Jedro

Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in (morebitno) obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo (dodatne) odškodnine v višini 6.259,39 EUR s pp (točka 1 izreka), zahtevek na plačilo stroškov (predpravdnega) zastopanja v višini 660,99 EUR s pp, hkrati pa tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 439,46 EUR s pp (oboje točka 2 izreka).

Iz vseh pritožbenih razlogov se je zoper zavrnilni del sodbe pravočasno pritožila tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču oziroma da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi je poudarila, da odločitev glede zavrnitve zahtevka na plačilo dodatne odškodnine in naložitve stroškov tožene stranke ni pravilna. Glede predpravdnih stroškov zastopanja pa ima sodišče prav, ko navaja, da jih je potrebno obravnavati v okviru zahtevka na povračilo pravdnih stroškov, zaradi česar je v tem delu pravilno zavrnilo zahtevek. Ocena sodišča, da je tožena stranka že izplačala pravično odškodnino, je nepravilna, pri čemer je upoštevalo zgolj skupno višino izplačane odškodnine, ne pa posameznih zahtevkov na plačilo nepremoženjske škode. Nepravično je tudi upoštevanje valorizirane vrednosti, saj je tožnica v letu 2006 prejela nevalorizirano vrednost. Določba 168. člena OZ se nanaša na še neizplačano odškodnino. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo poškodbo desnega očesa – odstop steklovine, pa iz tega razloga ni priznalo nobene dodatne odškodnine. S tem, ko navaja, da tožnici ne pripada odškodnina za utrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti (ki med strankama niso bile sporne, tožena stranka pa je tožnici iz tega naslova priznala 1.251,88 EUR), je sodišče (ki pri odmeri skupnega zneska pripadajoče odškodnine ni prištelo že priznanega in nespornega dela za skaženost) odločilo mimo tožbenega zahtevka (prekoračitev tožbenega zahtevka). Ne drži, da tožnice brazgotina na levi roki ne moti. Zaradi tega trpi stalne in dovolj intenzivne bolečine in ji iz tega naslova poleg že priznane pripada tudi vsa dodatno zahtevana odškodnina. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnosti med zdravljenjem je poudarila, da je izvedla kar 45 fizioterapevtskih vaj in ne le 10, kot to ugotavlja sodišče. Prav tako ne drži navedba sodišča, da je zdravljenje potekalo brez zapletov, saj je bilo tekom predmetnega postopka ugotovljeno, da je morala tožnica po vložitvi tožbe zaradi ugotovljenega zavračanja trajno vstavljene kovine v telesu (6 vijakov) in posledičnega vnetja roke, bolečin in oteklin dne 4.4.2007 na ponovni operativni poseg roke. Prav tako je neresnična navedba sodišča, da je bila roka že 20.4.2006 neboleča, saj iz izvedenskega mnenja in tožničinega zaslišanja z dne 9.12.2008 izhaja ravno obratno. Bolečine v roki so trajne, zaradi česar je nerazumljivo, da je sodišče iz tega naslova odškodnino odmerilo na spodnji meji. Nepravično je bila odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pri čemer se je sodišče sklicevalo na iz konteksta vzeto izvedenčevo trditev, da tožnica ob pregledu bolečin v vratu ni navajala, kar pa še ne pomeni, da jih nima (travmatolog je o sedanjih bolečinah v vratu ni vprašal), v zvezi s čimer je podala tudi pripombo na izvedensko mnenje. Tožnico vrat še vedno občasno boli in hodi na masaže. Sodišče v sodbi ni navedlo, da je travmatolog v izvedenskem mnenju, nato pa tudi ob zaslišanju, že samo zaradi zloma podlahtnice zmanjšanje njenih življenjskih aktivnosti ocenil na 8%. Nadalje sodišče odškodnine ni priznalo zaradi poškodbe vratu in poškodbe očesa, čeprav v sodbi potrjuje ugotovitve oftalmologinje glede odstopa steklovine.

Pritožba je bila poslana v odgovor toženi strani, ki pa tega ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in upoštevalo vse pravno relevantne okoliščine, na podlagi teh ugotovitev pa (upoštevajoč določbo 179. člena OZ in v skladu z obstoječo sodno prakso) ustrezno ocenilo višino odškodnine, ki gre tožnici iz naslova nepremoženjske škode (oziroma njenih posameznih zatrjevanih oblik/postavk). Pri ugotavljanju, koliko je tožena stranka že plačala, je pravilno upoštevalo valoriziran znesek izplačane odškodnine. Kot je poudarilo, predstavlja podlago valorizacije drugi odstavek 168. člena OZ, v skladu s katerim se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Valorizacijo delnih plačil terja pravilo, da z delnim plačilom denarna obveznost delno preneha (prvi odstavek 270. člena OZ v zvezi z drugim odstavkom 285. člena OZ). Pri delnem plačilu ni pomembno le, kakšen nominalni znesek je bil plačan, ampak predvsem v kakšnem deležu je odškodninska obveznost s plačilom prenehala oziroma v kakšnem deležu še obstaja in se valorizira dalje. Upoštevanje deleža obveznosti, ki je zaradi plačila prenehal in (morebitno) obsodbo dolžnika zgolj na plačilo ostalega deleža obveznosti, pa je mogoče doseči le z valorizacijo delnega plačila. Ob ugotovitvi, da so se cene od dneva plačila do dneva izdaje sodbe za določen odstotek povečale, pomeni valorizacija delnega plačila le matematično operacijo, ki omogoča pravilno uporabo materialnega prava. Takšno je enotno stališče novejše sodne prakse (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 738/2007, II Ips 129/2006, II Ips 597/2008, II Ips 79/2007, sodbo Višjega sodišča II Cp 359/2001 in druge). Kaj naj bi z ozirom na vse navedeno pomenila pritožbena navedba, da se določba 168. člena OZ o valorizaciji zneskov nanaša na še neizplačano odškodnino, ni jasno, saj lahko omenjena »operacija« po svojem namenu zadeva samo nekaj, kar je bilo (v preteklosti) že plačano. Odstop steklovine, ki naj bi ga glede na izvedenkine ugotovitve prometna nezgoda le pospešila, pa ni relevanten sam po sebi, ampak zgolj z ozirom na (morebitno) nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnica po lastnih trditvah iz tega razloga utrpela. Omenjeno poškodbo je možno upoštevati samo v tem kontekstu, kar je pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje.

Drži, da je tožena stranka tožnici pred pravdo izplačala odškodnino tudi za duševne bolečine zaradi skaženosti, a je iz tega naslova dodatno vtoževani odškodnini v odgovoru na tožbo jasno in obrazloženo ugovarjala. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju skupne iz naslova nepremoženjske škode izplačane odškodnine upoštevalo celoten izplačan znesek (torej vključno z zneskom, ki je bil pred pravdo s strani toženke izplačan iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti), zaradi česar ne drži v tej smeri postavljen pritožbeni očitek, kakor tudi ne nejasno zatrjevanje, da naj bi bil prekoračen tožbeni zahtevek oziroma odločeno mimo njega (prekoračitev zahtevka pomeni namreč nekaj popolnoma drugega, in sicer da sodišče tožniku prisodi več ali nekaj drugega, kot ta zahteva). Sodišče prve stopnje je nadalje natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj pri tožnici ni moč govoriti o obstoju dovolj intenzivnih in konstantnih duševnih bolečin zaradi skaženosti (brazgotine), ki bi utemeljevale (upravičevale) denarno odškodnino iz tega naslova (v prvi vrsti zaradi same tožničine izpovedbe, ki ni potrdila obstoja subjektivne predpostavke, in pa - glede neobstoja objektivnega kriterija skaženosti - na podlagi lastnih opažanj sodišča o izgledu brazgotine).

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela tožnica v ZD Grosuplje 10 in ne 45 fizioterapevtskih vaj, kot zatrjuje sama, je povsem v skladu z izvedenimi dokazi, in sicer tako z mnenjem sodnega izvedenca medicinske stroke J. Z. z dne 25.8.2010 kot tudi fotokopijo tožničine ambulantne izkaznice izdane s strani ZD Grosuplje v prilogi A15 (postavka »razgib.«). Postavljeni izvedenec medicinske stroke ni ne v okviru pisnega mnenja ne ob zaslišanju na naroku dne 25.1.2011 navedel, da naj bi tožničino zdravljenje potekalo z zapleti, prav tako operativne odstranitve ploščic in vijakov iz roke z dne 4.4.2007 ni opredelil kot zapleta pri zdravljenju (njegova navedba ob zaslišanju, da je bila odstranitev vijakov in ploščic medicinsko utemeljena, pa prav gotovo ni podlaga za tak zaključek). Nenazadnje pa tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni zatrjevala, da naj bi omenjeni operativni poseg (odstranitev vijakov in ploščic iz roke) pomenil zaplet v njenem zdravljenju. Enako velja glede njene pritožbene navedbe, da naj bi bile bolečine v roki trajne, pri čemer njena izpovedba ob zaslišanju na naroku dne 9.12.2008 teh manjkajočih navedb seveda ne more nadomestiti. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila tožničina roka že dne 20.4.2006 neboleča, pa temelji na izvidu SPS Kirurške klinike Kliničnega centra Ljubljana (priloga A20), torej listine, ki jo je kot dokaz predložila sama tožnica (da temu ne bi bilo tako, pa ne izhaja ne iz izvedenskega mnenja in ne iz tožničinega zaslišanja z dne 9.12.2008, kot to sicer neutemeljeno navaja pritožba).

Zakaj ni sledilo tožničinim navedbam o obstoju trajnih težav v zvezi z vratnim delom hrbtenice, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi prav tako natančno obrazložilo. Ob tem, da tožnica ob nobenem od obeh zaslišanj vrtoglavic ni omenjala, je postavljeni izvedenec tako v pisnem mnenju kot ob zaslišanju obrazložil, zakaj meni, da tožnica zaradi zvina vratne hrbtenice ni utrpela trajnih težav (bolečin). Njegova navedba, da mu težav (bolečin) ob pregledu tožnica ni omenjala, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, zato nikakor ni vzeta iz konteksta, ampak je del okoliščin, na podlagi katerih je prišel do ustreznih zaključkov. Prav tako ni bilo moč slediti pritožbeni navedbi, da izvedenec tožnice v zvezi z bolečinami ni ničesar vprašal. Tožnica okoliščine (da je izvedenec o tem ni nič povprašal) v pripombah oziroma »pojasnilu«, ki ga je podala v vlogi z dne 10.9.2010, ni zatrjevala. Še bolj pomembno pa je, da je bil izvedenec na naroku dne 25.1.2011 zaslišan in je imela tožnica vso možnost morebiten nesporazum (z izvedencem) razčistiti, a mu v zvezi z vsem tem ni postavila popolnoma nobenega vprašanja. V izpodbijani sodbi je nadalje (na podlagi ugotovitev postavljene sodne izvedenke oftalmološke stroke) prepričljivo obrazloženo, zakaj kljub ugotovitvi, da naj bi bila prometna nezgoda sprožilni moment za odstop steklovine, motnjav v očesu (tako glede na njihovo občasnost, nebolečnost in obseg kot tudi dejstvo, da bi se pojavile slejkoprej tudi spontano) ni moč šteti za težave, ki bi upravičevale odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožba prav tako ne pojasni, kakšna naj bi bila povezanost med okoliščino, da v izpodbijani sodbi ni navedena izvedenčeva ugotovitev, da je tožnica zaradi poškodbe roke utrpela 8% zmanjšanje življenjskih aktivnosti, in morebitno (vsebinsko) nepravilnostjo zaključkov sodišča prve stopnje (to se v pritožbi namreč ne zatrjuje). Ker opredelitev zmanjšanja življenjskih aktivnosti v odstotkih samo po sebi ni potrebno (relevantno), to enako velja za izostanek takšne navedbe v obrazložitvi sodbe.

Kot je bilo omenjeno, se je tožnica pritožila tudi zoper stroškovno odločitev. Vendar pa razen okoliščin, da se strinja s sodiščem prve stopnje o tem, da je potrebno predpravdne stroške zastopanja obravnavati v okviru zahtevka na povračilo pravdnih stroškov, in z odločitvijo o zavrnitvi postavljenega zahtevka, drugega v zvezi z morebitno nepravilnostjo odločitve o stroških (sprejete v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP oziroma načelom uspeha v pravdi) ni navajala.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP).