Jedro

Presoja okoliščin v zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obd. D.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 07.03.2003 po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obd. D.T. za en mesec, to je do 07.04.2003 do 13.15 ure, iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 14.03.2003 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik I.J. iz M., je dne 18.03.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer ni navedel, iz katerih razlogov ga izpodbija. Vložnik zahteve se zavzema za odpravo pripora, podrejeno pa za izrek hišnega pripora ali ukrepa prepovedi približevanja določeni osebi in kraju v smislu 195.a člena ZKP.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva ni utemeljena.

Zagovornik se v večjem delu svoje zahteve ne strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem tako glede utemeljenosti suma, da je obdolženec storil očitani mu kaznivi dejanji, kot tudi glede obstoja ponovitvene nevarnosti. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa ni dovoljeno vlagati zahteve za varstvo zakonitosti. Uveljavlja pa tudi, da pripor zoper obdolženca ni neogibno potreben za varnost ljudi. Neogibno potrebnost ukrepa in sorazmerje med posegom v obdolženčevo pravico do svobode in ogroženo varnostjo ljudi je sodišče na 3. strani sklepa z dne 07.03.2003 obrazložilo in se pri tem tudi opredelilo, da je pripor neizogiben kljub obdolženčevi mladosti.

Sodišče pa je na isti strani tudi navedlo razloge, zakaj ne pride v poštev milejši ukrep.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve ne navaja, iz katerih v določbah od 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP navedenih kršitev izpodbija odločitev, ki jo je sodišče sprejelo s pravnomočnim sklepom. V obrazložitvi se sklicuje na kriterije, ki jih je določilo Ustavno sodišče v zvezi z ugotavljanjem obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v odločbah opr. št. Up 74/95, Up 75/95 in Up 57/95 ter na stališče, navedeno v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I Ips 83/2000. Te navedbe je mogoče razlagati kot trditev, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za odreditev oziroma podaljšanje pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po tej določbi se sme zoper obdolženca odrediti pripor, če je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, in če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, in njegove osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. Glede na vsebino te določbe sodišče ugotavlja obstoj utemeljenega suma v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, prav tako ugotavlja objektivne in subjektivne okoliščine ter na njihovi podlagi presodi, ali je podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri tem zadostuje, da je ugotovljena vsaj ena okoliščina subjektivne in ena objektivne narave.

Sodišče se glede izkazanosti utemeljenega suma, da je obdolženec storil kaznivi dejanji, ki sta mu očitani, opira na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti pa izhaja predvsem iz teže kaznivih dejanj, ki naj bi ju storil obdolženec in tudi načina njune storitve. Pri tem upošteva predvsem težo in nevarnost groženj, ki naj bi jih izrekel obdolženec oškodovancem. Ta okoliščina obenem kaže na njegovo agresivnost in slabo obvladljivost v odnosu do drugih ljudi, na kar je mogoče utemeljeno sklepati tudi ob upoštevanju podatkov socialno varstvenega poročila centra za socialno delo in mnenja izvedenke za klinično psihologijo. Zaključku sodišča, da je glede na resnost izrečenih groženj in glede na način izvršitve kaznivih dejanj, kot je zaenkrat obdolžencu očitan, podana realna nevarnost dokončanja kaznivih dejanj, ni mogoče odreči razumne presoje.

Sodišče je v skladu z zahtevami določbe 2. odstavka 202. člena ZKP v razlogih pravnomočnega sklepa navedlo, zakaj je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi, pri čemer je upoštevalo nevarnost, ki jo predstavlja obravnavana vrsta kaznivih dejanj za varnost ljudi. Presodilo je, da je podano sorazmerje med ogrožanjem varnosti ljudi, ki jo predstavlja izvršitev kaznivih dejanj, katerih storitve je utemeljeno osumljen obdolženec, in omejitvijo pravic, ki jo predstavlja pripor kot ukrep, s katerim se posega v njegovo svobodo ter obenem utemeljilo, zakaj ni mogoče nadomestiti pripora s katerim od milejših ukrepov. Glede na obrazloženo je sodišče presojalo obstoj utemeljenega suma in tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v skladu z določbami 3. točke 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP ter utemeljeno zaključilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za podaljšanje pripora zoper obdolženca.

Zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu napada dejanske zaključke izpodbijanega pravnomočnega sklepa, ki zadevajo utemeljen sum, da je obdolženec storil očitani kaznivi dejanji. Navedbe vsebujejo predvsem trditev, da obdolženčevo ravnanje ni bilo takšno, kot je navedeno v izreku pravnomočnega sklepa in pri tem izhajajo iz lastne ocene njegovega zagovora ter izvedenih dokazov. Zahteva prav tako napada presojo okoliščin, na podlagi katerih je sodišče sklepalo na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Iz navedbe, da gre samo za poskus kaznivih dejanj in da obdolženec ni uporabil nobene sile, sledi, da vložnik zahteve drugače kot sodišče presoja težo dejanj. To velja tudi za dejstva, povezana z obdolženčevim prejšnjim življenjem in njegovimi osebnimi lastnostmi. Po oceni zahteve je namreč obdolženec odkrito pojasnil okoliščine dejanj.

Slednje in njegova nekaznovanost, mladost ter težave z živci pa kažejo, da obstajajo pogoji za odpravo pripora. S temi navedbami zahteva v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. D.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).