Jedro

Toženka je tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj je zavestno gostoma odklanjala izdajo garderobe (kar je po pogodbi odrejeno delo) ter imela do njiju povsem neprimeren odnos, ki je daleč presegel nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje pri opravljanju njenega dela. Tožničin odnos je pokazal naklepno nasprotovanje zasledovanju cilja zadovoljstva gostov, kar pa je bistveno za nemoteno ter uspešno delovanje toženke in ustvarjanje prijetnega okolja tako za goste kot ostale zaposlene.

Toženki je bilo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. V posledici opisanih postopkovnih kršitev je bilo tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, saj je bilo ugotovljene kršitve glede na njihovo naravo s tem mogoče sanirati.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi:

1."1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 14. 10. 2024 se razveljavi.

2.Ugotovi se, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 10. 2024, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz tega delovnega razmerja izhajajo.

3.Tožena stranka je dolžna tožnici za čas od 14. 10. 2024 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter delovno dobo, jo za navedeno obdobje prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za celotno obdobje od 14. 10. 2024 dalje do vrnitve na delo plačati nadomestila plač v mesečnem znesku 2.288,10 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za vsako posamezno nadomestilo plače do plačila, vse v 15. dneh pod izvršbo.

4.Tožena stranka je dolžna plačati tožnici novoletno pogostitev za leto 2024 v višini 40,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2024 dalje do plačila, v 15. dneh po izvršbo."

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka."

II.Stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala toženka tožnici dne 14. 10. 2024 ter ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo dne 14. 10. 2024, temveč traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi, ki iz njega izhajajo (I. in II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici za čas od 14. 10. 2024 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja ter delovno dobo, jo za navedeno obdobje prijavi v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ ter ji za celotno obdobje od 14. 10. 2024 dalje do vrnitve na delo plača nadomestilo plače v mesečnem znesku 2.288,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za vsako posamezno nadomestilo plače do plačila (III. točka izreka). Nadalje je toženki naložilo, da tožnici plača novoletno pogostitev za leto 2024 v višini 40,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2024 dalje do plačila (IV. točka izreka). Kar je tožnica zahtevala več iz naslova nadomestila plače (333,14 EUR bruto mesečno) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za vsako posamezno nadomestilo plače do plačila ter božičnico za leto 2024 v višini 970,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2024 do plačila, je zavrnilo (V. točka izreka). Toženki je naložilo še, da tožnici plača stroške postopka v znesku 1.195,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila (VI. točka izreka).

2.Tožena stranka se zoper ugodilni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče prve stopnje napačno tolmačilo 286. člen ZPP in tako neutemeljeno ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je toženka navajala in predložila v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2025. S to vlogo toženka v postopek ni vpeljevala povsem nove dejanske in pravne podlage, ki je ne bi izpostavila že v izredni odpovedi in njeno upoštevanje ne bi zavleklo postopka. S tem ji je kršilo pravico do izjave, enako tudi z neizvedbo dokaza z zaslišanjem priče A. A., ki ga je zgolj pavšalno zavrnilo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnica storila kršitev, ki se ji očita, napačno pa, da je tožnica opravila svoje delo s tem, ko je gostoma garderobo z zavlačevanjem izdala, da predmetna kršitev predstavlja izoliran dogodek, ter da toženka ni izgubila zaupanja v tožnico. Tožnica svojega dela ni opravila kot se od nje utemeljeno pričakuje. Ravnanja tožnice niso izoliran dogodek v okviru njenega neustreznega obnašanja do gostov, zato je tudi napačen zaključek, da intenziteta kršitve tožnice ni bila takšna, da bi utemeljevala izredno odpoved. Tožnica se je večkrat neprimerno obnašala in bila v zvezi s tem tudi opozorjena s strani B. B. in A. A., to pa izhaja tudi iz Evidence pritožb gostov in Pisnega opomina z dne 20. 12. 2023. Tožnica svojega neprimernega ravnanja ni obžalovala in se gostoma ni opravičila, kar je še bolj poglobilo nezaupanje vanjo. Izredna odpoved je bil povsem sorazmeren ukrep. Zmoten je tudi zaključek, da toženka ni uspela dokazati izgube zaupanja v tožnico. O izgubi zaupanja sta izpovedali tako B. B. kot C. C. Sodišče prve stopnje se je v svojih ugotovitvah neutemeljeno oprlo izključno na pričanje D. D., ki je sicer vodja celotnega centra E., a je bil šele tretji nadrejeni tožnici in ni imel vsakodnevnega stika z njenim delom. Zmotno je ocenilo zaslišanje vodje pravne službe C. C., ki je predlagala ukrep in je bila seznanjena z vsemi vidiki zadeve. Sodišče ni presojalo dejstev v luči tega, da toženka opravlja dejavnost v igralniški, hotelski in turistični industriji, v kateri so gostje glavni fokus poslovanja. Tožničin odnos je pokazal naklepno nasprotovanje zasledovanju cilja zadovoljstva gostov. Tožničino ravnanje močno odstopa od sprejemljivega ravnanja v delovnem okolju, nasproten zaključek sodišča je povsem pavšalen. Izguba zaupanja je objektivno utemeljena. Sodišče dejstvo, da toženka tožnice ni takoj odstranila z delovnega mesta, napačno presoja. Opravljanje dela do podaje odpovedi v ničemer ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno. Pri izgubi zaupanja tudi ni relevantno, koliko časa je delavec pri toženki že zaposlen. Sodišče zanemari izpovedi prič, ki so dosledno izpovedale, da takih ravnanj pri toženki v več kot 30 letih še ni bilo (F. F., G. G.). Prav tako ni upoštevalo, da je toženki nastala škoda, saj je gostu H. H. v opravičilo ponudila nadgradnjo njegove sobe z namenom zmanjševanja poslovne škode. Sodišče tudi neutemeljeno ni sledilo predlogu toženke po sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi. Toženka je podala zadostno trditveno podlago za ta predlog. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Po preizkusu sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov navedenih v pritožbi in hkrati po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi nepravilnega tolmačenja 286. člena ZPP neutemeljeno ni upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je navajala in predložila toženka v postopku, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Toženka pa z utemeljenim nasprotovanjem zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče A. A. pravilno zatrjuje tudi procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Pritožba pravilno izpostavlja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo njene prve pripravljalne vloge z dne 5. 3. 2025 ter v njej navedenih dokazov. Prekoračitev roka iz prvega odstavka 286. člena ZPP nima za posledico samodejnega neupoštevanja navedb in dokazov. ZPP v tretjem odstavku 286. člena določa, da lahko stranke tudi po prvem naroku za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora. Slednje izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse, ki poudarja, da prekluzije niso namenjene same sebi, pač pa pospešitvi postopka oziroma preprečevanju nepotrebnega zavlačevanja. Sistem prekluzij po ZPP je prožen in sorazmeren ter upošteva realnost pravde, ki je "živ" mehanizem (v smislu, da se z razvojem pravde pogosto pokažejo in odkrijejo novi vidiki, ki tudi zahtevajo reakcijo z navedbo novih dejstev in dokazov).1 Prav to se je zgodilo v konkretnem primeru, ko tožnica v tožbi ni oporekala zapisu v izredni odpovedi, v kateri je toženka izpostavila večkratna opozorila, ki jih je podala tožnici zaradi njene neprimerne komunikacije z gosti toženke oziroma njene predhodne kršitve. Ker je tožnica šele na prvem naroku kot sporno izpostavila, da toženka v sporu ni konkretizirala navedb o predhodnih neprimernih ravnanjih tožnice, je toženka na navedeno pravočasno odreagirala z navedbami in predloženimi dokazi v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 4. 2025. Le-ta je bila pooblaščencu tožnice vročena dne 11. 3. 2025, ki je na navedeno vlogo tudi odgovoril dne 17. 3. 2025. Zaradi vloge toženke z dne 5. 3. 2025 naroka z dne 20. 3. 2025, na katerem se je postopek končal, ni bilo potrebno prelagati (toženka je v zvezi z novimi navedbami v vlogi predložila pisne dokaze, ki bi jih sodišče prve stopnje lahko vpogledalo na naroku, med drugim je predlagala tudi zaslišanje B. B., ki je bila zaslišana na naroku dne 20. 3. 2025). Navedeno pomeni, da se postopek zaradi izvedbe dokazov, ki jih je v zvezi z navedbami v tej vlogi predlagala toženka, ne bi v ničemer zavlekel. Posledično sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da navedb in dokazov v tej vlogi toženke ne upošteva.

7.Pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je sodišče prve stopnje predlagani dokaz z zaslišanjem A. A. nepravilno zavrnilo. Po drugem odstavku 287. člena ZPP sodišče sicer lahko zavrne predlagan dokaz, za katerega misli, da ni pomemben za odločitev, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave. V dokaznem postopku sodišče (med drugim) ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že dokazano. V konkretnem primeru je sodišče zaslišanje priče A. A. ocenilo kot nepotrebno, ker naj bi se že na podlagi zaslišanja B. B. prepričalo o morebitnih posledicah neprimernega odnosa tožnice do gostov ter opozarjanju delavcev na pomembnost odnosa do strank. Vendar pa je toženka kot eno od bistvenih posledic neprimernega odnosa tožnice do gostov izpostavila tudi izgubo zaupanja vanjo, kot eno od odločilnih okoliščin, zaradi katere delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do poteka odpovednega roka, v tem delu pa sodišče izpovedi B. B. (niti C. C.) ni sledilo, kar pomeni, da po stališču sodišča toženka izgube zaupanja z zaslišanimi pričami ni dokazala. Toženka je tudi s tem predlaganim dokazom dokazovala odločilno dejstvo (izgubo zaupanja v tožnico - 5. točka odgovora na tožbo). Ker je prvostopno sodišče očitno štelo, da z izvedbo dokaza z zaslišanjem B. B. (in C. C.) toženki izgube zaupanja ni uspelo dokazati, ni imelo podlage, da opusti izvedbo predlaganega dokaza. Toženki je bilo s to opustitvijo onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

8.V posledici opisanih postopkovnih kršitev je bilo tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar toženka v pritožbi prav tako pravilno izpostavlja. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP dne 10. 7. 2025 opravilo pritožbeno obravnavo, saj je bilo ugotovljene kršitve glede na njihovo naravo s tem mogoče sanirati. V soglasju s strankama je ponovilo vse, s strani prvostopnega sodišča izvedene dokaze, prečitalo je zapisnike in prepise zvočnih posnetkov z izpovedbami tožnice in prič F. F., G. G., I. I., D. D., J. J., K. K., C. C. in B. B., vpogledalo je v vse dokazne listine, tudi B19 (e-sporočilo H. H. z dne 13. 1. 2025 s prevodom), B21 (evidenca pritožb gostov nad tožnico) in B22 (pisni opomin vodje z dne 20. 12. 2023), dodatno je zaslišalo priči A. A. in C. C. Ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo iz povsem enakih razlogov, kot sodišče prve stopnje, zato se pritožbeno sodišče na te utemeljene razloge sklicuje in jih ne ponavlja.

9.Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločalo o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 10. 2024, ki jo je toženka podala tožnici zaradi naklepne hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena za nedoločen čas, na delovnem mestu "biljeter". Dne 14. 10. 2024 je s strani toženke prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker se je dne 14. 9. 2024 okoli 4.00 ure zjutraj neprimerno obnašala do gostov H. H. in K. K., ki sta želela prevzeti svojo garderobo.

10.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka postopek izredne odpovedi izvedla postopkovno pravilno. Ustrezno je upoštevalo, da je toženka tožnico pisno seznanila z očitki ter ji omogočila zagovor. Prav tako je pravilno presodilo, da toženka ni kršila 109. člena Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), ker k pisni obdolžitvi ni priložila dokazov za očitke tožnici ter ji na zagovoru ni izročila listin, saj niti PKP niti ZDR-1, takšne obveznosti delodajalcu ne nalagata. Postopek pred podajo odpovedi namreč ni formalen in zanj ne veljajo enako stroga pravila, kot na sodišču.

11.Pravilna je nadalje ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica dne 14. 9. 2024 okoli 4.00 ure zjutraj s tem, ko je gosta K. K. in H. H., ki sta iz garderobe želela prevzeti svoje shranjene predmete, ignorirala, se z njima pogovarjala na zelo nespoštljiv način, jima na prošnjo ni želela takoj predati shranjene garderobe, temveč je s tem zavlačevala, gosta H. H. pa je še dodatno provocirala ter se z njim spustila v verbalni konflikt, da je pri tem moral posredovati varnostnik. Izvedeni dokazi (pritožbe gostov H. H. z dne 16. 9. 2024, K. K. z dne 17. 9. 2024, izpoved K. K. in varnostnika I. I.) potrjujejo navedene zaključke sodišča prve stopnje, zato zatrjevanje tožnice v odgovoru na pritožbo, da je z gostoma komunicirala mirno in spoštljivo ne vzdrži. Glede na takšne ugotovitve je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da je tožnica s tem kršila tako svojo obveznost vestnega opravljanja dela iz 33. člena ZDR-1, kot obveznost upoštevanja delodajalčevih navodil iz 34. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi pravilno oprlo tudi na Organizacijsko navodilo toženke, iz katerega med drugim izhaja, da se morajo delavci do gostov obnašati prijazno, dostojno in vljudno, gostu pa smejo ugovarjati samo z argumenti, na spoštljiv in strpen način, če tega niso sposobni storiti sami, morajo k rešitvi pritegniti svojega nadrejenega. Tožnica, ki je bila z navodili seznanjena (izpoved priče A. A.) svojega neprimernega ravnanja ne more ekskulpirati z dejstvom, da je sicer vljuden in prijazen gost H. H. zaradi njenega ravnanja izgubil živce in jo žalil, saj iz dokaznega postopka izhaja, da je takšno reakcijo gosta povzročila sama s svojim neprimernim odnosom. Prav tako svojega neprimernega ravnanja ne more upravičiti s pavšalnim zatrjevanjem, da gre za starejšo (tožnica je letnik 1973), zdravstveno opešano delavko, ki naj ne bi bila sposobna skakati od igralniške recepcije do garderobe in nazaj, kot to navaja v odgovoru na pritožbo. Toženka namreč kaj takšnega od tožnice ni pričakovala, temveč zgolj, da ustrezno opravi svoje delo.

12.Kljub pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila svoje pogodbene in zakonske delovne obveznosti, je sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Ocenilo je namreč, da kršitev tožnice ni bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in tudi ni bil izpolnjen dodatni pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče s to presojo ne soglaša.

13.Sodišče prve stopnje je ocenilo, da kršitev tožnice ni takšne narave, da bi utemeljevala podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot najstrožje sankcije. Pri tem je upoštevalo sledeče okoliščine: da gre za enkratno kršitev; da ob dogodku ni bilo prisotnih drugih gostov in da iz postopka ne izhaja, da bi dogodek dosegel širši krog ljudi; da toženka ni dokazala, da se gosta zaradi ravnanja tožnice nista več vrnila v igralnico oziroma hotel; da pri toženki še nihče ni prejel izredne odpovedi zaradi neprijaznosti s strankami; da toženka velik delodajalec, ki se ukvarja z igralništvom, gostinstvom in turizmom, zato prihaja do situacij med gosti in delavci, ki so bolj zahtevne; da tožničino ravnanje v pestrosti teh situacij ni izjemno odstopalo; da tožnici ni mogoče očitati, da dela ni opravila, saj je garderobo gostoma z zavlačevanjem nato izdala; da toženka tožnici po prejemu pritožb gostov nadaljnjega dela ni prepovedala.

14.Po prepričanju sodišča druge stopnje okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo zaključka, da je toženka s podajo izredne odpovedi izbrala prestrogo sankcijo za tožničino kršitev, ker naj ta ne bi bila tako huda, da bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg neizpolnjenosti pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka). Utemeljena je pritožbena graja, da je ta prvostopna ocena, ki temelji na (delno) zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, materialnopravno napačna.

15.Pritožba najprej umestno izpostavlja, da so nosilne ugotovitve prvostopnega sodišča, na katerih sloni presoja o teži očitane kršitve, nepravilne. Ne drži namreč, da je tožnica svoje delo opravila, da je v izredni odpovedi očitana kršitev enkratna oziroma osamljena, ter da tožničino ravnanje ni odstopalo od ravnanj drugih zaposlenih.

16.Tožnica je bila skladno s pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu "biljeter" dolžna opravljati naloge sprejemanja, evidentiranja, informiranja gostov in kontrole vstopa in sicer vestno, pravočasno, strokovno in kvalitetno. Njeno delo je od leta 2017 vključevalo tudi delo v garderobi in sicer sprejemanje, hranjenje in izdajanje garderobe. Toženka v pritožbi pravilno navaja, da tožnica svojega dela ni opravila kot se od nje utemeljeno pričakuje. Kot izhaja iz izvedenih dokazov (izpovedi prič K. K., I. I., e-sporočilo H. H.), je tožnica spornega dne večkrat namenoma in brez kakršnegakoli razumnega razloga opustila izvajanje svojih delovnih obveznosti. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica v trenutku, ko sta do nje pristopila gosta K. K. in H. H. ter jo vprašala glede garderoberja, imela kakšno drugo delo, ki bi ji preprečevalo, da gostoma ustreže ter jima izda shranjeno garderobo. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, vprašanje gosta glede garderoberja ob 4.00 uri zjutraj ni mogoče razumeti drugače, kot da po njem sprašuje zaradi prevzema svojih stvari, ne pa zaradi zanimanja za kadrovsko problematiko pri toženki. Vendar pa toženka v pritožbi pravilno izpostavlja, da je opustitev oprave dela predstavljala vsaka zavrnitev izdaje garderobe na večkratne prošnje gostov. Kot izhaja že iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica do garderobe odšla šele po tem, ko se je gost pretvarjal, da bo sam odšel skozi vhodna vrata garderobe in ko je videla, da je bila prisotna še tretja oseba. Zato teže njene kršitve v ničemer ne zmanjšuje dejstvo, da je tožnica garderobo v končni fazi in po pregovarjanju nato z zavlačevanjem (ter s hkratnim provociranjem gosta H. H.) le izdala.

17.Držijo tudi pritožbene navedbe, da ravnanje tožnice spornega dne ne predstavlja izoliranega dogodka v okviru njenega neustreznega obnašanja do gostov. Kot izhaja iz izvedenih dokazov (skladne izpovedi B. B., A. A., C. C. in D. D. ter nadalje iz Evidence pritožb gostov - B21 in Pisnega opomina z dne 20. 12. 2023 - B22) se je tožnica večkrat neprimerno obnašala in bila v zvezi s tem tudi opozorjena s strani B. B. in A. A., pri čemer ni storila ničesar, da bi svoje obnašanje izboljšala. Da je bila tožnica glede svojega odnosa do gostov predhodno že opozorjena, pa je zaslišana potrdila tudi tožnica sama. Prav tako iz skladnih izpovedi B. B., C. C., D. D., F. F. in G. G. izhaja, da je bilo ravnanje tožnice svojevrstno ter neprimerljivo z ostalimi konflikti, ki se občasno dogodijo pri toženki v relaciji "zaposleni delavec - gost", saj se pri toženki še ni zgodilo, da bi zaposleni odreagiral na tako nespoštljiv način in gostu ne bi želel izročiti njegove lastnine.

18.Za presojo teže tožničine kršitve po prepričanju sodišča druge stopnje tudi ne more biti odločilno, da ob dogodku ni bilo prisotnih drugih gostov, da iz postopka ne izhaja, da bi dogodek dosegel širši krog ljudi ter da toženka ni dokazala, da se gosta zaradi ravnanja tožnice nista več vrnila v igralnico oziroma hotel. Toženka v pritožbi utemeljeno poudarja, da takega ravnanja, kot ga je izkazala tožnica spornega dne, glede na svojo dejavnost ne more tolerirati. Glede na ravnanje tožnice pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka tožnici utemeljeno očitala hujšo kršitev delovnih obveznosti, saj je zavestno gostoma odklanjala izdajo garderobe (kar je po pogodbi odrejeno delo) ter imela do njiju povsem neprimeren odnos, ki je daleč presegel nivo komuniciranja, ki se sicer pričakuje pri opravljanju njenega dela. Povsem utemeljeno pri tem toženka opozarja na zahtevani nivo komuniciranja v dejavnosti, s katero se ukvarja (igralniška, hotelska in turistična panoga), v kateri so gostje glavni fokus poslovanja, njihovo zadovoljstvo pa je ključno za uspešnost podjetja. Pritožbeno sodišče zato soglaša s toženko, da je tožničin odnos pokazal naklepno nasprotovanje zasledovanju cilja zadovoljstva gostov, kar pa je bistveno za nemoteno ter uspešno delovanje toženke in ustvarjanje prijetnega okolja tako za goste kot ostale zaposlene. Toženka utemeljeno pričakuje, da se imajo zaposleni v njeni dejavnosti vedno v oblasti. Zgolj povsem pavšalen prvostopenjski argument, da je toženka velik delodajalec, ter da v dejavnosti, s katero se ukvarja, pač prihaja do situacij med gosti in delavci, ki so bolj zahtevne, zato pri presoji ne more biti upošteven.

19.Pojem "hujša kršitev" je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Očitane kršitve po presoji pritožbenega sodišča ustrezajo definiciji iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ravnanja tožnice oziroma njene neprimerne komunikacije do obeh gostov, ki jima je šele po pregovarjanju (večkratnih prošnjah in prepiru) izdala njuno garderobo, ni mogoče opredeliti drugače kot hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti. Še posebej ob ugotovitvi, da se je tožnica že v preteklosti do gostov obnašala neprimerno, zaradi česar je bila večkrat tudi opozorjena s strani neposredno nadrejenih in se je torej zavedala, kakšno ravnanje od nje pričakuje delodajalec.

20.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno pojasnilo, da mora biti za zakonitost in utemeljenost izredne odpovedi delodajalca poleg enega od razlogov iz 110. člena ZDR-1 v skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 izpolnjen tudi nadaljnji (samostojni) pogoj, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Glede na ugotovljene kršitve pogodbenih in drugih obveznosti tožnice iz delovnega razmerja, pojasnjene zgoraj, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je v obravnavani zadevi izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 v smislu nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Toženka ga je že v izpodbijani odpovedi utemeljevala s popolno izgubo zaupanja v delavko, ki ne upošteva niti navodil niti opozoril delodajalca, svojih ravnanj ne obžaluje, jih ne ocenjuje kot problematičnih in ne prepozna resnosti svojih kršitev. Toženka je navajala, da glede na navedeno obstaja visoka stopnja verjetnosti, da bo tožnica ravnanja ponavljala.

21.Obstoj navedenega pogoja je potrebno presojati ob tehtanju vseh okoliščin in interesov obeh strank pogodbe o zaposlitvi. Jasno je, da je interes tožnice po nadaljevanju delovnega razmerja (vsaj do izteka odpovednega roka) podan. Zgolj na podlagi ugotovljene okoliščine, da je vodja centra E., D. D. izjavil, da zaupanja v tožnico ni izgubil, pa je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da odnos med tožnico in toženko ni bil porušen. Vodja centra E. namreč ni tisti, v pristojnosti katerega je bila odločitev v zvezi s podajo izredne odpovedi tožnici, temveč je bila ta v pristojnosti uprave toženke. Zato je lahko v razmerju do tožnice ob odločitvi za podajo izredne odpovedi relevantno zgolj, kaj je glede zaupanja ugotovila uprava na podlagi pridobljenih informacij s strani tožnici neposredno nadrejenih, ki so s tožnico neposredno sodelovali pri delu in njeno delo tudi najbolje poznajo.

22.Iz izpovedi D. D. izhaja, da je bil sicer prisoten na zagovoru tožnice, tako kot tudi vodja pravne službe C. C., za razliko od slednje, pa pri odločitvi glede sankcije, ki jo je nato sprejela uprava, ni sodeloval. Vodja pravne službe C. C., ki je bila od uprave pooblaščena za vodenje celotnega postopka, kot izhaja iz njene izpovedi, pa je zaslišana podrobno pojasnila, kako je potekalo odločanje uprave glede tega, katera od sankcij se bo izrekla tožnici ter zakaj se je uprava odločila za najstrožjo sankcijo. Pojasnila je, da je upravi natančno predstavila celotno zadevo, med drugim ji je pojasnila, da je bila tožnica predhodno s strani neposredno nadrejenih že opozorjena na neprimeren odnos do gostov, ki ga ni spremenila, kot tudi, da že sami zaposleni na recepciji igralnice ne bi mogli več delati s tožnico zaradi njenega neprimernega obnašanja, ki ga je imela tudi do njih, ne samo do gostov. Upravi je predlagala izdajo izredne odpovedi, kar je uprava po proučitvi vseh argumentov sprejela, saj je prišla do zaključka, da obstaja ponovitvena nevarnost, zato tožnici ni mogoče več zaupati. Sodišče prve stopnje se je pri presoji navedenega pogoja neutemeljeno oprlo zgolj na izpoved D. D., ki je bil, kot izhaja iz njegove izpovedi šele tožnici tretje nadrejeni in svojega mnenja glede nadaljnjega zaupanja tožnici niti ni konkretneje pojasnil, pri čemer pa je tudi sam izpovedal, da je seznanjen s tem, da so tožnico že prej opozarjali na slabo delo ter da je s tem v zvezi prejela opozorilo. Ob tem pa je prvostopno sodišče spregledalo, da je tožnici neposredno nadrejena B. B. (vodja hotela), prav tako kot C. C., pojasnila, da tožnici niso več zaupali, ker ne moreš zaupati nekomu, ki je bil že večkrat opozorjen in ni nič naredil na tem, da bi izboljšal svoj odnos. Enako je izpovedala tožnici drugo nadrejena A. A., ki je s tožnico neposredno sodelovala pri delu in ki je pojasnila, da nobena opozorila pri tožnici niso padla na plodna tla. Dejstvo, da so B. B., C. C. in A. A. pri toženki še vedno zaposlene samo po sebi ne more vzbuditi dvoma v njihovo verodostojnost, saj ne prvo ne drugostopno sodišče (drugih) spornih okoliščin ni zaznalo, tekom postopka pa jih za te priče ni navajala niti tožnica.

23.Iz povzete izpovedi C. C. je tako mogoče dovolj jasno razbrati razloge, ki so upravo toženke vodili v izgubo zaupanja v tožnico. Slednje je povsem objektivizirano, saj je že sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica svojega neprimernega ravnanja ni prepoznala, ga ni obžalovala, se gostoma ni opravičila in samokritičnosti do svojega obnašanja ni pokazala ne v postopku odpovedi pred delodajalcem, ne pred sodiščem. Te okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje neutemeljeno ni v zadostni meri upoštevalo, nedvomno kažejo na tožničin odnos do njenih delovnih obveznosti, zaradi katerega ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Za odločitev pa ni ključno, da toženka po prejemu pritožb gostov tožnici ni prepovedala opravljati dela, saj je s tem v zvezi povsem prepričljiva izpoved C. C., da se tega ukrepa, ki je v zakonu predviden zgolj kot možnost, toženka ni poslužila iz razloga, ker se je predhodno hotela seznaniti z vsemi aspekti dogodka. Zgolj to dejstvo zato ne dokazuje, da odnos med strankama ni porušen do mere, ko delovnega razmerja ni mogoče ohraniti niti do poteka odpovednega roka. Prav tako ni relevantno, da je tožnica dolgoletna zaposlena pri toženki, saj to dejstvo nad težo, naravo in posledicami očitane kršitve, ne more prevladati. Ob tem je pritožbeno sodišče pri presoji namreč upoštevalo tudi že s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno dejstvo, da je toženka kot opravičilo za ravnanje tožnice, gostu H. H. dala ugodnost in sicer ga je na svoje stroške premestila v luksuzni apartma, kar seveda pomeni, da tožničina kršitev ni bila brez posledic za toženko. Toženka slednjega resda ni bila dolžna storiti, kot to v odgovoru na pritožbo izpostavlja tožnica, vendar je takšno ravnanje toženke vsekakor poslovno upravičeno, saj je z njim toženka povsem očitno želela zreducirati madež na njenem ugledu, ki ji je nastal v posledici tožničinega ravnanja.

24.Pritožba pravilno izpostavlja tudi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno izpostavilo, da pri toženki zaradi neprijaznosti še nihče ni prejel izredne odpovedi. Kot izhaja iz dokaznega postopka kršitev tožnice ni bila zgolj v njeni neprijaznosti do obeh vpletenih gostov, temveč je tožnica namerno odrekala delo, ignorirala je njune legitimne prošnje ter ni prepoznala potrebe po tem, da jima pomaga, z gostom H. H. pa se je zapletla tudi v verbalni konflikt, pri čemer takšno ravnanje ni bilo posledica njene obremenjenosti ali zasedenosti z drugimi delovnimi nalogami. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave bi bilo od toženke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici slednje ne sme podati.

25.Po vsem obrazloženem je utemeljena pritožbena graja, da je šlo pri ugotovljeni tožničini kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja vendarle za dovolj hudo kršitev, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

26.Vse obrazloženo je ob pravilni uporabi materialnega prava, glede na dejansko stanje, kot ga je po pritožbeni obravnavi ugotovilo sodišče druge stopnje, narekovalo ugoditev pritožbi toženke in spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne (vključno s stroškom novoletne pogostitve, ki spada v okvir reparacije), saj je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena in zakonita. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na 1. in 6. alineji 358. člena ZPP.

27.Sprememba prvostopne sodbe na drugi stopnji je v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala odločitev o stroških vsega postopka. Stranki krijeta vsaka svoje stroške za postopek na prvi stopnji. Tožnica, ker v postopku ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), toženka pa iz razloga, ker v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, kot delodajalec, ne glede na izid postopka, sama nosi svoje stroške (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

28.Stroške pritožbenega postopka krijeta stranki sami. Tožnica, ki z odgovorom na pritožbo ni bila uspešna, jih krije v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki je s pritožbo uspela, pa na podlagi že citirane določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1VSRS, opr. št. VIII Ips 106/2018, II Ips 288/2015 in druge.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 33, 34, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286, 286/1, 286/3, 287, 287/2, 347, 347/2, 358, 358-1, 358-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.