Jedro

Prijavljene površine morajo nepretrgano ustrezati pogojem za upravičenost. V obravnavanem primeru pa je bilo ob kontroli pri spornih površinah ugotovljeno drugačno stanje od tistega, ki ga je tožnik prijavil v zbirni vlogi, in sicer neobdelanost in zato neobstoj (prijavljene rabe) trajnega travinja kot upravičene kmetijske površine za uveljavljanje zahtevka OMD. Glede na navedeno se torej tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da je sporne površine po kontroli vendarle popasel oziroma obdelal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 33101-52648/2017/11 z dne 5. 3. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja kot prvostopenjski organ odločila v upravni zadevi tožnikovega uveljavljanja zahtevkov za plačilo iz naslova ukrepa plačil območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami (v nadaljevanju: zahtevki OMD) za leto 2017, in sicer je ugodila zahtevkom OMD za 5,20 ha v znesku 812,50 EUR (1. točka izreka), navedeni znesek zaradi čezmerne prijave znižala za 768,05 EUR, kar pomeni, da izplačilo znaša 44,45 EUR (2. točka izreka), zavrnila je zahtevke OMD za 3,27 ha (3. točka izreka) ter v nadaljevanju (4., 5. in 6. točka) izreka odločila še, kako se izplača odobreni znesek, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški v postopku niso nastali.

2. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik z zbirno vlogo za leto 2017 uveljavljal (tudi) zahtevke OMD. Za zahtevke iz 1. točke izreka odločbe je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje iz Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2017 (v nadaljevanju: Uredba IAKS) ter Uredbe o ukrepih kmetijsko-okoljska-podnebna plačila, ekološko kmetovanje in plačila območjem z naravnimi ali drugimi posebnimi omejitvami iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 - 2020 (v nadaljevanju: Uredba OMD), zato je bilo tem zahtevkom ugodeno, vendar je bilo plačilo nato znižano. V tej zvezi Agencija pojasni, da se na podlagi prvega odstavka 27. člena Uredbe IAKS in 19a. člena Uredbe 640/2014/EU1 zaradi tožnikove čezmerne prijave površin pri ukrepu OMD, ki znaša 3,27 ha (kar je več kot 10 % ugotovljene površine), plačilo iz tega ukrepa zniža v vrednosti 1,5-kratnika čezmerno prijavljene površine. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, so bili namreč zahtevki OMD iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe zavrnjeni, ker je bila z zahtevkom prijavljena površina večja od površine, ugotovljene s pregledom na kraju samem. Razlika med prijavljeno in ugotovljeno površino se na podlagi prvega odstavka 27. člena Uredbe IAKS, 156. člena Uredbe OMD ter 19a. člena Uredbe 640/2014/EU obravnava kot čezmerna prijava. Nepravilnost se nanaša na GERK-PID: ..., ..., ..., ..., ... in .... Površina, ki se obravnava kot čezmerna prijava in se zato zahtevek OMD zavrne, znaša 3,27 ha.

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo z odločbo št. 33101-57/2018/2 z dne 9. 5. 2018 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba). V obrazložitvi povzame vsebino pritožbe ter ugotavlja, da pritožba ni utemeljena. Pogoji za uveljavljanje zahtevkov OMD za leto 2017 so določeni v Uredbi IAKS, Uredbi o navzkrižni skladnosti ter Uredbi OMD. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe je razvidno, da je z zahtevkom OMD prijavljena površina večja od površine, ugotovljene s pregledom na kraju samem; nepravilnost se nanaša na GERK-PID: ..., ..., ..., ..., ... in .... Drugostopenjski organ prikaže ugotovitve, ki so v zvezi z navedenimi GERK-i razvidne iz zapisnika o kontrolnem pregledu z dne 28. 8. 2017 (ogled je bil opravljen istega dne), in pri tem navede konkretne podatke o prijavljeni površini in rabi, o neupravičeni rabi oziroma neobdelanosti ter posledično največji upravičeni površini (NUP), ter dodaja, da je tožnik na zapisnik podal le pripombo, da bo pašnike v dneh po kontroli obdelal oziroma popasel. Sklicujoč se na določbe Pravilnika o registru kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: Pravilnik RKG) drugostopenjski organ še pojasni, kako se NUP kot referenčna površina za izplačilo določa pri GERK-ih z rabo 1320, in sicer se določa vsakič ob zaklepanju GERK-a glede na evidenco dejanske rabe, ter v nadaljevanju opiše stopnje upravičenosti dejanske rabe. V obravnavanem primeru gre za travinje na pašnikih, ki pa v letu 2017 po oceni kontrolorja niso bile popašene. Zato je prišlo do zmanjšanja NUP, pri čemer pa površina GERK-ov ni bila zmanjšana v tolikšni meri. Pri tem drugostopenjski organ konkretno navede, koliko je znašala čezmerna prijava površine na GERK-ih z rabo 1320 ..., ..., ..., ..., ... in ...), in dodaja, da je bila neupravičena raba in s tem čezmerna prijava ugotovljena tudi na GERK-u 4077655; skupna čezmerna prijava tako znaša 3,27 ha.

4. V nadaljevanju obrazložitve drugostopenjski organ ugotavlja, da je tožnik po opravljeni kontroli na kraju samem Agenciji sicer posredoval fotografije, s katerimi je dokazoval, da je po kontroli površine v celoti popasel, vendar, kot sledi iz odločitve prvostopenjskega organa, tega ni bilo mogoče upoštevati. Tožnik namreč s fotografijami ne izpodbija v času kontrole ugotovljenega dejanskega stanja, temveč ugovarja, da je površine v letu 2017 vendarle obdelal, in to po kontroli na kraju samem, ki pa je že ugotovila nepravilnosti in ob tem opozorila na neizpolnjevanje pogojev. Kot obrazloži drugostopenjski organ, se po 141. členu Uredbe OMD plačilo za ukrep OMD lahko uveljavlja za kmetijske površine iz predpisa, ki ureja sheme neposrednih plačil, in kmetijske rastline iz priloge 6 te uredbe. Po določbah Uredbe o shemah neposrednih plačil so kmetijske površine orno zemljišče, trajno travinje in trajni nasadi iz točk f), h) in g) prvega odstavka 4. člena Uredbe 1307/2013/EU.2 Upravičena kmetijska površina v skladu z 12. členom Uredbe o shemi neposrednih plačil je površina, določena v drugem odstavku 32. člena Uredbe 1307/2013/EU. Skladno s četrtim odstavkom istega člena Uredbe 1307/2013/EU pa se površine štejejo za upravičene hektarje le, če ustrezajo opredelitvi upravičenega hektara v celotnem koledarskem letu, razen v primeru višje sile ali izjemnih okoliščin. Drugostopenjski organ na podlagi posnetkov kontrole ugotavlja, da je na njih vidna potlačena suha trava (slama), kar odraža dalj časa neobdelano površino. Skladno z zahtevanimi pogoji pa se mora kmetijska dejavnost na površinah izvajati vse leto in ne zgolj enkrat do konca obdelovalnega obdobja. Zato je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so površine, prijavljene z zahtevkom OMD, večje od površine, ugotovljene ob kontroli na kraju samem. Razlika med prijavljeno in ugotovljeno površino se na podlagi 156. člena Uredbe OMD, prvega odstavka 27. člena Uredbe o navzkrižni skladnosti in 19a. člena Uredbe 640/2014/EU obravnava kot čezmerna prijava, kar obenem pomeni neskladnost, zaradi katere se v zvezi z zadevno shemo pomoči uporabijo znižanja, zavrnitve, ukinitve oziroma kazni iz točk a) oziroma b) prvega odstavka 5. člena Uredbe 809/2014/EU. Tožnik je v zbirni vlogi uveljavljal zahtevek OMD za skupno 8,47 ha površine, izplačilo je bilo ugodeno za 5,20 ha površine. Čezmerna prijava površin torej znaša 3,27 ha, kar pomeni 62 % in torej več kot 10 % ugotovljene površine, zato se plačilo iz zadevnega ukrepa na podlagi prvega odstavka 27. člena Uredbe o navzkrižni skladnosti in 19a. člena Uredbe 640/2014/EU zavrne v vrednosti 1,5-kratnika čezmerno prijavljene površine (drugostopenjski organ prikaže tudi ta obračun), kot je določeno v 2. točki izreka izpodbijane odločbe.

5. Tožnik je vložil tožbo, s katero izpodbija prvostopenjsko odločbo v 2. in 3. točki izreka, in sicer iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi in odloči, da se tožnikovemu zahtevku OMD za leto 2017 ugodi za vse v zbirni vlogi prijavljene površine, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo vrne v ponovni upravni postopek z navodilom, da tožnikovemu zahtevku OMD za leto 2017 ugodi za vse prijavljene površine. Zahteva tudi, da mu toženka povrne vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. V tožbi tožnik navaja, da njegovo kmetijsko gospodarstvo ukrepe kmetijske politike izvaja že več let; večkrat je imel razne kontrole, ki so ugotovile pravilno izvajanje ukrepov. Na kontrolnem pregledu dne 28. 8. 2017 je kontrolor preverjal stanje pašnikov, na katerih se vsako leto najmanj enkrat pasejo živali. Tožnik navaja, da je kontrolorja opozoril, da je bilo leto 2017 specifično zaradi ekstremne suše, da ima v čredi ima tudi koze, ki jih v nemogočih pogojih ni mogoče zadrževati, ter v nadaljevanju opisuje pašo na posameznih GERK-ih: od 5. 1. 2017 do 13. 2. 2017 so bile živali na GERK-u ..., nato od 30. 4. 2017 na GERK-u ..., po 30. 4. 2017 jih je premaknil na GERK ... in druge senčne površine. Dan po kontroli je nastopilo deževje, kljub temu pa je v sezoni 2017, to je do 15. 10. 2017 pasel na vseh prijavljenih površinah OMD ukrepa. Predpisi od kmeta zahtevajo košnjo vsaj enkrat do 15. oktobra v tekočem letu, kar je tožnik izpolnil. Opisuje še, kako odmirajo trave, in zatrjuje, da na posnetkih kontrole niso razvidni ostanki trave preteklih let, temveč učinki suše. V tem obdobju lahko tudi zelo intenzivno rastejo invazivni pajesen, kot tudi poganjki glicinije (akacije) iz korenin ali panjev. Kot pripominja tožnik, mu je sam kontrolor predlagal, da Agenciji do 10. 10. 2017 pošlje fotografije obdelanih pašnikov, ki jih je zato treba upoštevati kot izkaz dejanskega stanja. Analize slednjega se je temeljiteje lotil šele drugostopenjski organ. Prvostopenjski organ ni navedel vsebinskih razlogov glede neizpolnjevanja pogojev, v njegovi odločbi manjka tudi dokazni sklep, zato se je ne da preizkusiti. Tožnik kot dokaze v tožbi predlaga izpodbijano in drugostopenjsko odločbo, upravne spise zadeve in fotografije stanja, predlaga tudi svoje zaslišanje.

7. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, ki so razvidni iz izpodbijane in drugostopenjske odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Sklicuje se še na sodbo v zadevi III U 236/2015, v kateri je sodišče zavzelo stališče, da je za zavrnitev zahtevka OMD bistveno, da je bila ob kontroli določenih površin ugotovljena drugačna dejanska raba (takšna, pri kateri zahtevka OMD ni mogoče uveljaviti) od tiste, ki je bila prijavljena v zbirni vlogi.

8. Tožnik v nadaljnji vlogi navaja, da so merila in minimalne dejavnosti kmetovanja določene v prvem odstavku 4. člena Uredbe 1307/2013/EU in 2. členu Uredbe o shemah neposrednih plačil ter v Programu razvoja podeželja, po katerih je kmetijska dejavnost tudi košnja vsaj enkrat letno do 15. oktobra, kar se šteje kot vzdrževanje kmetijskih zemljišč v stanju, primernem za pašo ali pridelavo. Navedene obveznosti kmetovanja, ki so del zahtev OMD, je tožnik izpolnil do predpisanega datuma. V obravnavani zadevi ne gre za enako dejansko stanje kot v zadevi III U 236/2015. Tožnik ugovarja, da prvostopenjski organ z ogledom 28. 8. 2017 ni pravilno ugotovil stanja na terenu, niti ne more na podlagi ugotovitev z dne 28. 8. 2017 sklepati, da tožnik obveznosti ni opravil do skrajnega datuma za izvedbo kmetijskih opravil. To je storil po opravljeni kontroli in Agenciji poslal fotografije obdelanih pašnikov. Agencija bi tudi sicer sama morala uporabiti vsa razpoložljiva sredstva, da bi ugotovila, ali je tožnik do 15. 10. 2017 izpolnil svoje obveznosti.

9. S sklepom št. III U 110/2018-9 z dne 19. 2. 2021 je senat tega sodišča na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

10. Dne 13. 4. 2021 je sodišče v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležila tožnik in toženka po pooblaščencu A.A.. Ta je predložene upravne spise zadeve dopolnil z zapisnikom o kontroli z dne 28. 8. 2017 (z označenimi za zadevo bistvenimi deli) ter s fotografijami, ki jih je kontrolor napravil ob kontroli 28. 8. 2017, predložil je tabelo, ki prikazuje neupravičene površine zaradi neobdelanosti oziroma prekomerno prijavo, ter podal dodatna pisna pojasnila glede zadeve. Tožnik je po vpogledu teh listin povedal, da je s fotografijami kontrolorja seznanjen in da iz njih razvidnemu stanju ne oporeka. Vztrajal je pri svojih navedbah in stališču, da ima pravico površine popasti do 15. oktobra, ponovil je tudi, da lahko pajesen in akacija zrasteta zelo hitro, ter dodal, da na spornih površinah ni pasel zaradi suše, ki je sicer ni prijavil oziroma uveljavljal. 11. Pooblaščenec toženke je na obravnavi vztrajal pri izpodbijani odločitvi in njenih razlogih, kot so razvidni iz prvo- in drugostopenjske odločbe. Opozoril je, da se posamezne tožbi priložene fotografije glede na datume, ki jih je nanje napisal sam tožnik, nanašajo na stanje v maju in juniju 2018. V zvezi z navedbami, da so na fotografijah kontrolorja travnati ostanki tekočega leta, je izpostavil, da glede na tožnikove navedbe o ekstremno suhem obdobju v letu 2017 trava v tem obdobju ni mogla tako zrasti. Če je, pa ni jasno, zakaj tožnik ni pasel. Prav iz tožnikovih fotografij iz leta 2018 je tudi razvidno, kaj pomeni popašena oziroma obdelana površina. Stanje ob kontroli, torej da trava izvira iz prejšnjega leta, je ugotovil kontrolor, ki je kvalificiran strokovnjak. Če se pojavi dvom, ali je stranka obdelala zemljišče ali ne, se skladno z redno proceduro opravi še en kontrolni pregled, vendar pa v konkretnem primeru glede na ugotovljeno stanje ob ogledu 28. 8. 2017 takega dvoma ni bilo. Tožnikovo sklicevanje, da mu je kontrolor rekel, naj naknadno pošlje fotografije, je brezpredmetno, saj kontrolor zgolj ugotavlja dejansko stanje. Tožnik ni z ničemer dokazal, da je šlo v letu 2017 za ekstremno sušo, prav tako ni jasno, zakaj ni uveljavljal višje sile, saj je postopek za to preprost, razlaga višje sile pa je podana v Prilogi 1 k Uredbi OMD. Obdelavo, in sicer mulčenje, je tožnik izvedel šele po kontrolorjevem obisku. Četrti odstavek 32. člena Uredbe 1307/2013/EU pa jasno govori, da je upravičeni hektar tista površina, ki je upravičena skozi celo leto, ne glede na datum kontrolorjevega obiska. Pooblaščenec toženke je predlagal, da sodišče tožbo zavrne, podrejeno pa, da v primeru dvoma postopek prekine in Sodišču Evropske Unije (v nadaljevanju: SEU) predlaga sprejem predhodne odločbe o razlagi četrtega odstavka 32. člena Uredbe 1307/2013/EU. Tožnik je glede na navedbe pooblaščenca toženke dodal, da so za odločanje merodajne fotografije iz septembra leta 2017, fotografije iz leta 2018 je priložil zgolj z namenom dokazati, kako hitro lahko rasteta akacija in pajesen. Navedel je še, da si glede na razmere na Krasu ne more privoščiti, da bi tam pasel in še kosil oziroma čistil. Pooblaščenec toženke je pripomnil, da je splošno znano, da so stroški v kmetijstvu visoki, prihodki pa nizki, vendar se prav zato kmetom dajejo subvencije.

12. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo upravne spise zadeve (med katerimi so tudi izpodbijana in drugostopenjska odločba, zapisnik o kontrolnem pregledu površin in zahtevkov za plačila za ukrepe ekološkega kmetovanja z dne 28. 8. 2017 in ob kontroli napravljene fotografije stanja na spornih GERK-ih) ter listine, ki jih je poleg izpodbijane in drugostopenjske odločbe tožbi priložil tožnik (to so Agenciji dne 28. 9. 2017 poslana posnetka z oznakama G1 in G3, geografski prikaz prostora z dne 11. 6. 2018 in skica blokov oziroma GERK-ov s smermi fotografiranja, tožnikova dne 28. 9. 2017 in 8. 10. 2017 Agenciji poslana elektronska sporočila ter fotografije z oznako A z dne 24. 5. 2018 ter z oznakami B, C, D in E z dne 14. 6. 2018). Dokazni predlog za zaslišanje tožnika je sodišče zavrnilo. Ta predlog je namreč tožnik podal pavšalno, ne da bi opredelil, katera dejstva naj bi se dokazovalo na ta način in zakaj. Poleg tega je izvedbo tega dokaza predlagal šele v tožbi, čeprav bi to lahko storil že v upravnem postopku, zaradi česar gre za nedopustno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. K I. točki izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je z izpodbijano odločbo sprejeta odločitev pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi navedel ključne razloge za odločitev, te razloge pa je skladno s svojimi pooblastili ob obravnavanju pritožbe dopolnil drugostopenjski organ in se pri tem opredelil do tožnikovih pritožbenih ugovorov. S tega vidika podanemu očitku o bistvenih kršitvah pravil postopka zato sodišče, kot bo pojasnilo še v nadaljevanju, ne sledi. Prav tako ugotavlja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno za odločitev pomembno dejansko stanje, odločitev pa je tudi oprta na relevantne materialne predpise, ki sta jih navedla prvostopenjski organ in glede na vsebino tožnikove pritožbe nato podrobno drugostopenjski organ. Sodišče torej tudi tožbena očitka o napačno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava zavrača ter sledi razlogom, ki so navedeni v izpodbijani in drugostopenjski odločbi, in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi z tožnikovimi navedbami pa še dodaja:

15. Kot je razvidno iz upravnih spisov zadeve, je pooblaščeni kontrolor v tožnikovi navzočnosti dne 28. 8. 2017 opravil pregled na kraju samem ter ugotovil stanje (med drugim glede obdelanosti) v zbirni vlogi prijavljenih kmetijskih površin, o čemer je bil sestavljen zapisnik o kontrolnem pregledu površin in zahtevkov za plačilo ukrepov ekološkega kmetovanja z dne 28. 8. 2017. Tožnik je bil seznanjen z ugotovitvami pregleda, saj je zapisnik (iz katerega je razvidno, da je bil prebran tožniku in kakšne pripombe je ta nanj podal) lastnoročno podpisal. Svoje ugotovitve je kontrolor dokumentiral tudi s fotografijami stanja, ki jih je posnel med pregledom 28. 8. 2017. Kontrolorjeve fotografije (za katere je tožnik na glavni obravnavi izrecno navedel, da je z njimi seznanjen in da iz njih razvidnemu stanju ne oporeka) potrjujejo ugotovitve, na katere je oprta izpodbijana odločitev; tudi po presoji sodišča namreč kažejo na neobdelanost, saj je na posnetkih jasno vidna visoka suha trava, ponekod potlačena, nekje preraščena z grmovjem, v glavnem poganjki robinije, pa tudi drugim grmovjem. Navedeno stanje je jasno razvidno iz fotografij, ki so del upravnih spisov in so označene z imeni P1: ..., P1: ..., P1: ..., P1: ..., P1: ... in P1: ...; izhaja pa tudi iz podatkov zapisnika z dne 28. 8. 2017. Opisano stanje zemljišč tudi po mnenju sodišča odraža dalj časa neobdelano površino, kot je bilo ugotovljeno ob kontroli. Sodišče torej sledi tudi ugotovitvi, da neobdelanost izvira že iz predhodnega leta in da so bile zato površine na spornih blokih oziroma GERK-ih že od samega začetka leta 2017 neupravičene. Stanje površin, vključno z neobdelanostjo, je na podlagi neposrednega ogleda ugotovil usposobljeni kontrolor, ki je svoje ugotovitve dokumentiral s fotografijami in o njih sestavil zapisnik, ki je javna listina. Kontrolor je, kot je razvidno iz zapisnika z dne 28. 8. 2017 in kot je ob obravnavanju pritožbe obrazložil drugostopenjski organ, ugotovil neobdelanost in s tem neobstoj trajnega travinja na površinah iz sedmih v izpodbijani odločbi navedenih GERK-ih, in sicer na šestih spornih GERK-ih z zgoraj navedenimi domačimi imeni na celotni površini; na GERK-u ... z domačim imenom ... pa je bila (kar za tožnika niti ni sporno) ugotovljena neupravičena raba na 0,02 ha, kjer je kontrolor izločil površino z rabo 999-gozd. Tožnik je bil, kot že rečeno, seznanjen z ugotovitvami kontrole in jim ni ugovarjal, ampak je kot pripombo na zapisnik z dne 28. 8. 2017 navedel le, da bo vse neobdelane površine (pašnike) v kratkem obdelal, popasel in pokosil in o tem obvestil Agencijo. Glede na povedano tožniku, kolikor je nato šele v pritožbi in tožbi zatrjeval, da naj bi sporne površine obdelal oziroma popasel že pred kontrolo, sodišče ne more slediti. Pri teh navedbah gre za nedopustne novote v smislu tretjega odstavka 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in 52. člena ZUS-1, saj tožnik ni utemeljil, zakaj takšnih trditev ni podal že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. V pripombah na zapisnik tega ni navedel. Kot je nadalje razvidno iz upravnih spisov zadeve in tožbi priloženih listin, je po opravljeni kontroli tožnik z elektronskimi sporočili z dne 28. 9. 2017 Agenciji posredoval fotografije za GERK-e ..., ... in ... ter dne 8. 10. 2018 fotografije za GERK-e ..., ... in ..., s čimer je zatrjeval in dokazoval, da je zadevne površine popasel oziroma obdelal po opravljenem kontrolnem pregledu, do 15. 10. 2017. S tem pa tožnik tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi ne more uspeti.

16. Pogoji za uveljavljanje zahtevkov za plačila iz naslova ukrepa OMD so določeni v predpisih, ki sta jih v svojih odločbah navedla prvo- in drugostopenjski organ. V razlogih izpodbijane odločbe, kot jih je dopolnil drugostopenjski organ, je tudi konkretno pojasnjeno, da je z zahtevkom OMD prijavljena površina večja od površine, ki je bila ugotovljena s pregledom na kraju samem, in da se razlika med prijavljeno in ugotovljeno površino obravnava kot čezmerna prijava ter kakšne posledice ima to za odločanje o plačilu iz ukrepa OMD. Ker so ti razlogi predstavljeni že v povzetku izpodbijane in drugostopenjske odločbe in ker se sodišče z njimi strinja, jih na tem mestu ne ponavlja. Glede na tožnikove navedbe pojasnjuje, da ugovorom, ki se nanašajo na upoštevanje po opravljeni kontroli Agenciji poslanih fotografij, ter stališču, da bi toženka morala šteti površine kot upravičene, ker jih je tožnik obdelal po kontroli do 15. 10. 2017, sodišče ne more slediti. Četrti odstavek 32. člena Uredbe 1307/2013/EU, ki ga je - kot je obrazložil drugostopenjski organ - treba uporabiti v obravnavani zadevi, določa, da se površine štejejo za upravičene hektarje, če ustrezajo opredelitvi upravičenega hektarja v celotnem koledarskem letu, razen v primeru višje sile ali izjemnih okoliščin. Sodišče ni prekinilo tega postopka in SEU predlagalo sprejema predhodne odločbe glede razlage navedene določbe. Iz citirane določbe četrtega odstavka 32. člena Uredbe 1307/2013/EU, ki je neposredno uporabljiva, namreč jasno izhaja, da morajo prijavljene površine nepretrgano ustrezati pogojem za upravičenost. V obravnavanem primeru pa je bilo ob kontroli 28. 8. 2017 pri spornih površinah ugotovljeno drugačno stanje od tistega, ki ga je tožnik prijavil v zbirni vlogi, in sicer neobdelanost in zato neobstoj (prijavljene rabe) trajnega travinja kot upravičene kmetijske površine za uveljavljanje zahtevka OMD. Glede na navedeno in določbo četrtega odstavka 32. člena Uredbe 1307/2013/EU se torej tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da je sporne površine po kontroli, do 15. 10. 2017 vendarle popasel oziroma obdelal. Takšno stališče bi bilo, kot je izpostavila že toženka, tudi v očitnem nasprotju z namenom predpisanega sistema kontrol in njihovih posledic oziroma sankcij za čezmerne prijave.

17. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je bilo leto 2017 še posebej sušno, sodišče dodaja, da trditev, da naj bi tožnik ob kontroli opozoril na omenjeno dejstvo, v zapisniku ni izkazana. Tudi sicer je upravičenec na podlagi prvega odstavka 4. člena Uredbe 640/2014/EU, ki obravnava višjo silo in izjemne okoliščine, dolžan Agencijo pred pregledom obvestiti, če v zvezi z neposrednimi plačili zaradi višje sile ali izjemnih okoliščin ni mogel izpolniti meril za upravičenca ali drugih obveznosti. Iz spisov zadeve ne izhaja, da bi tožnik v zvezi s spornimi površinami uveljavljal obstoj višje sile ali izjemnih okoliščin v skladu s 154. členom Uredbe OMD in Prilogo 1 k tej Uredbi. Da suše ni prijavljal oziroma uveljavljal, je tožnik tudi sam izrecno navedel na sodni obravnavi.

18. Tožbi priložene fotografije z oznakami A do E se nanašajo na stanje površin v letu 2018 in že zato za odločitev v obravnavani zadevi, ki se nanaša na leto 2017, niso bistvene, čemur je na sodni obravnavi pritrdil tudi sam tožnik in pojasnil, da je te fotografije predložil zgolj v ilustracijo svojih stališč.

19. Sklepno sodišče ponovno kot neutemeljen zavrača ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe. Kot izhaja iz povedanega, je bilo dejansko stanje, ki je pomembno za odločitev, tožniku znano že ob podpisu zapisnika z dne 28. 8. 2017 in tožnik tako ugotovljenemu dejanskemu stanju ni ugovarjal. Sicer res bolj skopa obrazložitev izpodbijane odločbe je razumljiva glede na masovno izdajanje tovrstnih odločb, kljub temu pa je tožnik iz odločbe lahko spoznal bistvene razloge za odločitev, saj nenazadnje v pritožbi očitka o pomanjkljivosti obrazložitve odločbe ni uveljavljal. Razloge odločitve pa je nato še dopolnil drugostopenjski organ in ob tem ustrezno odgovoril na tožnikove ugovore. S tem je bil dosežen zahtevani standard obrazložitve.

20. Po vsem navedenem je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

21. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Uredba Komisije (EU) št. 640/2014 z dne 11. marca 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 1306/2013 Evropskega parlamenta in Sveta glede integriranega administrativnega in kontrolnega sistema, pogojev za zavrnitev ali ukinitev plačil in za upravne kazni, ki se uporabljajo za neposredna plačila, podporo za razvoj podeželja in navzkrižno skladnost 2 Uredbe (EU) št. 1307/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 12. 2013 o pravilih za neposredna plačila kmetom na podlagi shem podpore v okviru skupne kmetijske politike ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 637/2008 in Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009