Jedro

Če se upošteva vzrok za ravnanje udeležencev, škodo, ki je grozila in tudi dejansko nastala (manjše poškodbe, odrgnine) in tudi okoliščino, da je prepir in fizični napad začel tožnik, je pravilen zaključek, da je toženec za škodo odgovoren le v obsegu 1/3, do 2/3 pa tožnik.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i, da glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 43.333,00 SIT z obrestmi in sicer za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15-ih dneh ter se višji tožbeni zahtevek zavrne.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 144.283,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh"; sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama trpi stroške sestave odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval, da mu toženec plača 1.200.000,00 SIT odškodnine z obrestmi. Tožniku je še naložilo, da toženi stranki povrne 237.332,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila, uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je vso vero poklonilo tožencu in njegovi priči, ženi, N.U.. Grob napad toženca na tožnika, ki mu je pomagala tudi priča, pa je ocenilo celo kot silobran, resda prekoračen. Resnica je drugačna. Toženec je tožnika napadel. Res je bil pred tem prepir med tožnikom in toženčevo ženo, ki je sicer tožnikova sestra, vendar se je v prepir vmešal toženec in grobo napadel tožnika s pomočjo žene. Ni šlo torej za silobran. Podan je bil celo predlog za uvedbo postopka o prekršku zoper toženca in N.U. in ne zoper tožnika. Ob tem je N.U. navajala, da ji je tožnik vrgel v prednji del čela kozico in je imela buško. Kaj takega iz zdravniškega potrdila ne izhaja. Sodišče ji kljub vsemu verjame. Priča govori, da je tožnik zgrabil kamen in hotel z njim pričo napasti. Šele nato naj bi toženec stopil iz avtomobila iz to skušal preprečiti. Kje je tukaj istočasen protipraven napad, ki bi opravičeval silobran. Tožnik kamna ni vrgel, pa bi ga lahko v tem času. Toženec je tisti, ki je tožnika pričel tepsti, priča pa je tožniku onemogočala obrambo ali beg. Prav neverjeten pa je zaključek sodišča, da je do poškodbe tožnika prišlo drugače, ne s silo toženčevih rok, pač pa s podrsanjem ob drevo. Kdo pa je tožnika potisnil ob drevo, če ne prav toženec. Sodišče še navaja, če bi toženec hotel tožnika poškodovati, bi zoper njega uporabil direktno silo. Pa saj jo je tudi uporabil. Sodba je tudi s seboj v nasprotju, saj sodišče zapiše, da do podrsanja ob drevo ni prišlo s silo toženčevih rok, zatem pa ugotovi, da je toženec tožnika preveč grobo potisnil v drevo. Tudi sicer, če bi tožnik vrgel kozico v glavo toženčevi ženi, bi šlo za enkratno dejanje pri tem metu, če pa je res pograbil kamen, ne pomeni, da bi ga tudi vrgel. Lahko je s tem le želel spoditi toženčevo ženo iz dvorišča. Dejstvo pa je, da kamna ni vrgel in je vprašanje, če ga je v rokah sploh imel. Za poškodbo tožnika je vsekakor v celoti odgovoren toženec. Ni pravilno ocenjena tudi višina tožbenega zahtevka. Za fizične bolečine meni sodišče prve stopnje, da bi bil tožnik upravičen le do 130.000,00 SIT odškodnine. O utrpelih poškodbah tožnika ni zaslišalo in se je oprlo le na izvedensko mnenje dr. T.. Temu mnenju sicer tožeča stranka ne oporeka in ga sprejema, toda o utrpelih poškodbah bi se sodišče moralo prepričati tudi z zaslišanjem tožnika, sicer pa je odškodnina nesprejemljiva in prenizka. Tožnik je namreč trpel en dan močne bolečine, močnejše še dva dni in lažje 10 dni. Odškodnina bi morala znašati vsaj 300.000,00 SIT. Glede strahu se je tožnik lahko primarno močno prestrašil, kot je povedal izvedenec in bil utemeljeno v sekundarnem strahu za izid zdravljenja vsaj še 10 dni, lahko je bil tudi v strahu za oko, ki je vitalen organ in za posredne posledice ob očesu. To sodišče spregleda. Vsaka zavarovalnica bi priznala odškodnino za strah in bi bila pravična odškodnina 200.000,00 SIT. K sreči tožnik trajnih posledic v smislu invalidnosti nima, ima pa občutek zmanjšane kožne občutljivosti na dotik. Zato mu gre odškodnina vsaj v višini 100.000,00 SIT. Sodišče prizna, da bi tožniku šla odškodnina vsaj v znesku 43.000,00 SIT, a mu je ne prisodi, z navedbo, da predstavlja le 3,5% zahtevka, kar je skregano z vsako logiko. Morda se nekomu ta znesek ne zdi visok, dejstvo pa je, da ta znesek za marsikoga predstavlja kar polovico mesečne plače. Sodišče pretirava tudi z odmero pravdnih stroškov toženi stranki.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in priglasila stroške sestave odgovora na pritožbo. Toženec se je sicer nameraval pritožiti, ker meni, da ni šlo za prekoračen silobran. Ker pa tožnik ni uspel s tožbo, za to ni imel pravnega interesa. Ni jasno, da pritožnik trdi, da je šlo za grob napad toženca in žene, ob tem pa toženčeve žene niti tožil ni. Sodba ima prepričljive ugotovitve, razen glede trditve, da je šlo za prekoračen silobran. Pritožnik se igra s podrobnostmi, ko bi morala njegova sestra po skoraj sedmih letih točno opredeliti lokacijo dela glave, kamor je priletela kozica. Neutemeljene so tudi trditve o prenizki odmeri odškodnine. Glede stroškov pa je toženec stroške specificiral na podlagi višine vtoževane odškodnine v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Če je pritožnik zahteval za odrgnjenje 1.200.000,00 SIT, je to pač problem pritožnika.

Pritožba tožnika je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tako, kot mu nalaga tudi določba 8.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), odločilo katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Tožnik je trdil, da ga je toženec poškodoval, toženec pa, da se je le branil. Sodišče prve stopnje je življenjsko prepričljivo zaključilo, da je bil tožnik tisti, ki je povzročil prepir in začel fizični napad. Vrgel je namreč kozico v toženčevo ženo, kar je izkazano tudi z listino, v prilogi B3, iz zdravniškega potrdila namreč izhaja, da je tedaj za levim ušesom utrpela za lešnik veliko podplutbo. Tudi ne drži, da bi priča izpovedala, da je utrpela buško na čelu, izpovedala je drugače in sicer, da je kozica priletela v prednji del čela in ji povzročila nekoliko odrgnine z buško. Nenazadnje pa je ugotovljeno tudi, česar pritožnik niti ne izpodbija, da je na toženca tedaj naščuval tudi psa. Pritožnik, ki izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki mu očita, da je začel prepir in zatem napad, z očitkom, da njegovi izpovedbi sodišče ni sledilo, spregleda tudi okoliščino, da je v tožbi trdil le, da ga je toženec udaril, ko je bil zaslišan, je izpovedal, da ga je toženec z ženo napadel, ne da bi jima karkoli rekel ali izzval, sedaj pa v pritožbi že sprejema zaključek sodišča, da je prišlo med strankama oz. tudi toženčevo ženo do prepira. V sodbi tudi ni nasprotij, sodišče prve stopnje je le pojasnilo, da ne sprejema izpovedbe tožnika, da ga je toženec tepel, pač pa je do poškodbe prišlo drugače, ne s silo toženčevih rok (torej ne z direktnim udarcem), pač pa s podrsanjem ob drevo. Tožnik je napadel toženčevo ženo, ko ji je ob prepiru, ki ga je sprožil, vrgel v glavo kozico, pograbil je tudi kamen, ter je pritrditi sodišču prve stopnje, da je ravnanje toženca obravnavati kot obrambo, je pa bila ta obramba, kot je pravilno zaključilo že prvostopenjsko sodišče, neadekvatna, saj je obstajalo nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe, nobene potrebe ni bilo, da ob tem potisne toženec tožnika ob drevo. Če se torej upošteva vzrok za ravnanje udeležencev, škodo, ki je grozila in tudi dejansko nastala (manjše poškodbe, odrgnine) in tudi okoliščino, da je prepir in fizični napad začel tožnik, je materialnopravno pravilen zaključek, da je toženec za škodo odgovoren le v obsegu 1/3, do 2/3 pa tožnik (161. in 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR - ta zakon je potrebno za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ, še uporabiti - 1060. čl. OZ). Pri prekoračitvi silobrana namreč povzročitelj škode ni dolžan povrniti tiste škode, ki je bila povzročena v mejah dovoljenega silobrana, sicer pa je dolžan povrniti škodo, ki je nastala pri prekoračitvi silobrana.

Sodišče prve stopnje glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem tožnika res ni zaslišalo, vendar pa je sprejelo ugotovitve in mnenje izvedenca, ki jih sprejema tudi pritožnik in ne pove, kaj drugega bi tožnik glede telesnih bolečin in nevšečnosti še povedal. Glede na ugotovljen obseg in trajanje bolečin, ko je izvedenec tudi pojasnil, da ni šlo za potrebo po bolovanju v smislu začasne dela nezmožnosti, je tudi po oceni sodišča druge stopnje presoja sodišča prve stopnje, da bi primerna odškodnina znašala 130.000,00 SIT, materialnopravno pravilna (200. in 203.čl. ZOR), taka odmera je tudi skladna s prisojo odškodnin v podobnih primerih. Tožnik je izzval prepir in zatem tudi z metom kozice fizični obračun, ob povedanem ni, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, upravičen do odškodnine za strah, posebej, ker ob tem ni ugotovljeno, da bi šlo za intenziven strah, ki bi dlje časa trajal in tudi ne za intenziven kratkotrajen strah, ki bi v daljšem časovnem obdobju porušil tožnikovo duševno ravnovesje. Pritožnik opozarja na mnenje izvedenca, toda sodišče je tisto, v čigar domeni je uporaba prava. Trajne posledice, kot je povedal že izvedenec, niso podane, ni invalidnosti, tožnik, ki sicer res ni bil zaslišan, kot že prej poudarjeno, v pritožbi tudi ne pove, da bi zaradi zatrjevanega občutka zmanjšane kožne občutljivosti na dotik trpel duševne bolečine in tega tudi v tožbi trdil ni. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mu odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne gre. Upravičen je torej, glede na soodgovornost, do plačila 43.333,00 SIT odškodnine, v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, tisti, ki drugemu škodo povzroči, jo namreč mora povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde, zato je sodišče druge stopnje, ki tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbi tožnika delno ugodilo tako, da mu je tožena stranka dolžna plačati 43.333,00 SIT odškodnine z obrestmi in sicer za čas od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje (od uveljavitve Zakona o obrestni meri zamudnih obresti - ZPOMZO-1, Ur.l. RS, št. 56/2003, ki ne pozna več temeljne obrestne mere) pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v 15-ih dneh (186. čl. ZOR in načelno pravno mnenje VS RS z dne 26.6.2002). V preostalem obsegu pa je iz že navedenih razlogov sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. in 4. odst. 358. čl. ZPP).

Delna sprememba sodbe je vplivala tudi na spremembo odločbe o stroških glede na delen uspeh strank v postopku. Ni jasna pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov "pretiravalo", odmera stroškov je skladna z Odvetniško in Taksno tarifo, kateri (in to niti ne vsi) od priglašenih stroškov tožene stranke so bili priznani, pa je razvidno iz stroškovnika (zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 21.01.2004). Stroški tožene stranke so tako odmerjeni na 237.332,00 SIT. Stroške tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo glede na podano zahtevo in v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo na 266.356,00 SIT. Uspeh tožnika po temelju je 33,3%, po višini pa 3,6%, skupno 18,5%. Po opravljenem pobotu je tako tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 144.283,00 SIT pravdnih stroškov, nastalih v postopku na prvi stopnji, z obrestmi. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo, priglasila jih je tožena stranka, vendar pa z navedbami v odgovoru na pritožbo ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato ne gre za potrebne stroške in jih mora trpeti sama (154., 155. in 165. čl. ZPP).