Jedro

Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil, med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je treba izhajati iz narave njenega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini minimalne mesečne plače v Republiki Sloveniji od 20. 7. 2017 do 17. 6. 2020. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da je v mesecu aprilu leta 2017 invalidska komisija I. stopnje podala mnenje, da je pri njemu podana III. kategorija invalidnosti. V drugi polovici leta 2017 pa mu je invalidska komisija II. stopnje odvzela invalidnost in to zgolj zato, ker se je pritožil na pomanjkljivost v prvostopni odločbi. Po vložitvi tožbe je sodišče 18. 1. 2019 na podlagi mnenja izvedenske komisije presodilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, ki je nastala približno v času, ko je prvostopenjska invalidska komisija določila invalidnost III. kategorije invalidnosti. Tožnik je nato pri toženi stranki uveljavljal, da mu izda odločbo o invalidnosti, s katero bi vsaj enakopravno iskal zaposlitev na zavodu za zaposlovanje. S tem bi mu tožena stranka uresničila pravice po 49. in 66. členu Ustave RS. Tožena stranka tega ni storila. Tožnik meni, da je na podlagi sodne odločitve invalid in da v primeru, če ga delodajalec zaposli mu tudi pripadajo maksimalne denarne subvencije in olajšave. Tožena stranka torej ni upoštevala sodne odločbe in mu priznala status invalida. Tožnik meni, da je s tem podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Sodišče prve stopnje, ko je presojalo vprašanje utemeljenosti odškodninskega zahtevka, pa se je po mnenju tožnika postavilo na stran tožene stranke. S tem naj bi ravnalo pristransko, prav tako tudi ni dovolilo, da bi bila obravnavana odprta za javnost. Zavrnilo je tudi dokazni predlog za zaslišanje prič. Tožnik meni, da mu je tožena stranka preprečila možnost zaposlitve oziroma mu je omejevala svobodo dela, kar mu je povzročilo škodo, saj se je moral zadolžiti, da je lahko preživel. Tožnik se tudi ne strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je delo izvedenske komisije (invalidske komisije) potekalo po pravilih ZPIZ-2. V Pravilniku niso vpisani pomembni detajli za vodenje postopka invalidskih komisij. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje oziroma, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni kršilo postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnik.

5. Tožnik je s tožbo uveljavljal plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu jo povzročila tožena stranka. Kot razlog navaja, da je invalidska komisija I. stopnje dne 13. 4. 2017 podala mnenje, da je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, tj. "proizvodni delavec". Invalidska komisija II. stopnje pa je v mnenju z dne 18. 7. 2017 ugotovila, da so pri tožniku potrebni nadaljnja diagnostika, zdravljenje ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Posledično invalidnost še ni bila ugotovljena. Po vloženi tožbi je sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. IX Ps 1485/2017 z dne 18. 1. 2019 odpravilo odločbi tožene stranke ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 4. 2017 dalje. V nadaljevanju pa je tožnikov tožbeni zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost zavrnilo ob ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji določeni v 69. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2).2 Po ugotovitvah sodišča tožnik ni bil vključen v obvezno zavarovanje, razen tega pa tudi ne izpolnjuje pogoja zavarovalne oziroma pokojninske dobe določene v ZPIZ-2 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine in posledično tudi pravice do nadomestila za invalidnost. Tožnik meni, da v primeru, če bi že tožena stranka ugotovila invalidnost oziroma če mu invalidnost ne bi bila odvzeta, bi lahko enakopravno iskal zaposlitev na zavodu za zaposlovanje, saj bi kot invalid lažje prišel do zaposlitve oziroma bi ga delodajalec zaposlil. 6. ZPIZ-2 v 196. členu določa, da zavod odgovarja za škodo, ki jo povzroči zavarovancu pri opravljanju ali v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti, v skladu z določbami predpisov, ki urejajo obligacijska razmerja. Navedena določba odkazuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ).3 Podlaga za odškodninsko odgovornost po določbah OZ je povzročitev nedopustne oziroma protipravne škode, pri čemer se povzročitelj razbremeni odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska obveznost nastane, če so izpolnjeni naslednji elementi odškodninskega delikta in sicer protipravno ravnanje povzročitelja škode, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost na strani povzročitelja škode. Vsi navedeni elementi civilnega delikta morajo biti podani kumulativno.

7. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. S tem ni izpolnjen en od elementov civilnega delikta in posledično tudi ni podana odškodninska obveznost tožene stranke. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo sodišča prve stopnje soglaša. 8. Kot izhaja iz številne sodne prakse,4 napake v postopku, ki so odpravljive v postopku s pravnimi sredstvi, ni mogoče enačiti s protipravnim ravnanjem tožene stranke. Tožena stranka odgovarja za škodo le v primeru nezakonitih odločitev, ki so posledica namernega kršenja pravic zavarovancev. Da bi bila tožena stranka odgovorna za morebitno škodo, ki naj bi nastala tožniku, bi moralo biti ravnanje njenih zaposlenih takšno, da bi iz njih izhajala namera, da se izigrajo neke z zakonom določene pravice na način, ki hkrati kaže tudi na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi njihovo ravnanje lahko štelo za samovoljno in arbitrarno, bi moralo biti dovolj hudo in brez razlogov. Ravnanje nosilcev oblasti oziroma v obravnavanem primeru nosilca javnih pooblastil med katere sodi tudi tožena stranka, je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti. Pri presoji, ali je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je treba izhajati iz narave njenega dela. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka nikakor še ne pomeni protipravnega ravnanja. Iz okoliščin konkretnega primera mora biti razvidno, da je državni organ ali pa nosilec javnih pooblastil pri izvajanju javne funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da je njegovo ravnanje postalo protipravno.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi bila protipravnost ravnanja tožene stranke podana že s tem, da je v nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje (ki je pri tožniku ugotovila III. kategorijo invalidnosti) invalidska komisija II. stopnje ugotovila, da pri tožniku zdravljenje še ni končano in da s tem torej tudi ni podana invalidnost. Ne glede na to, da je kasneje v sodnem postopku sodišče ugotovilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, nikakor ni mogoče sprejeti zaključka, da je bilo ravnanje tožene stranke oziroma njenih organov protipravno. Skladno s 181. členom ZPIZ-2, v postopkih, kadar je za ugotovitev pravic iz zavarovanja potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti izvedenski organi zavoda, ki delujejo v okviru invalidskih komisij I. in II. stopnje. Mnenje invalidske komisije pomeni torej podlago prvostopenjskemu organu za odločitev o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja. Kljub ugotovitvi invalidske komisije I. stopnje, da je sicer pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti, mu pravice niso bile priznane, saj niso bili izpolnjeni ostali z zakonom določeni pogoji. Zoper tako odločitev je tožnik vložil pritožbo, hkrati pa je tožena stranka upoštevaje četrti odstavek 173. člena ZPIZ-2 opravila tudi revizijo postopka. Glede invalidnosti je mnenje podala invalidska komisija II. stopnje, ki je sicer v nasprotju z mnenjem invalidske komisije I. stopnje podala mnenje, da pri tožniku invalidnost še ni podana. Po vloženi tožbi pa je sodišče s pravnomočno sodbo odpravilo tako prvostopenjsko odločbo z dne 26. 4. 2017 kot tudi drugostopenjsko odločbo z dne 20. 7. 2017 ter tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 13. 4. 2017 dalje. Zahtevek za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost pa je zavrnilo zaradi neizpolnitve pogojev določenih v 69. členu ZPIZ-2 v zvezi z 42. členom ZPIZ-2. Kljub temu, da je torej sodišče v nasprotju z odločitvijo drugostopenjskega organa presodilo, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti (enako kot je to ugotovil že organ prve stopnje), toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Postopek je vodila skladno z določbami ZPIZ-2. Odločitev prvostopnega organa je bila predmet presoje pred drugostopenjskim organom, odločitev tožene stranke pa je bila nato tudi v presoji pred sodiščem. Ravno glede vprašanja pravilnosti in zakonitosti odločitev so na razpolago pravna sredstva. V primeru, da je v postopku s pravnimi sredstvi kasneje odločitev odpravljena oziroma spremenjena, to nikakor ne pomeni, da je s tem podana tudi protipravnost ravnanja organa, ki je izdal odločbo. Kot je bilo že pojasnjeno, napake pri presoji dokazov oziroma uporabi materialnega prava pa tudi morebitne procesne kršitve, ki so odpravljive s pravnimi sredstvi, ne pomenijo protipravnega ravnanja, zaradi katerega bi bila tožena stranka lahko odškodninsko odgovorna. Nepravilnost drugostopenjske odločbe je bila torej sanirana s sodbo sodišča. Tudi tožnik v pritožbi ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na samo odločitev. Tako na ugotovitev sodišča, da je delo invalidske komisije potekalo po pravilih ZPIZ-2 zgolj pavšalno navaja, da je podatek dvomljiv, saj sodišča ni bilo zraven in da v Pravilniku niso opisani pomembni detajli za vodenje postopka IK.

10. Tožnik je pred sodiščem sicer predlagal izvedbo več dokazov, ki pa jih je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP utemeljeno zavrnilo. Pri tem je tudi pojasnilo, da gre za nepotrebne dokaze, saj je sodišče že na podlagi trditvenega bremena tožnika in listinskih dokazov ugotovilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja. Pritožbeno sodišče s tako odločitvijo soglaša. 11. Glede pritožbenih navedb, da je po prejemu pravnomočne sodbe pri toženi stranki uveljavljal, da mu ponovno izda odločbo o invalidnosti, s katero bi vsaj približno enakopravno iskal zaposlitev na zavodu za zaposlovanje ter da naj bi se tožena stranka izogibala uveljavitvi njegove ustavne pravice, pa pritožbeno sodišče poudarja, da je sodba nadomestila odločitve tožene stranke. Sodišče z že omenjeno sodbo IX Ps 1485/2017 z dne 28. 1. 2019 toženi stranki ni naložilo, da mora izdati novo odločbo ter ponovno odločati o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Tožena stranka torej v tem primeru ni imela nobene pravne podlage, da bi ponovno odločala o tožnikovi invalidnosti in s tem priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja.

12. Glede pritožbenih navedb, da naj bi sodišče kršilo tožnikove temeljne ustavne pravice in z odločitvijo podprlo njegovo oškodovanje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila dolžnost sodišča, da po izvedenem dokaznem postopku odloči o tožbenem zahtevku. Sodišče je postopek vodilo skladno z določbami ZPP. V tem primeru torej ni prišlo do kršitve tožnikovih ustavnih pravic. Pri tem so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da sodišče ni dovolilo javnosti sojenja. Po vpogledu v zapisnik glavne obravnave pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila javnost izključena s sklepom, ki se nanaša na pripravljalni narok, kjer sta bili stranki pozvani k sklenitvi sodne poravnave. V tem delu je sodišče utemeljeno, skladno s sedmim odstavkom 279.c člena ZPP, javnost izključilo. Ker poravnava ni bila sklenjena, je sodišče nato izdalo sklep, da se opravi prvi narok za glavno obravnavo. V tem delu postopka pa javnost ni bila izključena.

13. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja in da s tem ni zakonske podlage za njeno odškodninsko odgovornost, tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 4 Glej sodba in sklep VSRS opr. št. VIII Ips 434/2008 z dne 26. 10. 2010, sodba VSRS opr. št. VIII Ips 140/2013 z dne 14. 10. 2013, sodba VDSS opr. št. Psp 353/2012 z dne 11. 10. 2012, sodba VDSS opr. št. Psp 336/2012 z dne 27. 9. 2012, sodba VDSS opr. št. Psp 222/2014 z dne 28. 8. 2014, sodba VDSS opr. št. Psp 147/2022 z dne 29. 6. 2022, sodba VDSS opr. št. Psp 184/2020 z dne 14. 10. 2020 itd.