Jedro

Bistvo zavarovalne pogodbe je določitev obsega zavarovanja, torej višine zavarovalne vsote, zavarovalne premije ter drugih pogojev za izplačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega dogodka. Podpisnici zavarovalnih pogodb sta bili sicer obtožena A. A. kot zavarovanka in obtožena Č. Č. kot zavarovalka in s tem tudi plačnica premij (obtoženi B. B. je v pogodbah naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), vendar že samo sodelovanje pri sklepanju zavarovalnih pogodb, in sicer pri določanju zavarovalnih vsot, zadosti zahtevi po konkretizaciji objektivnega elementa sostorilstva. Čeprav se obtoženemu B. B. izrecno ne očita, da je sodeloval tudi pri sklepanju zavarovalne pogodbe z Zavarovalnico X. (v pogodbi je naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), to še ne pomeni, da je pri tem dejanju konkretizacija objektivnega kriterija sostorilstva izostala. Opis dejanja je potrebno presojati celostno in ne po posameznih delih, še toliko bolj, če gre za sostorilstvo - torej skupno izvršitev, ko vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja oz. odločilno prispeva h kaznivemu dejanju.

Kljub osebnemu stečaju obtoženke so zavarovalne pogodbe veljavne, saj jih je slednja sklepala le kot zavarovanka, kar pomeni, da ni šlo za pravne posle, katerih predmet je razpolaganje z obtoženkinim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Tudi, ko so zavarovalnice izvedele, da je obtoženka v osebnem stečaju, pogodb niso obravnavale kot neveljavne oz. nične, je pa veljavnost zavarovalnih polic prenehala kasneje zaradi neplačevanja premij skladno s splošnimi pogoji zavarovalnic. Čeprav je bila obtoženka v času nastanka škodnega oz. zavarovalnega primera v osebnem stečaju, to ni ovira za izplačilo zavarovalnine, kot to smiselno navaja obramba. Res pa je, da obtoženka z izplačano zavarovalnino zaradi osebnega stečaja ne bi mogla prosto razpolagati.

Najnižjemu dokaznemu standardu je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna stopnja verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tudi če je storilec dejanja neznan, oz. da je določena oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Določba prvega odstavka 148. člena ZKP pooblašča policijo kot organ odkrivanja in preiskovanja, da naredi vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja po uradni dolžnosti in zberejo dokazi. Delovanje policije se zato sproži že ob najmanjšem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, to je ob razlogih za sum.

Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik (prvi odstavek 216. člena ZKP). To pravico ima dejanski uporabnik (imetnik) stanovanja oz. drugih prostorov ne glede na to, ali stanovanje ali prostore uporablja kot lastnik ali najemnik. Če je obdolženec hkrati imetnik stanovanja (prostora), ki se preiskuje, ima to pravico že na podlagi prvega odstavka 216. člena ZKP. Če se preiskuje stanovanje druge osebe, je obdolženec lahko navzoč pri preiskavi, o čemer ga je, razen če bi bila podana nevarnost odlašanja, preiskovalni sodnik dolžan obvestiti. Če se hišna preiskava opravlja v stanovanju druge osebe, se sicer z njo ne posega v obdolženčevo ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, vendar je treba zaradi uresničevanja pravice do obrambe tudi v tem primeru obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri hišni preiskavi, še zlasti če nima zagovornika, ki ima pravico biti navzoč.

Zmotno je naziranje obrambe, da zgolj obtoženka kot pacientka zaslišanih zdravnikov, le-te lahko razreši dolžnosti varovanja poklicne tajnosti v smislu 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP. Obramba namreč ne upošteva, da je pravna dobrota oprostitve dolžnosti pričanja iz 236. člena ZKP določena v korist privilegiranih oseb in ne obdolženca, zato tudi odločitev prič, ali bodo pričale ali ne, ne more in ne sme biti odvisna od volje obdolženca, temveč od njih samih, ter določbe 5. alineje drugega odstavka 45. člena ZPacP (dolžnosti varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta lahko zdravstvenega delavca oz. zdravstvenega sodelavca ali drugo osebo, ki so ji ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, razreši tudi sodišče) in odločbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 (s tem, ko sodišče povabi lečečega zdravnika in ga pred zaslišanjem pouči, da je oproščen dolžnosti pričanja ter na kateri podlagi, ga s tem razreši tudi varovanja poklicne skrivnosti).

Po določbi prvega odstavka 40. člena KZ-1 se pomagač kaznuje v mejah svojega naklepa, torej lahko tudi po milejši pravni opredelitvi očitanega dejanja kot pa storilec kaznivega dejanja.

Izrek

Pritožbam obtožene A. A., njenega zagovornika, zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. ter državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo v zvezi s popravnim sklepom pod točko A. spoznalo za krive obtoženo A. A. in B. B. poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 (točka I. izreka), obtoženega C. C. pa pomoči h poskusu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi z 38. in 20. členom KZ-1 (točka II. izreka). Po tretjem odstavku 211. člena KZ-1 je obtoženi A. A. izreklo kazen dve leti zapora, obtoženemu B. B. pa tri leta zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 v zvezi s sedmim odstavkom 199.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencema v izrečeni kazni vštelo čas pripora in hišnega pripora, in sicer obtoženi A. A. pripor in hišni pripor od 6. 3. 2019 od 7.30 ure dalje do 11. 9. 2020 do 9.00 ure, obtoženemu B. B. pa pripor od 6. 3. 2019 od 6.55 ure dalje. Obtoženemu C. C. je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora, s preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je vse tri obtožence oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko B. izreka izpodbijane sodbe je obtoženo Č. Č. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe zaradi poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1. Odločilo je še, da po prvem odstavku 96. člena ZKP potrebni izdatki obtožene Č. Č. in potrebni izdatki ter nagrada njene zagovornice, obremenjujejo proračun. Obtoženka pa je po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka, ki jih je povzročila po svoji krivdi, v višini 61,88 EUR.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - obtožena A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitev ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat, - zagovornik obtožene A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženko iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obtoženega B. B. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odmere kazni. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat; - zagovornik obtoženega C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kazenske sankcije ter zaradi kršitev Ustave RS in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter obtoženca oprosti obtožbe, stroške postopka pa naloži v breme proračuna in - okrajni državni tožilec zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenskih sankcijah. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obtoženi A. A. izreče kazen štiri leta in šest mesecev zapora, obtoženemu B. B. pa pet let zapora ter opisano dejanje obtoženega C. C. opredeli kot pomoč h poskusu nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 v zvezi z 38. členom KZ-1 in mu izreče kazen eno leto zapora. V oprostilnem delu pa izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženo Č. Č. spozna za krivo storitve očitanega ji poskusa nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in 34. členom KZ-1 ter ji izreče kazen štiri leta zapora.

3. Na pritožbo državnega tožilca so odgovorili obtožena A. A. ter zagovorniki obtoženih B. B., C. C. in Č. Č. Predlagali so, da sodišče druge stopnje pritožbo državnega tožilca zavrne kot neutemeljeno. V odgovorih je tudi državni tožilec predlagal zavrnitev kot neutemeljenih pritožb obtožene A. A., njenega zagovornika in zagovornika obtoženega B. B. 4. Seja senata pritožbenega sodišča je bila opravljena v navzočnosti zagovornikov obtoženega B. B., odvetnika D. D., obtoženega C. C., odvetnika E. E., in obtožene Č. Č., odvetnice F. F. ter višje državne tožilke G. G. in skladno z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP kljub temu, da se je obtoženi A. A., B. B., C. C. in Č. Č. ter zagovornik obtožene A. A., odvetnik H. H., katerega izostanek je sicer opravičil odvetnik D. D., ob izkazanih obvestilih o seji senata, niso udeležili.

5. Pritožbe so utemeljene.

6. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo upravičenci pritožiti v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe (prvi odstavek 366. člena ZKP). Upravičenec lahko v navedenem roku vloži več pritožb, v katerih uveljavlja različne pritožbene razloge. Vse te pritožbe se obravnavajo kot ena pritožba. Po preteku roka za pritožbo sme upravičenec, vse do odločitve o pritožbi, samo obrazložiti oz. dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljenih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na nove pritožbene razloge, ki jih je zagovornik obtoženega C. C. uveljavljal v odgovoru na pritožbo državnega tožilca, saj je slednjega vložil po izteku roka za pritožbo zoper sodbo iz prvega odstavka 366. člena ZKP.

7. Ker so posamezne navedbe pritožb obrambe smiselno enake, sodišče druge stopnje v nadaljevanju nanje tudi enotno odgovarja, najprej pa se opredeljuje do navedb in stališč, ki so neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je po uvodni predstavitvi normativnega okvira in kazenskopravne teorije sostorilstva v točkah 108 do 111 pravilno ocenilo, da je opis dejanja, ki obtoženemu B. B. očita poskus nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem in tretjem odstavku 211. člena KZ-1 v sostorilstvu, sklepčen. Iz sodbenega izreka tako izhaja večfazna izvršitev kaznivega dejanja v času od 20. 6. 2018 do 17. 1. 2019 - vnaprejšen medsebojni dogovor in razdelitev vlog, sklenitev zavarovalnih polic za življenjsko in nezgodno zavarovanje obtožene A. A., škodni dogodek oz. zavarovalni primer in vložitev zahtevkov za izplačilo zavarovalnin. Po presoji pritožbenega sodišča je tudi objektivni element sostorilstva, kar zadeva obtoženega B. B. v zadostni meri konkretiziran tako, da zavrača stališče zagovornika obtoženega B. B., da je opis obtoženčevega ravnanja pri vsaki od udeleženih zavarovalnic v fazi sklepanja zavarovanj posplošen, v delu, ki se nanaša na Zavarovalnico X. pa celo nerazumljiv, saj obtoženi B. B. glede na opis pri tem dejanju sploh ni sodeloval. Če pobliže analiziramo opis dejanja glede "faze sklepanja zavarovalnih pogodb" lahko ugotovimo, da se obtoženemu B. B. očita, da je pri vseh, razen pri Zavarovalnici X., sodeloval pri dogovoru za sklenitev pogodb za življenjsko in nezgodno zavarovanje obtožene A. A., pri Zavarovalnici Y. d. d. in Zavarovalnici W. d. d. pa da je tudi odločal o obsegu zavarovanja in zavarovalnih vsotah. Bistvo zavarovalne pogodbe je določitev obsega zavarovanja, torej višine zavarovalne vsote, zavarovalne premije ter drugih pogojev za izplačilo zavarovalnine v primeru nastanka zavarovalnega dogodka. Podpisnici zavarovalnih pogodb sta bili sicer obtožena A. A. kot zavarovanka in obtožena Č. Č. kot zavarovalka in s tem tudi plačnica premij (obtoženi B. B. je v pogodbah naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), vendar že samo sodelovanje pri sklepanju zavarovalnih pogodb, in sicer pri določanju zavarovalnih vsot, zadosti zahtevi po konkretizaciji objektivnega elementa sostorilstva. Čeprav se obtoženemu B. B. izrecno ne očita, da je sodeloval tudi pri sklepanju zavarovalne pogodbe z Zavarovalnico X. (v pogodbi je naveden le kot upravičenec za primer smrti obtožene A. A.), to še ne pomeni, da je pri tem dejanju konkretizacija objektivnega kriterija sostorilstva izostala. Opis dejanja je potrebno presojati celostno in ne po posameznih delih, še toliko bolj, če gre za sostorilstvo - torej skupno izvršitev, ko vsak od sostorilcev uresničuje del zakonskih znakov kaznivega dejanja oz. odločilno prispeva h kaznivemu dejanju. Takšen pristop, ob tem, da je pri vseh dejanjih modus operandi enak ter da je v dejstvenem opisu tudi navedba, da je obtoženi B. B. pri Zavarovalnici X. dne 21. 2. 2019 plačal drugi obrok premije, plačevanje premij pa je pogoj za veljavnost zavarovanja ter da je skupaj z obtoženo A. A. in Č. Č. vložil zahtevek za izplačilo zavarovalnine pri Zavarovalnici Z., ter da sta obtožena A. A. in B. B. v vseh podanih zahtevkih, ne glede na to, ali jih je izpolnjevala A. A. ali B. B., skladno in lažno po predhodnem dogovoru smiselno navedla, da je dne 4. 1. 2019 prišlo do nesreče, čeprav sta vedela, da si je A. A. poškodbo roke namerno povzročila sama, pokaže, da je torej objektivni element sostorilstva za obtoženega B. B. pri vseh dejanjih v zadostni meri konkretiziran tako, da je opis dejanja sklepčen.

9. Ker je bila obtožena A. A. v času sklepanja predmetnih zavarovalnih pogodb v postopku osebnega stečaja št. 000/2018 z dne 26. 7. 2018, posledično pa poslovno omejeno sposobna, so sklenjene zavarovalne pogodbe, za katere stečajna upraviteljica ni podala soglasja, nične. To pomeni, da obtoženka ne bi bila upravičena do izplačila zavarovalnin oz. ne bi mogla nastati nobena škodna posledica. Glede na navedeno obramba obtožene A. A. ocenjuje, da bi v konkretnem primeru lahko šlo le za neprimeren poskus. Pripominja še, da je zavarovalne posle obtoženka sklepala z uglednimi, rutiniranimi zavarovalniškimi družbami, od katerih je pričakovati, da bodo pred sklenitvijo pogodbe preverili poslovno sposobnost stranke in pogodbe zaradi osebnega stečaja obtoženke, ne sklenile.

10. Navedenemu razlogovanju pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Na podlagi določbe 35. člena KZ-1 se sme storilcu, ki poskuša storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu, kazen odpustiti. Neprimeren poskus je tako podan, če v dani situaciji z uporabljenim sredstvom oz. proti predmetu nihče drug ne bi mogel dokončati kaznivega dejanja (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 327/2009 z dne 18. 3. 2010). Razlog neprimernosti poskusa je torej lahko neprimernost sredstva, neprimernost predmeta, lahko pa tudi oboje naenkrat. Sodišče mora ocenjevati neprimernost sredstva oz. predmeta v vsakem konkretnem primeru posebej. Vsak primer ima svoje posebnosti, zato mora biti sodišče pozorno na povezavo med sredstvom in objektom v okviru danega primera (L. Bavcon, A. Šelih, D. Korošec, M. Ambrož, K. Filipčič, Kazensko pravo, splošni del, 6. izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2013, stran 329). Bistvo uvedbe postopka osebnega stečaja je, da vse premoženje, s katerim stečajni dolžnik razpolaga ob začetku stečajnega postopka, preide v stečajno maso (drugi odstavek 224. člena ZFPPIPP). Med trajanjem stečajnega postopka lahko plačilo v breme stečajne mase opravi samo stečajni upravitelj na podlagi sklepa sodišča (353. člen ZFPPIPP). Posledica postopka je tudi omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika na način, da ne more sklepati pogodb ali opravljati pravnih poslov ali dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso (1. točka prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP). Drugi odstavek 386. člena ZFPPIPP pa določa, da pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, nima pravnega učinka. Če navedeno apliciramo na obravnavani primer lahko ugotovimo, da so predmetne zavarovalne pogodbe kljub osebnemu stečaju obtožene A. A. pravno veljavne, saj jih je slednja sklepala le kot zavarovanka (zavarovalka in plačnica zavarovalnih premij je bila obtožena Č. Č.), kar pomeni, da ni šlo za pravne posle, katerih predmet je razpolaganje z obtoženkinim premoženjem, ki spada v stečajno maso. Tudi, ko so zavarovalnice izvedele, da je obtoženka v osebnem stečaju, pogodb niso obravnavale kot neveljavne oz. nične, je pa veljavnost zavarovalnih polic prenehala kasneje zaradi neplačevanja premij skladno s splošnimi pogoji zavarovalnic. V zvezi s pritožbeno grajo, da bi pred sklenitvijo pogodbe zavarovalnica morala preveriti poslovno sposobnost stranke, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da tudi morebitno nevestno ravnanje uslužbencev zavarovalnic ne more izključiti protipravnega ravnanja obtoženke. Čeprav je bila slednja v času nastanka škodnega oz. zavarovalnega primera v osebnem stečaju, to ni ovira za izplačilo zavarovalnine, kot to smiselno navaja obramba. Res pa je, da obtoženka z izplačano zavarovalnino zaradi osebnega stečaja ne bi mogla prosto razpolagati. V 389. členu ZFPPIPP je namreč določeno, da v stečajno maso poleg premoženja, s katerim stečajni dolžnik razpolaga ob začetku stečajnega postopka, spadajo tudi plača in prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, pa tudi premoženje, ki ga na kakršnikoli pravni podlagi stečajni dolžnik dobi med postopkom osebnega stečaja.

11. Dejstvo, da policisti Policijske postaje R. niso ugotovili znakov kaznivega dejanja in so o dogodku z dne 4. 1. 2019 na Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani, Zunanji oddelek ..., podali poročilo na podlagi desetega odstavka 148. člena ZKP, ne pomeni, da policisti ne bi smeli ponovno preiskovati obravnavanega dogodka in postopati po določbi 148. člena ZKP, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, kot to zmotno zatrjuje obramba obtožene A. A. Prav to se je zgodilo v konkretnem primeru, saj so policisti že 15. 1. 2019 prejeli anonimno prijavo, ki jo razčlenuje in še posebej problematizira obtožena A. A., da naj bi se neznano dekle zavarovalo pri Zavarovalnici Y. in se nato samopoškodovalo zato, da bi z izplačano zavarovalnino poplačala kredit v višini 40.000,00 EUR. Navedeni podatki nedvomno izkazujejo razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. To je najnižji dokazni standard, ki ga pozna naša zakonodaja. Temu standardu je zadoščeno že, če obstaja neka minimalna stopnja verjetnosti, ki kaže na to, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, tudi če je storilec dejanja neznan oz. da je določena oseba storila kakšno kaznivo dejanje. Omenjena določba prvega odstavka 148. člena ZKP tako pooblašča policijo kot organ odkrivanja in preiskovanja, da naredi vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja po uradni dolžnosti in zberejo dokazi. Delovanje policije se zato sproži že ob najmanjšem sumu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, to je ob razlogih za sum. Glede na povedano so policisti povsem utemeljeno in zakonito preverjali anonimno prijavo in pri tem prišli do podatka, da se je A. A. življenjsko in nezgodno zavarovala pri večih zavarovalnicah, pri čemer je na vseh zavarovalnih policah kot zavarovalka navedena Č. Č., B. B. pa kot upravičenec za primer smrti A. A. Iz dokumentacije, ki jo je pridobila policija v predkazenskem postopku, pa še izhaja, da so bile zavarovalne pogodbe sklenjene kratek čas pred poškodbo A. A., zahtevki za izplačilo zavarovalnin pa vloženi že dva oz. tri dni po predčasnem odpustu A. A. iz bolnišnice. V zahtevkih je navedeno, da je dne 4. 1. 2019 prišlo do nezgode, kot priči nesreče pa sta navedena C. C. in njegova partnerica I. I. Poleg navedene dokumentacije so policisti zbrali tudi večje število obvestil od zavarovalniških agentov v zvezi z sklenjenimi življenjskimi in nezgodnimi zavarovanji za obtoženo A. A., prav tako pa tudi zbrali obvestila od zdravnikov in drugega medicinskega osebja, ki so sodelovali pri oskrbi in nadaljnjem zdravljenju obtožene A. A. Pridobili so tudi medicinsko dokumentacijo, da je obtožena A. A. utrpela travmatsko amputacijo leve podlahti na nivoju 5 cm nad zapestjem, ki je bila čista in relativno ravna, dlan pa nepoškodovana. Iz pridobljenega mnenja NFL-ja pa med drugim izhaja, da jim pri praktičnem preizkusu s podobno, primerjalno žago, in sicer na kakšen način pri nenadnem sunku v hrbet žagin list lahko odreže roko, le-to ni uspelo podstaviti pod žagin list tako, da bi bil rez pravokoten. Navedeno dokazno gradivo, na katerega se je sklicevala tudi preiskovalna sodnica v odredbi za hišno preiskavo in ne zgolj na anonimno prijavo z dne 15. 1. 2019, kot skuša prikazati obramba, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča izpolnjuje dokazni standard utemeljenih razlogov za sum (da so obtoženci storili kaznivo dejanje goljufije) kot zapovedani dokazni standard za odreditev hišne preiskave po določbi 214. člena ZKP.

12. Neutemeljena je tudi pritožbena kritika, da je v odredbi za hišno preiskavo izostala obrazložitev verjetnosti, da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je preiskovalna sodnica v izreku odredbe za hišno preiskavo konkretizirala podatke in predmete, ki so pomembni za kazenski postopek in jih je zato potrebno zaseči, v obrazložitvi pa pomembnost teh podatkov utemeljila s predstavitvijo sklepanja zavarovalnih poslov, vložitvijo zahtevkov za izplačilo zavarovalnin zaradi nesreče pri delu s krožno žago na naslovu N. dne 4. 1. 2019 ter naravo telesne poškodbe obtožene A. A., razumno pa je tudi navedla, da je podana verjetnost, da se ti predmeti nahajajo pri osumljencih na lokacijah, kjer prebivajo. Predmetna odredba za hišno preiskavo tako nedvomno dosega pričakovani standard obrazloženosti sodne odločbe, ki omogoča naknadno kontrolo oz. preizkus sodnikove presoje o obstoju pogojev za poseg v pravico do nedotakljivosti stanovanja iz prvega odstavka 36. člena Ustave RS.

13. Sodišče druge stopnje v nadaljevanju zavrača tudi zatrjevane kršitve in pomanjkljivosti same izvedbe hišne preiskave tako stanovanja s pritiklinami in pripadajočimi prostori, ki se nahajajo v stanovanjskem objektu na naslovu L., kjer so v kritičnem času prostore uporabljali A. A., B. B. in Č. Č., kakor tudi stanovanjske hiše s pripadajočimi prostori in objekti na naslovu N., kjer dejansko biva in prostore uporablja C. C., lastnica nepremičnine pa je I. I. Kot izhaja iz zapisnika o preiskavi stanovanja na naslovu L. z dne 6. 3. 2019, je bila pred pričetkom preiskave, ki se je dejansko pričela ob 8:20 uri, odredba o preiskavi skladno z določbo 215. člena ZKP izročena B. B., A. A. in Č. Č., torej osebam, pri katerih naj se preiskava opravi ter da je od navedenih prisotnost odvetnika zahteval le obtoženi B. B., vendar na preiskavo kljub klicu ni prišel ter da se je obtožena A. A. pravici biti navzoča pri hišni preiskavi odpovedala. Zgolj nasprotno pritožbeno zatrjevanje in celo, da obtoženo A. A. kljub njeni izrecni želji policisti niso hoteli peljati na hišno preiskavo, torej brez dokazne podlage, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne vnaša dvoma v verodostojnost zapisnika o hišni preiskavi, ki so ga navzoča obtoženca B. B. in Č. Č. ter priči preiskave podpisali brez pripomb. V tem kontekstu je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da tudi sicer ni konkretnega in logičnega pojasnila, niti nobenega indica, zakaj bi policisti pri izvedbi preiskovalnega dejanja le obtoženi A. A. ne omogočili uveljavljenje njenih zakonskih in ustavnih pravic.

14. Še pred pričetkom hišne preiskave je bila obtoženi A. A. dne 6. 3. 2019 ob 7:30 uri odvzeta prostost in odrejeno pridržanje, ki se je izvajalo v UKC, kjer je bila na zdravljenju ob drugi hospitalizaciji zaradi obravnavane poškodbe roke. Kot izhaja iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju, je bila obtoženka seznanjena s pravicami iz 4. člena ZKP, med drugim tudi, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere in ki je lahko navzoč pri njenem zaslišanju ter da ima, če so izpolnjeni zakonski pogoji in je v interesu pravičnosti, pravico do zagovornika, ki ji ga na njeno zahtevo (torej ne po uradni dolžnosti, kot si razlaga obtoženka) postavi policija na stroške države, ter da zagovornika ni zahtevala. Ko je bil nato zoper njo odrejen pripor, ji je bil skladno z določbo drugega odstavka 70. člena ZKP postavljen zagovornik po uradni dolžnosti. Glede na navedeno obtoženkina pravica do zagovornika v času pridržanja in izvedbe hišne preiskave ni bila kršena.

15. Do pritožbenih pomislekov glede izbire prič hišne preiskave, ki jih je obramba obtožene A. A. izražala že med postopkom, se je pravilno in izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 177 obrazložitve izpodbijane sodbe tako, da k temu pritožbeno sodišče nima kaj za dodati.

16. Protispisna je navedba zagovornika obtoženega C. C., da slednjemu ni bila vročena odredba za preiskavo stanovanjske hiše na naslovu N., saj to izhaja iz zapisnika o preiskavi z dne 6. 3. 2019, ki ga je obtoženi C. C. kot dejanski uporabnik brez ugovorov in pripomb podpisal, enako je ugotoviti tudi glede imetnice stanovanjske hiše I. I. Pri hišni preiskavi ima pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, ali njegov zastopnik (prvi odstavek 216. člena ZKP). To pravico ima dejanski uporabnik (imetnik) stanovanja oz. drugih prostorov ne glede na to, ali stanovanje ali prostore uporablja kot lastnik ali najemnik. Če je obdolženec hkrati imetnik stanovanja (prostora), ki se preiskuje, ima to pravico že na podlagi prvega odstavka 216. člena ZKP. Če se preiskuje stanovanje druge osebe, je obdolženec lahko navzoč pri preiskavi, o čemer ga je, razen če bi bila podana nevarnost odlašanja, preiskovalni sodnik dolžan obvestiti. Če se hišna preiskava opravlja v stanovanju druge osebe, se sicer z njo ne posega v obdolženčevo ustavno varovano pravico do nedotakljivosti stanovanja, vendar je treba zaradi uresničevanja pravice do obrambe tudi v tem primeru obdolžencu omogočiti, da je navzoč pri hišni preiskavi, še zlasti če nima zagovornika, ki ima pravico biti navzoč (mag. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 409 in 513). Kot izhaja iz zapisnika o hišni preiskavi z dne 6. 3. 2019 na naslovu N., obtožena A. A., ki ni imetnica niti uporabnica stanovanjske hiše na navedenem naslovu, na hišni preiskavi ni bila prisotna, o njej pa je bila z vročitvijo odredbe o hišni preiskavi (gre namreč za skupno odredbo tako za hišno preiskavo na naslovu L. kot na naslovu N.) seznanjena. Kot že povedano, se je obtožena A. A. odpovedala pravici biti navzoča na hišni preiskavi, sicer pa sta se hišni preiskavi na naslovu L. in na naslovu N. izvajali praktično istočasno, z manjšim časovnim zamikom (dejanski pričetek hišne preiskave na naslovu L. je bil ob 8:40 uri, hišne preiskave na naslovu N. pa 8:15 uri), kar je razumljivo, saj je šlo za očitek sostorilstva in bi v nasprotnem primeru obstajala nevarnost medsebojnega obveščanja med sostorilci. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da v obravnavanem primeru pravica obtožene A. A. do navzočnosti na hišni preiskavi na naslovu N. in s tem tudi njena pravica do obrambe nista bili prizadeti.

17. Skladno s podatki zapisnika o preiskavi stanovanja na naslovu L. izpodbijana sodba pravilno izpostavlja, da je za vsak predmet, ki je bil najden, podan natančen opis predmeta in kraj najdbe oz. kdo je posamezni predmet izročil. Razen mobilnega telefona Samsung, označenega pod točko 3 tabele zapisnika, je vse ostale elektronske naprave in predmete policistom izročil obtoženi B. B., ki je, kot je bilo že navedeno, zapisnik podpisal brez ugovorov in pripomb. Za preiskavo zaseženih elektronskih naprav na hišni preiskavi sta B. B. in Č. Č. kot imetnika podala pisno privolitev za njihovo preiskavo. Obtožena A. A. sicer navaja, da so bile pri tem zasežene tudi njene elektronske naprave (mobilni telefoni in računalnik), torej brez njene vednosti in navzočnosti, za katere tudi ni podala soglasja za preiskavo, vendar s tem ne more uspešno izpodbiti zakonitosti izvedbe hišne preiskave in na njeni podlagi pridobljenih dokazov. Po drugem odstavku 219.a člena ZKP se preiskava elektronske naprave opravi na podlagi vnaprejšnje pisne privolitve imetnika ter policiji znanih in dosegljivih uporabnikov elektronske naprave, ki na njej utemeljeno pričakujejo zasebnost (uporabnik), ali na podlagi obrazložene pisne odredbe sodišča, izdane na predlog državnega tožilca. Glede na navedeno ter da policista, ki sta od obtoženega B. B. pridobila pisno privolitev za preiskavo elektronskih naprav, nista imela podatka, da mu zasežene naprave ne pripadajo (obtoženi B. B. je ob izvedbi hišne preiskave naprave sam izročil, zapisnik o hišni preiskavi pa podpisal brez ugovorov in pripomb) tako, da nista imela utemeljenega razloga, da bi ugotavljala morebitne druge imetnike ali uporabnike naprav (delovala sta v dobri veri, da sta pridobila privolitev imetnika elektronskih naprav), je ugotoviti, da je bila preiskava elektronskih naprav, za katere je obtožena A. A. v dopolnjenem zagovoru na glavni obravnavi navajala, da so njena last, opravljena skladno z določbo drugega odstavka 219.a člena ZKP, torej s pisno privolitvijo tedaj znanega imetnika obtoženega B. B. To pa pomeni, da je sodišče svojo odločitev lahko oprlo na zapisnik o preiskavi predmetnih elektronskih naprav in na tako pridobljene podatke. Ali in kateri na tej podlagi pridobljeni podatki so povezani oz. pomembni za obravnavano zadevo, kar problematizira obtožena A. A., pa je predmet ocene in ne ekskluzije dokazov.

18. Neutemeljeni so tudi očitki obtožene A. A., da so policisti brez odredbe in prisotnosti prič opravili preiskavo bolniške sobe ter varnostni oz. osebni pregled, pri katerem so ji zasegli elektronske naprave. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da so policisti obtoženki v UKC v bolniški sobi, kjer je bila na zdravljenju, zasegli dva mobilna telefona in o tem sestavili zapisnik na podlagi 220. člena ZKP. To pa pomeni, da je šlo za izvedbo zasega predmetov kot posebnega in samostojno opravljenega preiskovalnega dejanja, torej izven hišne ali osebne preiskave, ki ga policisti lahko opravijo, kadar postopajo po 148. členu in 164. členu ZKP, kar je bila situacija v obravnavanem primeru, ali kadar izvršujejo naloge sodišča. Šlo pa je za zaseg predmetov, ki utegnejo biti dokazilo oz. dokazno sredstvo v kazenskem postopku. Iz zapisnika o zasegu predmetov pa tudi izhaja, da ga je obtoženka prebrala in nanj ni imela pripomb, ter ga tudi podpisala. Navedeno je obtoženki pojasnilo že sodišče prve stopnje in tako pravilno zaključilo, da je bil tudi zaseg telefonov v Kliničnem centru zakonit. 19. Kot je bilo že navedeno, je bila obtoženi A. A. dne 6. 3. 2019 ob 7:30 uri odvzeta prostost in odrejeno pridržanje, ki se je izvajalo v UKC, kjer je bila na zdravljenju ob drugi hospitalizaciji zaradi poškodbe roke. V nadaljevanju so jo policisti dne 7. 3. 2019 ob 13:40 uri, na podlagi izdane začasne odpustnice, privedli k dežurni preiskovalni sodnici, ki je po zaslišanju zoper njo odredila pripor, nato pa so jo odpeljali v ZPKZ Ig. Po začasni odpustnici bi se A. A. morala še istega dne vrniti v bolnišnico zaradi nadaljnje obravnave, saj je bila potrebna vsakodnevna terapija in "gotove" preveze ran, zato jo je takoj po sprejemu pregledala zavodska zdravnica. Le-ta je kontaktirala dežurnega zdravnika na oddelku za plastično kirurgijo v Kliničnem centru, ki jo je seznanil z zdravstvenim stanjem obtoženke. Zato je bila slednja 8. 3. 2019 odpeljana na oddelek za plastično kirurgijo in se je po obravnavi vrnila v zavod, izdana pa ji je bila tudi odpustnica iz bolnišnice. Istega dne je bila obtoženka na priporočilo psihiatrinje napotena tudi v Center za klinično psihiatrijo, nato pa je bila pregledana še na Forenzičnem psihiatričnem oddelku v ..., kjer ji je bila svetovana kontrola pri psihiatrinji v zavodski ambulanti. Dne 11. 3. 2019 je bila pregledana na Inštitutu za medicinsko rehabilitacijo, v nadaljevanju pa so jo skladno s priporočilom dr. J. J. redno peljali na fizioterapijo in potrebne preglede. Ko je konec meseca aprila 2019 zaprosila za pomoč pri izvajanju osnovnih življenjskih potreb, ji je bila nudena s strani medicinske sestre, ki je zaposlena v zavodu. Navedeno izhaja iz poročila ZPKZ Ig in priloženega zdravniškega poročila zavodske zdravnice dr. K. K. Po vsem povedanem, drugače kot obramba obtožene A. A., pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravica do zdravja obtoženke med prestajanjem pripora ni bila kršena, saj je bilo za njeno zdravljenje in okrevanje po poškodbi ustrezno poskrbljeno.

20. Obtoženkino navajanje, da bi zaradi močne protibolečinske terapije, ki jo je prejemala v času pred in po odrejenem priporu, moral izvedenec medicinske stroke podati mnenje, ali je bila sposobna zaslišanja v preiskavi in tudi sicer spremljati oz. slediti kazenskemu postopku, je pritožbena novota, za katero skladno z določbo četrtega odstavka 369. člena ZKP ni navedla razlogov, zakaj jo ni navedla že prej. Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da obtoženka za predlagan dokaz izvedenca medicinske stroke v navedeni smeri ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti, saj na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in tudi kasneje ni navajala zdravstvenih težav oz. slabega počutja, kar bi morda kazalo na to, da je njena sposobnost sodelovanja v kazenskem postopku prizadeta. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju obtoženke z dne 7. 3. 2019, se je slednja povsem smiselno zagovarjala in odgovarjala na vprašanja tožilca in preiskovalne sodnice, ki očitno pri njej ni zaznala kakih posebnosti v smislu omotice, zmedenosti, težave pri govorjenju, kar naj bi bili po navedbah obtoženke stranski učinki protibolečinske terapije, saj bi v nasprotnem primeru to zapisala in zagotovo ustrezno ukrepala, sicer pa je bila na zaslišanju prisotna tudi obtoženkina zagovornica, ki zanjo ni imela nobenih vprašanj in tudi sicer pripomb na samo zaslišanje. Posledično tudi ni na mestu obtoženkina graja, da je preiskovalna sodnica ravnala nezakonito, ko jo je zaslišala in nato zoper njo odredila pripor, ne da bi se pred tem z izvedencem medicinske stroke prepričala, ali je sposobna za zaslišanje oz. prestajanje pripora.

21. Glede zatrjevanja o pristranskosti preiskovalne sodnice zaradi neprimerne pripombe in s tem v zvezi njene izločitve, pa je ugotoviti, da je obtožena A. A. v tem pogledu prekludirana, saj izločitve preiskovalne sodnice v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zahtevala. Po določbi 39. člena ZKP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Enako je ugotoviti tudi glede zahteve zagovornika obtoženega C. C. za izločitev tudi drugih po odločbi predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Su 171/20 neimenovanih sodnikov kazenskega oddelka (torej tudi sodnice L. L., kateri je bila po izločitvi sodnice M. M. dodeljena obravnavana zadeva), ki so po oceni obrambe očitno predhodno bili seznanjeni z izločenimi dokazi, enako kot v navedeni odločbi imenovani izločeni sodniki tako, da je glede vseh sodnikov kazenskega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani podan izločitveni razlog iz 2. točke drugega odstavka 39. člena ZKP, saj te zahteve zagovornik ni podal takoj, ko je izvedel za razlog oz. do konca glavne obravnave.

22. Smiselno enako velja tudi za pritožbene navedbe istega zagovornika, da je preiskovalna sodnica "kršila pravico nepristranskega sojenja", ker naj bi sklep o uvedbi preiskave izdala ne da bi preverila, če obtoženec sliši ter ga poučila o njegovi pravici do zagovornika in brezplačne pravne pomoči, ga vprašala, ali lahko zaslišanje snema, sicer pa je bil obtoženec zaslišan pred drugim preiskovalnim sodnikom, njegovega zagovora pa v sklepu o preiskavi sploh ni upoštevala. Preiskovalna sodnica tudi ni navedla utemeljenih razlogov zakaj ni dovolila zaslišanja predlaganih prič obrambe ter prisotnost obtoženca pri zaslišanju soobtožencev. Ne glede na prekludiranost pritožbeno sodišče v zvezi s temi očitki na kratko pojasnjuje. Obtožena A. A. in B. B. sta bila zaslišana pred dežurno preiskovalno sodnico, ker sta bila pripeljana iz policijskega pridržanja, obtožena Č. Č. in C. C. pa pred preiskovalno sodnico, ki je v nadaljevanju vodila preiskavo. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju obtoženega C. C. v preiskavi, mu je preiskovalna sodnica dala pravilen in popoln pouk, skladno s 5. in 227. členom ZKP. V sklepu o preiskavi mora preiskovalni sodnik določno navesti, katere so tiste okoliščine in dokazi, ki izkazujejo utemeljen sum, vendar jih, kakor tudi sam zagovor obdolženca, vsebinsko ne presoja na način, kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi. Preiskovalni sodnik ne daje ocene verodostojnosti posameznih dokazov oz., če so protislovni, kateri so bolj prepričljivi ali zanesljivi. O tem, da obtoženi C. C. ni slišal pravnega pouka oz., da bi preiskovalna sodnica pred zaslišanjem morala preveriti, če obtoženec sliši, pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v sklopu odgovorov na zavrnjen dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca ORL stroke. Ker je bil obtoženi C. C. v preiskavi zaslišan zadnji, pri predhodnih zaslišanjih soobdolžencev skladno z določbo četrtega odstavka 323. člena ZKP ni smel biti navzoč. Če se preiskovalni sodnik ne strinja z dokaznim predlogom stranke, formalnega sklepa ne izda, temveč zgolj navede razloge nestrinjanja v dopisu, s katerim zahteva odločitev zunanjobravnavnega senata, kar je preiskovalna sodnica v obravnavani zadevi tudi korektno storila. Slednja pa je skladno z določbo prvega odstavka 84. člena ZKP pred zaslišanjem, kot izhaja iz zapisnika, obtoženca tudi obvestila, da se bo snemalo.

23. Nerazumljiv in nekonkretiziran je pritožbeni očitek istega zagovornika, da obtožencu ni bil vročen prevod obtožnice z dopolnitvami, s katerimi utemeljuje kršitev določbe drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi s 6. in 9. členom ZKP ter 2. členom Ustave RS. Obtoženi C. C. je že ob prvem podajanju osebnih podatkov v preiskavi navedel, da je po narodnosti Slovenec in državljan Republike Slovenije, med postopkom pa tudi sicer nikoli ni izjavil, da slovenskega jezika ne razume oz. da potrebuje tolmača za katerikoli drug jezik. Zato potrebe po prevodu obtožnice (z dopolnitvami) v drug jezik (pri čemer obramba niti ne pove kateri je to drug jezik) ni bilo.

24. Ker je obravnavana zadeva relativno obsežna tako po številu obtožencev, predvsem pa po razsežnosti dokaznega postopka, v katerem je sodišče zaslišalo večje število prič, angažiralo štiri izvedence različnih strok ter prebralo obširno listinsko dokumentacijo, naroke za zaslišanje prič v preiskavi oz. naroke za glavno obravnavo pa je opravljalo kontinuirano, brez večjih zastojev, pritožbeno sodišče ne sledi graji obrambe, da je bila obtoženemu C. C. kršena pravica do razumnega sojenja, sicer pa zagovornik tudi ni utemeljil, kako naj bi ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

25. Neupoštevno je problematiziranje istega zagovornika, da sodišče ni odločilo o vrnitvi zaseženih predmetov obtoženemu C. C. (krožne žage, pisalne mize, elektronske naprave). Predmeti, ki se med postopkom zasežejo, so lahko predmeti, ki so uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje ali so nastali s kaznivim dejanjem ali pa predmeti, ki so potrebni kot dokaz v postopku, pa tudi predmeti, za katere se med postopkom ugotovi, da nimajo nobene zveze s kaznivim dejanjem. Ker pomeni zaseg vedno le začasen odvzem predmetov, se mora med postopkom ali po končanem postopku odločiti, ali se bodo ti predmeti dokončno odvzeli ali vrnili lastniku (imetniku). Ker sodišče ni ugotovilo, da so med zaseženimi predmeti tudi taki, ki očitno nimajo nobene zveze s kaznivim dejanjem, je zagovorniku na njegove večkratne zahteve po vrnitvi zaseženih predmetov pravilno pojasnilo, da bo o tem odločalo po (pravnomočno) končanem postopku.

26. Brezuspešno je tudi na pritožbeni ravni zavzemanje obrambe za izločitev postopka zoper obtoženega C. C. zaradi njegovih zdravstvenih težav. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje navedlo razumne razloge v točkah 185 do 187 obrazložitve izpodbijane sodbe (uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana), ki jih zgolj zatrjevanje, da bi moralo sodišče postopek izločiti, ne more omajati. Prav tako pa tudi nekonkretizirana pritožbena graja, da sodišče obtoženemu C. C. ni omogočilo sodelovanja pri izvedbi zaslišanja izvedencev, zavarovalničarjev in soobtožencev ter mu s tem kršilo pravice po ZKP, prepričljive utemeljitve sodišča glede sojenja v "delni" nenavzočnosti obtoženca v točkah 143 do 147 predmetne sodbe, ne izpodbija.

27. Pritožbeno sodišče ne sprejema stališča istega zagovornika, da zgolj obtožena A. A. kot pacientka zaslišanih zdravnikov N. N., O. O., P. P. in R. R. ter zdravstvenega delavca - reševalca S. S., imenovane lahko razreši dolžnosti varovanja poklicne tajnosti v smislu 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP ter očitka, da se do tega sodišča prve stopnje ni opredelilo. V zvezi s tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na v točki 163 izpodbijane sodbe pravilno razumevanje pravne dobrote oprostitve dolžnosti pričanja, ki izhaja iz 236. člena ZKP (le-ta je določena v korist privilegiranih oseb in ne obdolženca, zato tudi odločitev prič ali bodo pričale ali ne, ne more in ne sme biti odvisna od volje obdolženca temveč od njih samih) ter sklicevanja na določbo 5. alineje drugega odstavka 45. člena Zakona o pacientovih pravicah (po tej določbi dolžnost varovanja informacij o zdravstvenem stanju pacienta lahko zdravstvenega delavca oz. zdravstvenega sodelavca ali drugo osebo, ki so ji ti podatki dosegljivi zaradi narave njihovega dela, razreši tudi sodišče in s tem v zvezi na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 218/98 z dne 21. 3. 2002 (v kateri je zapisalo, da s tem, ko sodišče povabi lečečega zdravnika in ga pred zaslišanjem pouči, da je oproščen dolžnosti pričanja ter na kateri podlagi, ga s tem razreši tudi varovanja poklicne skrivnosti). Na izpovedbo take priče, ki se odloči, da bo pričala, je mogoče opreti sodno odločbo in ne gre za dokaz, ki bi ga sodišče na podlagi 83. člena ZKP moralo izločiti iz spisa). Upoštevaje navedeno ter da iz zapisnikov o zaslišanju uvodoma imenovanih zdravstvenih delavcev v preiskavi in zapisnikov o glavni obravnavi, na kateri so bili imenovani zaslišani kot priče, izhaja, da so bili pravilno in korektno poučeni skladno z določbami in jamstvi, ki jih pričam daje ZKP, tudi o pravni dobroti, ki jim kot lečečim zdravnikom in zdravstvenim delavcem gre na podlagi 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP ter da so se pravni dobroti odpovedali in izjavili, da bodo pričali, pritožbeno sodišče zavrača očitek obrambe, da so izpovedi imenovanih zdravstvenih delavcev nezakonite in da bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa, posledično pa se nanje sodba ne bi smela opreti.

28. Drži sicer, da se mnenje NFL, kar je zaslišan kot priča, potrdil tudi njegov podpisnik Š. Š., opira na podatke, katere so jim posredovali policisti, le-ti pa so jih pridobili pri zbiranju obvestil, med drugim tudi od obtoženega C. C. in A. A., le-ti pa so bili kasneje iz spisa izločeni po 83. členu ZKP, vendar to v konkretnem primeru nima za posledico izločitve mnenja NFL po teoriji sadeža zastrupljenega drevesa, kot to poenostavljeno razloguje obtožena A. A. Slednja namreč ne upošteva vseh spremljajočih okoliščin ter procesne situacije, da v primeru izločenih uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih od obtožene A. A. in C. C. ni šlo za nezakonito pridobljeni dokaz, saj so policisti obvestila zbirali v trenutku, ko so dogodek obravnavali kot delovno nesrečo in pravnega pouka niso bili dolžni dati nikomur, te podatke pa so nato v dobri veri posredovali NFL-ju, da se mnenje NFL-ja ne opira zgolj in samo na podatke, ki izhajajo iz teh uradnih zaznamkov, le-ta pa v mnenju niti nista navedena, kar vse je še bolj podrobno predstavilo sodišče prve stopnje v točkah 164 in 165 izpodbijane sodbe. Posledično pa tudi ni podan zakonski razlog za izločitev izvedenskega mnenja travmatologa dr. T. T., ki se v določenem delu dejansko sklicuje na mnenje NFL. Z navedbami, da NFL pri poskusih ni uporabljal enake žage z enakim rezilom (listom) kot je predmetna, prašičje nogice kot obdelovanci pa s človeško roko po izjavi izvedenca travmatologa niso primerljive, obtožena A. A. izraža dvom v verodostojnost mnenja NFL, kar spada v polje ocene in ne ekskluzije dokazov.

29. Glede statusa I. I. v predmetnem postopku in s tem v zvezi podane zahteve za izločitev zapisnika o njenem zaslišanju kot priče v preiskavi, je bilo obrambi obtoženega C. C. pobliže in izčrpno pojasnjeno že v sklepu sodišča prve stopnje z dne 5. 11. 2019, s katerim je bila tosmerna zahteva za izločitev dokazov zavrnjena, še bolj podrobno pa v sklepu pritožbenega sodišča z dne 16. 1. 2020, s katerim je bila odločitev prvostopenjskega sodišča v tem delu potrjena. Izpodbijana sodba pa še dodatno ponuja pojasnila v zvezi s statusom I. I., zaslišane kot priče, na glavni obravnavi. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče glede izpostavljene problematike v celoti pridružuje pravilni in izčrpni argumentaciji v navedenih odločbah. Zaradi pritožbenega vztrajanja, da I. I. in obtoženi C. C. že od leta 2017 živita skupaj, imata skupne finance ter tudi v bodoče načrtujeta, da bo njuno razmerje takšno, posledično pa bi moralo sodišče I. I. kot izvenzakonski partnerki obtoženega C. C. priznati status privilegirane priče že v preiskavi, sicer pa se njena izpovedba v preiskavi mora izločiti iz spisa tudi iz razloga, ker je na glavni obravnavi dne 30. 4. 2020, prvič zaslišana kot izvenzakonska partnerica obtoženega C. C. in opozorjena na pravno dobroto, izjavila, da ne bo pričala, pritožbeno sodišče ponovno poudarja. Ker je bil obtoženi C. C. v času zaslišanja I. I. v preiskavi 4. 4. 2019 še v zakonski zvezi z obtoženo Č. Č. (spisovno je namreč izkazano, da je zakonska zveza med njima trajala od 15. 7. 1989 do 5. 9. 2019), izvenzakonska skupnost glede na določbo prvega odstavka 4. člena Družinskega zakonika med I. I. in obtoženim C. C. ni mogla obstajati, posledično pa I. I. v preiskavi ni imela statusa privilegirane priče. Ta status je pridobila šele 5. 9. 2019, ko je bila zakonska zveza med C. C. in Č. Č. razvezana, saj je s tem odpadel razlog, zaradi katerega bi bila pred tem zakonska zveza med I. I. in C. C., kljub podanim ostalim kriterijem za priznanje zunajzakonske skupnosti po navedeni določbi Družinskega zakonika, neveljavna. Glede na navedeno je ugotoviti, da je bila priča I. I. v tem postopku o pravicah, ki jih daje ZKP, vsakokrat ustrezno poučena tako, da ni zakonske podlage za izločitev njene izpovedbe v preiskavi. Ker torej I. I. v preiskavi ni imela statusa privilegirane priče, je zmotno tudi prepričanje obrambe, da bi morala biti njena izpovedba v preiskavi izločena tudi iz razloga, ker se je, ko je bila prvič zaslišana na glavni obravnavi kot privilegirana priča, poslužila pravne dobrote iz 236. člena ZKP in ni pričala.

30. Glede pritožbe zagovornika obtoženega C. C. pa pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da v uvodnem delu in tudi mestoma v nadaljevanju izpodbija utemeljen sum kot dokazni standard obtožnice ter izhaja iz pravne opredelitve obtožnice, da naj bi obtoženi C. C. pri očitanem kaznivem dejanju sodeloval kot sostorilec, ne pa iz pravne opredelitve obtoženčevega ravnanja, ki jo je sprejelo sodišče, in sicer, da naj bi obtoženec sodeloval kot pomočnik pri temeljnem kaznivem dejanju goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1. Bistvo pravice do pritožbe zoper sodbo kot temeljne človekove pravice je, da upravičenec do pritožbe navede v čem vidi pomanjkljivosti sodbe (in ne obtožbe - pravno sredstvo zoper obtožbo je ugovor) glede dejanskih in pravnih vprašanj, s tem, da mora vsako pritožbeno trditev tudi obrazložiti s konkretnimi dejstvi.

31. Dejstvo, da se izjavi obtoženega C. C. in I. I. v preiskavi glede dogodka z dne 4. 1. 2019 bistveno razlikujeta od njunih izjav, ki sta ju podala na glavni obravnavi, ni zakonski razlog za izločitev njunih izjav, podanih v preiskavi, kot zmotno zatrjuje obtožena A. A., saj je izpostavljeno dejstvo zgolj predmet dokazne ocene.

32. V zvezi s pritožbenimi navedbami, s katerimi obramba izraža nestrinjanje z zavrnitvijo dokaznih predlogov, podanih na predobravnavnih narokih in med glavno obravnavo in zatrjevanjem posledične kršitve pravice do obrambe, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, sodišče druge stopnje ugotavlja, da tako sodišče prve stopnje kot obramba izhajajo iz izhodišč, ki jih je oblikovala ustaljena (ustavna) sodna praksa. Zaradi razsežnosti in večplastnosti tozadevnih pritožbenih navedb tudi sodišče druge stopnje poudarja, da Ustava RS v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga stranka, pač pa le tiste, ki so materialnopravno relevantni. Obstoj in pravno relevantnost takega dokaza mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano, ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo. V dvomu je potrebno šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen, če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Sodišče mora po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (prvi odstavek 17. člena ZKP), v okviru te dolžnosti pa mora pod zgoraj navedenimi pogoji poskrbeti, da se omogoči izvedba dokazov, ki bi lahko bili v korist obdolženca. Za kršitev pravice do obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga po drugem odstavku 371. člena ZKP gre v primeru, kadar sodišče brez ustrezne obrazložitve zavrne predlog za sprejem dokaza, ki je materialnopravno relevanten za obrambo in za katerega obstoj in možnost izvedbe je dokazana z zadostno stopnjo verjetnosti. Zgolj neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga pa še ne pomeni odstopa od ustaljene sodne prakse pri odločanju o dokaznem predlogu stranke, kot poenostavljeno razlogujeta zagovornika obtožene A. A. in B. B., temveč napačno presojo o materialnopravni relevantnosti dokaza. Tudi (večje) število zavrnjenih dokaznih predlogov samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do obrambe oz. poštenosti postopka, saj je, kot je že večkrat poudarjeno, bistvena pravilna presoja o materialnopravni relevantnosti dokaza.

33. Sodišče druge stopnje se bo najprej opredelilo do dokazov, katerih izvedbo je prvostopenjsko sodišče glede na dosedanje stanje stvari utemeljeno zavrnilo, obramba pa pri njihovi izvedbi vztraja tudi v pritožbah.

34. Predmetno kaznivo dejanje je ostalo pri poskusu, saj nobena od udeleženih zavarovalnic zahtevanih zavarovalnin ni izplačala tako, da zavarovalnice premoženjskopravnih zahtevkov niso uveljavljale. Glede škodnega dogodka oz. zavarovalnega primera z dne 4. 1. 2019, v katerem je obtožena A. A. utrpela poškodbo roke, ki je podlaga za izplačilo zavarovalnine, je sodišče razpolagalo z medicinsko dokumentacijo ter mnenji izvedencev sodne medicine in travmatološke stroke. Ker je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ocenilo, da sta si obtožena A. A. in B. B. hotela pridobiti znesek za (polno) amputacijo roke A. A. in da na hitro in uspešno intervencijo zdravstvenega osebja nista mogla računati, tudi po oceni pritožbenega sodišča zadoščajo izpovedi zavarovalniških agentov in dopisi zavarovalnic, iz katerih je razvidno do kakšnih zneskov bi bila upravičena obtožena A. A. v primeru polne amputacije roke. Drži, da zavarovalne vsote ni enačiti z odškodnino oz. zavarovalnino v primeru nastanka zavarovalnega primera, kar sicer izpostavlja zagovornik obtožene A. A. Vendar to ni situacija v konkretni zadevi. Zavarovalnice so pri posredovanju zneskov že po sami naravi stvari sicer izhajale iz zavarovalnih vsot, vendar so pri tem upoštevale tudi splošne pogoje in posebne pogoje, določene v zavarovalnih policah ter na tej podlagi opravile izračune. Glede na navedeno je sodišče dovolj zanesljivo ugotovilo, da bi zavarovalnice v primeru polne amputacije roke izplačale zneske večje od 50.000,00 EUR, kot je v 3. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1 opredeljena velika premoženjska korist oz. premoženjska škoda, ki je zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja goljufije po tretjem odstavku 211. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da obramba obtožene A. A. ni izkazala potrebne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke - specialista za zavarovalniško pravo, ki naj bi skupaj z izvedencem medicinske stroke glede na očitke obtožbe in stopnjo ugotovljene invalidnosti obtožene A. A. ocenil, kolikšna odškodnina bi ji bila priznana.

35. Zagovornik obtoženega C. C. je predlagal postavitev izvedenca ORL stroke, da bi ugotovil, ali je obtoženec zaradi naglušnosti sploh slišal pravni pouk na zaslišanju pred preiskovalno sodnico in s tem v zvezi tudi predložil izvid specialistične ambulante za bolezni ušes, nosa in grla mag. U. U. z dne 8. 7. 2020, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo z izčrpnimi in razumnimi razlogi v točki 142 obrazložitve izpodbijane sodbe. Bistvo te argumentacije, ki jo sprejema tudi pritožbeno sodišče je, da okvara sluha pri obtožencu ni takšne intenzitete, da bi podpirala obrambno trditev, da obtoženec ni slišal in s tem tudi ne razumel povedanega (predvsem pravnega pouka) s strani preiskovalne sodnice. Navedeno izkazuje, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih) ter kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP nista podani. Zato je treba kot neutemeljene zavrniti tudi vse ostale navezujoče očitke, ki jih zagovornik tudi v sklepnem delu pritožbe ponavlja, to je kršitev pravic iz 20., 22., 25., 27. in 28. člena Ustave RS ter 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, s tem, da jih niti ne substancira.

36. Dokazni predlog istega zagovornika za postavitev izvedenca psihiatrične stroke za obtoženega C. C. je sodišče prve stopnje izhajajoč iz določbe 265. člena ZKP, kdaj se odredi psihiatrični pregled obdolženca, ugotovitev izvedenke za klinično psihologijo dr. V. V. (da so sicer obtoženčeve intelektualne sposobnosti podpovprečne, vendar v jasnih in strukturiranih situacijah v njegovem funkcioniranju ni posebnosti ter da pri obtožencu niso podani znaki psihopatologije ali duševnih motenj, stvarnost presoja in zaznava ustrezno, naredi pa občasne napake kadar je izpostavljen kompleksnim in čustveno obremenjujočim situacijam), zapisnikov o posameznih procesnih dejanjih o obtoženčevem nastopanju in aktivnem sodelovanju ter pojmovanju zavesti o protipravnosti, zavrnilo. Ocenilo je, da obramba ni izkazala suma, da ob storitvi kaznivega dejanja obtoženec ni bil prišteven oz. da je bil v stanju v katerem naj bi bila njegova prištevnost bistveno zmanjšana, da je obtoženec duševno manj razvit in delno slaboumen ter da obtožbe ni razumel. Povzete razloge izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče v celoti sprejema, saj so razumni, izčrpni, prepričljivi, pritožnik pa jih, razen z golim prepričanjem, da bi bilo ta dokaz treba izvesti, ne izpodbija z nobenimi tehtnimi argumenti.

37. Drugače kot sodišče prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje obtoženi A. A., njenemu zagovorniku ter zagovornikom obtoženega B. B. in C. C., da so glede dokaznih predlogov, in sicer postavitve izvedenca biomehanske stroke in oprave preizkusa žaganja na človeškem kadavru zadostili svojemu dokaznemu bremenu glede predlaganja dokazov tako, da so izkazali njihovo materialnopravno relevantnost. Z navedenima dokazoma je obramba želela dokazati, da je do poškodb A. A. prišlo ponesreči. 38. Zagovornik obtoženega B. B. je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca biomehanika najprej predlagal na glavni obravnavani 24. 4. 2020, in sicer, da se opredeli do vprašanja, ali bi lahko prišlo do nesreče na tak način kot zatrjuje obtožena A. A., ob upoštevanju dejstev, da je nanjo skočil pes, da žaga ni bila pritrjena na mizo in tudi ni bila pravilno sestavljena, ker je manjkal vijak za pritrditev horizontalnega pomika, da je miza gladka in drseča, stala pa je s plastičnimi nogicami na betonskih tleh ter da je obtožena A. A. že na prvi pogled očitno drobne postave in da verjetno nemška ovčarka, ki je skočila nanjo po laični oceni tehta verjetno več kot A. A. Po zaslišanju izvedencev Z. Z. in Ž. Ž. na glavni obravnavi dne 15. 5. 2020 je izvedbo tega dokaza predlagal tudi zagovornik obtožene A. A. Dodatno pa ga je utemeljil zagovornik obtoženega B. B. v smeri, da naj izvedenec pridobi podatke o teži in velikosti psa, ki je skočil na A. A., upošteva pa naj tudi kakšne obdelovance je slednja imela v namen žaganja, torej veje določene dolžine z rogovilami in z določeno težo, kar vse je bistveno za izračun sil, ki so vplivale na pomik A. A., njene roke, žage in končne nesreče. 39. Izvedbo predstavljenega dokaza je sodišče zavrnilo s pojasnilom, da iz javnega objavljenega imenika sodnih izvedencev v Republiki Sloveniji ne izhaja, da bi na območju naše države deloval sploh izvedenec na področju oziroma podpodročju biomehanike. Dodatno je še navedlo, da sodišče sicer lahko pritegne k sodelovanju tuje izvedence, vendar v konkretnem primeru predlagano izvedenstvo s področja biomehanike ni potrebno. Odgovor na vprašanje, ali je do kritičnega dogodka lahko prišlo tako, kot opisuje obtožena A. A., namreč ni stvar izvedenstva, ampak presoje sodišča po izvedenem dokaznem postopku.

40. Zagovornik obtoženega B. B. je na glavni obravnavi dne 10. 8. 2020 po zaslišanju izvedenca dr. T. T. predlagal, da se z imenovanim izvedencem in s pomočjo izvedenca strojne stroke opravi žaganje človeškega kadavra podobne konstitucije kot jo ima obtožena A. A. Izpostavil je, da je sam izvedenec T. T. povedal, da svinjska nogica ravno zaradi razporeditve mehkih tkiv, pa verjetno tudi debeline kosti, ni primerljiva s človeško podlahtjo, zlasti pa ne s podlahtjo obtožene A. A. Ta dokaz je bistven, saj se bo z njim dokazalo, da ob hitrem, pa tudi ob zmerno hitrem spuščanju žaginega lista ob visokih obratih, praktično v hipu pride ravno do takšne poškodbe, kot jo je utrpela A. A. S tem bi obramba izpodbila obtoženi očitek, da je A. A. položila roko pod žagin list in si jo nato odžagala, saj je mirovanje roke, kar je ugotovil izvedenec T. T. lahko samo hipno in ravno toliko, da pride do predmetne poškodbe. Ker svinjske nogice niso primerljive človeškemu tkivu, kar izhaja iz izvedeniškega mnenja dr. T. T., je kasneje tudi zagovornik obtoženega C. C. predlagal žaganje človeškega kadavra, sicer v okviru rekonstrukcije dogodka, s pisno vlogo z dne 21. 8. 2020. 41. O dokaznem predlogu zagovornika obtoženega B. B. – izvedba žaganja človeškega kadavra z izvedencema travmatološke in strojne stroke se sodišče dejansko izrecno ni opredelilo, se je pa smiselno v sklopu zavrnitve dokaznega predloga zagovornika obtoženega C. C. za izvedbo rekonstrukcije dogodka s pomočjo človeškega kadavra. Ta dokaz je med drugim zavrnilo z argumentacijo, da iz pojasnila dr. T. T. na glavni obravnavi dne 10. 8. 2020 izhaja, da svinjske nogice, na katerih so delali poskuse na NFL-ju za potrebe izdelave poročila o preiskavi z mnenjem niso v celoti primerljive s človeško roko, kar pa še ne vodi v zaključek, ki ga ponuja zagovornik, ko navaja, da niso (sploh) primerljive s človeško roko ter da je senat že na podlagi izvedenih dokazov z gotovostjo ugotovil mehanizem nastanka poškodbe obtožene A. A. 42. Obravnavani dogodek z dne 4. 1. 2019, v katerem je obtožena A. A. utrpela poškodbo roke, je bistveno dejstvo, saj gre za zavarovalni primer, ki je podlaga za izplačilo zavarovalnin. V zvezi s tem je imelo sodišče na razpolago tako personalne kot materialne dokaze, medicinsko dokumentacijo ter mnenje NFL-ja in izvedenska mnenja sodnih izvedencev travmatološke in strojne stroke. Obtožena A. A. se je v vseh fazah postopka enako zagovarjala, da je dne 4. 1. 2019 prišlo do nesreče. Ko je prežagala že nekaj vej, jo je z levega boka v predel leve rame in hrbta nekaj potisnilo, da je padla naprej na žago in si odrezala roko 5 cm nad zapestjem. V tistem je opazila, da je od nje stekel pes. Ker slednjega ni pričakovala, desne roke ni izpustila s stikala, s katerim se sproži delovanje žage. Obtoženi C. C., ki je A. A. nudil prvo pomoč, je Republiškemu centru za obveščanje sporočil, da je prišlo do nesreče na način, kot ga navaja A. A. Zaslišan v preiskavi pa je, enako pa tudi njegova partnerica priča I. I., nesrečo zanikal ter zatrjeval, da se je A. A. namerno samopoškodovala. Na glavni obravnavi je obtoženi C. C. zopet navajal, da je prišlo do nesreče, kar je potrdila tudi I. I. Iz medicinske dokumentacije, skladnih in medsebojno dopolnjujočih si izvedenskih mnenj izvedencev strojne stroke Z. Z., sodne medicine Ž. Ž. in travmatologije T. T., njunih izpovedb ter mnenja NFL in izpovedbe njegovega podpisnika Š. Š., pa lahko povzamemo, da je amputacijo obtoženkine leve roke 5 cm nad zapestjem povzročil oster predmet, kot je list krožne žage. Pri tem sta bili prerezani obe kosti leve podlahti (koželjnica in podlahtnica) skupaj z mišicami, krvnimi žilami, živci in mehkimi tkivi. Amputacijski rez je bil gladek in je potekal pravokotno na samo podlaht, dlan pa je bila nepoškodovana. Kot je še bolj podrobno pojasnil dr. T. T., je bil žagin list pravokoten na vzdolžno os obeh kosti podlahti s tem, da je bila najprej prežagana koželjnica in nato še podlahtnica. Po mnenju izvedenca Z. Z. bi do gladkega in pravokotnega reza pri amputaciji leve roke, kot je v obravnavanem primeru, prišlo le, če bi podlahtnico naslonili na mizo žage in jo potem potisnili ob vodilu pod žagin list ter hkrati potisnili glavo žage navzdol in pri tem z desno roko držali vklopno tipko in deblokado zaščite lista, pri tem pa takrat pod žaginim listom ne bi smelo biti obdelovanca. Tudi izvedenec T. T. je mnenja, da je pri uporabljenem orodju podlakt z roko morala ležati na rezalni površini, sicer rez ne bi mogel biti niti gladek niti pravokoten. V trenutku žaganja roka morala mirovati, vse dokler se rezilo ni zarezalo v kost oziroma kost na nek način fiksiralo. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je za takšen rez, kot se je zgodil v predmetnem primeru, bilo potrebno usklajeno, vodeno in želeno delovanje več delov telesa oziroma njihovo sinhrono delovanje, kot je to z eno besedo opisal izvedenec Z. Z. Oziraje se na dodatna pojasnila izvedencev Z. Z. in T. T. ter poročila o preiskavi NFL-ja se sodišče druge stopnje pridružuje smiselnim pritožbenim navedbam obrambe, da je ta zaključek preuranjen, saj dejansko stanje glede mehanizma nastanka predmetne poškodbe ni v zadostni meri razčiščeno, da bi lahko s potrebno gotovostjo izključili tudi kakšen drug možen način nastanka poškodbe oziroma, da namerna podstavitev roke pod žagin list ni edini mehanizem nastanka poškodbe. Izvedenec Z. Z. je namreč še pojasnil, da bi dostop z levo roko v nevarno območje žage bil možen z leve strani, če bi neka zunanja sila delovala na levo roko v smeri desno. Po njegovem mnenju bi bili sicer v takem primeru najverjetneje poškodovani prsti in zgornji del dlani, kar ni situacija v obravnavanem primeru, če pa bi že prišlo do amputacije roke, bi bil rez poševen (v obravnavanem primeru je bil pravokoten), vendar je v nadaljevanju poudaril, da sam nima znanja, da bi odgovoril na vprašanje ali obstaja kot oziroma tak položaj žage, da bi lahko prišlo do dogodka na način, kot ga opisuje obtožena A. A., saj je to stvar biomehanske stroke. Če to povežemo s poročilom oziroma mnenjem NFL-ja (kjer so poleg testnih rezov napravili tudi praktičen preizkus, in sicer na kakšen način pri nenadnem sunku v hrbet, žagin list lahko odreže roko), da je edini možen način, da žagin list odreže levo roko pod pravim kotom v primeru, ko bi bil sunek na telo od strani, neposredno v levo roko (po njihovem mnenju bi pri tem nastale tudi poškodbe na prstih in zgornji strani dlani), pojasnilom izvedenca T. T., da je v kritičnem trenutku roka sicer morala mirovati, vendar le dokler se rezilo ni zarezalo v kost oziroma kost na nek način fiksiralo, kar pa je stvar trenutka, ter da je izvedenec Ž. Ž. po zaslišanju izvedenca Z. Z. na glavni obravnavi dne 15. 5. 2020 pojasnil, da ga slednji ni popolnoma prepričal glede vprašanja, ali je pravokoten rez možen tudi na kakršenkoli drug način, saj sile, ki jih je nakazal izvedenec Z. Z. vendarle igrajo pomembno težo tako, da bi to bilo po njegovi oceni treba v praksi preveriti v prisotnosti obeh (torej izvedenca Ž. Ž. in Z. Z.) oziroma opraviti neke vrste rekonstrukcijo, je pritrditi obrambi, da bi moralo sodišče ugoditi dokaznem predlogu za postavitev izvedenca biomehanske stroke. Le-ta bo pojasnil, kot je to navedel izvedenec Z. Z., ali tako gibanje telesa in okončin (naslonitev podlaktnice na mizo žage in nato potisk ob vodilu pod žagin list, hkrati pa potisk glave žage navzdol, s tem, da desna roka drži vklopno tipko in deblokado zaščite lista) lahko nastane zaradi skoka psa v hrbet, torej, ali je do predmetne poškodbe lahko prišlo na način, kot ga opisuje obtožena A. A., seveda zgolj s strokovnega vidika in ne dokazne presoje, ki je pridržana razpravljajočemu senatu. To, da izvedenca s področja oziroma podpodročja biomehanike ni v imeniku sodnih izvedencev ni razlog za zavrnitev dokaznega predloga. Sodišče namreč lahko angažira drugega strokovnjaka s področja biomehanike, ki proučuje strukture, delovanje in gibanje mehanskih vidikov bioloških sistemov na kateri koli ravni, od celih organizmov do organov celic in celičnih organelov z uporabo mehaničnih metod, je pa biomehanika sicer veja biofizike.

43. Tudi po presoji pritožbenega sodišča predlagana rekonstrukcija v smislu 246. člena ZKP, s katero se preverjajo že izvedeni dokazi oziroma se poskuša „ponoviti“ kaznivo dejanje na način in v okoliščinah, kot naj bi se po izpovedbah obdolženca in prič dogodek dejansko odvijal, upoštevaje zagovor obtožene A. A. in dosedanje ugotovitve izvedencev, ni potrebna. Zadoščal bo že praktičen preizkus žaganja s predmetno žago postavljeno na zaseženo delovno mizo, tako kot v kritičnem času, ki naj ga opravijo izvedenci medicinske stroke, strojne stroke in strokovnjak s področja biomehanike. S tem bo mogoče še dodatno celostno osvetliti mehanizem nastanka predmetne poškodbe. V predkazenskem postopku so sicer na NFL-ju s primerjalno žago testno žagali lesene leskove palice, različnih debelin ter svinjske nogice, kar so posneli, videogradivo pa si je ogledal tudi senat na glavni obravnavi. Ob predvajanju tega posnetka je izvedenec T. T. povedal, da tako v primeru lesa kot v primeru svinjskih nogic je rezna ploskev, če se primerja s fotografijo obtoženkine roke, ki je bila narejena na dan poškodovanja in se nahaja na kliničnem oddelku za plastično kirurgijo v UKC, najbolj podobna prvemu in tretjemu rezu obdelovanca lesa in svinjskih nogic, kjer se je list žage vrtel relativno hitro, medtem ko je bilo samo gibanje žage normalne hitrosti. Tam, kjer je bil list žage zelo hitro spuščen, je prišlo do večje raztrganine oziroma poškodbe mehkih delov tako lesnega obdelovanca in kosti prašičjih nogic. Na tem mestu pa je še dodatno pojasnil, da so torej pri poskusu prežagali kos lesa, ki sicer ni čisto take strukture oziroma čvrstosti kot je kost, in pa svinjske nogice, ki so bistveno bolj podobne človeški podlakti s tem, da je na tistem mestu, kjer je prišlo do poškodbe v obravnavanem primeru, okoli kosti relativno več mehkega tkiva, kot na tistih mestih, kjer so bile prežagane svinjske nogice. Zato je tudi na vprašanje obrambe, kako bi bilo mogoče najbolj približati strukturo tkiva in kosti z roko, kot jo ima obtoženka, povedal, da bi bilo to najbolj natančno primerljivo na človeškem kadavru, ki bi bil po konstituciji podoben podlakti obtoženke. To pa pomeni, da ugotovitve NFL-ja in izvedenca T. T. temeljijo na poskusih, ki so bili opravljeni na obdelovancih (lesu in svinjskih nogicah), ki niso v celoti primerljivi s človeško roko oziroma konkretno z roko obtožene A. A. Zato ima prav zagovornik obtoženega B. B., da je ostalo odprto vprašanje, kaj se zares zgodi, ko se na primer hitro spusti list žage z maksimalnimi oziroma visokimi obrati. Ker ima človeška roka, kot je pojasnil izvedenec T. T., na kritičnem delu več mehkega tkiva kot svinjska nogica, je nepojasnjeno, kako hitro se prereže roka in kakšen je dejansko rez v primeru hitrega spuščanja žage pri visokih obratih (takšno delovanje žage v kritičnem času naj bi izhajalo iz zagovora obtožene A. A.). Glede na vse navedeno je pritrditi pritožbenim navedbam obrambe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedbo preizkusa žaganja na človeškem kadavru, saj je obramba izkazala, da bi izvedba tega dokaza lahko bila v korist obtožencev, prav tako pa tudi njegovo materialnopravno relevantnost, saj se bo s tem dokazom dodatno razčistilo vprašanje mehanizma nastanka predmetne poškodbe, ki je v konkretni zadevi zagotovo odločilno dejstvo. Četudi je sodišče prve stopnje sledilo zagovoru obtoženega C. C. in izpovedbi priče I. I. v preiskavi, da se je obtožena A. A. namerno samopoškodovala, ter dosedanjim ugotovitvam izvedencev medicinske in strojne stroke ter testnim preizkusom na lesnih obdelovancih in svinjskih nogicah, to glede na zgoraj izpostavljene okoliščine ne upravičuje zaključka prvostopenjskega sodišča, da je že s temi dokazi dejansko stanje popolnoma razčiščeno ter da noben drug izveden dokaz več ne bi mogel omajati odločitve sodišča. 44. Glede na navedeno obramba utemeljeno uveljavlja, da je bilo z zavrnitvijo dokaznih predlogov za postavitev izvedenca (strokovnjaka) biomehanske stroke ter izvedbo preizkusa žaganja na človeškem kadavru v prisotnosti izvedencev medicinske, strojne in biomehanske stroke, kršena pravica do obrambe, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je ta kršitev imela za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je zato pritožbam obtožene A. A., njenega zagovornika, zagovornikov obtoženih B. B. in C. C. in državnega tožilca, ki se je med drugim pritožil tudi zoper oprostilni del sodbe glede obtožene Č. Č., ki se upoštevaje očitek sostorilstva navezuje tudi na obsodilni del sodbe, ugodilo ter izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

45. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ponovno izvesti že izvedene dokaze in dokazni postopek dopolniti z izvedencem (strokovnjakom) biomehanske stroke ter izvedbo preizkusa žaganja na človeškem kadavru v prisotnosti izvedencev medicinske, strojne in biomehanske stroke. Glede na rezultate dopolnjenega dokaznega postopka pa ponovno odločiti o dokaznem predlogu postavitve izvedenca klinično psihološke stroke za obtoženo A. A. (upoštevaje, da je bil ta dokaz izveden že v preiskavi, vendar je bil na podlagi 18. člena ZKP-teorija sadeža zastrupljenega drevesa izločen ter da je bila obtožena A. A. med hospitalizacijo zaradi poškodbe roke deležna tudi psihološke in psihiatrične obravnave), prav tako pa tudi o dokaznem predlogu zagovornika obtoženega B. B. – poizvedbe na PP R. zaradi presoje verodostojnosti izpovedbe I. I. v preiskavi, nato pa po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugim dokazi o zadevi ponovno odločiti.

46. Ker je bila sodba razveljavljena zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ostalih pritožbenih navedb ni presojalo. Kljub navedenemu pa glede pritožbenih navedb državnega tožilca, ki zadevajo pravno opredelitev ravnanja obtoženega C. C. pripominja, da se skladno z določbo prvega odstavka 40. člena KZ-1 pomagač kaznuje v mejah svojega naklepa, torej lahko tudi po milejši pravni opredelitvi, kar mora sodišče obrazložiti s konkretnimi razlogi, ki so v obravnavani zadevi izostali. V zvezi z oprostilnim delom sodbe, ki ga prav tako napada državni tožilec, pa pritožbeno sodišče pripominja, da bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pri presoji subjektivnega elementa kaznivega dejanja pri obtoženi Č. Č. moralo upoštevati in se bolj kritično opredeliti do okoliščin, ki jih izpostavlja državni tožilec (da je obtožena Č. Č. kot članica istega gospodinjstva prispevala k plačevanju premij s tem, da nihče od njih ni bil zaposlen, obtožena A. A. in B. B. pa sta bila tudi v postopku osebnega stečaja, kljub temu so v kratkem času sklenili številna zavarovanja za obtoženo A. A. z relativno visokim skupnim stroškom premij, da je do poškodbe A. A. prišlo zelo kratek čas po sklenitvi zavarovanj, da obtožena Č. Č. ni imela zadostnih sredstev na računu, da bi preko trajnika, kot se je sicer zavezala, plačala drugi obrok premije pri Zavarovalnici X., zaradi česar je ta bil s strani obtoženega B. B. opravljen preko plačilnega naloga, ter da je bila obtožena Č. Č. pred kritičnim dogodkom vendarle skupaj z obtoženima A. A. in B. B. v ..., tistega dne pa so bili tudi sicer dogovorjeni za skupno srečanje na naslovu N.).

47. Pritožbeno sodišče v spisovnih podatkih, poteku postopka pred sodiščem prve stopnje in v razlogih sodbe ni našlo nobenih okoliščin oziroma razlogov, ki bi kakorkoli kazali na pristranskost senata, zato ni sledilo sicer tudi nekonkretiziranima predlogoma obtožene A. A. in zagovornika obtoženega B. B., naj novo sojenje poveri drugemu senatu.