Jedro

Iz kazenske obsodilne sodbe res izhaja, da je toženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar pa tega stanja ni mogoče enačiti s stanjem prehodne nerazsodnosti po drugem odstavku 136. člena OZ.

OZ ne daje podlage, da bi bistveno zmanjšana prištevnost, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko kakorkoli vplivala na zmanjšanje odškodninske odgovornosti toženca.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 23.417,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 6. 2020 dalje do plačila na transakcijski račun tožeče stranke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 715 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3.V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče bi moralo zagotoviti, da ima vsaka stranka možnost predlagati izvedbo dokazov, sodišče pa se mora opredeliti do vsakega predloga, česar pa v predmetnem postopku ni storilo. Sodišču prve stopnje očita, da je zavrnilo dokazne predloge kot nepotrebne. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti v sami obrazložitvi sodbe ni mogoče zaslediti odločilnih dejstev, ki bi konkretizirala izrek sodbe, zato se tožena stranka niti ne more konkretneje opredeliti. V zvezi z nadomestilom za bolniško odsotnost izpostavlja, da ta predstavlja velik delež zahtevanega zneska (20.725,59 EUR), vendar ni jasno, ali je bilo zdravljenje oziroma bolniška odsotnost za celotno obdobje dejansko posledica škodnega dogodka. Tožeča stranka bi morala dokazati, da so bili vsi zahtevani zneski nujni in da so izključno posledica poškodbe, ki jo je utrpel zavarovanec tožeče stranke zaradi toženca. V zvezi z očitkom zmotne uporabe materialnega prava pritožnik sodišču očita, da napačno razume določbo 136. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče je dolžno upoštevati stopnjo zmanjšane prištevnosti, vendar se sodišče do tega niti ni opredelilo, kar predstavlja pomanjkljivo ugotovitev dejanskega stanja. Zmanjšana prištevnost je vsekakor olajševalna okoliščina pri ugotavljanju odgovornosti za škodo. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno zavrnilo ugovore tožene stranke, da je osebje gostinskega lokala soodgovorno za nastanek škodnega dogodka, saj je toženec že ob prihodu v lokal kazal očitne znake opitosti, kar je osebje ignoriralo in mu še naprej streglo alkoholne pijače. V takih primerih je odgovornost tretjih oseb relevantna, zlasti če so prispevale k nastanku škode z opustitvijo dolžnega ravnanja. Sodišče bi moralo presoditi, ali bi osebje moralo prepoznati nevarnost in preprečiti nadaljnje streženje alkohola, kar bi zmanjšalo tveganje za škodljiv dogodek.

4.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. V odgovoru na pritožbo pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi. Dodaja, da je tožeča stranka v postopku na prvi stopnji predložila vsa dokazila o opravljenih storitvah, tožena stranka potrebnosti stroškov na prvi stopnji ni oporekala.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niso utemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, argumentirani, tako da je sodbo mogoče preizkusiti.

7.Pritožbeni razlogi, da toženi stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, niso konkretizirani. Tožena stranka je imela možnost predlaganja dokazov v skladu z določbo 286. člena ZPP. S čim ji je bila kršena ta možnost, tožena stranka ne pojasni.

8.Pravica do izvedbe predlaganega dokaza ni absolutna. Sodišče lahko izvedbo dokaza zavrne, če njegova izvedba ne bi mogla vplivati na odločitev sodišča (npr. če je dejstvo, v zvezi s katerim je bil dokaz predlagan, nerelevantno; če je dokazni predlog neprimeren ipd).1 Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, ker so bila odločilna dejstva med strankama nesporna. Prav tako je na naroku dne 28. 8. 2024 sodišče pojasnilo, da je neizvedene dokaze zavrnilo kot nepotrebne. Razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje. Pravica do izjave iz 22. člena Ustave RS in 8. člena drugega odstavka 339. člena ZPP toženi stranki ni bila kršena.

9.Razlogi sodišča prve stopnje, da je pravdno sodišče v konkretnem primeru vezano na pravnomočno obsodilno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 000/2016 z dne 21. 5. 2018 glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, so pravilni (14. člen ZPP). Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je bila izrečena kazen zapora sedmih let. Toženec je bil torej v času storitve kaznivega dejanja prišteven (razsoden). Oškodovancu (zavarovancu tožeče stranke) je povzročil številne vbodne rane na vitalnih delih telesa. Iz kazenske obsodilne sodbe res izhaja, da je toženec kaznivo dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, vendar pa tega stanja ni mogoče enačiti s stanjem prehodne nerazsodnosti po drugem odstavku 136. člena OZ. V slednjem primeru je pri storilcu v času škodnega dogodka povsem izključena zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti svoje ravnanje v oblasti. Toženec v času storitve kaznivega dejanja in povzročitve škode zavarovancu tožeče stranke ni bil v takšnem stanju, zato določba drugega odstavka 136. člena OZ v konkretni situaciji niti ne more priti v poštev.2

10.Kaj ima tožena stranka v mislih, ko sodišču prve stopnje očita, da bi moralo ugotoviti vsaj zmanjšano odgovornost tožene stranke in nikakor ne njene izključne odgovornosti, ni povsem jasno. Toženec ne zatrjuje, da bi oškodovanec karkoli prispeval k nastanku škode, tako da določba 171. člena OZ ne pride v poštev. Prav tako OZ ne daje podlage, da bi bistveno zmanjšana prištevnost, ugotovljena v kazenskem postopku, lahko kakorkoli vplivala na zmanjšanje odškodninske odgovornosti toženca.

11.Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje (tč. 13 do 16) glede neodgovornosti osebja lokala za škodo, ki jo je toženec povzročil zavarovancu tožeče stranke, in se v izogib ponavljanju na njih sklicuje. Vendar pa tudi v primeru, če bi bila njihova odgovornost podana (za kar se pritožba zavzema), bi bila odgovornost v razmerju do zavarovanca tožeče stranke lahko le solidarna (186. člen OZ). Na zmanjšanje toženčeve odgovornosti v razmerju do zavarovanca tožeče stranke pa to ne bi imelo nobenega vpliva.

12.Prepozne so pritožbene navedbe glede višine stroškov zdravljenja, bolniške odsotnosti ter potrebnosti teh stroškov. Na prvi stopnji med pravdnima strankama te okoliščine niso bile sporne, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Gre za pritožbene novote, ki niso dovoljene (337. člen ZPP). Trditvena in dokazna podlaga (priloge A6 do A27) tožeče stranke, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev glede višine škode (tč. 17 in 18), je bila glede na pasivnost tožene stranke zadostna. Očitek tožene stranke, da tožeča stranka ni predložila podrobnih dokazov, je glede na navedeno neutemeljen.

13.Ker niso podani niti izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O stroških pritožbenega postopka

14.Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15.Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da glede na vsebino izpodbijane sodbe, v pritožbi uveljavljene pritožbene razloge ter vsebino odgovora na pritožbo, priglašeni stroški ne zadostijo kriteriju potrebnosti iz 1. odstavka 155. člena ZPP. Stranka mora obseg stroškov zmanjšati na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih pravic in interesov, kar je v skladu z načelom vestnosti in poštenja.3 Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

-------------------------------