Jedro

Glede na ugotovljeni način razkladanja ni sporno, da gre za delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar je podana objektivna odgovornost toženke. Toženka pa želi uveljaviti oprostitev svoje odgovornosti s trditvijo, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja. V reviziji prvič med drugim zatrjuje, da takega načina razkladanja ni mogla pričakovati in zato ni mogla nič vplivati. Ker pa je šlo za običajen način razkladanja pločevinastih plošč, je ta toženkina revizijska trditev nesprejemljiva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik se je 16.2.1996 v delovni nesreči hudo telesno poškodoval, ko ga je pri razkladanju velika pločevinasta plošča zadela v hrbet in povzročila kompresijski prelom prvega ledvenega dela hrbtenice. Zato je od delodajalca zahteval 5.000.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je šlo za delo s povečano nevarnostjo, da pa je tudi tožnik zaradi nepravilne izbire nosilca prispeval k nastanku škode v višini 30%. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je odmerilo na 2.550.000 SIT in zaradi tožnikovega prispevka toženki naložilo, da mu mora plačati 1.785.000 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodb obeh sodišč v prisodilnem delu oziroma razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka vztraja pri svojem stališču, da je tožnik sam izključno kriv za nastanek škode. Očividca nesreče sta zaslišana kot priči povedala, da je bil tožnik pri delu zelo nestrokoven in je nesrečo sam zakrivil. Iz dokaznega postopka izhaja, da tožniku ni nihče naročil takega odlaganja plošč, da so ušesa obrnjena navznoter. Posebnih navodil ni bilo. Zato so zmotni razlogi, da je bil tožniku odrejen tudi tak način razkladanja plošč. Nasvet delavcev T. za tak način razkladanja ni bil zavezujoč. Tožnik je bil pri delu povsem samostojen in je moral sam poskrbeti za varen način. Odločil se je za rizični način razkladanja, pri katerem je moral zlesti pod ploščo, da je odpel vrvi, poleg tega pa je sam izbral neprimeren podporni nosilec, zaradi česar je prišlo do zdrsa plošče in do nesreče. Zmotni so razlogi sodišča, da bi odklonitev takega načina raztovarjanja lahko imela za tožnika hude posledice, saj tožnik tega ni izpovedal. Nevaren način razkladanja bi moral odkloniti. Izpolnjene so okoliščine iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za oprostitev toženkine odgovornosti, ker je do nesreče prišlo izključno zaradi tožnikovega ravnanja, to je napačne izbire razkladanja in napačne izbire podpornega nosilca. Poleg tega so se plošče razkladale na navoženi zemlji, torej na neutrjenem delu skladišča. Na vse te okoliščine toženka ni mogla vplivati, saj vsega tega ni mogla pričakovati.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP (1977), ki ga je treba v tej pravdni zadevi uporabiti zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni moglo obravnavati, ker jih toženka niti opisno ni opredelila. Če revizija meri na procesne kršitve pri trditvi, da tožnik ni izpovedal, da bi imela odklonitev odrejenega načina razkladanja zanj hude posledice, je tako stališče zmotno, ker gre v tem delu le za mnenje sodišča prve stopnje, ne pa za povzetek tožnikove izpovedi, in ker ta okoliščina pri zanesljivo ugotovljeni objektivni odgovornosti toženke v sedanji fazi postopka, ko je revizijo vložila le ta stranka, ni pravno pomembna, saj bi utegnila vplivati le na manjši, ne pa na večji ali celo izključni tožnikov prispevek.

Tožnik se je poškodoval pri razkladanju velikih pločevinastih plošč, delov rezervoarja, površine 8 m x 2 m, debeline 10 mm in teže približno ene tone in pol. Trije delavci toženke so se pripeljali v podjetje T., voznik tovornjaka je bil M., z avtodvigalom je upravljal M., tožnik pa je bil zadolžen za zapenjanje in odpenjanje jeklenih vrvi, s pomočjo katerih so s tovornjaka z avtodvigalom spuščali plošče na tla. Ušesa na teh ploščah, na katera so se s posebno varovalno sponko privijale in odvijale nosilne jeklene vrvi, so bila obrnjena navzdol. Ob spuščanju so ploščo na eni strani spustili do tal, na drugi strani pa naslonili na prej pripravljeno podlogo. V vmesni prostor je moral seči tožnik, da je odvil varovalne sponke na koncu nosilnih jeklenih vrvi. Pri razkladanju tretje plošče se je pred tem izbrana podloga (ostanek lesenega trama) spodnesla in plošča je udarila tožnika v hrbet ter ga poškodovala.

Ob tako ugotovljenem načinu razkladanja niti v pritožbenem postopku niti v revizijskem postopku ni sporno, da gre za delo s povečano nevarnostjo, zaradi česar je podana objektivna odgovornost toženke (173. člen ZOR in prvi odstavek 174. člena ZOR). Toženka v pritožbenem in v revizijskem postopku želi uveljaviti oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 177. člena ZOR s trditvijo, da je škoda nastala izključno zaradi tožnikovega ravnanja. To stališče uveljavlja z zatrjevano izpovedjo očividcev nesreče, da je tožnik sam zakrivil nesrečo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da priči tega nista izpovedali, da pa je taka njuna izjava, dana v prijavi nesreče, sestavljeni neposredno po dogodku. Navedena izjava predstavlja oceno dogajanja, ki je pravne narave in na katero sodišče seveda ni vezano. Po ugotovitvah obeh sodišč je tožnik to delo opravljal prvič, posebnih navodil glede načina razkladanja pa ni bilo. Toženka v reviziji prvič zatrjuje tudi, da takega načina razkladanja ni mogla pričakovati in zato ni mogla nič vplivati. Ta trditev je sicer skladna z več zahtevanimi materialnopravnimi pogoji za oprostitev odgovornosti iz drugega odstavka 177. člena ZOR, vendar je toženka doslej ni uveljavljala. Poleg tega je ta trditev v izrecnem nasprotju z izpovedmi obeh prič, na katere se toženka sicer sklicuje v reviziji. Tako je M. na naroku 12.2.1999 izpovedal, da so tudi drugi toženkini delavci take elemente razlagali na enak način kot tožnik, priča M. pa, da se podobni tovori razkladajo na tak način, in še, da je bil v danem primeru to najboljši način razkladanja. Šlo je torej za običajen način razkladanja pločevinastih plošč, zaradi česar je nesprejemljiva toženkina revizijska trditev, da tega ni mogla pričakovati in se posledicam takega načina razkladanja plošč izogniti.

Obe sodišči sta ocenili, da je tožnik soprispeval k škodi s 30%, ker je pri razkladanju tretje plošče izbral neprimeren podstavek oziroma nosilec, saj podložiti kos lesa pod rob take plošče na neprimerno podlago predstavlja opustitev povprečne skrbnosti. Ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava iz tretjega odstavka 173. člena ZOR revizijsko sodišče meni, da ugotovljene okoliščine o poteku delovne nesreče ne utemeljujejo nikakršnega zvišanja tožnikovega soprispevka. Tudi uradni preizkus pravilne odmere pravične odškodnine po 200. in 203. členu ZOR glede na težo poškodbe, obseg vseh ugotovljenih oblik nepremoženjske škode, tožnikove individualne značilnosti, zlasti pa glede na primerjavo s prisojo odškodnin v podobnih zadevah, ne utemeljuje znižanja prisojene odškodnine.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni in ker v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 zavrnilo toženkino revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.