Jedro

Pravna podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke pa bi lahko bila v določbi 34. člena takrat veljavnega zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80 - v nadaljevanju ZR), ki je določal, da je dolžan razlastitveni upravičenec na željo kmeta kot prejšnjega lastnika, le temu preskrbeti prvenstveno druga ustrezna zemljišča približno enake katastrske kulture in približno enake lege v primerni oddaljenosti. Pri tem je bila dolžna razlastitvenemu upravičencu pomagati tudi zemljiška skupnost. ZR je tedaj nalagal razlastitvenemu upravičencu dolžnost, da v sodelovanju s kmetijsko zemljiško skupnostjo prvenstveno preskrbi prejšnjemu lastniku, ki je to želel, druga ustrezna zemljišča. Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke je zato odvisen od odgovora na nadaljnje vprašanje in sicer: Ali je v obravnavanem primeru tožena stranka ravnala tako, kot je bilo predpisano v 34. členu ZR in s tem izpolnila svojo zakonsko dolžnost, zaradi česar škode, ki naj bi nastala zaradi izpada dohodka tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot škodo, ki je posledica nedopustnega (protipravnega) ravnanja tožene stranke? Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev pa je tudi po presoji revizijskega sodišča odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka storila celo vrsto ukrepov z namenom, da bi tožeči stranki zagotovila nadomestna zemljišča. Z drugimi lastniki je sklenila vrsto dogovorov na podlagi katerih naj bi se pridobila zemljišča, ki bi bila dodeljena tožeči stranki kot nadomestna zemljišča. Prvemu in drugemu tožniku so bila nadomestna zemljišča ponujena celo pred odvzemom razlaščenih zemljišč iz posesti. Tožeča stranka je dodelitev kakršnihkoli nadomestnih zemljišč že načeloma odklanjala, saj je trdila, da razlastitev ni utemeljena in da zato dodelitev nadomestnih zemljišč sploh ni potrebna. Vsi v razlogih druge in prve stopnje opisani številni ukrepi, ki so bili izvedeni tudi ob pomoči zemljiške skupnosti, in v razlogih obeh sodb ugotovljeno odločno nasprotovanje tožeče stranke, da bi se ji dodelila nadomestna zemljišča, brez dvoma potrjujejo presojo sodišč druge in prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z določbo 34. člena ZR in zato kot nedopustno (protipravno) ravnanje tožene stranke podlaga njene odškodninske odgovornosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna tožena stranka plačati tožnikom M. P., D. P., T. P., L. J., C. R. in B. O. znesek 1.810,00 SIT, tožniku J. K. pa znesek 19.073,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 6.9.1993 dalje do plačila. Njihov višji tožbeni zahtevek, tožbeni zahtevek tožnika F. S. pa v celoti, je zavrnilo, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih morajo tožniki povrniti tožeči stranki v zneskih, ki so navedeni v 3. odstavku izreka prvostopne sodbe.

Z izpodbijano pravnomočno sodbo je pritožbeno sodišče pritožbo tožečih strank zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem (zavrnilnem) delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trditev, da je tožena stranka že v mesecu avgustu leta 1982 ponudila prvemu in drugemu tožniku nadomestna zemljišča, je protispisna, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožnikom so bila zemljišča vzeta iz uporabe že v jeseni leta 1982, nadomestna zemljišča pa so jim bila izročena šele v mesecu aprilu leta 1987. Ponudba, ki jo je tožena stranka podala v mesecu avgustu leta 1982 ne pomeni ničesar, saj je ni bilo mogoče realizirati. V mesecu avgustu leta 1982 še ni bilo na razpolago nobenih nadomestnih zemljišč. Tožena stranka se je takrat šele dogovarjala o tem, kako bo pridobila zemljišča, ki bi jih lahko ponudila tožečim strankam. Kljub tem dogovorom pa tožena stranka vse do leta 1987 ni naredila vsega kar bi bilo potrebno, da bi bila tožeči stranki dodeljena nadomestna zemljišča. Zgolj ponudba tožečim strankam, naj ponujena nadomestna zemljišča prevzamejo, še ne zadošča za to, da tožena stranka ne bi bila dolžna plačati odškodnine zaradi izpada pridelka. Nadomestno zemljišče mora biti tudi dejansko izročeno. Drugačno tolmačenje je v nasprotju z določbami 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih in 32. člena zakona o razlastitvi. Nepravilna je tudi odločitev sodišča o tem, da se tožeča stranka ne oprosti plačila sodnih taks. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podrejeno naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita in v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodna revizijska trditev, da ni v skladu z listinskimi dokazi trditev sodišč druge in prve stopnje, da je bilo prvemu in drugemu tožniku že v letu 1982 ponujeno nadomestno zemljišče, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ni točna. Iz zabeležke št. SPL-MT/ML-825/82 z dne 17.8.1982 je jasno razvidno, da so bila tako F. P. kot tudi F. S. ponujena nadomestna zemljišča (predlog ponudbe jima je bil vročen v pismeni obliki dne 13.8.1982), vendar pa sta oba iz razlogov, ki so v zabeležki navedeni, ponudbo odklonila in vztrajala pri stališču, da razlastitev ni zakonita in potrebna in da bosta pristala na zamenjavo zemljišč le v primeru, če ne bo več nobenega drugega izhoda. V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb ZPP zato ni podana. V okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) pa je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje tekom obravnavanja zadeve kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili.

V nadaljevanju revizije tožeča stranka obširno povzema vsebino posameznih listin, ki so bile vpogledane in ocenjene v dokaznem postopku (zabeležka z dne 11.8.1982, dogovori, ki jih je sklenila tožena stranka s posameznimi lastniki zemljišč zato, da bi pridobila zemljišča, ki bi jih lahko ponudila tožnikom, zapisi iz katerih je razvidna vsebina posameznih ponudb in potek poravnalnih pogajanj itd.) in nato postavi trditev, da kljub temu, da so poravnalna pogajanja potekala in da je tožena stranka nadomestna zemljišča ponujala, tožena stranka ne more biti razbremenjena plačila odškodnine za škodo, ki je tožeči stranki nastala zaradi izpada pridelka. Po mnenju tožeče stranke toženi stranki ne bi bilo potrebno plačati odškodnine zaradi izpadlega dohodka le v primeru, če bi bila tožeči stranki nadomestna zemljišča tudi dejansko izročena (ne pa le ponujena). To naj bi po mnenju revizije izhajalo tako iz 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih kot tudi iz 32. člena zakona o razlastitvi. To stališče pa, ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in ki jih tudi tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), tudi po mnenju revizijskega sodišča pravno ni pravilno. Tožeča stranka zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine zaradi izpada dohodka za čas od odvzema nepremičnin iz posesti pa do dodelitve nadomestnih zemljišč. Zato ji odškodnine ni mogoče prisoditi na podlagi določbe 14. člena takrat veljavnega zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur. l. SRS, št. 17/86 -p.b.), ki je določal, da pripada kmetu poleg odškodnine po predpisih o razlastitvi še nadomestilo za zmanjšano možnost pridobivanja na preostalem zemljišču, pri čemer je moralo biti nadomestilo tolikšno, da je skupaj z odškodnino zadoščalo po izbiri kmeta bodisi za tolikšno izboljšanje preostalega zemljišča, da ni bil prikrajšan v svojem dohodku, bodisi, da si je lahko pridobil drugo enakovredno zemljišče. Pravna podlaga odškodninskega tožbenega zahtevka tožeče stranke pa bi lahko bila v določbi 34. člena takrat veljavnega zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. l. SRS, št. 5/80 - v nadaljevanju ZR), ki je določal, da je dolžan razlastitveni upravičenec na željo kmeta kot prejšnjega lastnika, le temu preskrbeti prvenstveno druga ustrezna zemljišča približno enake katastrske kulture in približno enake lege v primerni oddaljenosti. Pri tem je bila dolžna razlastitvenemu upravičencu pomagati tudi zemljiška skupnost. ZR je tedaj nalagal razlastitvenemu upravičencu dolžnost, da v sodelovanju s kmetijsko zemljiško skupnostjo prvenstveno preskrbi prejšnjemu lastniku, ki je to želel, druga ustrezna zemljišča. Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavanem primeru podana odškodninska odgovornost tožene stranke je zato odvisen od odgovora na nadaljnje vprašanje in sicer: Ali je v obravnavanem primeru tožena stranka ravnala tako, kot je bilo predpisano v 34. členu ZR in s tem izpolnila svojo zakonsko dolžnost, zaradi česar škode, ki naj bi nastala zaradi izpada dohodka tožeči stranki, ni mogoče opredeliti kot škodo, ki je posledica nedopustnega (protipravnega) ravnanja tožene stranke ? Ob upoštevanju v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev pa je tudi po presoji revizijskega sodišča odgovor na zastavljeno vprašanje pritrdilen. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje namreč izhaja, da je tožena stranka storila celo vrsto ukrepov z namenom, da bi tožeči stranki zagotovila nadomestna zemljišča. Z drugimi lastniki je sklenila vrsto dogovorov na podlagi katerih naj bi se pridobila zemljišča, ki bi bila dodeljena tožeči stranki kot nadomestna zemljišča. Prvemu in drugemu tožniku so bila nadomestna zemljišča ponujena celo pred odvzemom razlaščenih zemljišč iz posesti. Tožeča stranka je dodelitev kakršnihkoli nadomestnih zemljišč že načeloma odklanjala, saj je trdila, da razlastitev ni utemeljena in da zato dodelitev nadomestnih zemljišč sploh ni potrebna. Vsi v razlogih druge in prve stopnje opisani številni ukrepi, ki so bili izvedeni tudi ob pomoči zemljiške skupnosti, in v razlogih obeh sodb ugotovljeno odločno nasprotovanje tožeče stranke, da bi se ji dodelila nadomestna zemljišča, brez dvoma potrjujejo presojo sodišč druge in prve stopnje, da toženi stranki ni mogoče očitati ravnanja, ki bi bilo v nasprotju z določbo 34. člena ZR in zato kot nedopustno (protipravno) ravnanje tožene stranke podlaga njene odškodninske odgovornosti. Sicer pa tekom celotnega postopka pred nižjima sodiščema, kot tudi sedaj v revizijskem postopku, tožeča stranka ni postavila prav nobene trditve o tem, da je bilo ravnanje tožene stranke nedopustno (protipravno). Dokazno breme tega elementa odškodninske odgovornosti pa je bilo na njeni strani.

Po povedanem se je pokazalo, da v reviziji uveljavljeni razlogi niso podani. Zato je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

V reviziji je tožeča stranka tudi navedla, da nista pravilni odločitvi sodišč druge in prve stopnje o zavrnitvi njenega predloga za oprostitev plačila sodnih taks. Te revizijske trditve revizijsko sodišče vsebinsko ni moglo presojati, saj se nanaša na izpodbijanje sklepa, s katerim se pravdni postopek pravnomočno ne konča. Revizija pa je dopustna le proti tistim sklepom sodišča druge stopnje, s katerimi se postopek pravnomočno konča (400. člen ZPP).