Jedro

Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno, ali je organ preverjal, ali je bila pooblaščenka tožnika zares napačno poučena in ali je bila opozorjena na to, kaj bo imelo za posledico, če umakne vlogo.

Prvostopenjski organ bi moral upoštevati pravice tožnika kot mladoletnega otroka do varstva pred nesorazmernim posegom v njegovo pravico do družinskega življenja.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Upravne enote Vrhnika št. 214-386/2016-6 (402) z dne 8. 12. 2016 odpravi ter se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom ustavil postopek za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tožniku in odredil, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od dokončnosti tega sklepa. V obrazložitvi sklepa navaja, da je mati tožnika pri prvostopenjskemu organu vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za tožnika, potem pa je dne 17. 12. 2016 zahtevo pisno umaknila. Pri svoji odločitvi se prvostopenjski organ sklicuje na 1. točko 135. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa, da organ, ki vodi postopek, izda sklep, da se postopek ustavi, če je bil postopek uveden na zahtevo stranke, pa stranka umakne svoj zahtevek. Nadalje pojasnjuje, da je odločitev, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, utemeljena v tretjem odstavku 60. člena Zakona o tujcih, ki med drugim določa, da mora tujec državo zapustiti v roku, ki mu je bil postavljen.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikove pooblaščenke z odločbo zavrnil. 3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je mati tožnika vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje za tožnika. Mati biva v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje že več kot štiri leta in ima veljavno dovoljenje do 9. 10. 2017. Ima pravico do združitve z družinskimi člani, ki so tujci. Tožnik je dovoljenje za začasno prebivanje že imel in ga je želel zgolj podaljšati pred iztekom. Zakonita zastopnica tožnika je vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja tudi za druga dva mladoletna otroka. Po začetku obravnave teh vlog je bilo vlagateljici s strani upravnega organa pojasnjeno, da bodo vloge za njene otroke zavrnjene in bi bilo zanjo najbolje, da vlogo kar sama umakne in s tem prepreči, da bi bil izdan sklep o zavrnitvi. Slednje naj bi se zgodilo zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogojev za podaljšanje bivalnega dovoljenja, ker za otroke niso bila predložena potrdila o končanem razredu osnovne šole. Tožnik je star pet let in sploh še ni šoloobvezen. Pojasnilo upravnega organa je bilo povsem napačno in je bila mati tožnika zavedena. Zastopnica tožnika je priporočilu upravnega organa zaupala, saj o upravnem postopku nima nikakršnega znanja in je povsem neuka. Nikakor pa ni mogla vedeti, da bo imel umik vloge za posledico izdajo sklepa, ki nalaga mladoletnemu sinu zapustitev Slovenije v 15 dneh. Če bi to vedela, vloge zagotovo ne bi umaknila. Umik vloge je bil podan v očitni in opravičljivi zmoti, ki jo je povzročila informacija oziroma napotek s strani upravnega organa. Zmota pa je povzročila izgubo že pridobljene pravice tožnika in sicer pravico do podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje. Nadalje se tožeča stranka sklicuje na 7. člen ZUP, ki določa načelo varstva pravic strank, ki vsebuje dolžnost upravnih organov, da strankam omogočijo, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Organ mora skladno s tem načelom tudi skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu. V konkretnem primeru gre za pravice mladoletnega otroka, povrhu tega pa še tujca, ki ne govori slovensko, kar velja tudi za njegovo mater. Kršitev dolžnosti upravnega organa varovati pravice strank v postopku pomeni v tem primeru bistveno kršitev določb upravnega postopka. Prvostopenjski organ bi moral zastopnico tožnika jasno seznaniti, kakšne so lahko postopkovne posledice umika vloge za podaljšanje bivalnega dovoljenja, saj je vpliv teh posledic za prizadeto družino zelo pomemben. Na podlagi 2. točke izreka izpodbijanega sklepa je prišlo do položaja, da mora petletni otrok matere, ki zakonito prebiva v Sloveniji, državo zapustiti. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, naj sodišče do pravnomočne odločitve odloži izvršitev izpodbijanega akta. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo in s sklepom št. I U 331/2017-5 z dne 24. 2. 2017 izvršitev izpodbijanega sklepa odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v drugostopenjski odločbi in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je bila vloga za podaljšanje dovoljenje za začasno prebivanje umaknjena iz razloga, ker je bila s strani prvostopenjskega organa napačno poučena, da bi bilo zanjo najbolje, da vlogo kar sama umakne, sicer bo zavrnjena, nadalje, da ni vedela, da če bo vlogo umaknila, bo imelo to tudi za posledico, da bo moral mladoletni tožnik zapustiti Republiko Slovenijo. Sklicuje se na to, da je bila v zmoti, s čemer je bilo kršeno načelo varstva pravic strank, ki ga določa 7. člen ZUP.

8. ZUP v 7. členu določa, da morajo pri postopanju in odločanju organi omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice; pri tem morajo skrbeti za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori. Četrti odstavek 7. člena ZUP določa, da mora organ skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu.

9. Skladno s citiranim določilom sodišče meni, da v kolikor držijo tožbene navedbe, da je prvostopenjski organ sam svetoval umik vloge, da bi moral pooblaščenko tožnika opozoriti na to, da ima ustavitev postopka za posledico tudi odločitev, da bo moral mladoletni sin zapustiti Republiko Slovenijo. Na podlagi podatkov upravnega spisa ni mogoče preveriti, da je prvostopenjski organ pooblaščenki tožnika dajal take nasvete, kot se navajajo v tožbi ter da je ni poučil o vseh posledicah umika vloge, saj o tem v upravnem spisu ni pisnega dokazila. Kljub temu pa sodišče dopušča možnost, da je tožnica take nasvete dobila zgolj ustno in se je po njih ravnala. Ne glede na navedeno pa je razlog za to, da je sodišče tožbi ugodilo, dejstvo, da je imela pooblaščenka tožnika enake ugovore kot v tožbi že v pritožbi zoper prvostopenjski sklep, drugostopenjski organ pa ni preverjal, ali je do kršitve varstva pravic strank tudi dejansko prišlo, saj to iz obrazložitve drugostopenjske odločbe ni razvidno. Kot je razvidno iz pritožbe zoper prvostopenjski akt je pooblaščenka tožnika že v pritožbi navajala, da ji je bilo po začetku obravnave vlog za njene otroke pojasnjeno, da bodo vloge zavrnjene in da je zanjo najbolje, da jih umakne. Navajala je, da je bil umik podan v očitni zmoti, ki jo je povzročila informacija s strani upravnega organa. Že v pritožbi je navedeno, da pri tem ni vedela, da bo imel umik vlog za posledico izdajo sklepov, ki nalagajo trem mladoletnim otrokom zapustitev Slovenije v 15 dneh. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe pa ni razvidno, ali je drugostopenjski organ preverjal, ali je bila pooblaščenka tožnika zares napačno poučena in ali je bila opozorjena na to, kaj bo imelo za posledico, če umakne vlogo. Organ druge stopnje mora v pritožbenem postopku v skladu z določilom drugega odstavka 254. člena ZUP presoditi vse pritožbene navedbe. To pa je po presoji sodišča vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta, zato je moralo sodišče že iz tega razloga tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

10. Nadalje sodišče tudi meni, da bi moral prvostopenjski organ pri odločanju upoštevati tudi načelo varovanja otrokovih pravic, upoštevajoč Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (MKOP, Uradni list SFRJ št. 15/1990, akt o notifikaciji nasledstva konvencij OZN, Uradni list RS - MP št. 9/92, Uradni list RS št. 35/92). Le-ta v 1. točki 3. člena določa, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Prvostopenjski organ bi moral tudi upoštevati 8. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki določa, da ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, svojega doma in dopisovanja, ter tretji odstavek 53. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere. To pomeni, da bi moral prvostopenjski organ, upoštevajoč navedena določila, upoštevati pravice tožnika kot mladoletnega otroka do varstva pred nesorazmernim posegom v njegovo pravico do družinskega življenja.

11. Glede na vse navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je bilo iz enakih razlogov ugodeno tudi tožbama drugih dveh otrok pooblaščenke tožnika (sodbi št. I U 333/2017-5 z dne 24. 2. 2017 ter I U 332/2017-5 z dne 24. 2. 2017). Prvostopenjski organ je pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče, kadar tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Skladno z določilom drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, tožniku priznajo stroški v višini 285,00 EUR.