Jedro

Presoja višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za škodo, ki jo je tožnik pretrpel v prometni nesreči dne 26.7.1991, je toženo stranko obsodilo na plačilo 1,600.000,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prisojeno odškodnino znižalo na 1,130.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da gre za mladega moškega, starega 20 let, tehnika kmetijske mehanizacije in delavca na domačem 6 ha velikem kmečkem posestvu, ki je zaradi poškodbe postal invalid. Zaradi poškodbe bo vso svojo aktivno življenjsko dobo moral vlagati za 13% več truda pri vsakem delu, ki se opravlja stoje, čepe ali pri katerem je potrebno dvigovati bremena. Zato meni, da mu gre vsa zahtevana odškodnina in predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa razveljavi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uveljavljana revizijska razloga nista podana.

Tožeča stranka kršitev zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni posebej obrazložila. Glede na to, da je revizija izredno pravno sredstvo, bi to morala storiti. Revizijsko sodišče namreč po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti upošteva le kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Teh pa ni ugotovilo.

Iz navedb v reviziji izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z materialnopravno presojo odločilnih dejstev na drugi stopnji, in sicer predvsem v zvezi z odškodnino za trajno zmanjšanje življenjskih aktivnosti (samo to je posebej obrazložila). Meni, da je sodišče pri odmeri upoštevalo le izvedensko mnenje, ne pa tudi vseh ostalih ugotovljenih dejstev na prvi stopnji.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje sprejelo prvostopne ugotovitve kot točne. Pri odmeri odškodnine jih je le nekoliko drugače materialnopravno ovrednotilo, in sicer tako, da je dalo večji pomen nekaterim dejstvom, ki so ostala pri odločanju na prvi stopnji v ozadju. Res je tožnik pretrpel škodo v starosti 20 let, toda pri tem ne gre prezreti dobre prognoze, ki jo je izvedenec posebej poudaril. Za pravilno uporabo materialnega prava je potrebno upoštevati ne le dejstvo, da bo tožnik trpel 13% zmanjšanje življenjskih aktivnosti daljšo dobo, kot bi ga, če bi bil starejši, temveč tudi pričakovanje, da se bo izboljšala funkcionalnost poškodovane noge, da bo prenehalo pošepavanje ter da se bo tožnik ponovno lahko ukvarjal z vsemi rekreativnimi dejavnostmi. Vsa ta pravno odločilna dejstva skupaj pa opravičujejo odločitev, ki jo je sodišče druge stopnje sprejelo. Odškodnina za to škodo je torej pravilno odmerjena.

Enako pa velja tudi za preostalo škodo. Tožnik svojega nestrinjanja z odločitvami o odškodnini za fizične bolečine, strah in skaženost ni utemeljil. Materialnopravna presoja prisojenih odškodnin je pokazala, da so vse odškodnine odmerjene v skladu z 200. členom zakona o obligacijskih razmerjih in glede na sodno prakso v podobnih primerih niso prenizke.

Revizijsko sodišče zato ni imelo razloga za poseg v drugostopno sodbo in je moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).