugovarjata sklepanju upravnega organa, da je prvi tožnik zvedel za gradbeno dovoljenje, s tem ko je D. d.o.o. prejelo faks z gradbenim dovoljenjem. Kot je pojasnil in izkazal v postopku, ga v času od 23. do 25. 4. 2007 zaradi udeležbe na športno poslovni konferenci v Rimu ni bilo v državi. Dne 26. 4. se je vračal domov. Ker je bil 27. 4. praznik, naslednja dva dneva pa vikend, je to izkoristil za odhod do svoje počitniške hiše v Portorožu. O faksu, ki naj bi ga poslal C.C., tako ni bil obveščen vse do srečanja z njim v Portorožu 2. 5. 2007. Tožnika pojasnjujeta tudi razloge, zakaj je tajnica E.E., katere izjavo z dne 9. 6. 2011 tudi prilagata, poslala gradbeno dovoljenje arhitektu F.F. in trdita, da je to naredila avtomatično. Ni mogoče pričakovati, da bi bil prvi tožnik kot oseba z zahtevnimi zadolžitvami obveščen o vsakem faksu, ki pride v pisarno. Ne strinjata se niti s stališčem, da naj bi druga tožnica le zato, ker je predlagateljeva žena, za gradbeno dovoljenje izvedela istočasno kot njen mož. Predlagata, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, ugodi zahtevi za obnovo postopka, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

A.A. in B.B. kot prizadeti stranki v tem upravnem sporu vsak v svojem odgovoru na tožbo, ki sta v pretežnem delu identična, menita, da je treba tožbo kot nepopolno zavreči, saj nima vseh sestavin iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Nadalje menita, da so navedbe glede vodenja postopka izdaje spornega gradbenega dovoljenja nedovoljene tožbene novote, tožnika pa sta prepozno predložila tudi izjavo E.E. in izjavo tožnice G.G. Prav tako na prvi stopnji nista predlagala zaslišanja C.C. in E.E. Sklicujeta se na sodbo tega sodišča, oddelka v Novi Gorici, U 434/2007 z dne 20. 7. 2009, s katero je sodišče ugodilo njuni tožbi, odpravilo drugostopenjsko odločbo z dne 5. 10. 2007 in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek z napotilom, da je treba presoditi njune ugovore glede pravočasnosti vložitve predloga za obnovo postopka. Poudarjata, da je pravočasnost treba izkazati z gotovostjo, pri čemer prvi tožnik, ki je tudi edini vložil predlog za obnovo, ni predložil dokazov za svojo odsotnost v navedenem obdobju, tožnica pa za zatrjevani čas, ko naj bi izvedela za gradbeno dovoljenje, dokazov sploh ni predložila. B.B. v svojem odgovoru še meni, da je treba obravnavano tožbo zavreči na podlagi 36. člena ZUS-1, ker je sodba III U 129/2010 pravnomočna, v njej pa je Upravno sodišče ugotavljalo, kdaj sta tožnika izvedela, da je bilo prizadetima strankama izdano gradbeno dovoljenje. Predlagata, naj sodišče tožbo zavrže, podrejeno zavrne, tožnikoma pa naloži plačilo stroškov odgovora na tožbo.

Tožba je utemeljena.

Sodišče glede na celotno vsebino tožbe in dopolnjenega odgovora na tožbo prizadetih strank z dne 25. 7. 2011 uvodoma poudarja, da je predmet preizkusa zakonitosti v tem upravnem sporu sklep, s katerim je upravni organ odločal o pravočasnosti vloženega izrednega pravnega sredstva – predloga za obnovo postopka. Glede na navedeno so za odločitev v tem upravnem sporu nepomembne navedbe strank, ki se nanašajo na postopek izdaje spornega gradbenega dovoljenja ter o drugih okoliščinah, povezanih z njihovimi medsosedskimi odnosi.

Stališče prizadetih strank o nepopolnosti tožbe je očitno neutemeljeno. Že iz povzetka tožbe in tožbenega predloga je jasno razvidno, da so v njej navedene sestavine iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, med drugim, kateri upravni akt je izpodbijan, zakaj tožnika tožita (ker menita, da je predlog za obnovo postopka pravočasen in da upravni organ s tem v zvezi dejanskega stanja ni pravilno ugotovil), vsebovan pa je tudi predlog, naj se izpodbijani sklep v celoti odpravi. Glede na navedeno prizadeti stranki povsem pavšalno trdita, da zadeve ni mogoče obravnavati – le v takem primeru bi sodišče glede na drugi odstavek 31. člena ZUS-1 lahko zavrglo tožbo, če tožnik kljub pozivu pomanjkljivosti ne bi odpravil. Za odločanje v tem upravnem sporu je pravno nepomembno tudi njuno stališče v tožbenih novotah, ki se nanašajo na okoliščine izdaje gradbenega dovoljenja. Kot ugotavljata tudi sama, tovrstna dejstva niso v nikakršni povezavi z izpodbijanim sklepom.

Nadalje je neutemeljen njun predlog za zavrženje tožbe iz razloga, ker da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Kot je razvidno iz sodbe III U 129/2010 z dne 22. 4. 2011, ki sta jo tožnika priložila tudi tožbi, je sodišče v prejšnjem upravnem sporu preizkušalo zakonitost drugostopenjske odločbe, s katero je pritožbeni organ ob obravnavanju pritožb sedanjih tožnikov ugodil njuni zahtevi za obnovo postopka tako, da ju je vključil v postopek kot stranska udeleženca. Sodišče je to odločitev z omenjeno sodbo odpravilo, zato je drugostopenjski organ v ponovljenem postopku izdal novo odločbo, katere razloge je sodišče povzelo uvodoma.

Iz navedenega izhaja, da z odločitvijo sodišča v prejšnjem upravnem sporu v zadevi ni bilo dokončno odločeno, saj je bila ponovno obravnavana v ponovljenem upravnem postopku (čeprav na drugi stopnji), niti ni bila predmet prejšnjega upravnega spora presoja zakonitosti tokrat izpodbijanega prvostopenjskega sklepa. Poleg tega sodišče s prejšnjo sodbo, čeprav je ugotovilo drugačno dejansko stanje glede pravočasnosti predloga za obnovo, ni samo spremenilo izpodbijanega drugostopenjskega upravnega akta, na podlagi česar bi tožnika imela pravico vložiti pritožbo zoper sodbo (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Zato v ponovljenem upravnem postopku in v obravnavani tožbi tudi s tega vidika ne moreta biti omejena v pravici, da izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje.

V zadevi ni sporno, da je bila obnova postopka, ki je bil končan z izdajo gradbenega dovoljenja z dne 23. 1. 2007, predlagana iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. V tem primeru je treba po 5. točki prvega odstavka 263. člena ZUP predlog za obnovo postopka vložiti v enem mesecu od dneva, ko je stranka izvedela, da je bila odločba – gradbeno dovoljenje z dne 23. 1. 2007 – izdana. Po prvem odstavku 267. člena ZUP pa mora upravni organ po prejemu predloga za obnovo postopka preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana. V nasprotnem primeru predlog zavrže (drugi odstavek istega člena).

Iz navedenih določb izhaja, da je predlagatelj obnove postopka dolžan v roku enega meseca od trenutka, ko je izvedel za sporno odločbo, dolžan storiti vse, da zavaruje svojo pravico do obravnavanega izrednega pravnega sredstva: da se seznani z odločbo – jo pridobi, vpogleda ali kako drugače preveri njeno vsebino, da presodi, ali je šlo za postopek, v katerem bi lahko varoval katero od svojih pravic oz. pravnih koristi, da sprejme odločitev o morebitni vložitvi predloga za obnovo postopka in ga tudi vloži. Za začetek štetja roka je torej odločilen dan, ko se je predlagatelj seznanil z dejstvom, da je bila odločba izdana, ne pa čas, ko je bil seznanjen z njeno vsebino.

Kdaj je predlagatelj izvedel za izdano gradbeno dovoljenje, je dejansko vprašanje, pri čemer je dokazno breme, da je predlog vložen pravočasno, na strani predlagatelja obnove postopka. Upravni organ mora biti na podlagi vseh okoliščin primera prepričan, da je bil predlog vložen znotraj zakonsko predpisanega subjektivnega roka. V primeru, ko pravočasnost, ki jo predlagatelj zatrjuje v predlogu za obnovo postopka, postane sporna, kot je to v obravnavanem primeru, ko prizadeti stranki zatrjujeta nasprotno, lahko prepričanje o (ne)pravočasnosti temelji le na presoji izvedenih dokazov, tako tistih, s katerimi je predlagatelj obnove postopka izkazoval pravočasnost predloga, kot tistih, s katerimi sta prizadeti stranki dokazovali nasprotno. Zato so pričakovanja oz. zahteve, da naj bi predlagatelj obnove postopka že v sami vlogi navedel vse okoliščine, ki bi bile relevantne za – v tistem trenutku zgolj hipotetični – spor glede pravočasnosti, nemogoče in zato neutemeljene.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov je prvostopenjski organ s sklepom z dne 18. 6. 2007 zavrgel predlog za obnovo postopka iz razloga, ker da ga ni podala upravičena oseba, iz razlogov pa je razvidno, da je upravni organ predlog štel kot pravočasen. To pomeni, da upravni organ ni štel, da tožnik ne bi izkazal okoliščin, da je bil predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP) oz. ga ni pozval na morebitno dopolnitev predloga z zahtevo po izkazu teh okoliščin. Nadalje je razvidno, da sta se tožnika zoper sklep o zavrženju pritožila, prizadeti stranki pa v svojem odgovoru na pritožbo z dne 28. 7. 2007 pravočasnosti predloga nista problematizirala. Ker je nato drugostopenjski organ z odločbo z dne 5. 10. 2007 dovolil obnovo postopka, sta prizadeti stranki sprožili upravni spor, v katerem je upravno sodišče s sodbo U 434/2007 z dne 20. 7. 2009 odpravilo drugostopenjsko odločbo. V ponovljenem postopku je pritožbeni organ ob upoštevanju razlogov te sodbe naložil prvostopenjskemu organu, da preveri okoliščine glede pravočasnosti predloga za obnovo postopka. Opravljena je bila ustna obravnava (27. 10. 2009), na kateri je prvi tožnik navedel, da je bil v tednu pred prvomajskimi prazniki v Rimu, da se je neposredno med prazniki pojavil v Portorožu, kjer ga je 2. 5. 2007 sosed C.C. opozoril, da je dobil kopijo gradbenega dovoljenja in da ga je poslal v njegovo pisarno. Povedal je še, da je tajnica imela nalogo, da vso dokumentacijo v zvezi s hišo v Portorožu takoj posreduje projektantu H. d.o.o. in „nadzorniku in I.I.“. Navedeno je pooblaščenka prizadetih strank izpodbijala s trditvami, da je C.C. 23. 4. 2007 na upravni enoti pridobil kopijo gradbenega dovoljenja in da ga je po faksu poslal družbi D. d.o.o., kar pa je lahko storil le po naročilu predlagatelja obnove postopka. Zato meni, da je ta za gradbeno dovoljenje izvedel v času od 23. do 25. 4. 2007. Glede na navedene trditve bi moral upravni organ prvega tožnika pozvati, naj predloži dokaze za svoje trditve, s čimer bi ravnal v skladu z drugim odstavkom 140. člena ZUP. Kljub temu da tega ni storil, je nato predlagatelj v svoji vlogi, ki jo je upravni organ prejel 2. 11. 2009 (torej pred izdajo izpodbijanega sklepa), navedel, da lahko vse njegove trditve med drugim potrdita priči E.E. in C.C., predlagal pa je tudi zaslišanje italijanskega partnerja. Navedeno kaže, da je neutemeljeno stališče prizadetih strank, da je dokazni predlog v tožbi za zaslišanje E.E. in C.C. prepozen.

Upravni organ se v izpodbijanem sklepu do predlaganih dokazov, s katerimi bi lahko razjasnil okoliščine, v katerih je C.C. poslal gradbeno dovoljenje na faks podjetja D. d.o.o., in okoliščine, zaradi katerih je tajnica E.E. domnevno brez obveščanja predlagatelja postopka to gradbeno dovoljenje posredovala naprej izdelovalcu študije, ni opredelil in ni navedel, zakaj šteje, da za odločitev v zadevi niso pomembni oz. da obstojijo kakršnekoli druge ovire za njihovo izvedbo. S tem ko dokazov ni izvedel, pa je bila prvemu tožniku odvzeta tudi možnost, da dokaže, da je sam šele 2. 5. 2007 izvedel, da je bilo gradbeno dovoljenje izdano, čeprav je bilo na podjetje, katerega ustanovitelj in direktor je, poslano že pred tem datumom.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijani sklep odpravilo (2. in 3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ upoštevati tudi, da mu je prvi tožnik z vlogo z dne 11. 11. 2009 posredoval e-sporočilo, s katerim je dokazoval, da je imel 24. 4. 2007 sestanek v Rimu, in paziti, čigav predlog za obnovo postopka je sploh predmet odločanja. Iz predloženih upravnih spisov je namreč razvidno, na kar utemeljeno opozarjata tudi prizadeti stranki, da je 29. 5. 2007 vložil predlog na zapisnik le prvi tožnik in predlagal, naj se ga na osnovi nove ocene vplivnega območja objekta vključi v postopek.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, sta tožnika v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se jima priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Plačane sodne takse za postopek bodo vrnjene po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).