Jedro

če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolnjuje ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, se ob odsotnosti sporazuma med upnikom in dolžnikom, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Dolžnica je ob izpolnitvi jasno določila, da se znesek 17.494,00 SIT, ki ga je plačala, nanaša na terjatev upnice na podlagi sodbe P 115/97, zato dejstvo, da je upnica isti znesek upoštevala v drugi pravdni zadevi na vračunanje obveznosti ne vpliva.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o izvršbi je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi pravnomočnih sodb Okrajnega sodišča v Kranju opr.

št. P 115/96 z dne 15. 12. 1997 in P 655/97 z dne 14. 7. 1998 proti dolžnici zaradi izterjave RTV naročnine v znesku 15.904,00 SIT, obresti v znesku 3.370,00 SIT in izvršilnih stroškov v zneskih 13.475,00 SIT in 14.244,00 SIT ter pravdnih stroškov v znesku 11.475,00 SIT, in sicer z rubežem plače oz. z rubežem, ocenitvijo in prodajo dolžničinega premičnega premoženja.

Zoper sklep je ugovarjala dolžnica in pojasnila, da TV sprejemnika ne poseduje že od leta 1990, poleg tega pa je predložila fotokopijo plačane položnice po sklepu sodišča z dne 15. 12. 1997 opr. št. P 115/96. Upnica je na ugovor odgovorila in navedla, da je znesek 17.494,00 SIT plačan dne 6.2.1998, upoštevala pri pravdni zadevi P 408/98 in da še vedno vztraja pri celotnem zahtevku.

Sodišče prve stopnje je ugovor štelo za neutemeljen in ga je v skladu z drugim odstavkom 54. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) poslalo višjemu sodišču, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Dolžnica je svoj ugovor obrazložila v skladu z določbami ZIZ ter mu predložila dokazilo - potrdilo o plačilu, iz katerega izhaja, da je dne 6. 2. 1998, torej preden je upnica vložila predlog za izvršbo, upnici plačala 17.494,00 SIT. Kot namen nakazila je navedla dolg po sklepu sodišča v Kranju P 115/96-12. Sklicuje se torej na ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ.

Sodišče prve stopnje je očitno sledilo razlogom upnice iz odgovora na ugovor, vendar pa je takšno stališče napačno. Prvi odstavek 312. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) namreč določa, da se v primeru, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolnjuje ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, ob odsotnosti sporazuma med upnikom in dolžnikom, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Dolžnica je ob izpolnitvi jasno določila, da se znesek 17.494,00 SIT nanaša na terjatev upnice na podlagi sodbe P 115/97. Dejstvo, da je upnica isti znesek upoštevala v drugi pravdni zadevi (v zadevi P408/98) na vračunanje obveznosti ne vpliva.

Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 312. člena ZOR in je zato dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP(1977) v zvezi s 15. členom ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Glede na predloženi dokaz (potrdilo o plačilu) bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku pridobiti obe sodbi Okrajnega sodišča v Kranju in sicer opr. št. P 115/96 z dne 15. 12. 1997 in opr. št. P 655/97 z dne 14. 7. 1998, po potrebi pa tudi razpisati narok v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ in tako ugotoviti kolikšen del obveznosti, ki jih je dolžna plačati na podlagi obeh citiranih sodb, je dolžnica poravnala 6. 2. 1998, nato pa ponovno odločiti o izvršilnem predlogu.

Na podlagi prvega odstavka 498. člena ZPP (Ur. l. RS 26/99) je v pritožbenem postopku sodišče uporabilo določbe zveznega ZPP (Ur. l. SFRJ 4/77, 27/90 in Ur. l. RS 55/92).