Jedro

Skladno z avtentično razlago 49. a člena ZSPJS, je potrebno pri prevedbi izhajati iz zadnje formalne sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato pri prevedbi pravilno upoštevala strokovno izobrazbo tožnika ter opis del in nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto asistent snemalca specialist in tožnika ustrezno prevedla na primerljivo delovno mesto asistent TV snemalca.

Odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, je v pristojnosti delodajalca.

Pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, in kdaj je pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 12. 11. 2012 obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejel glede na 30. plačni razred in plačo, ki jo je prejel v tem obdobju, in mu po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca do plačila, v 8 dneh, pod izvršbo, zahtevek za plačilo razlike v plači od 13. 11. 2012 in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca do plačila pa je zavrnilo (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožena stranka s tem, ko je delovno mesto tožnika asistent snemalca specialist prevedla v delovno mesto asistent TV snemalca, tožniku kršila pravice iz delovnega razmerja in da se delovno mesto tožnika asistent snemalca specialist s 1. 8. 2008 prevede v delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca s 25. plačnim razredom, povečanim za pet napredovanj, na katerem je tožnik dejansko delal ter zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto, ki je primerljivo delovnemu mestu asistent snemalca specialist, in sicer asistent TV in filmskega snemalca (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (II. točka izreka sodbe) ter odločitev o stroških (III. točka izreka sodbe). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oz. podredno, da izpodbijano sodbo v II. in III. točki izreka razveljavi in zadevo vrne v obravnavanje sodišču prve stopnje. 48. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju predvideva prevedbo z aneksom za primere, ko gre za prevedbo plače v ustrezen plačni razred, medtem ko ne predvideva prevedbe skupaj s spremembo opisa delovnega mesta. V tem primeru je potrebno uporabiti določbo 47. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki zahteva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožniku del in nalog delovnega mesta asistent TV snemalca ni dopustno odrediti, saj ni podpisal aneksa, prav tako pa tožniku ne more biti določena plača za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da mora tožena stranka tožniku obračunati razlike v plačah med delovnim mestom asistent TV in filmskega snemalca in dejansko obračunano plačo, a je to razliko dosodilo le do 12. 11. 2012. Po opisu del in nalog delovno mesto asistent snemalca specialist dejansko ustreza opisu delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, zato tožena stranka tožniku ne bi smela odrejati del in nalog delovnega mesta asistent TV snemalca. Glede tega vprašanja je sodba prve stopnje neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na vprašanje, ali odrejanje nalog asistenta TV snemalca po 1. 8. 2008 pomeni kršenje pravic iz delovnega razmerja. Napačna je tudi odločitev o stroških, saj je tožnik uspel z bistvenim delom tožbenega zahtevka (z ugotovitvijo, da je tožnik tudi po 1. 8. 2008 opravljal dela in naloge iz opisa delovnega mesta asistent snemalca specialist oz. asistent TV in filmskega snemalca). Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del (I. točko izreka) navedene sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da izpodbijani del razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Tožnik že ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravlja enaka dela, dela asistenta TV snemalca. Tožnik ni dokazal, da opravlja vsa dela in naloge delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, in sicer ne opravlja zahtevne filmske produkcije. Prav tako ni dokazal, da asistira pri izvajanju produkcije, temveč le, da z njo sodeluje, tako kot drugi asistenti TV snemalca. Da bi tožnik lahko prejemal plačo za 30. plačni razred, bi moral opravljati vsa dela delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, in ne le večine izmed njih. Delo tožnika zato ni primerljivo delovnemu mestu asistent TV in filmskega snemalca, saj dejansko opravlja dela asistenta TV snemalca, kamor je bil s prevedbo pravilno premeščen. Za premestitev na višje vrednoteno delovno mesto (kot je asistent TV in filmskega snemalca) pa s strani nadrejenega tožnik še ni bil predlagan. Tožnik bi moral izpolnjevati pogoje za zasedbo delovnega mesta od 1. 8. 2008 dalje in ne šele s pridobitvijo certifikata o nacionalni poklicni kvalifikaciji dne 15. 11. 2010, kar je formalni pogoj za zasedbo delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbenega postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo tožene stranke izpostavlja, da tožena stranka v pritožbi protispisno navaja, da naj tožnik ne bi opravljal zahtevne filmske produkcije ter asistiral pri izvajanju produkcije. A.A. je namreč potrdil, da tožnik opravlja tako zahtevno elektronsko in filmsko produkcijo kot asistentska dela pri produkciji. Opravljanje asistentskih del pri produkciji je izkazano s snemanjem kot pomočnik snemalca ali kamerman II, z vklapljanji v živo, z deli ostrenja slike po navodilih snemalca, s snemanjem zvoka in številnimi listinami v spisu.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, in tistih, na katere opozarjata pritožbi.

Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena, kot to v pritožbi zatrjuje tožnik, saj je v zvezi z vprašanjem, ali gre v tožnikovem primeru za kršenje pravic delovnega razmerja, zavzelo jasno stališče in ga obrazložilo. Navedlo je, da tožnikovo stališče, da bi moral biti preveden na delovno mesto, na katerem dejansko opravlja dela in naloge, ne predstavlja temelja za zahtevek za ugotovitev kršitve pravic iz delovnega razmerja. Ob ugotovitvi, da je izpodbijani aneks o prevedbi tožnikove plače in uvrstitvi v plačni razred zakonit, je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev kršitev pravic iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja, ali je tožena stranka pravilno opravila prevedbo delovnega mesta tožnika in na katerem delovnem mestu tožnik dejansko opravlja dela in naloge. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka pravilno opravila prevedbo in zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da se tožnika prevede na delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca in zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna ponuditi v podpis pogodbo za to delovno mesto. Ugotovilo je, da tožnik po 1. 8. 2008 opravlja naloge delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca, zato je razsodilo, da je tožena stranka tožniku za obdobje 1. 8. 2008 – 12. 11. 2012 dolžna obračunati razlike v plači med plačo, ki jo je prejemal, in plačo za 30. plačni razred ter mu po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov do plačila. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo, dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožnik je imel pred prevedbo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 24. 1. 2003 za delovno mesto asistent snemalca specialist, katerega je tožena stranka prevedla v delovno mesto asistent TV snemalca. Zaključek sodišče prve stopnje, da je bila prevedba ustrezna in zakonita, je pravilen. Skladno z avtentično razlago 49. a člena ZSPJS, objavljeno v Ur. l. RS, št. 35/2011, je potrebno pri prevedbi izhajati iz zadnje formalne sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je zato pri prevedbi pravilno upoštevala strokovno izobrazbo tožnika ter opis del in nalog po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 1. 2003 za delovno mesto asistent snemalca specialist in tožnika ustrezno prevedla na primerljivo delovno mesto asistent TV snemalca. Po oceni pritožbenega sodišča delovne naloge delovnega mesta asistent snemalca specialist iz 1. člena pogodbe o zaposlitvi (asistiranje pri snemanju, sodelovanje s produkcijsko skupino pri pripravah na projekt, snemanje manj zahtevnih prispevkov, postavitev zvokovne tehnike in snemanje zvoka, osvetljevanje po navodilih, delo voznika in asistiranje v DSNG avtu) sicer popolnoma ustrezajo opisu delovnih nalog delovnega mesta asistent TV snemalca (asistiranje pri izvajanju produkcije, pripravljanje, transportiranje, postavljanje in pospravljanje tehničnih sredstev, snemanje in kontrola zvoka ter postavitev osnovne razsvetljave, sodelovanje s produkcijsko skupino pri pripravah in na snemanju, opravljanje vzdrževalnih del in vožnja osebnega vozila) in gre za popolnoma primerljivi delovni mesti. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe tožnika, da je aneks k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 dejansko pomenil spremembo opisa delovnega mesta in da so dela (prejšnjega) delovnega mesta asistent snemalca specialist enaka nalogam delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca. Sodna praksa je sicer tudi oblikovala stališče, da je odločitev o tem, katera delovna mesta se bodo združila v novo delovno mesto, v pristojnosti delodajalca in njegovih strokovnih služb, ki so na podlagi primerjave med prejšnjimi in novimi delovnim mesti izdelale prevedbeno tabelo (tako npr. Višje delovno in socialno sodišče v zadevi opr. št. 836/2011). Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da mu tožena stranka ne bi smela odrediti del in nalog delovnega mesta asistent TV snemalca in mu določiti plače za to delovno mesto, ker ni podpisal aneksa. Ni namreč bistveno, da tožnik ponujenega aneksa ni podpisal, saj je zakon uredil način novega obračunavanja in izplačevanja plač in določil rok, v katerem so morali delodajalci javnim uslužbencem izplačati plačo skladno z določbami ZSPJS.

Samemu postopku prevedbe tožnik v postopku ni ugovarjal, temveč je trdil, da opravlja druga dela, kot so navedena v opisu del delovnega mesta asistent TV snemalca. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem zaključilo, da je zmotno tožnikovo stališče, da bi moral biti preveden na delovno mesto, ki ustreza delu, ki ga opravlja, in utemeljeno zavrnilo njegov zahtevek na ugotovitev kršitve pravic iz delovnega razmerja. Kot ustrezen pravni temelj za denarni zahtevek pa je sodišče prve stopnje štelo dejansko opravljanje del drugega delovnega mesta. Tožnik je trdil, da opravlja dela delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca (asistiranje pri snemanju zahtevne elektronske in filmske produkcije, ostrenje slike pri filmski (igrani) produkciji, snemanje zvoka pri elektronski produkciji, pripravljanje, transportiranje, postavljanje in pospravljanje tehničnih sredstev, občasno snemanje po navodilih snemalca in skrb za tehnična sredstva in posneti material). O tem, da tožnik opravlja dela, ki so najbližje delovnemu mestu asistent TV in filmskega snemalca, je podrobno izpovedal tudi A.A., ki je bil tožniku prvi neposredno nadrejeni. Iz izpovedbe te priče in ostalih listinskih dokazov (tedenski plani dela, seznami sodelujočih pri dokumentarnih filmih, elektronska sporočila) izhaja, da tožnik od 1. 8. 2008 dejansko opravlja prav vsa dela, ki so navedena v opisu del delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožnik ves čas zaposlitve pri toženi stranki opravlja dela asistenta TV snemalca in da tožnik ni dokazal, da opravlja vsa dela in naloge delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca. Prvostopenjsko sodišče je zato glede na dejansko opravljanje del zahtevnejšega delovnega mesta pravilno odločilo, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači, ki bi jo prejel na delovnem mestu asistent TV in filmskega snemalca, in sicer od 1. 8. 2008 do 12. 11. 2012. Pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bistveno, ali je tožnik izpolnjeval formalne pogoje za delovno mesto, katerega dela je opravljal, in kdaj je pridobil nacionalno poklicno kvalifikacijo, ki je pogoj za zasedbo delovnega mesta asistent TV in filmskega snemalca. Zato je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je tožnik upravičen do plačila po dejanskem delu šele od 15. 11. 2010, ko je pridobil certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji. Skladno z 42. členom ZDR mora namreč delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela. Če je tožena stranka kljub sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto asistent TV snemalec tožniku odredila opravljanje dela drugega delovnega mesta (kakor je ugotovilo prvostopenjsko sodišče), mu mora za opravljeno delo zagotoviti ustrezno plačilo, čeprav tožnik za to delo ne izpolnjuje pogoja ustrezne izobrazbe (podobno je odločilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi opr. št. VIII Ips 306/2009).

Skladno s 1. odstavkom 311. člena ZPP sme sodišče naložiti toženi stranki, naj opravi določeno dajatev le tedaj, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. V predmetnem delovnem sporu se je glavna obravnava končala 12. 11. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2008 do 12. 11. 2012 obračunati razliko v plači med plačo, ki bi jo prejel glede na 30. plačni razred in plačo, ki jo je prejel v tem obdobju, in mu po odvodu davka in prispevkov plačati neto zneske razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za neto znesek preteklega meseca do plačila, medtem ko je zahtevek za plačilo (nezapadlih) razlik v plači od 13. 11. 2012 dalje zavrnilo. Pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi so zato neutemeljene.

Zmotno je stališče tožnika, da je v predmetnem sporu uspel z bistvenim delom tožbenega zahtevka. Tožnik je poleg izplačila razlike v plačah od 1. 8. 2008 dalje namreč zahteval še, da sodišče ugotovi, da mu je tožena stranka s prevedbo delovnega mesta asistent snemalca specialist v delovno mesto asistent TV snemalca kršila pravice iz delovnega razmerja, in da se delovno mesto asistent snemalca specialist prevede v delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca s 25. plačnim razredom, povečanih za pet napredovanj, ter da mu je tožena stranka za delovno mesto asistent TV in filmskega snemalca dolžna ponuditi v podpis pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnik v predmetnem sporu uspel le delno, zato je odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, pravilna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato mora vsaka stranka sama kriti svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožnik krije tudi stroške svojega odgovora na pritožbo, ker le-ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).