Jedro

Sprejeta je bila ugotovitev, da je tožnik storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je bilo ob presoji vseh ostalih ugotovljenih okoliščin in interesov strank ocenjeno, da ne gre za primer, ko ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Gre za upoštevanje načela stopnjevitosti sankcij, po katerem vsaka kršitev (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je odločilo, da delovno razmerje tožnika pri toženki ni prenehalo in še traja. Toženka ga je dolžna pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi prijaviti v obvezna zavarovanja in mu izplačati nadomestila plač. Stroške postopka mora plačati tožniku v znesku 223,99 EUR, na račun sodišča pa v znesku 391,99 EUR.

2.Toženka se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da obstajata obe komponenti (objektivna in subjektivna), ki opredeljujeta nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Tožnik je ravnal v nasprotju z bolniškim redom. Pristop k opravljanju izpitov v času bolniškega staleža, ne da bi se za to dogovoril z zdravnikom, pomeni ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter temeljnimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Tožnik je kršitve minimaliziral s trditvijo, da naj bi bil bolniški red neskladen s priporočili lečečega zdravnika. Sodišče ni pripisalo zadostne teže kršitvam. Tožnik glede njih ni samokritičen in prelaga odgovornost na toženko, češ da ga ni opozorila, naj ne gre pisati izpitov. To, da je opravljal izpite v okviru izobraževanja, ki ga je financirala toženka, ni opravičljiv razlog za kršitev bolniškega reda. Obstajala je možnost "zamrznitve" izobraževanja, a se glede tega ni obrnil na toženko. Napačna je presoja sodišča, da svojih ravnanj ni dojemal kot kršitev delovnega razmerja. Njegova pretekla ravnanja (npr. e-sporočilo z dne 6. 6. 2025; predhodni postopek izredne odpovedi) dokazujejo nasprotno. Izročitev potrdila o opravljenih izpitih toženki kaže na tožnikovo nerazumevanje resnosti bolniškega staleža in na njegovo nepredvidljivost, zaradi česar mu ni več mogoče zaupati. Samovoljno se je odločil, katerih navodil zdravnika ne bo spoštoval, ker so po njegovem mnenju nesmiselna. V primerljivih zadevah Pdp 206/2015 in Pdp 343/2023 je sodišče potrdilo obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Predmet spora je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku (proizvodni operater) na podlagi 8. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj utemeljenega odpovednega razloga, ker je tožnik v času bolniškega staleža štirikrat (27. 5. 2025, 3. 6. 2025, 17. 6. 2025, 11. 7. 2025) pristopil k opravljanju izpita, s čimer je kršil navodila pristojnega zdravnika in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/1994 in nadaljnji). Ker ni ugotovilo obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), je presodilo, da je odpoved nezakonita in tožbenemu zahtevku ugodilo.

5.Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, se pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka presoja glede na dve komponenti. Objektivno predstavljajo okoliščine primera, ki se nanašajo zlasti na naravo in težo storjene kršitve oziroma njene posledice, subjektivno pa interesi strank, na oblikovanje katerih je vplivala kršitev in ki se odražajo v medsebojnem odnosu oziroma zaupanju in s tem povezani možnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

6.Sodišče prve stopnje je raziskalo obe komponenti. Glede narave, teže in posledic kršitev je med drugim izpostavilo naslednja dejstva. Tožnikov pristop na izpite je pomenil realizacijo obveznosti iz pogodbe o financiranju izobraževanja - strojništvo, katero je imel sklenjeno s toženko. Šlo je za štiri kratkotrajne popoldanske izhode znotraj kraja bivanja, ki niso bili namenjeni zasebnemu druženju, praznovanju, počitnicam ipd. Toženka je za kršitve izvedela s strani tožnika samega, saj jo je obvestil o opravljenih izpitih. Glede subjektivne komponente je ocenilo, da toženkino zaupanje do tožnika ne more biti bistveno porušeno. Štelo je, da kršitve z vidika nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama niso hujše narave, izpostavilo pa je tudi okoliščine, ki izkazujejo siceršnjo skrbnost tožnika (toženki je med bolniškim staležem sporočil spremembo naslova, na katerem se bo nahajal v nadalje; poudarjeno zavedanje tožnika o dolžnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti iz naslova izobraževanja ...). Pritožbeno sodišče soglaša, da celokup ugotovljenih okoliščin utemeljuje zaključek, da ni dokazan pogoj nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka.

7.Na več mestih pritožbe poudarjena okoliščina, da je tožnik ravnal v nasprotju z navodili bolniškega reda, je upoštevana že v prvostopenjskem zaključku o obstoju razloga iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V okvir tega zaključka spada tudi pritožbena navedba, da je tožnik s pristopom k opravljanju izpitov v času bolniškega staleža, ne da bi se za to dogovoril z osebnim zdravnikom, ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter temeljnimi obveznostmi iz delovnega razmerja. Pritožba se sklicuje tudi na tožnikovo "minimaliziranje" kršitve, češ da naj bi bil bolniški red neskladen s priporočili lečečega zdravnika ortopeda. Kot dokaz za to je predložil listino1 in predlagal izvedenca medicinske stroke, a je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno izhajalo iz veljavnih navodil pristojnega zdravnika, s katerimi je tožnik razpolagal v času kršitev.

8.Kot poudarja pritožba, je delavec tudi v času bolniškega staleža dolžan obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih obveznosti iz delovnega razmerja (prvi odstavek 36. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sicer ključna obveznost delavca opravljanje dela, vendar v povezavi z njo tožnik obvestilne dolžnosti ni kršil, saj je toženko seznanil z bolniškim staležem (torej da iz tega razloga ne bo mogel opravljati dela). Obvestilno dolžnost je upošteval tudi tekom bolniškega staleža, ko je toženko seznanil s spremembo začasnega prebivališča.

9.Po pritožbenem zatrjevanju dejstvo, da je tožnik v času bolniškega staleža opravljal izpite v okviru izobraževanja, ki ga je financirala toženka, ni opravičljiv razlog za kršitev bolniškega reda. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni razlogovalo, da obstaja opravičljiv razlog za kršitev bolniškega reda. Bistvo prvostopenjske presoje je v tem, da ista dejstva (opravljanje izpitov) predstavljajo na eni strani kršitev navodil pristojnega zdravnika (in s tem pogodbe o zaposlitvi s toženko), obenem pa tudi izpolnitev prevzete obveznosti iz naslova izobraževanja, ki ima prav tako podlago v pogodbi, sklenjeni s toženko.2 Zaradi slednjega je sodišče prve stopnje v okviru tehtanja (ne)obstoja pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama utemeljeno omililo težo storjenih kršitev. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi jim moralo pripisati hujšo težo.

10.Pritožba očita tožniku nesamokritičnost in prelaganje odgovornosti na toženko, češ da ga ni opozorila, naj izpitov ne gre pisati. To ne vpliva na drugačno presojo spora. Pritožba sicer pravilno navaja, da delodajalec ni dolžan opozarjati delavca, kaj med bolniškim staležem sme in česa ne. Vendar pa je treba tožnikovo izpoved, da ga toženka ni opozorila, naj ne gre opravljati izpitov, razumeti ob hkratnem upoštevanju njegovih pojasnil, da je šel izpite opravljati dobronamerno, da se mu je zdelo smiselno, da se v primeru podpisane pogodbe o financiranju izobraževanja izpiti opravljajo, da se je bal, da bi moral v primeru neopravljenih izpitov vrniti šolnino (je iz socialno šibke družine) ... Tožnikova izpoved tako ne predstavlja prelaganja odgovornosti na toženko, temveč gre za pojasnilo okoliščin, ki so gledano z njegovega vidika ključno prispevale k storitvi ravnanj, zaradi katerih mu je bila nato podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11.Po pritožbenem zatrjevanju bi se tožnik lahko izognil kršenju bolniškega reda, saj je na podlagi 4. člena pogodbe o financiranju izobraževanja obstajala možnost "zamrznitve" izobraževanja v primeru bolezni,3 ne da bi tožnik pri tem utrpel finančne posledice, a se glede tega ni nikoli obrnil na toženko. Po oceni pritožbenega sodišča dejstvo, da se ni obrnil nanjo s tovrstnim predlogom, ne vpliva na drugačno odločitev. Tožnik je pojasnil, da se je kot "navaden" delavec držal tega, kar mu je naročil delodajalec. Če bi obstajal njun dogovor, naj izpitov ne gre opravljati, bi se tega držal, tako pa se mu je zdelo smiselno, da v času trajanja šolanja izpite opravi. Pri tem je kot ravnanje v korist toženke smatral tudi to, da ji v posledici dejstva, da je bolniški stalež izkoristil za učenje in pristopil k opravljanju štirih izpitov, ne bo treba omogočiti tožniku dva dni odsotnosti z dela za vsak izpit. Tako poudarjeno zavedanje tožnika o dolžnosti izpolnitve pogodbenih obveznosti iz naslova izobraževanja omili težo in naravo storjenih kršitev, ter potrjuje pravilnost zaključka o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka.

12.Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik sam obvestil toženko o opravljenih izpitih, iz česar je sklepalo, da svojih ravnanj očitno ni dojemal kot kršitev delovnega razmerja.4 Tej prvostopenjski presoji pritožba neuspešno nasprotuje s sklicevanjem na tožnikova pretekla ravnanja. Kot navaja, ji je 6. 6. 2025 poslal e-sporočilo o spremenjenjem začasnem naslovu, na katerem se bo nahajal v nadaljevanju bolniškega staleža, in pripisal, da jo o tem obvešča, da se izogne dodatnim nepotrebnim težavam. Navedeno ravnanje je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot izkaz tožnikove skrbnosti oziroma dejavnik, ki kaže na siceršnje izogibanje kršitvam (s posredovanjem spremenjenega naslova je namreč omogočil učinkovito izvrševanje kontrole bolniškega staleža). Obvestilo o spremembi naslova bivanja naj bi po mnenju pritožbe dokazovalo, da je tožnik vedel, da mora toženko obveščati, a tega v primeru odhoda na izpite ni upošteval. V zvezi s tem je po presoji pritožbenega sodišča ključna prvostopenjska obrazložitev, da tožnik resda ni vnaprej javil toženki, da bo pristopil na izpite, vendar pa to še ne pomeni, da ji je svoja ravnanja prikrival (saj je sicer o opravljenih izpitih ne bi obvestil). Tožnik je v trditvah navedel, da ni mislil, da dela kaj narobe, ker je pristopil k opravljanju izpitov. Te trditve je v izpovedi tudi potrdil, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je opravljal izpite dobronamerno, v luči izpolnitve obveznosti iz pogodbe o financiranju izobraževanja.

13.Pritožba izpostavlja, da je tožnik v pisnem zagovoru z dne 28. 5. 2025 (podanem v postopku izredne odpovedi, ki ga je toženka ustavila) navedel, da na zagovor (4. 6. 2025) ne bo prišel zaradi omejitev v bolniškem redu. Poudarja, da je očitno en dan prej (27. 5. 2025) lahko pristopil k opravljanju izpita, enako tudi v treh nadaljnjih terminih, čeprav je vedel, da nima dovoljenja za te izhode in da je zoper njega toženka že vodila postopek izredne odpovedi prav zaradi kršitve bolniškega reda. Pritožbene navedbe ne vplivajo na drugačno presojo spora. Tožnik je pojasnil, da se je pisnega zagovora 28. 5. 2025 poslužil zato, ker mu je bila ta možnost dana. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bilo glede očitka, ki je bil predmet postopka izredne odpovedi v maju 2025 nato ugotovljeno, da tožnika ni bilo na naslovu prebivališča zaradi zagotovitve osnovnih življenjskih potrebščin (na Karitas je odšel po hrano). V luči te ugotovitve je toženka postopek izredne odpovedi ustavila. Zakonitosti odpovedi, ki je bila podana dne 18. 9. 2025 v drugem postopku in zaradi drugačnega dejanskega stanja (ki je predmet tega spora), pritožba ne more utemeljevati s sklicevanjem na okoliščine postopka v maju 2025, v katerem tudi sicer na strani tožnika ni bila ugotovljena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

14.Izhajajoč iz zgornjih ugotovitev je v okviru presoje obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 sodišče prve stopnje ocenilo, da zaupanje med strankama ne more biti bistveno porušeno. Pritožba to oceno neutemeljeno izpodbija z zatrjevanjem, da izročitev potrdila o opravljenih izpitih toženki kaže na tožnikovo nerazumevanje resnosti bolniškega staleža in obveznosti iz delovnega razmerja ter na njegovo nepredvidljivost. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ji je tožnik potrdilo izročil z namenom seznanitve z izpolnjevanjem pogodbene obveznosti iz naslova izobraževanja. Kot je bilo že zgoraj navedeno, pa je ključna obveznost delavca opravljanje dela (tudi pritožba poudarja, da ima delovni proces prednost pred študijem). Glede navedene ključne obveznosti je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženkino zaupanje do tožnika v zvezi s spoštovanjem navodil za opravljanje dela zaradi ugotovljenih kršitev (ki niti niso bile storjene pri neposrednem opravljanju dela) ne more biti okrnjeno.

15.Sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi B. B. (vodja kadrovske službe) o porušenem zaupanju v tožnika, ker naj bi "govoril eno, delal pa drugo". Pritožba tej presoji nasprotuje in se sklicuje na utemeljitev priče, da je bil zoper tožnika v maju 2025 uveden postopek izredne odpovedi, v katerem je rekel, da se bo držal bolniškega reda, pa se ga nato ni, saj je šel opravljat izpite. Pritožbeno sodišče je že zgoraj pojasnilo, da postopek v maju 2025 ne more biti odločilen za ta spor. Prav tako je obrazložilo vse ključne okoliščine, zaradi katerih je narava v tem sporu presojanih kršitev omiljena do te mere, da ne utemeljuje očitka nezaupanja do tožnika in tudi ne nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja med strankama.

16.Pritožba izgubo zaupanja neuspešno utemeljuje tudi s sklicevanjem, da se je tožnik samovoljno odločil, katerih navodil zdravnika ne bo spoštoval, ker so po njegovem mnenju nesmiselna. Tožnik je v navedbah izrecno poudaril nasprotno, in sicer da navodil ni štel za nesmiselna.

1.Pritožbeno predvidevanje o tveganju, da tožnik očitno tudi v prihodnje ne bo spoštoval navodil, če se z njimi ne bo strinjal, ne pretehta nad tem, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi toženka že kdaj izrekla sankcijo tožniku zaradi neupoštevanja pravil v zvezi z opravljanjem dela.

2.Neuspešno je pritožbeno sklicevanje, da je v zadevi Pdp 206/2015 sodišče potrdilo obstoj pogoja nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Citirana zadeva namreč ni primerljiva obravnavanemu sporu, kot to zmotno meni pritožba. Teža, narava in posledice kršitve so v zadevi Pdp 206/2015 hujše. Delavka je tekom bolniškega staleža brez odobritve zdravnika v več dneh pristopila k opravljanju izpitov, zaradi česar je odpotovala iz kraja bivanja (v obravnavanem sporu tožnik ni zapustil kraja bivanja). Osebna zdravnica je pojasnila, da opravljanje izpitov delavki ni bilo dovoljeno, ker ni bila zmožna zbrano razmišljati glede na osnovno bolezen, zaradi katere je bila v bolniškem staležu (v obravnavanem sporu ni ugotovljeno kakršnokoli součinkovanje med boleznijo tožnika in opravljanjem izpitov). Ravnanje delavke je negativno vplivalo na delovno disciplino med drugimi delavci (kar v obravnavanem sporu ni bilo zatrjevano). Upoštevaje navedeno in vse zgoraj obrazložene okoliščine, ki so specifične za ta spor, z judikatoma Pdp 206/2015 in Pdp 343/2023 (ki obravnava povsem drugačno dejansko stanje) ni mogoče ovreči pravilnosti izpodbijane odločitve.

3.Po pritožbenem navajanju sprejem stališča, da delavec sam presoja, ali bo spoštoval bolniški red, predstavlja nevaren precedens, ki bi delodajalcu onemogočil pravico do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma do učinkovitega ukrepanja v primeru kršitve bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba takšnega stališča ne vsebuje. Sprejeta je bila ugotovitev, da je tožnik storil kršitev iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa je bilo ob presoji vseh ostalih ugotovljenih okoliščin in interesov strank ocenjeno, da ne gre za primer, ko ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka. Gre za upoštevanje načela stopnjevitosti sankcij, po katerem vsaka kršitev (četudi jo je zakonodajalec predvidel kot možen razlog za podajo izredne odpovedi) še ne utemeljuje najstrožje sankcije. To ne pomeni odvzema delodajalčeve pravice do izreka sankcij, saj ima možnost sankcionirati kršitve tudi z disciplinsko sankcijo (prvi odstavek 172. člena ZDR-1), s podajo pisnega opozorila pred odpovedjo (prvi odstavek 85. člena ZDR-1) in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi zaradi ponavljajočih se kršitev (3. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1).

4.S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo (353.člen ZPP).

5.Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tudi sicer v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije delodajalec sam svoje stroške ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1).

-------------------------------

1Gre za ortopedski posvet z dne 16. 9. 2025 (torej pridobljen po tem, ko je toženka zoper tožnika uvedla postopek izredne odpovedi), iz katerega med drugim izhaja, da s strani zdravstvenega stanja ni bilo razloga, da v času bolniškega staleža tožnik ne bi mogel opravljati izpitov v mesecu maju, juniju in juliju (2025) v šolskem centru A.

2V 1. členu pogodbe o financiranju izobraževanja je navedeno, da je to potrebno in je v interesu obeh pogodbenih strank.

3V tem členu je določeno, da se v primeru nastopa opravičljivih razlogov financiranje izobraževanja po dogovoru z delodajalcem začasno zamrzne ter nadaljuje v skladu z dogovorom.

4V nasprotnem primeru je namreč o izpitih ne bi obvestil, saj si je s tem dejansko škodil - toženka je po prejemu obvestila zoper njega sprožila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in mu izrekla sankcijo, ki jo tožnik sedaj izpodbija.