Jedro

Ker so zavezanci za denacionalizacijo določeni v 51. členu ZDen kot specialnem predpisu, glede tega vprašanja ni mogoče uporabiti splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov (prvi odstavek 6. člena ZDen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A z dne 19. 9. 2001, s katero je prvostopni organ odločil, da pripada denacionalizacijski upravičenki AA za podržavljeno 1/4 nepremičnin parc. št. 294, hiša v izmeri 282 m2, dvor. v izmeri 500 m2, vrt v izmeri 252 m2, vl. št. 206 k.o. A stare zemljiške knjige, odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe v znesku 29.293,00 DEM, ki jih je zavezana stranka dolžna izročiti skrbniku za poseben primer BB v treh mesecih po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da se je zahteva za denacionalizacijo nanašala na 1/2 nepremičnin, ki so bile zaplenjene CC z odločbo Okrajnega sodišča v A z dne 8. 6. 1946. Na podlagi zaplembe je premoženje postalo splošno ljudsko premoženje s pravico uporabe Občinskega ljudskega odbora v A in pozneje Občine A. Drugo polovico istih nepremičnin je lastnica AA prodala, kupca, katerima je bilo podržavljeno zemljišče brez stavbe, pa sta svoj solastninski delež na stavbi pozneje prodala trgovskemu podjetju AAA. Ko se je to podjetje spojilo z BBB, je ta postala imetnica pravice uporabe tega dela nepremičnin. V teku postopka je vlagateljica umaknila zahtevek za denacionalizacijo nepremičnin, za katere bi bila zavezanka za vrnitev Mestna občina A, torej zahtevek glede 1/4 nepremičnin parc. št. 294 k.o. A. Po navedbah prvostopnega organa je nepremičnina, ki je predmet tega postopka, v času ko je bila opravljena cenitev, še obstajala, ob izdaji odločbe pa je bila že porušena. Tožena stranka meni, da bi se, če bi nepremičnina še obstajala, z ogledom in z zaslišanjem prič ugotavljalo, katere prostore je uporabljala občina, in nato upoštevajoč 19. člen zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), odločilo. Ker pa je prvostopni organ ugotovil, da nepremičnine ni več, kar je zanj splošno znano dejstvo, ki ga ni treba dokazovati, je tožena stranka zaključila, da je edina možna oblika vrnitve podržavljenega premoženja odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe. Glede na delni umik zahtevka je predmet vrnitve še druga 1/4 nepremičnin, katere vrednost je po cenitvi 29.292,60 DEM, kot je to pravilno odločil prvostopni organ.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri svojem dvomu v trditev tožene stranke, da obstajajo ovire za vračanje v naravi. Tožena stranka namreč svojih navedb ni preverila v listinah upravnega spisa, npr. v cenitvah. Tako cenilec DD v svoji cenitvi navaja, da je sedanje stanje gostilne enako kot v času podržavljenja, pomožni gospodarski objekt pa je bil pred leti porušen. Tudi iz cenitve cenilca EE je razvidno, da zgradba - gostilna in stanovanjski prostori še stoji, pomožni objekt pa je porušen. Iz tega tožeča stranka povzema, da je porušen le pomožni gospodarski objekt, ne pa tudi poslovno-stanovanjski objekt. Po njenem mnenju je vprašljivo tudi sklicevanje obeh upravnih organov, da dokazovanje oziroma preverjanje, kdaj je bil objekt porušen, ni potrebno. Kolikor držijo navedbe tožene stranke, da je stanovanjsko poslovni objekt v času vložitve zahteve za denacionalizacijo in cenitve še stal, porušen pa je bil tekom denacionalizacijskega postopka, gre za nedovoljeno razpolaganje s podržavljenim premoženjem, glede katerega obstoji dolžnost vrnitve s strani Občine A kot lastnice oziroma imetnice uporabe. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Stranka z interesom v tem postopku, BB, v odgovoru na tožbo meni, da sta upravna organa odločila pravilno. Tožnica je pravilno ugotovila, da je bila v času obeh cenitev nepremičnina še obstoječa, ni pa več stala v času izdaje prvostopne odločbe. Takšna ugotovitev ni v ničemer sporna, nikjer v zakonu tudi ni določeno, da ne sme priti do spremembe dejanskega stanja ali do rušenja nepremičnine v teku denacionalizacijskega postopka. Ker denacionalizacijski postopki tečejo že enajst let, ob takem stališču ne bi smelo priti do nobenih sprememb pri rušenju starih in dotrajanih objektov. To se je v danem primeru zgodilo, saj bi bila sicer onemogočena izgradnja novega objekta v centru A. Nesmiselno se tožnica tudi spušča v morebitno nedovoljeno razpolaganje s podržavljenim premoženjem in razmerje Občine A do tega. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve, in predlagala zavrnitev tožbe.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Postopek denacionalizacije se vodi po pravilih splošnega upravnega postopka (prvi odstavek 6. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54-I/2-odločba US), v skladu s temi pa upravni organ praviloma odloča po predpisu, veljavnem v času odločanja, in na podlagi dejanskega stanja, kakšno je v času, ko sprejme odločitev. Sodišče ne dvomi v resničnost ugotovitve tožene stranke, da podržavljenih nepremičnin, 1/4 parc. št. 294, kar je predmet tega postopka, v času odločanja prvostopnega organa ni bilo mogoče vrniti v naravi, in je zato nastopila denacionalizacijska obveznost tožeče stranke.

Po ugotovitvah prvostopnega organa, ki jih je tožena stranka sprejela, sta bila objekta, na katera se je nanašal zahtevek, in sicer stanovanjska stavba z gostilniškimi prostori in pomožni objekt, v času odločanja že porušena. Da pomožnega objekta ni bilo več, je poleg ugotovitev cenilcev, razvidno že iz vpisov v zemljiškoknjižnem vložku št. 2589 k.o. A, saj že ob nastavitvi nove zemljiške knjige za to k.o. v letu 1973 ta objekt ni bil več vpisan. Da je bil ob odločanju porušen tudi stanovanjski objekt z gostilniškimi prostori, pa je bilo znano uradni osebi, ki je vodila postopek, oziroma je bilo splošno znano dejstvo na območju upravnega organa, kar potrjuje tudi stranka z interesom v tem postopku v odgovoru na tožbo. Kolikor pa gre za splošno znano dejstvo, zadostuje ugotovitev uradne osebe, da gre za tako dejstvo. Tožeča stranka te ugotovitve z navedbo, da iz cenitev premoženja izhaja, da stanovanjska stavba stoji, ni uspešno izpodbila, saj je prvostopni organ izrecno pojasnil, da je bil objekt porušen po opravljenih cenitvah. Ker tožnica z nobenim drugim dokazom ni oporekala tej ugotovitvi, jo tudi sodišče sprejema za resnično.

V zvezi s tožbenimi ugovori o zavezancu za vrnitev pa sodišče meni, da bi bila Občina A zavezanka za vrnitev celotnega podržavljenega premoženja, tj. 1/2 nepremičnin parc. št. 294, če bi bila vrnitev v naravi dejansko mogoča. Občina je namreč prevzela celotno podržavljeno premoženje, opredeljeno v obliki solastninskega deleža do 1/2 parc. št. 294, medtem ko je pravna prednica BBB svoj solastninski delež kupila od prejšnje lastnice. Zato po mnenju sodišča podjetje ne more nositi bremena denacionalizacije, ne glede na to, da je bila stavba pravno formalno v obliki solastnine, kar pomeni, da je bila deljena le pravica, ni pa bila razdeljena v naravi tudi stavba (65. člen stvarnopravnega zakonika, Uradni list RS, št. 87/02). Ker pa tudi po mnenju sodišča iz že navedenih razlogov ni mogoča vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, se denacionalizacija izvrši v obliki odškodnine (2. člen in 42. člen ZDen). Tudi kolikor ravnanje občine z nepremičnino ne bi bilo pravilno, po očitku tožeče stranke v smislu vzpostavljanja dejanskih razmerij, ne pa civilnopravnega razpolaganja, na drugačno odločitev v denacionalizacijskem postopku to ne more vplivati, saj je zavezanec za odškodnino po ZDen tožeča stranka (tretji in četrti odstavek 51. člena ZDen). Določitev zavezanca za odškodnino v ZDen je specialna, zato tudi splošnih premoženjskih oziroma odškodninskih predpisov o tem vprašanju ni mogoče uporabiti (prvi odstavek 6. člena ZDen).

Ker je odločitev tožene stranke po navedenem pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.