Jedro

Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti (izjema je le, če so podane specifične okoliščine konkretnega primera).

Izrek

I. Pritožbi toženca zoper sodbo in sklep se zavrneta in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe z dne 26.10.2009 in 12.7.2011 (točka I. izreka). Ugotovilo je, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina – poslovno-stanovanjski objekt, ki stoji na parc. št. 206/2 in parc. 206/1 pripisani pri vl. št. 000 k.o. X; 17,20 m dolga nedograjena motorna jahta locirana v X, ter osebno vozilo znamke BMW 523i letnik 1996, pri čemer sta pravdni stranki solastnika navedenega premoženja vsak do ene neoddeljene polovice (točka II izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so celotni stroški skupaj s pripadki hrambe jadrnice izključen dolg tožene stranke BT (točka III izreka). S sklepom z dne 10.4.2013 pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.609,26 EUR.

2. Zoper sodbo in zoper sklep se je pritožil toženec. Zoper sodbo se pritožuje v celoti, razen v zavrnilnem delu – točka III izreka sodbe in to iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo odločanje pred drugo razpravljajočo sodnico. Navaja, da je izrek sodbe, nepremičnina – poslovno stanovanjski objekt, ki stoji na zemljišču, zakonsko nedopusten in neizvršljiv – je v nasprotju s členom 18/1 SPZ. Stavba ne more biti samostojni predmet nepremičnine kot stvarne pravice. Zahtevek bi sodišče moralo zavreči. Sodišče je sledilo tožnici, da se je izvenzakonska skupnost začela v letu 1988 in skupaj s časom zakonske zveze trajala do 2001. Ni dvoma, da je tožnica kupila stanovanje v letu 1991 in za to sodi v skupno premoženje in ni posebno premoženje tožnice. Nadalje opozarja na sklep sodišča z naroka z dne 12.7.2011, ko je tožencu določilo rok 30-ih dni, da dopolni svoje navedbe in predlaga dokaze. Toženec je vse to navedel že v vlogi z dne 3.12.2007, pa je sodišče to prezrlo. Kljub temu, da obe stranki zatrjujeta svoj prispevek, je sodišče le tožencu naložilo, da opredeli svoja vlaganja in plačila in to kljub temu, da so vsi dokazi v spisu. Vse je pojasnjeno v vlogah z dne 3.12.2007 in 11.6.2008. V vlogi z dne 11.6.2008 v točki 11 se je toženec opredelil do pripravljalne vloge tožnice z dne 26.5.2008 (točka IV) in do njenih dokazov iz leta 2003, 2004 in 2007, ko je zakonska zveza že razpadla. Sodišče je nekritično, brez razloga zavrnilo dokaze o lastnih in prispevkih toženčevega očeta BT. Oprlo se je tudi na izvedensko mnenje izvedenca K, ki je bil imenovan v letu 2009, nalogo pa je opravil leta 2012, a je sploh ni opravil. Dopustil je ravnanje tožnice, ki mu ni dovolila vstopa v nepremičnino, na vprašanje toženca, pa ni odgovoril. Tožnica naj bi v gradnjo jahte vložila kupnino od prodanega certifikata v letu 2000, a tedaj se ni ničesar gradilo. V odgovoru na tožbo v zadevi P 212/2003 pa je zapisala, da so bila vsa dela izvršena v letu 1999. Tožnica ni izkazala niti enega računa, ki bi nesporno predstavljal njen finančni prispevek. Toženec je tudi že pojasnil, da je pred nakupom avtomobila BMW 523i, posedoval avto Golf, ki ga je kupil pred nastankom izvenzakonske skupnosti. Tega tožnica ni zanikala. Ko je bila zaslišana je povedala, da je stanovanje kupila v letu 1991 in ga v 1995 prodala. Zato je bilo to skupno premoženje. Tožnica je tudi zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks, ker od 1997 ni imela dohodkov. Nadalje se pritožnik glede jahte sklicuje na zadevo P 212/2003-II. Sodišče je po zaslišanju strank in prič ugotovilo, da je tožnica delala na hiši in na jahti, vendar je treba ločiti ali kdo dela ali le opazuje. Tožnica je nadalje v zadevi P 212/2004-II, prej P 212/2003-II, povedala, da je toženec v letu 1999 za 20.000,00 DEM prodal parcelo S. in da je bil denar porabljen za gradnjo jahte, zato to velja za dokazano. Pritožnik meni, da je sodišče pozabilo tisto osnovo, ki določa, kaj je skupno premoženje zakoncev. ZZZDR v 51/1 členu določa, da premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, zavrača pritožbene navedbe toženca in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Toženec se zoper sklep z dne 11.2.2013 pritožuje iz razloga bistvene kršitve določb ZPP. Navaja, da sta obe stranki opravljali v postopku ista procesna dejanja, a je sodišče odmerilo stroške tožeče stranke na 10.473,68 EUR, tožene pa na 4.802,35 EUR. Upoštevati bi moralo le potrebne stroške. Predlogi in dodatne vloge za začasno odredbo niso bili utemeljeni, pripravljalne vloge so se večkrat ponavljale. Sodišče je za sestavo štirih predlogov za izdajo začasne odredbe in za odgovor na ugovor obračunalo s postavko štirikrat 1.500 točk, kar je isto kot velja za tožbo. Enako velja za odgovor na pritožbo, ki se prav tako nanaša na začasno odredbo in je ponovno obračunan po 1.500 točk, medtem ko sta pritožbi z dne 8.12.2009 in 5.3.2010 obračunani po 800 točk. Tožena stranka je tudi plačala stroške za izvedenca. Sodišče je priznalo vsako dejanje tožeče stranke, ne glede na to, ali je bilo upravičeno in utemeljeno in tudi po višji točkovni vrednosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, podrejeno pa, da stroške ponovno odmeri in izda nov sklep o odmeri stroškov, upoštevajoč navedbe v pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo

6. Tožnica zatrjuje, da sta s tožencem sprva živela v izvenzakonski skupnosti, 22.3.1997 pa sta se poročila. V zakonu se jima je rodila tudi hčerka. Zakonska zveza je bila razvezana v letu 2003. Premoženje, ki sta ga ustvarila v skupnosti, je napisano na toženca. S predmetno tožbo zato zahteva, da sodišče ugotovi, da v skupno premoženje sodi poslovno stanovanjski objekt, ki stoji na parc. št. 206/2 in 206/1 k.o. X ter 17,20 m dolga nedograjena motorna jahta in osebni avto BMW 513i letnik 1996 in da sta deleža vsakega do ½. Toženec vseskozi zatrjuje, da je vse premoženje njegovo. Zanika izvenzakonsko skupnost s tožnico, v času trajanja zakonske zveze pa sta gospodarila vsak s svojim premoženjem.

7. Sodišče se je najprej ukvarjalo z vprašanjem obstoja izvenzakonske skupnosti. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti od leta 1988 do poroke, skupno premoženje pa sta nato ustvarjala še v zakonski zvezi do leta 2001. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve in dokazno oceno prvega sodišča,da sta pravdni stranki živeli v izvenzakonski skupnosti od leta 1988 dalje do sklenitve zakonske zveze v letu 1997. Po diplomi tožnice v letu 1988 sta začela živeti skupaj, se tesneje povezala na osebni in poslovni ravni in tako ustvarila tudi pogoje za ustvarjanje skupnega premoženja. Sicer pa tudi sam toženec v pritožbi tej ugotovitvi ne nasprotuje. Mnenja je le, da bi sodišče moralo v povezavi s to ugotovitvijo presojati stanje skupnega premoženja – vrednost stanovanja, ki ga je tožnica kupila v letu 1991 in prodala v letu 1995, nato pa kupnino vložila v premoženje, ki sta ga ustvarjala. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da sta pravdni stranki ustvarjali skupno premoženje od leta 1988 do 2001. V tem obdobju sta ustvarjala premoženje navedeno v tožbenem zahtevku, za katerega pa tožnica zahteva, da sodišče ugotovi, da sta deleža na tem premoženju od vsakega do ½. Prvo sodišče je odločilo po predlogu tožnice (vsakemu pripada polovični delež na skupnem premoženju), to je tudi v skladu z zakonsko domnevo o enakih deležih zunajzakonskih oziroma zakonskih partnerjev na skupnem premoženju. Toženec je v postopku vztrajal, da je vse premoženje njegovo, ni pa postavil določenega ugovora o svojem večjem deležu na skupnem premoženju. Trdil je, da je vse premoženje njegova izključna last. V času skupnega bivanja do sklenitve zakonske zveze nista bila ekonomsko povezana, nista skupaj pridobivala sredstev. Trošila sta vsak zase. Enako je bilo v zakonski zvezi. Vsak je imel svojo obrt, usluge je tožnici njegovo podjetje plačevalo, sicer pa je v določenih obdobjih, tožnica poslovala tudi z izgubo. Toženec je iz svojih sredstev zgradil hišo, v katero sta se po poroki vselila. Tožnica ni ničesar prispevala k gradnji, zato ne sodi v skupno premoženje. Enako zatrjuje tudi glede jahte. K vozilu BMW pa ji priznava prispevek v višini 1/6 sredstev. Povedano je presojati kot ugovor izključne lastnine, ne pa tudi ugovor večjega deleža. Ne glede na to, ali bi za uveljavljanje večjega deleža od zakonsko domnevnega moral postaviti nasprotni tožbeni zahtevek, ali bi zadoščal ugovor, bi moral določno zatrjevati velikost uveljavljenega deleža. Tako kot se od tožeče stranke zahteva, da mora določno in obrazloženo uveljavljati višji delež od polovičnega, je tudi na tožencu, da mora določno (z odstotki oziroma v ulomku) zatrjevati višji delež na skupnem premoženju. Gre za ugovor samostojne pravice, ki ga mora toženec postaviti tako določno, da so s tem jasno postavljene meje obravnavane v pravdi. Ker toženec ni določno zatrjeval velikosti svojega deleža, sodišče trditev, ki se nanaša na presojo deležev na skupnem premoženju ni moglo presojati. Tudi zato je že na podlagi povedanega, odločitev prvega sodišča pravilna, saj se na podlagi prvega odstavka 59. člena ZZZDR šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. V zvezi z uveljavljanjem večjega deleža je še pojasniti, da je bila sodna praksa glede tega vprašanja neenotna (ali je dovolj ugovor ali nasprotna tožba). Iz novejših odločitev Vrhovnega sodišča pa izhaja, da bi moral tisti od bivših zakoncev, ki uveljavlja večji delež tega uveljavljati z nasprotno tožbo (II Ips 98/2013). Ne določnega ugovora, ne nasprotne tožbe toženec ni vložil. 8. Pritožbeno sodišče pa tudi glede na ugotovljeno dejansko stanje – prispevka k ustvarjanju skupnega premoženja vsakega od zakoncev, nima pomislekov v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Nedvomno sta zakonca delala in vlagala v skupno premoženje. Toženec pa tudi ni dokazoval, da bi bil njegov prispevek večji. Nasprotno navajal je dohodke, ki jih je prejemala in ustvarjala tožnica, nič pa ni povedal o svojih prihodkih. Tako primerjava niti ni bila možna. Nasprotno pa je tožnica povedala, da je v posameznih letih imela tudi do trikrat večji promet kot toženec. Denar je vlagala v skupno premoženje in to tudi tistega, ki bi ga sicer morala plačati na račun davkov in prispevkov, ki jih je na to poravnala šele po razvezi zakonske zveze. Tožnica je tudi skrbela za družino. Kot je poudarilo že prvo sodišče, pa nižji dohodki tožnice v času njene rizične nosečnosti, nikakor ne morejo vplivati na delež in je očitek toženca v tej smeri neetičen. Tožencu je oče podaril parcelo, na kateri sta zgradila hišo, določene stvari pa je tožnica prejela od svojih staršev. Toženec je tožnici priznal le 1/6 prispevek k nakupu avtomobila. Delež posameznika se lahko določa le na skupnem premoženju kot celoti. Vložek posebnega premoženja v skupno premoženje pa lahko vpliva le na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju kot celoti (izjema je le, če so podane specifične okoliščine konkretnega primera, za kar pa v tej zadevi ne gre). Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena za rešitev zadeve (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi zoper sklep

9. Sodišče je odločilo o stroških postopka na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki pravi, da v primeru, če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, in naloži eni stranki naj povrne drugi stranki ustrezen del stroškov. Uspeh tožeče stranke je sodišče ocenilo na 82 %, toženca pa na 18 % in v takšnem razmerju sta dolžna drug drugemu povrniti stroške. Res je priznana višina stroškov tožnice bistveno višja od toženčeve, a je potrebno upoštevati, da je tožnico v postopku zastopala odvetnica in to od vsega začetka, toženec pa je pooblastil odvetnika kasneje, tekom postopka. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče tožeči stranki za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe z dne 6.5.2004, 21.10.2004, 22.6.2004 in odgovora na ugovor z dne 11.1.2004 priznalo vsakokrat po 1.500 točk. Na podlagi tar. št. 27 OT je priznalo vsakokrat po 800 točk (točka 4 obrazložitve sklepa). Navedba, da je sodišče priznalo vsako dejanje tožeče stranke, ne glede na to, ali je bila upravičena in utemeljena in tudi po višji točkovni vrednosti je pavšalna in zato neupoštevna. Pritožbena navedbe toženca torej niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Sodišče pa je tudi odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.