Jedro

Procesne učinke pravnomočnih sodb določa 319. člen ZPP. Ti se ne dotikajo materialne pravice, pač pa zgolj izključujejo ponovno obravnavanje in odločanje o isti pravici med istimi strankami (upoštevajoč morebitne spremembe zaradi univerzalnega nasledstva in podobno). Razlogi pravnomočne sodbe, izdane v odškodninskem sporu o isti škodi, a med drugimi strankami, ki se nanašajo na vrsto in obseg škode, imajo zgolj naravo obravnavanja predhodnega vprašanja, katero ne more imeti v reviziji zatrjevanih učinkov (posledic), to je da je škoda že ugotovljena in da je v novem - drugem sporu ni potrebno ponovno ugotavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod točko I/1 odločilo, da se zavrne tožničin zahtevek, da sta ji toženki nerazdelno dolžni plačati 1,561.460 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.11.1993, pod točko I/2 pa je delno ugodilo tožničinemu zahtevku zoper ista toženca tako, da sta ji nerazdelno dolžna plačati 2,250.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 09.11.1999 dalje in stroške postopka, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo, na pritožbo tožencev pa je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti (tudi pod točko I/2) ter ustrezno koncu postopka odločilo tudi o stroških postopka.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Z njo je uveljavljala kršitve postopka in materialnega zakona ter predlagala, da se ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa subsidiarnemu. Po revizijskih izvajanjih je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz tretjega odstavka 87. člena in četrtega odstavka 88. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče namreč ni preverilo, ali imata pooblaščenca pravdnih strank pravniški državni izpit. Njunih procesnih dejanj sodišče ne bi smelo upoštevati, pritožbi pa bi moralo zavreči. Ker omenjena pooblaščenca zadevnih spričeval nista predložila niti na obravnavi, njuna procesna dejanja ne štejejo in bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožničinemu zahtevku.

Podana pa je tudi zmotna uporaba materialnega prava. Ta je podana zato, ker sta sodišči na novo odmerjali odškodnino za nepremoženjsko škodo tožnice. Tožnica je namreč uspela že v pravdi pod opr. št. II P 33/93 dokazati škodo v višini 3,000.000 SIT. Zaradi omejene odgovornosti zavarovalnice je ta plačala le 1,438.540 SIT odškodnine in ne tudi razlike 1,560.460 SIT. Vendar je bila ta odškodnina v celoti pravnomočno in dokončno določena. Sodišče bi moralo v tej pravdi le valorizirati neplačano razliko. Z drugačnim postopanjem sta sodišči nižjih stopenj kršili 22. člen URS, prvi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in še vrsto drugih predpisov. Pritožbeno sodišče je prezrlo tudi to, da je do te pravde prišlo le iz razloga, ker toženki nista hoteli plačati neporavnane razlike iz prve pravde. Sodišči bi morali ugoditi primarnemu tožbenemu zahtevku in priznati obresti od 03.11.1993 dalje. Revizija v zvezi z zamudnimi obrestmi, ki se priznavajo v praksi, podaja svoje pravno naziranje. V preostalem delu revizija podaja razloge, ki naj bi potrdili, da je tožničin odškodninski zahtevek utemeljen v celoti tudi po višini.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženkama, ki nanjo nista odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O domnevnih procesnih kršitvah: Tožničini revizijski razlogi o zatrjevanih procesnih kršitvah se nanašajo na več procesnih področij, med drugim na določbe o pooblaščencih (86. in naslednji členi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99) in na procesne učinke pravnomočnih sodb. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevane procesne kršitve niso bile zagrešene.

Glede pooblaščencev: Sodišče prve stopnje je o sporu pravdnih strank, sproženih s tožbama dne 30.09. in 16.12.1993, odločilo z enotno sodbo 09.11.1999, torej že po uveljavitvi sedaj veljavnega ZPP (ki je začel veljati 14.07.1999). Ta zakon določa v 86. in naslednjih členih, kdo so lahko pooblaščenci pravdnih strank v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi ter predpisuje tudi pravilo, da smejo biti pred okrožnimi, višjimi in vrhovnimi sodišči pooblaščenci le odvetniki ali osebe, ki so opravile pravniški državni izpit. Toda ta zakon v prehodnih in končnih določbah določa v prvem odstavku 499. člena, da se v postopku ne uporabljajo določbe tretjega in četrtega odstavka 86. člena, 87., 88., 89., 90. in 91. člena ZPP, če je bila tožba vložena pred uveljavitvijo tega zakona. Ker sta bili v tem primeru tožbi, o katerih je bilo odločeno z izpodbijano sodbo, vloženi pred uveljavitvijo sedaj veljavnega zakona, so procesnopravno neutemeljena vsa tožničina revizijska izvajanja, ki se nanašajo na pooblaščenca toženih strank.

Glede procesnih učinkov sodb: Revizija meni, da je bilo o višini tožničine nepremoženjske škode pravnomočno odločeno že s sodbo z dne 03.11.1993, opr. št. P 33/93, s katero je sodišče prve stopnje naložilo zavarovalnici kot toženki, da mora plačati tožnici 1,438.540 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je nastala zaradi nezgode z dne 06.08.1990. Sodišče prve stopnje je v razlogih navedene sodbe ocenilo, da znaša škoda skupaj 3,000.000 SIT. Ker pa je bila odgovornost zavarovalnice omejena na zavarovalno vsoto, je bila zavarovalnica obsojena na plačilo le dela navedene škode. Ob takem stanju po revizijskih izvajanjih sodišče druge stopnje ne bi smelo v tej pravdi na novo ugotavljati višine tožničine nepremoženjske škode (ampak prvotno ugotovljeno le valorizirati po sedanjih razmerah). Tožnica v reviziji sicer ne zatrjuje, da bi šlo za že razsojeno zadevo, vendar s svojimi navedenimi izvajanji uveljavlja procesne učinke prve sodbe (o višini škode) tudi za to pravdo. Navedeno stališče po presoji revizijskega sodišča ni pravilno. Namreč procesnih učinkov omenjena sodba za predmetni spor ne more imeti. Procesne učinke pravnomočnih sodb določa 319. člen ZPP. Ti se ne dotikajo materialne pravice, pač pa zgolj izključujejo ponovno obravnavanje in odločanje o isti pravici med istimi strankami (upoštevajoč morebitne spremembe zaradi univerzalnega nasledstva in podobno). Toda razlogi prve stopnje, ki se nanašajo na obstoj in višino tiste škode, ki z navedeno sodbo ni bila prisojena, imajo zgolj naravo obravnavanja predhodnega vpašanja, katero ne more imeti v reviziji zatrjevanih učinkov (posledic).

Sodišče druge stopnje zato tudi v tej smeri ni moglo zagrešiti postopkovnih kršitev.

O materialnopravnih kršitvah: Tožnica se je kot pacientka toženk poškodovala 06.08.1990 ter uveljavlja s predmetno tožbo plačilo nepremoženjske škode, ki naj bi še obstajala. Tožnica je namreč določeno odškodnino za škodo iz istega škodnega dogodka že iztožila s sodbo z dne 03.11.1993, opr. št. P 33/93, s katero je bilo zavarovalnici naloženo, da mora tožnici plačati za nepremoženjsko škodo 1,438.540 SIT odškodnine. V skladu s svojim procesnim stališčem, da je bila škoda ugotovljena že s prvo sodbo (v višini 3,000.000 SIT) in da je dobila plačano le 1,438.540 SIT od te škode, iztožuje v tej pravdi od obeh toženk razliko med omenjenima zneskoma, in sicer 1,561.460 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 03.11.1993 dalje primarno, oziroma valorizirano vrednost navedene razlike po stanju na dan odločanja na prvi stopnji prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka sodbe sodišča prve stopnje kot sekundarno).

Sodišče druge stopnje je na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ocenilo, da tožnica nima večje škode, kot jo je plačala že zavarovalnica na podlagi sodbe z dne 03.11.1993 ter je zato sodbo sodišča prve stopnje (ki je pretežnemu delu zahtevka tožnice ugodilo) spremenilo tako, da je nadaljnji zahtevek (torej tudi sekundaren) zavrnilo.

V postopkih na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožnica pri padcu 06.08.1990 utrpela večkratni prelom leve pogačice. Hospitalizacija je trajala od 06.08. do 17.08.1990, med katero je bila opravljena operativna učvrstitev pogačice z žičnima žebljema in zankama. Nadkolensko longeto je tožnica nosila 8 dni, fizioterapevtske vaje pa opravljala v Zdravilišču Laško 30 dni. Med hojo je uporabljala 6 mesecev berglje, na ponovni hospitalizaciji zaradi odstranitve osteosintetičnega materiala pa je bila še od 03. do 09.12.1990. Tožnica je bila še osemkrat na RTG in petkrat na pregledu pri kirurgu. Med zdravljenjem je trpela hude telesne bolečine, 4 dni trajno in 7 dni občasno, srednje hude bolečine 8 dni trajno in 10 občasno, 4 tedne zmerne telesne bolečine in 5 tednov v pojemajoči obliki. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je odškodnina za telesne bolečine utemeljena v višini 1,000.000 SIT, za strah v višini 150.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,370.000 SIT in za skaženost v višini 90.000 SIT, ali skupaj 2,610.000 SIT po razmerah na dan sojenja na prvi stopnji (09.11.1999). Ker pa je tožnica dobila kot odškodnino za isto nepremoženjsko škodo na podlagi pravnomočne sodbe pod opr. št. II p 33/93 znesek, ki valoriziran na dan 30.09.1999 znaša 2,610.000 SIT, je s plačilom zavarovalnice dobila plačano celotno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi takih ugotovitev zavrnilo tudi sekundarni tožničin zahtevek.

Materialnopravni preizkus izpodbijane sodbe v revizijskem postopku je terjal oceno revizijskega sodišča, ali tožnica nima večje škode, kot pa je že dobila plačane odškodnine zanjo. Torej v tem preizkusu je bilo revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj. Ugotovitve o telesnih bolečinah in nevšečnostih med zdravljenjem, ki so povzete že spredaj, tudi po presoji revizijskega sodišča na podlagi določb 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ne utemeljujejo višje odškodnine kot 1,000.000 SIT za telesne bolečine. Taka odškodnina ustrezno odraža trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter obseg nevšečnosti, ki jih je tožnica prenašala med zdravljenjem, na drugi strani pa tudi bodoče telesne bolečine, pri čemer je bilo potrebno upoštevati njihovo občasnost, pa tudi tožničino starost ob nezgodi. Odškodnina za strah v višjem znesku kot 150.000 SIT ni utemeljena ter je ta odškodnina v razmerju s primerjalnimi škodnimi dogodki med višjimi. Zato revizijsko sodišče sprejema oceno sodišča druge stopnje, da višja odškodnina ni utemeljena. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1,370.000 SIT se po oceni revizijskega sodišča kaže kot ustrezna in pravična. Tožnica v svojih izvajanjih prezre na eni strani naravo poškodbe in njene posledice ter na drugi strani svojo starost ob nezgodi in ugotovitev sodišč, da je vrsta zatrjevanih težav posledica njene pretirane teže. Tudi ta odškodnina je primerjalno ustrezna. Ugotovljeno dejansko stanje končno potrjuje po presoji revizijskega sodišča ustreznost odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki je bila priznana v znesku 90.000 SIT. Šepanje in izgled sta v izpodbijani sodbi upoštevana, pri tem pa so bile pravilno upoštevane tudi ostale okoliščine na strani tožnice, ki vplivajo na obseg škode. Revizijsko sodišče zato sprejema zaključke sodišča druge stopnje, da je prisojena odškodnina tako posamična za uveljavljene oblike nepremoženjske škode kot celokupna ustrezna in pravična ter da zahtevek za višjo odškodnino ni utemeljen.

Tožničina škoda na dan zadnje obravnave, to je odločanja na prvi stopnji, je znašala 2,610.000 SIT. Tolikšno vrednost je na ta dan predstavljala tudi valorizirana odškodnina, ki je bila tožnici dosojena v znesku 1,438.540 SIT na dan 03.11.1993. Taki ugotovitvi potrjujeta pravilnost ocene sodišča druge stopnje, da je tožnica dobila v celoti plačano škodo, ki jo je imela zaradi škodnega dogodka z dne 06.08.1990. Toženki, ki sta lahko ob zavarovalnici (pri kateri sta imeli zavarovano svojo odškodninsko odgovornost) le solidarno odgovorni (414., 940. in 941. člen ZOR), sta prosti odgovornosti do tožnice iz obravnavanega spornega dogodka, ker je zavarovalnica z izpolnitvijo naložene obveznosti že leta 1993 izpolnila celotno obveznost. Ker je dobila tožnica povrnjeno celotno škodo, nista mogla biti utemeljena ne primarni in ne sekundarni zahtevek. V celoti neutemeljeno tožničino revizijo je moralo zato revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP).